ime mi je rdeče

i don't want to be a tree; i want to be its meaning. 
- orhan pamuk; my name is red

šele zdaj sem se začela učiti od mojstra eca, sicer z razlogom, ne iz dolgčasa, ker bo moj mojster pri pisanju diplome. poleg njegovega dovoljenja, ne, spodbujanja po tem, da si kupiš lastno verzijo knjige, ker potem v njej lahko čečkaš in si označuješ svoje vrstice, besede, odstavke, strani, kar ti srce poželi, sem od njega potegnila tudi drugo teorijo, ki bo z mano zagarantirano ostala do konca moje bralne kariere. ki bo verjetno daljša od mojega življenja.

eco deli bralca v dve skupini: prvostopenjski in drugostopenjski - empirični in semantični. modelni. prvi bere zgodbo kot zgodbo... ker ga zanima, kaj se zgodi, ker hoče vedeti (kot reče eco sam): whodunnit. popolnoma ok, vendar pa se tak bralec verjetno ne bo znova vrnil k že prebrani knjigi, razen če je minilo ogromno časa in gre brati bolj iz nostalgije. drugi bralec pa bo imel problem. oziroma več. ker bo knjigo hotel prebirati večkrat. ker ne bo vedel, v kakšnem tempu naj knjigo bere, ki se bo obremenjeval z vsemi možnimi izrazi, napovedimi, ponavljanji, napačnimi prikazovanji,... skratka vsem. tak bralec ne bo bral zgodbe, ampak bo skupaj z avtorjem ustvarjal dialog. bere zato, da odkrije, kako je zgodba napisana. in zakaj tako. tak bralec ne bo preskočil pet strani naštevanja imen (pri npr. victorju hugoju, ki ima očitno rad strani in strani naštevanja, da prikaže svojo poanto) in si zraven misli: kaj za... (beeeb)? tak bralec bo dojel, kaj pet strani naštevanja pomeni, sporoča, zakaj je teh pet strani sploh potrebnih. in si potem verjetno mislil nekaj v smislu: wow, model, brihtna poteza. ali pa (kot si misli eco o hugotu: model, res nisi bog, postavi se nazaj na trdna tla. ampak čestitke).

skratka, ta dva modelna bralca sta mi razjasnila, zakaj berem kot berem, in da je vse ok v načinu, kako berem. in da ni problema, da se približno 20 sekund po koncu knjige ne spomnim imen osnovnih predstavnikov zgodbe.

ta dva bralca mi tudi razložita mučenje, ki sem ga doživela med prebiranjem knjige orhana pamuka. ok, ime mi je rdeče sem brala v angleščini, originalno je pisana v turščini, težavam s prevodom dopuščam svoje meje. ampak to je bila prava bitka pri waterlooju (recimo, ta del hugota sem prebrala bolj tako tako). imela sem občutek, da moram vsako stran prebrati dvakrat, trikrat, zgubljala sem se, vsak odstavek je bil druga zgodba. če sem brala hitreje, sem zgodbo dojela, blazno zanimiva zadeva, bravo pamuk, ampak sem hkrati imela občutek, da toliko zgubljam po poti! vsakič, ko me je spet prijelo, da si vzamem čas in začnem uživati, sem dojela odlično spletkane verze proze. in popolnoma izgubila rdečo nit zgodbe. same frustracije, vam povem.

bistvo je, da je ime mi je rdeča neverjetno lepa zgodba. lepa, v smislu vredna prebiranja in razmišljanja o tem, kar ima za povedati. je težka zgodba, sploh ne vsakdanja, je tuja zgodba, in kot vse tuje, tudi ta malo prestraši, malo zmede.

drugo bistvo pa je, da moraš to zgodbo prebrati še enkrat in še enkrat, ker je kot prvostopenjski bralec ne boš mogel použiti do kosti. kot drugostopenjski bralec pa jo boš doživljal drugače vsakič, ko jo boš prijel v roke. enkrat hiter tempo, v dveh dneh konec, ko padeš notri, drugič se bo vleklo, ampak boš vsako besedo premlel dvakrat, trikrat. petnajstkrat.

bistvo vsega tega pa je, da je branje veliko večja umetnost, kot si mislimo. ene knjige so osnovne, prvi svinčnik in bel list papirja, druge so nadgradnja, malo težja zadeva, takšne in drugačne zvrsti, da ugotoviš, kje v resnici leži tvoj talent. katero koli knjigo se splača brati, definitivno. tudi mojster mora kdaj kaj nakracati. so pa tudi knjige, ki ne samo dovolijo, temveč zahtevajo spretnost, zahtevajo razvoj umetnosti, zahtevajo talent in znanje, zahtevajo trud.

ime mi je rdeča bi verjetno bila ena od teh. višek vsega.

