življenje v škatlah

'so ljudje, ki gledajo na čast le od daleč, kakor na zvezde,...' - victor hugo, nesrečniki


po neki nesmiselni logiki bi vsak pričakoval, da je najbolj stresno obdobje študenta izpitno obdobje. blizu. najbolj stresno obdobje je zadnji teden pred izpitnim obdobjem. to so tisti vmesni časi. tisti dnevi, ko staro še ni zaključeno, vendr moraš biti hkrati v popolni pripravljenosti na novo. primer: več (4x) seminarskih nalog do petka, v ponedeljek prvi izmed mnogih z dolgega seznama izpitov.

seveda po murpheyu ne gre drugače, kot da se v tem tednu okna odločijo, da se zamenjajo. potem se še spreminja barva sten. predpogoj, da se kar koli spremeni v v kateri koli sobi hiše pa je, da se pospravi vse premične elemente sobe. številka drobljivih in občutljivih koščkov, ki moj tempelj sestavljajo v to, kar je, bi vsakega, ki bi se trikrat zavrtel na mestu in skušal dojeti vse kotičke, kjer se skrivajo neprecenljivi zakladi v podobi knjig, za sekundo ali oropal sape in mu pustil rahlo vrtoglavico ob ideji, da je to potrebno spraviti na prenosljiv kup krame. če tej podobi dodaš še mojo sentimentalnost, se ta spremeni v točno takšno sliko, kot je bila: stoječa sredi ogromnega prostora, s stisnjenimi ustnicami, močno zamišljenim izrazom, ki bo zagotovo pustil posledice gub na čelu. potem pa ne veš, kje začeti. ali če sploh hočeš začeti. kako, kaj, KAM?! potem pa vse to še nazaj sestaviti? hahahaha, še zdaj me ideja spravlja v rahlo histeričen, obupan smeh. kje so škrati, ko jih potrebuješ?

namig: nostalgična glasba v ozadju je vse pravzaprav spremenila v pravo malo veselje. plus, lahko se pretvarjam, da sem 'v resnici' pakirala za dolgo potovanje daleč daleč stran. in zdaj živim iz škatel (spet). kar je odličen test po dveh rahlo travmatičnih pakiranjih - ni lahko zapustiti svojega življenja, samo zato, ker ne spada med 23kg dovoljenih na letalo. še težje je to narediti dvakrat.

sedaj pa razmišljam, da je takšne vrste pakiranja kot biti tatoviran. bolečina, ki ni ravno boleča, zmešana z veselim pričakovanjem, strahom in zavedanjem, da po tem koraku stvari nikoli več ne bodo iste. po enem zagotovo hočeš še enega. samo vprašanje časa je.

vem, kako si bom na novo sestavila sobo.

iz istih koščkov, ampak popolnoma drugače.