Potovanja

It is not in the stars to hold our destiny but in ourselves.
- William Shakespeare


Zgornji verz je bila 'alea iacta est'. Tisto, kar je odločilo, da se tole zapiše. Par ur pred tem pa sem v National Geographic (letošnji januar izvod) prebrala nekaj, kar naj bi razložilo človeško potrebo po iskanju, odkrivanju in raziskovanju vsega neznanega. Najprej selitve ljudstev in novi kontinenti, zadnje čase se podajamo v vesolje, globine morja in na divje potovanje po strugi pozabljene reke, ki se steka v še bolj pozabljene skrite jame sveta. Menda res obstaja gen, ki služi temu, da smo po naravi pravi raziskovalci. Tisti srečni lastniki tega gena raje tvegajo, na splošno pa so jim bolj všeč gibanje, spremembe in pustolovščine.

Ok, tako kulturolog v meni kot antropolog v članku se skupaj z genetiki strinjamo, da to ni dovolj. To je samo predpogoj, biološka lastnost, ki pa se mora razviti v kulturi in mora imeti sredstva, da bi lahko zacvetela v svoji popolnosti. Torej. Če hočem biti mornar, pa nimam ladje.... si lahko kvečjemu naredim piratski tattoo. Kje na gležnju mogoče... khm.

Naj bo to res ali ne, vsekakor je vredno razmisleka. Če govorim o sebi, vem, da potrebujem potovanja.  Uradno že dobro leto (leto in deset dni, če smo natančni) živim spet v Sloveniji, Šenčurju, v moji najlepši sobici na svetu. Z zavistjo gledam v letala, sploh tista oranžna Easy Jetova, ki letijo v smeri proti Londonu. Muči me potovanje. Močno. Po enem letu življenja v istem kraju.
Med destinacijami, ki bi jih rada obiskala, niso tipični kraji. Edinburgh, London, New York, Sydney (oh hej!). To je pač izvzeto. Trije od teh so me pač že preveč očarali. Ampak zares rada bi odšla v Kenijo, v Južno Afriko, Brazilijo, Egipt. Arabija, Izrael. Severna Koreja. Samo zato, ker je težko.
Na seznamu 'Obvezno naredi v življenju' se skriva nekje na odprtem točka, kjer moram plavati z morskimi psi. V kletki, ampak morski psi so torej veliki. Požrešni. Da ti poženejo kri po žilah in ustavijo srce.
Želim si skodrane lase. Zakaj? Ker so divji, neukrotljivi. In ne dolgočasni. Trudim se po najboljših močeh.
Najnovejša naloga, ki sem si jo zadala, je, da v restavracijah vedno izberem nekaj, česar še nisem nikoli poskusila. Nekaj novega z menija.
Grem na sprehod in hodim in hodim, zavijam po poteh, ki jih ne poznam. Cilj igre: najdi pot domov. Ali pa se spravi na trolo, se pelji v neznano in potem najdi zaželjeno lokacijo peš. Ponavadi uporabim zemljevid. Škoda, pa ta časovna omejitev....

Da še dodam začimbe k tej prikuhi: dejansko imam rada spremembe. In jih potrebujem. Ne maram se odločati, verjetno zastokam, vsakič, ko je na meni, da naredim odločitev. To pač ne gre. Ampak še slabše je, ko ne morem narediti odločitve. Ali pa, ko se moram soočati z nekom, ki noče narediti odločitve. Kriza.
Razumem. Včasih ne gre, včasih moraš prespati, včasih ne veš dovolj informacij. Včasih ni lahko. Vsake svete čase pa je že kar pretirano težko. Zame je to samo znak, da se preprosto moraš odločiti. Raje grem v napačno smer, kot pa da se zataknem na sredini in se ne premaknem. Nobena odločitev ni dokončna, nobena čisto pravilna in nobena čisto napačna.
Ne, ne pomeni ne za vedno. Ljudje nimamo vedno prav. Se spomnite časov, ko so verjeli, da je Zemlja ravna?
Niti nimam jaz vedno prav. Moja orientacija je... minimalna, zanič. Nekako tako hodim skozi življenje. Pač grem. Ne vem, kje sem. Nekako si predstavljam, kje hočem končati. Pa še to je zadnje čase vedno bolj 'široko prevedeno'. Recimo, da vem, kje nočem pristati. Izgubljam se, kličem na pomoč. Čaka se me, zamujam. Sem nepotrpežljiva, po drugi strani pa nočem biti omejena s časom in urnikom.

Oh ja, res potrebujem kakšno zanimivo potovanje .....