'Ti praviš, poniževalnem... ne govori tega. Te besede zame nimajo nobenega pomena,' je rekla z drhtečim glasom. Ni hotela, da ji zdaj ne bi govoril resnice. Ostala ji je samo njegova ljubezen, in hotela ga je ljubiti. 'Razumi, da se je tistega dne, ko sem vzljubila tebe, zame vse spremenilo. Edino, kar imam, edino na svetu, je tvoja ljubezen. Če je res moja, tedaj sem tako ponosna, tako trdna, da zame nič ne more biti poniževalno. Ponosna sem na svoj položaj, ker.... ponosna sem na to... ponosna... ' Na kaj je ponosna, ni povedala do konca. Solze sramu in obupa so ji zadušile glas. Ustavila se je in zaihtela.
- Lev N. Tolstoj, Ana Karenina
Ni komentarjev:
Objavite komentar