nočni cirkus

odprto od mraka do zore.
- erin morgenstern, nočni cirkus
 
do žepnic imam precej neko, recimo temu destabilizirano mnenje... ne vem, kaj naj si mislim. po eni strani mi včasih pašejo, ko bereš nekaj neumnega, lahkega, da zaključiš in si misliš: zakaj sem zapravila dva dni preležavanja in branja take budalščine. po drugi strani pa sploh ni bilo zapravljeno... moji možgani so stavkali in s tem dosegli dva dni počitnic. ki jih očitno potrebujejo (škoda, da nimam man-cave luknje v glavi...)

nočni cirkus je obljubljal neko pavzo, malo romantično, malo znanstveno-fantastično, lahkotno. in vse to na koncu tudi prinese, z razliko, da se na koncu počutiš odlično. ni bilo malo znanstveno-fantastično, ampak je magično (vsi vi resni dolgočasneži, ne brati, ne bo vam všeč). je malo romantično, ampak ne osladno, ne pocukrano, brez joka in stoka in izlivov obljub večne ljubezni. je lahkotno, ampak tiste dobre vrste, kot sprehod, kjer se pravzaprav ne športaš, ampak sije sonček in ravno prav piha veter in je ravno prav mraz, da se na koncu počutiš pregretega, premaženega in premikanega (mogoče malo premaknjenega, odvisno od socialnega življenja, ki si ga bil deležen med samim branjem).

nočni cirkus je tiste vrste knjige, ki bi jo prebrala še enkrat in še enkrat. pa ne zato, ker bi bil težki klasik, kateremu ne prideš do dna po stotih branjih, ali alkimist, ki mi je do zdaj že tako domač, da v glavi berem dva stavka pet strani naprej. verjetno bi jo šla še enkrat prebrati, ker je tako drugačna. žal mi je, da spet ponavljam iste besede, ampak dejansko je magična, ne fantastična, ta beseda ima tak smešen prizvok... tak 'iz drugega sveta'. govori o čarovnijah pa ni tipična čarovniška knjiga, niti blizu harryja potterja ali jakca in njegove breskve. govori o danes v nekem daljnem času, pa bi se vseeno lahko zgodila na domačem vrtu, takoj jutri zvečer, če bi imela to srečo.

izmišljija iz takšne domišljije, v katero se zagotovo splača pokukati. v katero me mika pokukati preprosto vsakič, ko mi gre ta svet vrh glave.

O knjigi – Thomas Hardy, Čista ženska

nekatere stvari lahko začutiš, da prihajajo. ne zaljubiš se zato, ker se zaljubiš, zaljubiš se zato, ker imaš tedaj obupno potrebo po tem, da bi se zaljubil. 

- umberto eco, foucaultovo nihalo

Lahko bi bila glasna lekcija, po možnosti feministična, da moškemu spolu res ne gre zaupati. Prvi heroj dokaže, da pod obleko skriva točno tisto, kar kaže navzven. Drugi je popoln moški, ki povrhu vsega še iz nje naredi popolno žensko. Skriva spodrsljaj iz preteklosti, vendar ni problema. Črn madež na duši, ki je ostal, kjer ga je naredil – v preteklosti, in konec koncev, šteje to, kar je zdaj, njegova ljubezen do nje, vse, kar ji želi in kar ji lahko ponudi. Njena enaka napaka pač pomeni, da je ona nekaj popolnoma drugega, kot se je kazala vse do pretresljivega odkritja. Dekle spet trpi, in da ne uničim konca zgodbe, naj se ta ‘feminističen’ vidik konča.

Po drugi strani se bralec lahko spotakne ob družbene problem religijske vrste. Kaj, kdo, koliko, komu. Še več, ko smo že ravno v Angliji, se lahko osredotočimo na družbene razrede in vse, kar je narobe s tem, da obstajajo. Ne spreglejmo problemov nazivov, preteklosti, plemiške krvi. Ponovimo vprašanje kaj, kdo, koliko in komu. Če se spet za ponesrečeni trenutek vrnemo k vprašanju moški proti ženski. Dovoljeno mu je početi, v smislu delati, služiti denar, veliko bolj raznovrstne vsakodnevne opravke. Za razliko od nje. Gre se za vprašanje možnosti izbire prioritet posameznika, tako glede spola, kot razreda. Naivna duša, kot sem sama, se med zgodbo lahko preizkusi pri ocenjevanju drugih, in to brez bolj občutne bolečine (mogoče zato, ker očitki prihajajo s strani bralca do likov in ne s strani bralčevih dragih do njega, ali nje, same). Ali lahko ‘the bad guy’ postane ‘the good guy’ in naredi ‘the right thing’? Obratno: ali je ta popolni, tokrat ‘the good guy’ v resnici glavni krivec, največji ‘the bad guy’ zgodbe, ki bo na koncu kriv vse nesreče nežne in nedolžne junakinje?

Široko vzeto je to ljubezenska drama, o deklici in njenem ljubezenskem trikotniku. Tolikokrat prežvečena tema, hkrati pa tako pogosto uporabljena in tako visoko na spisku priljubljenih tem. Kmalu se vsi naveličajo poslušati in spraševati, kaj se dogaja v življenju nekoga drugega. Ampak ljubezen, to področje deluje, kot da je neizčrpno.

