- Paulo Coelho, Alkimist
Imeli smo teden odmora. Če se temu lahko tako reče. Spet smo odšli na tabor, kamor sem šla prejšni odmor. Tokrat sem bila pripravljena na mrzlo vreme, konje, in neverjetno postrežbo. Morda se mi je zdela neverjetna, ker je je bolj malo v mojem stanovanju. Še vedno moram sama pomivati posodo, in si večinoma kuhati.
Kar je bilo drugače v tem taboru, so bili vombati. Luškani, mali medvedki, kosmati, s smrčkom in štirimi nogami. Same mišice. Kar se zelo opazno sliši, kadar zbežijo stran. Njihova velikost se v temi neznansko poveča, in vse, kar slišiš, je glasno topotanje.
Druga, meni veliko ljubša stvar, ki se je spremenila, je bila družinica. Najprej prva. Mamica, očka, dva mladička. Tretji se je skrival v vreči, na varnem, ko je mami odskakljala na varno razdaljo. To se je zgodilo podnevi.
Ponoči pa so kenguruji prišli vse do naše hiše. Tokrat sem se s parimi odpravila na polnočni sprehod s svetilko. V temi ti očitno kenguruji dovolijo priti blizu, vse kar potrebuješ, je svetilka, ki ti občasno pomaga najti pravo pot. S takšno taktiko lahko velikim skakačem prideš zelo blizu.
Sreča na moji strani - v nobenem primeru nisem pri sebi imela telefona / fotoaparata.
Kar mi je bilo najbljuše od vsega pri tem polnočnem sprehodu, je bil konec. Ko so vsi odšli na topel čaj, sem ostala zunaj (v varni razdalji hiše). Vse, kar je bilo vidno, je bila luna, zvezde in sence. Z občasno slišanim zvokom topotanja vombatov ali hrzanjem konjev.
Sicer je v šoli že čutiti bližajoči konec. Še dober mesec in pol, pa se vrnem domov.
Do takrat me čaka zaključek prvega leta, veliko veliko sonca, barve in sinje modrega avstralskega morja. Mislim, da lahko z veseljem pričakujem naslednjih nekaj mesecev, ki me čakajo pred vrati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar