- Oscar Wilde, Slika Doriana Graya
Nesrečniki. Prvič, oooooo wwwwooooowwww, hudo. Še boljš bi bilo v živo. Drugič, namesto Gareth Gates je enega izmed glavnih likov odpel Nick Jonas. Kar je bilo presenečenje mešanih občutkov. Nick Jonas (da sama sebi osvežim spomin, ker vem, da vi vsi veste, kdo to je) je član banda Jonas Brothers, kar sem poslušala v drugem letniku gimnazije. NB: v drugem letu starosti in šestnajstem letu starosti poslušam boybande. Navdihujoče, ni kaj. Edini problem pri tej sliki je bil, da je Nick sam star komaj 17, 18 let in njegov glas ne doseže enakega razpona kot glasovih vseh ostalih na odru. Veriga pa je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Imel je precej dobro solo predstavo (Empty chairs at empty tables), par bolj mirnih duetov, ampak v velikem 'vsi na odru z najmočnejšim glasom' si lahko občutil pomanjkanje.
Druga stvar je bila, da so očitno hranili denar za kakšne bolj pomembne zadeve. To leto je 25-letna obletnica od prve predstavitve, na youtubu si lahko ogledate celotno predstavo 10 obletnice. Letos je očitno manj ljudi in manj pripomočkov.
Poklone pa dam velikemu zaključku. Po vseh poklonih in priklonih in mnogo minut ploskanja, je na oder prišla originalna ekipa izpred četrt desetletja in vsi skupaj so odpeli par pesmi. Stari in novi. Jean Valjean in Javert - brez besed. Stari in novi. Mali Gavroche.
Nenazadnje pa je tukaj še vedno zgodba. Victor Hugo. Največji poklon in najglasnejši vrisk navdušenja.
To te naredi resnično dobrega in uspešnega - naučiti nekoga isto, kar počneš sam, samo še bolje.
Razmišljala sem tudi o random stvareh. Ljudje imajo radi najbolj nenavadne stvari. Naprimer lubenico. Ali pa bolj zanič stvari, kot je kostanj :)
Nobeden pa nikoli ne reče, da komaj čaka, da se postara. Da mu posivijo lasje. Da se mu na obrazu naredijo smejalne gubice. Ali pa se tega nikoli ne veseli zato, ker ne bi bile gubice smeha ampak mrščenja. In zlobnih pogledov. Ne, ki jih drugi namenijo nam, ampak tistih, ki jih mi namenimo drugim.
Veliko je ljudi, ki si komaj želijo biti z nekom. Koliko od teh punc pa komaj čaka, da bodo to osebo slišale smrčati sredi noči?!
Sicer pa... telefon se je odločil stavkati. Ali pa se je preprosto naveličal. Kakor koli, nedosegljiv. Ali ga poskusim rešiti sama preko računalnika (ki telefona ne zazna) ali pa ga pošljem na servis, ki bi trajal do 4 tedne. Po Avstralsko to pomeni, da ga najbrž ne bi videla do odhoda oziroma prihoda nazaj v Sydney. Ne mika.
Par dni nazaj smo se odpeljali na izlet po drugih podružnicah mesta. Najlažje jih je opisati kot nekaj, kar bi naredilo Hollywood in Beverly Hills v Los Angelesu zeleno od zavisti. Z vsemi hišami, avtomobili, deli jadrnic, varno spravljeni v zavetju hiše, obdano z drevesi in parki dovolj velikimi, da v sebi skrivajo cel prostor za kampiranje. Ob vsem tem je najlepši razgled na mesto, operno hišo, most ter plaže v okolici pred katerimi lebdijo jahte vseh barv in velikosti.
Ogledali smo si tudi druge parke, eden izmed njih se imenuje McKell Park, nekoč Port Jackson. Morje, ki ga je obdajalo, je bilo skoraj identično tistemu ob Jadranskem morju. Skale in kamenje, brez valov, trava... Mogoče ne zveni tako sanjsko kot sinje modro morje in peščene plaže, vendar je v vsakem grdem nekaj lepega.
Danes na poti do servisa sem se ustavila pred katedralo Sv Andreja.
Ne vem, če sem že kdaj pravila o arhitekturi Sydneya. Mogoče zato, ker je sestavljen iz stavb zgrajenih z rokami prvih priseljencev v 18. stoletju. Kot da bi preselil Anglijo. In jo okrasil s palmami. In papigami. Obstajajo majhne hiške, tesno druga ob drugi, vsaka svoje barve od rožnate, modre, zelene do peščene in sive.
Ob vsem tem pa se skrivajo naša stanovanja in nove moderne zgradbe. Staro in mlado mešano skupaj, tako zelo, da ju komaj ločiš narazen.
Izstopati v tem kraju je skoraj nemogoče. Na istem kotu ulice se sprehajajo možje s kravatami in neudobnimi čevlji, dame z elegantnimi oblekami, tekaškimi čevlji, z roko v roki s prijateljico, ki nosi samo nekoliko predolgo, raztegnjeno majico. Vsega po malo in komaj jih lahko presenetiš.
Ti ljudje so vseh barv in oblik, vseh jezikov in kultur.
Mogoče je eno izmed glavnih velikih mest sveta, ampak vsekakor ne daje takega občutka. Kot malo večja vas, ki se razteza in razteza in razteza. Življenje ni dovolj časa, da raziščeš celo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar