kaj pa utegne biti napisano v knjigi, ki si je v njegovem žepu zaoblila robove, tega ne ve, in nihče med njimi ne ve, kaj misli. toda knjiga ga je prevzela; če vzdigne pogled, kot ga je zdaj za trenutek, ga ne, da bi kaj videl; hotel bi samo natančneje izbolikovati kako misel. ko je to opravljeno, njegov duh znova odpluje nazaj in se zatopi v branje. bere, si je rekla, kot da vodi ekspedicijo ali da pase veliko čredo ovac ali da se vzpenja in vpenja po samotni ozki stezi; in včasih hodi urno in naravnost in si utira pot skoz goščavo, in včasih je videti, kot da ga je udarila veja, ga zaslepila robida, pa ne da bi ga to premagalo; nadaljuje svojo pot, obračajoč stran za stranjo.
- virginia woolf, k svetilniku
Ni komentarjev:
Objavite komentar