- Lev Tolstoj, Ana Karenina
Ena izmed stvari, s katerimi se zabavam v prostem času, so moji življenjski cilji. Saj veste, stvari, ki jih moram narediti, preden bom prestara in vse skupaj samo obžalovala. Očkotu sem obljubila ladjo (ki sedaj elegantno krasi moj desni gleženj), obvezno si moram ogledati Severno Korejo in vsaj enkrat slišati Il Divo v živo. In Voila! Včeraj, 16. septembra, sem lahko z največjim nasmeškom odkljukala cilj.
Priprave so se začele že zgodaj zjutraj. Če sem iskrena, večer prej. V mislih sem se prav počasi sprehodila po garderobi in si srečna ter zadovoljna izbrala garderobo za ta poseben večer.
Odbila je ura, ki mi je dovolila spremeniti teorijo v prakso in začela sem s čudovito rdečo barvo nohtov. Od veselega pričakovanja sem poskakovala po stopnicah, do svoje sobe, in skorajda mi je uspelo priti do vrha. Potem pa se zgodi tista neverjetna pa tako pričakovana stvar. Brcnem se, spotaknem se in moj nos se nenadoma znajde veliko preblizu parketa. Prva stvar, ki mi skupaj z bolečino šine v glavo je: 'Pa grejo čevlji.' Precej potolčeni prsti na nogah mi namreč popolnoma onemogočijo nošnjo prej izbranih čevljev. Kar pa seveda vpliva na celotno opravo.
Dan je rešen (ne da bi kar koli lahko uničilo ta dan). Odpravimo se na pot, pametno preračunamo čas, se parkiramo, najdemo vhod, spotoma obvezno obiščemo toaleto in prilezemo do sedežev. Pri parkiranju smo imeli srečo (raje ne bi komentirala 'veselja', ki so ga doživeli kateri drugi), da smo lezli do sedežev, pa se mi zdi naravnost brilijanten opis. Pozabili so pač opozoriti vse tiste nesrečneže, ki še nikoli niso bili v Stožicah, da so vrhnji sedeži strmi. In visoko nad dogajanjem. Držim pesti za vse tiste, ki nekoliko trepetajo pred višino.
Končno se ugasnejo luči. V dvorani vsaj, reflektorji s hodnika nam vztrajno svetijo naravnost v oči. Glasbila se oglasijo, fantje začnejo peti in nekam čudaško zveneči 'S-ji' te opomnijo, da športna dvorana ni ravno najboljši primer ozvočenja.
Vseeno - sediš na robu stola (ali se pač držiš naslonjala in dovoliš, da ti členki zaradi strahu pobelijo). Poslušaš, skušaš kaj videti, se na trenutke zaveš, da imaš odprta usta in svoj izraz spremeniš v nekaj bolj ljubkega. Komentiraš to, komentiraš ono in se imaš nasploh super. Nebeško lepi glasovi te popeljejo v ... nebesa, kam pa drugam.
V dobrih dveh urah je poslušalec slišal nekaj starih uspešnic, nekaj novih, eno 'slovensko' (Mojster Jaka so zapeli po naše), nekaj domačih besed (predvsem 'hvala') in izvedel malenkost ali dve o vsakem izmed šitirh glavnih nastopajočih. En Švicar (Urs), en samski, latino-lover Španec (Carlos), Američan (David), najbolj sproščen tudi v govornem delu nastopanja (uporabil je celo 'that's what she said) in en Francoz (Sebastien), moj favorit. Poleg petja, prikupnosti in simpatičnega nasmeška, mu v prid govori tudi priznanje, da rad kuha, in to s Piransko soljo.
Da imajo neverjetne glasove, mi ni treba nikogar prepričevati. Koreografije težke nimajo, lahko pa garantiram, da se znajo pobrati tudi, kadar jim zdrsne na stopnicah. Iz tega se je razvila prav zabavna, pa vseeno odlično izvedena pesem.
Kdor zna, ta zna. In fantje znajo.
Kadar se nisem slinila ali se trudila zadrževati solz, in med tistimi redkimi trenutki, ko me njihove harmonije niso odnesle v višave, sem lahko mislila le na tisti neverjetni občutek, ko si točni v središču uresničenih sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar