Zgodbe

Ubije me včasih, kako ljudje umrejo.

- Marku Zusak, The Book Thief

Ali ste kdaj brali knjigo? Medtem ko bereš, te nekdo, ki je to knjigo že prebral, vpraša: “Kje si?”

Odgovoriš si z enim, kratkim stavkom. Mimoidočim ta stavek ni pomenil popolnoma nič.

Gospod Vprašaj, po drugi strani, pa je v tistem trenutku prepoznal ves tvoj svet.

Nekateri radi berejo, drugi malo manj, tretji nimajo časa. Ampak to sploh ni bistvo.

Bistvo je, da vsak človek živi v svojem svetu. Če priznate ali ne. In to ni glavni problem. Problem nastane, kadar mislimo, da vsi ostali živijo v našem svetu.

S ponosnim nasmehom na obrazu vam lahko povem, da moja sanjska hišica ni zgrajena iz sladkarij (čeprav zveni mamljivo) ampak ima raje trdne temelje sestavljene iz knjig. Zgodb.

Sostanovalkam sem trenutke branja razložila kot pogovor po telefonu. Nekateri so kratki in zgolj ubijanje prostega časa. Ne moreš reči potrata časa. Noben pogovor ne bi smel biti potrata časa….

Nekateri so lahki, kratki, samo toliko, da se za trenutek umaknem iz resničnosti in ubežim nazaj v moj svet.

Nekateri izmed the pogovorov pa so bolj globoki in resni. Ne, ker knjiga slučajno pripoveduje zgodbo o 12-letni deklici, ki živi v Nemčiji med Drugo Svetovno Vojno. Resda dejstvo, kako vsi njeni dragi umirajo priporome k solzam, ampak to ni vse, kar naredi pogovor pomemben. Stil pisanja doda nekaj pik.

Vse ostale pa spada k zgodbi. In ljudem, ki jo v resnici pripovedujejo. Ne samo pisatelj, vsak junak v knjigi. Vsaka oseba v knjigi.

Nekateri so smešni, drugi žalostni. Tu in tam lahko najdem tudi kakšnega psihopata. Ampak čisto vsi so resnični. V mojem svetu.

Čutijo, mislijo. Želijo, sanjajo in se bojijo.

Tako kot jaz. In v mojem svetu tudi ti.

Moj svet ni popoln. Včasih dežuje in je mraz, nekje v ozadju pa je skrita hišica z ogromnim kaminom. In ogromno polico knjig.

Včasih je v mojem svetu vroče in zabavno, svetlo in diši neverjetno omamno. Vedno pa obstaja kot, sobica, kjer se za skritimi vrati skriva na tone knjig.

Najljubši del je, ko preberem knjigo in jo predam naprej. Takrat vsak dan vprašam: “Kje si?” V enem samem stavku odkrijem cel njihov svet.

“Max je prišel na obisk.”

“Prvi dan šole.”

“Končno v Rusiji.”

Takrat vsi ti, drugim izmišljeni, heroji postanejo resničnost. Z besedami jih privabim v ta svet, opisujem njihove dobre lastnosti in opravljam vse, ki jih ne maram.

Konec koncev, kaj mi pa morejo?

Kadar pa pridem nazaj v moj svet, takrat se jim opravičim. Mogoče ne iz vsega srca, vsekakor pa jim obrazložim dogodke resničnosti in jim zagotovim, da so mi še vedno ekstra pomembni.

Lepota po moje

Je tam kaj bolj resničnega kot so besede?

- Oscar Wilde, Slika Doriana Gray

Lažniva Gospa je bila prva izdelek. Ta je drugi. Nekdo mi je rekel, da se je najlaže boriti proti slabim dnem, če pišeš dnevnik. Ta poseben dnevnik je lahko dolg samo vrstico na dan. Vse, kar moraš zapisati je, nekaj lepega, kar se ti je zgodila na ta dan.

Izmišljotina, ki je prišla iz te ideje.

Dragi dnevnik

Prvi vnos. Sobota.

Danes ni bil kakšen poseben dan. Ampak odločila sem se, da to izpeljem.

Ko živiš sam, je večino časa pod tvojim nadzorom. Kdaj vstaneš, kdaj pospravljaš. Z nobenim se ne prerekaš, kdo bo prvi v kopalnici in komu se kam mudi. Če zamujaš, je vse to tvoj problem. Niti se ti ni potrebno prerekati, kdo ni pospravil posode za sabo. In kdo je na vrsti, da kupi tablete za pralni stroj.

Če lahko kriviš koga, krivi sebe.

Kar je lahko dobro ali slabo. Odvisno, kaj si že od začetka misliš o sebi.