Konec koncev pa je knjiga tudi klasično delo. Govori se, da je tipična lastnost klasičnih del ta, da jih vsi hočejo prebrati, vendar jih nihče ne. Mogoče je kriva filmska in televizijska industrija. Hvala za reklamo zgodbe, vendar vprašanje, ali res spodbudi branje, ostaja.  Pa naj bo to branje preko dobrega, starega papirja, ki uničuje drevesa, ali pa branje na bolj moderen, elektronski način. Skratka, klasična dela redko beremo zaradi zgodbe.

Tiste vrste zgodbe, ki bi nas potegnila, posrkala vase, nas držala pokoncu dolgo v noč, kjer bi trepetali in pričakovali naslednji udarec, ki bo presenetljiv, včasih nerazumljiv, vsekakor nepričakovan. Kot prve zgodbe Sherlocka Holmsa ali Hercule Poirota, kjer smo skupaj morali uporabljati male sive celice.

Klasiki so tisto, kar nas silijo brati v šoli, torej po definiciji zahtevajo vsaj nekoliko odpora in upora. Klasiki so tisto, ki so bili nekaj posebnega takrat in tam. In ponavadi danes niso nič več posebni.

Včasih so celo nekaj dolgočasnega, razvlečenega. Nekaj, kar zahteva zbranost in trud in pogosto šele na koncu ponudi v zameno nekaj užitka. Morda v koraku junaka, ki naredi 100 strani mučenja jasne, zanimive, spremeni jih v nekaj, kar se je po kapljicah zbralo v nepričakovano. Ko ugotoviš, da se je splačalo, da je to delo genija in se napihneš od ponosa, ker si zdržal in si zdaj končno dobil nagrado. Včasih trud pač pride z roko v roki s kvaliteto. Ampak to moraš doživeti sam.

Opisi, razlage, vmesno nakladanje, ki sicer zveni dobro, vendar je ob vseh teh neskončnih straneh konstantnega ponavljanja in nenapetega dogajanja nekaj popolnoma nekoristnega. Vse tisto, kar zahteva nas v celoti. Kar ni tukaj za našo razvado, ni tukaj, da nas zabava, njegov namen ni biti darilo, tisto, kar hočemo. V resnici je trening, kako biti vzdržljiv. Zdaj, ko je tako moderno, tako ‘in’ biti v dobri, po možnosti vedno boljši, fizični kondiciji, hkrati pa potrebujemo odmore v vsem, kar zahteva skoncentriranost, zbranost in kondicijo misli na dolge proge.

Zato branje traja nekoliko dlje.

Brez skrbi. Hardy v Čisti ženski zna vpeljati v to, tolikokrat prežvečeno zgodbo, o ljubezni – srečni, nesrečni, uresničeni in uslišani. Seveda obvezno proti koncu, kar dokaže, da je klasik. Vsebuje tako muko, trpljenje in vztrajanje skozi neskončno ponavljanje nepotrebnega, nezanimivega. Zahteva skorajšnji obup ter zavedno prepričevanje in pregovarjanje s samim seboj, da je vredno. Potrebuje stalno opominjanje, zakaj. Zakaj bi bral prežvečeno zgodbo? Zakaj bi bral, ko lahko oči uporabim za isto zgodbo na način, ki je prijaznejši (ali je res?) moji mentalni koncentraciji? Lahko celo izbiram. Dobra zgodba v filmskem svetu ni nikoli povedana enkrat samkrat.

Če je Hardy res klasik, potem je to zato, ker se splača. Zaradi tistega enega koraka, ki vse poveže. Ko v enem stavku, v eni potezi, povrne  vse. Ko da potrdilo, da vse skupaj ni bila ponesrečena šala, izguba časa, ampak da se je v tistem trenutku odvilo nekaj brezčasnega. Da se je prebralo in v domišljijskem svetu odvilo nekaj, kar je bilo tam in takrat nekaj posebnega, nekaj originalnega. In kljub vsemu danes ni zastarela šara. Da je bil tvoj odpor zaradi obveznosti odstranjen in si tako zaradi izgubljenih kilogramov lažji. Če nič drugega, je tako več prostora v tebi za nikogar drugega kot tebe.

Originalni naslov: Tess of the d’Urbervilles. A Pure Woman. Na angleškem je prvič izšla leta 1891. Šokantna, prepovedana, ne ravno priljubljena (in hkrati ravno zato), zaradi Hardyjevega mnenja tako o viktorijanski družbi, kot zaradi seksualnih opisov v knjigi. Kako bi potem bil šele šokanten naš seznam top desetih najbolj priljubljenih knjig. Mogoče to dokazuje, da smo postali odprta družba, ki jo je toliko težje šokirati? Ali pa nam samo primanjkuje dobrih ljubimcev. In smo obsedeni s hrano.