Metaforični listi

It is not down in any map; true places never are.
- Melville, Moby Dick

Ni vse zlato, kar se sveti. Ne sodi knjige po platnicah. V nekom je 'more than meets the eye'. Vsak je nekaj posebnega.... 

Veliko je takih, ki pravijo, da stvari morda niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Če hočeš nekoga zares spoznati, moraš z njim preživeti čas, izmenjati besede, misli, zaupanja. Iti skozi sezone, lepega, slabega. Je jasno, kaj hočem povedati (za spremembo :)) 

Nekateri živijo skrivnosti, drugi so kot odprta knjiga. Osebno sem velika oboževalka vprašanj. In ne samo preprostih, čitčat. Lahko sem tiho, lahko poslušam, lahko govorim skorajda kar koli. Ampak največja poslastica je, kadar lahko vprašam nekaj, kar bi se mnogim zdelo nevljudno. Globoka vprašanja, neprimerna, takšna, na kakršna se ljudje običajno zlažejo pa vendar zahtevajo iskren odgovor.

Ne da mi je vseeno, ali dobim iskren odgovor ali ne. Niti nimam cilja ali kakšnega skrivnega namena v ozadju. Nekaj preprosto je na tem, ko se pogovarja o resnici. Ne glede na to, v kakšno platno je zavita, v koliko laži prepletena in kaj sporoča. 

Toliko za uvod. V resnici že nekaj časa hočem povedati zgodbo o moji posebni orhideji. Ne cveti, že nekje od aprila, sicer pa je rožnate barve. Na začetku je imela dva lista, prvi je šel kmalu, drugi pa... Ima zgodbo :) 

List na levi, največji, najdebelejši je skorajda vzel konec. Kmalu po prvem listu in ostalih cvetovih. Ampak! Preživel je. Ali vstal od mrtvih. Osebno preferiram drugo verzijo. Skozi tegobe se ni preboril brez posledic, zdaj je malo vijugast, malo zmečkan, nujno potreben likanja, da bi bil kolikor toliko podoben listu. Samo zato, ker čudno izgleda, še ne pomeni, ... 

Velikost listov naj vas ne preseneti - nima veze z njihovo dejansko starostjo. Peti list, čisto na desni, je drugi po vrsti. Komaj se ga opazi in je nekoliko, hm, majhen za svojo starost. Zadel se je ob rob posodice in pač prenehal rasti. Pozor - ima obliko srčka!

Tretji po starosti je drugi z leve. On pač nima posebne zgodbe. Je, kar je. Nekaj vmes med prvim in drugim, brez posebne oblike, brez prave velikosti, dolžine. Z njim je vse v redu, pa vendar ni tako kot bi moral biti... Pač. 

Ostane nam še suhec. Ta raste v dolžino, ne pa tudi v širino, recimo, da je najstnik. Čeprav si tudi za to rast vzame ves svoj potreben čas. Ta mali je trmast in poln presenečenj. Naj vas njegova šibkost ne zavede. 

Zadnji, mali je čisto mala svetla pikica v sredini. Ne grem se rastista, ampak njegova barva,.... svetla, rjave pike (po vsej verjetnosti obstaja popolnoma enostavna razlaga, pomanjkanje gnojila, napačna svetloba, napačna temperatura, vlaga v zraku,...). Star komajda štirinajst dni in zanj imam prav posebna pričakovanja...

Kdor poje...

Korak nazaj je dostikrat že korak naprej.
- Evald Flisar, Čarovnikov vajenec


Med superučenjem sem prišla na superidejo. Da pač vzamem pavzo in napišem blog o nečem, kar mi je precej pomembno v življenju. Glasba.

Ne to, da se poje samo takrat, ko se ne sliši. Ali da sem hodila v glasbeno, 6 let (halo?!) in še vedno vem točno, v katerem izmed mojih predalov se skriva moja flavta, daleč najlepše glasbilo. Da bi jo vzela v roke, to še, zajeti zrak in narediti z ustnicami tisto malo luknjico, to je pač že druga zgodba. Ne upam si, in da si ne bi kdo drznil s kakšnim 'ne upaš si' odgovorom. Ne bo delovalo, če je moj strah že priznan :)

Ta blog bo bolj o glasbi, ki jo poslušam. In nekaj se posluša bolj ali manj ves čas.

Trenutno je na repeat tole:



Obožujem tako Brooke Fraser kot Williama. Njegov glas - čisti spokojni mir. Njo sem 'spoznala' preko Hillsong (ki, mimogrede, letno posnamejo dva svetovna poznana, rekorde podirajoča CD-ja. Enega v živo, drugega v studiu... V vseh njihovih letih se je pač nabralo dovolj glasbe, da zapolnijo skoraj polovico moje glasbene knjižnjice). Članica naše, hm, klape. Zelo poredko sicer v Sydneyu, je kdaj pa kdaj nastopala na naših odrih. Na moji playlisti si deli svojo s tem najdražjim, genijalnim glasbenikom:



Velika fenica mjuziklov, Hairspray, Fantom iz opere, tudi Highschool Musical. Disney pesmi, itak (zmaga Anastazija, in nujno obvezno Zlatolastka). Med učenjem, in med potrebo nerazmišljanja, je ni čez soundtracke. Gospodar prstanov, neverjeten. Hans Zimmer, večna legenda. In po mojem mnenju eden izmed njegovih največjih uspehov, Pearl Harbor. Za osvežitev spomina, klikni spodaj :p