Nekoč sem prebrala knjigo Blue Like Jazz. Menda je Donald Miller dober. Vsekakor je zanimiv. V enem izmed poglavju govori, kako se ti spreminja misel, če živiš sam. Tudi če si čez dan obkrožen z ljudmi in z njimi delaš, je vseeno pomembno, koliko časa preživiš z nekom, ki ti pritiska gumbe. Prepir spada pod normalno in pričakovano vrsto dialoga. Površinsko razgovarjanje ne zadostuje za rast normalnih odnosov.

In človek ni bil ustvarjen, da bi bil sam.

Medtem, ko sem se sprehajala po stanovanju in kot robot črtala dnevne opravke, so se moje misli ukvarjale s tem. Torej sem se odločila, da se odpravim v mesto in se družim z ljudmi. Mogoče bom celo poskusila pripeljati kakšen pogovor do prepira.

Ampak mesto je bilo prelepo. In predolgočasno.

Mogoče sem predolgo živela sama, vse je postalo neverjetno površinsko.

V redu, če sem sama, grem nekam, kjer sem lahko sama s svojimi mislimi. Mogoče se mi bo uspelo prerekati v glavi. Zato sem se odpeljala do plaže.

In začela razmišljati o podvigu. Kaj lepega se mi je zgodilo danes?

Nisem se mogla spomniti ničesar.

Lepota je kot barva morja. Neskončna.

Lepota je kot zlata skodelica, polna spominov na osebo, ki mi jo je podarila. Če dobro pomislim, je to še lepše prijateljstvo, ki ga delim.

Lepota je srečen konec, ki ga bosta dočakala. Kot v pravljici.

Lepota so vsi zaključki vseh pogovorov, ki sem jih končala z: “Rada te imam.”

Lepota je pogrešati nekoga, vendar vedeti, da mu to lahko kadar koli poveš. In da te pogreša nazaj.

Lepota je sončni zahod in upanje, da me nekaj lepega čaka tudi jutri.

Gospodar Prstanov aka LOTR

Nobody tosses a dwarf. // Nihče ne bo vrgel škrata.

- Gimli

Daleč nazaj, nekje nekega poznega januarja se nas je skupina odločila, da še nikoli nismo bili v Operni hiši in da tako ne gre več naprej. Še sreča, da so 6. maja predstavljali orkestralno verzijo. Vse, kar smo prepoznali so bile besede: orkester in Gospodar prstanov. V Operni hiši, karte za več kot zmerno ceno.

Prejšnji petek smo torej tekli skozi mesto Sydney, s čevlji v rokah, grozili in preklinjali mestni prevoz v podobi avtobusa, ki ga ni in ni bilo. Po 40-minutni zamudi so nas razglasili za srečneže. Ponavadi ne odpirajo vrat med predstavo, ampak ta dan je bil gospod Vratar dobre volje.

Operna hiša deluje po principu Cankarjevega doma. Samo nekoliko večjega, lepšega, dražjega in svetovno znanega. In, brez pristranskosti, lahko pohvalim Cankarja za bolj udobne sedeže. Majhni, beli, roza blazine, stisnjene vrste. Nesrečneži vsi tisti ogromni avstralci, ki jim sežem do pasu.

Hodniki obkroženi s steklom, morjem (občutek neverjetno stabilne in ogromne jadrnice), mostom točno nasproti in nočnim mestom nekje ne levo. Notranje stene lesene, tisto nekaj preproge je bilo vijolične, del hodnika rezerviran za super drage prigrizke in pijače. Voda z ledom je bila zastonj, ampak omejena na prvih 100 ljudi.

Daleč najljubša mi je bila stena med moškim in ženskim straniščem. Porisana z rokami najmanjših ljudi, in za samo trenutek spremeni ladjo v podmornico.

Kmalu smo ugotovili, kaj dejansko bomo gledali oziroma poslušali. Na velikem zaslonu nas je pričakal prvi film, stisnjen v dobro uro in pol, sledil je odmor, potem pa smo si pogledali še drugi film. Stisnjen v par minutk manj kot prvi.

Oba sta imela podnapise in živo spremljalno glasbo. Vse skupaj se je končalo ob 10.30 zvečer.

Na lep način hočem povedati, da je bil ravno zaključek moj najbljuši del. Veliki finale, filma je bilo konec, samo glasba in fantastičen zaključek. In pa salva vriskov ter ploskanja. Ni bilo Nove Zelandije v ozadju, Frodovih kosmatih nog in neskončne nevarnosti, ki jim sledi. Nismo poslušali Tolkienovega izmišljenega jezika ali Golluma. Samo glasbo. In v detajlih se skrivajo najlepše skrivnosti.

