Zahir

ko se odpraviš na pot v itako,
naj bo čim daljša ti pot, si zaželi
pustolovščin obilo, spoznanja.
ne boj se kiklopov, ne lestrigoncev,
ne ustraši pozejdon te besni!
take na poti še srečal ne boš,
le misel naj plava visoko, naj čustva
nikoli ne dajo slovesa telesu in duši.
lestrigonci, kiklopi, pozejdona bes,
ne bodo ti stali na poti,
če niso ti skriti v duši,
če duša ne meče ti jih pod korake.

upam, da pot bo dolga.
da mnoga bodo jutra v poletju,
ki ob pogledu na vse prve luke
prinašajo še neznano radost.
poskrbi, da obiščeš feničanske luke,
poberi, kar najboljšega dobiš.
potem odidi v egipčanska mesta
in uči se kot oni, ki mnoge naj uči.
in itake nikoli ne pozabi,
ker tja je usojen tvoj korak.
a ne priganjaj  svojih nog
še boljše, če zamujaš mnoga leta
in tvoja barka še počiva na otoku,
ko bi se bil že obogatil
kot tisti, ki poznajo pot.

ne pričakuj, da itaka te bo obogatila,
saj dala ti je že prelepo potovanje;
saj z itake odrinil nisi,
ker ona dala ti je vse, a ti ji dati nič ne moreš.

na koncu vem, da kdo poreče, da itaka je revna,
ne misli, da te je ogoljufala.
ker vrnil si se kakor modrec, ki živel je bogato.
in v tem tiči pomen itake.

- konstantinos kavafis