Obstajajo pač moje stalne ljubezni, več ali manj tiste nostalgične, iz mlajših let. Backstreet Boys, Caught In The Act, ostali večni boybandi 90ih, (ali ok, tudi kasnejših. Govorim o One Direction, Bieberju ipd....) Kari Jobe na trenutke, moj najdražji Usher,



moji drugi štirje najljubši, Il Divo,



ne pozabimo na naše 'domače', Joksimovića, Pop design, večni Toše, in trenutno na višku seznama Ivan Zak



Pa da ne bo pomote - v resnici niti nisem tako romantična oseba, kot morda zveni.... :)

Znam se zabavati medtem, ko poslušam, znam uživati, v ritmu, v melodiji. Sem velika pristašica nakupovanja originalnih CD-jev. Ena izmed najlepših stvari, ki se mi lahko zgodi v dnevu, je Veliki Beli, avtocesta in CD na repeat. Ko že poznam pesmi ali jih še spoznava. Ko ugotavljam, katera je naslednja, pa je ena boljša kot druga, in ko pridem dvakrat okoli s preskakovanjem, ugotovim, da bi pa mogoče bila dobra ideja pustiti glasbi, da gre svojo pot.

Še posebno zabavni del pa mi je poslušanje besedil. Tisti trenutek, ko ugotovim, da je besedilo preprosti in lepo. V španščini po možnosti. Ko pa se posvetim razčlenjevanju teh zapetih besed in njihovih zvez, se naučim, da je moja slušna sposobnost razumevanja nekoliko slabša, kot si mislim.
Moj prevod: ko ne moreš sanjati in umiraš od bolečine (lepo besedilo, prisežem!), je v resnici: ko se ne moreš smejati in si umrla od bolečine (tenks, google translate).
Il Divo še gre, ko pa se zmotim pri poslušanju Pop design... kdo se ne bi ob tem smejal?

Luškana pesem, pa se nasmehnem pa imam polepšan dan :)

Slavospev

“Go back?" he thought. "No good at all! Go sideways? Impossible! Go forward? Only thing to do! On we go!"   - Tolkien


Sledi nekaj zabavnega, najbrž zato, ker bo govorilo o zabavi. 

Zakaj je petek najboljša stvar, ki se zgodi v tednu? Ker se takrat praznuje. Petek. In zakaj se praznuje petek? Ker je petek. Najboljša stvar petka je praznovanje petka. Upam, da sem nakazala začarani krog :) Bistvo: petek je zabaven, ker je petek. 

Čez teden se ukvarjam s stvarmi prihodnosti. Hodim na faks, da bom imela diplomo, ki mi bo (naj bi mi) omogočila službo, ki mi bo omogočila življenje, na katerega bom na stara leta gledala z nasmehom, kaj vse sem doživela. Lahko se bom potapkala po ramenu in rekla: 'Bravo, stara. Dobro opravljeno.' Po možnosti z vnučkom ali dvema v naročju. Torej, šola. Predavanja, učenje, domače naloge (ja, haha. imam domače naloge, ok). Med tednom se ne bere Hemingwaya, ampak Foucaulta. Hodi se spat ob sorazmerno zgodnji uri, zato da se zjutraj lahko vstane ob primerni uri. Z boni se prihrani denar pri hrani (haha, pri-hrani... ), kavica je pač nujno potrebno dejstvo. Med tednom smo pač pridni. 

Čez vikend se obuja nazaj od mrtvih. Takrat se počne nekaj točno v sredini med spanjem in budnim stanjem. Komajda da se živi pravzaprav. Če premorem kavica, dve, tri in, končno, Hemingway. V ponedeljek dopoldan se hvalabogu lahko nadoknadi vse, kar bi sicer morala početi čez vikend, moj urnik predavanj je pač genialen. 


Bistvo vsega pa je petek. Z velikim P. Tisto, kar se praznuje, s tem, da se ga praznuje, ker se ga praznuje. Uf. 
Takrat se odklopi. Takrat se vstopi v tak Disneyland svet. Svet, ki ne obstaja v resničnem svetu, svet obkrožen z visokimi stenami. Kjer letala resničnega sveta nimajo vstopa, kjer se ne sliši avtomobilov, ne vidi smoga in čas ne obstaja. Vse dokler ura ne odbije polnoč (metaforično, seveda. kakšne 6, 7 zjutraj bi bilo bolj pravilno). Ta svet je povsem nekaj drugega. Vozi se z vlakci, ladjicami, se kriči brez razloga, samo zato, ker se lahko. Skratka, počne se stvari, ki jih v 'normalnem' življenju ne moremo, nočemo, ne smemo. Igramo fuzbal, zmagujemo, včasih izgubljamo,... Smo osebe, sem oseba, katera preostale dni v tednu morda nisem. Ali pa sem samo takrat tista oseba, kar v resnici sem. 


Recimo, da je tudi tega sveta konec, ko poči lonec. Še vedno obstajajo spomini, spominki, fotografije. Petek je svet izven sveta, obstajajo pa vrata. In ljudje, ki naredijo petek Petek. Opis za zabavo: Ljudje so čokoladni preliv petkovega sladoleda. 

njom njom & dober tek!

Ljubezen in žalost po filozofsko...

Dalje, pripomniti je treba, da izvirajo bolestna stanja in nesrečni dogodki predvsem iz čezmerne ljubezni do stvari, ki je podvržena velikemu številu sprememb in ki nikdar ne more biti docela naša last. Kajti nemiren ali v skrbeh je vsakdo samo zavoljo stvari, katero ljubi; in tudi krivice, sumničenja, sovraštvo itn. izvirajo iz ljubezni do stvari, katerim ne more biti nihče resničen lastnik.

- Spinoza, Etika (O moči uma ali o človeški svobodi)