Naravnost pred nami je bil orkester s solistko in velikanskim platnom točno nad glavo, na levi zbor (v katerem je bila ena izmed učiteljic petja na naši šoli), na desni pa otroški zbor.

Par zanimivosti - med odmorom je najbrž čisto vsaka oseba odpeketala na kraj, kamor gre še cesar sam. Vrsta je bila torej neskončna. Čakanje pa sploh ne. Pravzaprav se sploh ni čakalo. Ker je bilo število tistih majhnih, zasebnih sobic tako veliko, je vedno nekdo ravno opravil.

V nedeljo je sledil materinski dan. Verjamete ali ne, ampak večina svetovnih držav ima materinski dan na isti datum, in to ni 25. marec. Pravzaprav vedno na nedeljo, ta in ta teden v letu. Tokrat smo mi izjema. Kot je Avstralija izjema v dnevu očetov. Ki ga v Sloveniji sploh ni. Hm.

Ampak - vesel materinski dan :)) <3

Lažniva Gospa

Mlad mornar, eksotično pristanišče in par pijač. To je znana zgodba. Ampak ta se ne konča z glavobolom in novim tatujem.

- Don Norris

Včasih pišem. Kar tako, za zabavo. Kaj se sčasoma spremeni v blog, seminarsko, 'knjigo' z 20 stranmi, ki pa najbrž nikoli ne bo videla konca.

Zdaj treniram nekaj novega. Pisanje, ki mogoče nima smisla, ima pa svojo pot. Start, finish.

Izdelek številka ena:

Lažniva Gospa

Prvič sem jo videla v sanjah. Takoj sem vedela, da so to sanje o sanjah in da mi sporočajo nekaj o prihodnosti.

Ni bila sama. Obkrožena je bila z drugimi svoje vrste. Vse so imele podobna oblačila, njeno je bilo temno modro z zlatimi zvezdami. Odvečno blago je držala v naročju, ko je nestrpno korakala levo in desno.

Govorila je pretvare, laži. Ne, ker bi bila zlobna. Ker jo je bilo strah. Bala se je preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ni več hotela biti ona, hotela je postati nekdo drug.

Z novimi spomini, željami. Novo ime, nove misli. Nova podoba v ogledalu. Ni več hotela biti ponosna, pogumna. Hotela je bili žalostna in prestrašena. Tudi na zunaj. Ni več hotela nositi maske.

Ko je sonce začelo zahajati, so jo druge žene zapustile. Ostala je sama. Kmalu so svetlobo v sobi čarale samo še sveče. Lažniva gospa se je takoj počutila bolj udobno. Sence so jo zakrile, spremenile. Drugačna se ni prepoznala in tokrat si je dovolila upati. Upanje, da odkrije, kaj se skriva pod površino kože. In, kar ji je bilo še pomembnejše, da se bosta obe identiteti ujemali.

Šele takrat se je obrnila k meni. Brez občutka za čas sem od začetka stala pri vratih in opazovala. Njo in njene prijateljice. Njene služabnice. Tiste, ki so jo resnično poznale, pa niso smele tega nikoli povedati komu drugemu. Ne, da bi bila slaba, zlobna. Samo ni bila resnična.

Njen pogled mi je sporočal samo dvoje: “Pazi se. Obstaja veliko možnosti, da postaneš ista. Na pravi poti si. Vendar se lahko ustaviš. Lahko prenehaš pretvaro, preden popolnoma prevzame tebe in tvoje življenje. Tudi ti boš nekega dne nosila temno modro obleko z zlatimi zvezdicami. Obdana s služabnicami. Samo one te bodo resnično poznale.

Ampak tukaj je skrivnost – tudi ti boš globoko v sebi vedela, kdo si. Pa se ne boš mogla rešiti kletke. Živela boš v svetu laži, prevar. Umetnih nasmehov, in grenkih besed veselja. Nikomur ne boš zaupala, nikomur ne boš verjela.

Sčasoma boš umrla.”

Njene grobe besede bi me morale raniti. Pa me niso. Bile so besede modrosti, nauka. Bile so opozorilo. V njenih očeh sta se zrcalila strah in obup. Hotela je biti jaz, pa ni imela več poti nazaj.

Hotela je začeti od začetka, pa je potonila pregloboko.

S pogledom in prikimanjem glave se ji zahvalim. In v srcu si obljubim, da se bom rešila.

Njen pogled mi še sedaj sledi. Na trenutke se mi kristalno jasno prikaže pred očmi. V kapljicah dežja, v pogledu drugih.

Včasih jo celo vidim v ogledalu. Ampak glavno je, da se ne spreminjam. Ne postajam ji vedno bolj podobna. Njene besede so me opozorile in držim se obljube, ki sem si jo zadala.