V ISKANJU RAVNOVESJA

Evropo verjetno zares čaka temna in negotova prihodnost, ko začenja spoznavati, da si morda pa le nismo tako zelo enaki, kot si želi, in da jo pri iskanju skupne identitete lahko marsikaj hitro in učinkovito spotakne. Politični prijatelj, kulturni sovražnik. Vsaj na primeru Turčije.

Ali jih hočemo v Evropski uniji? Kaj bodo morali spremeniti na sebi, da jih bomo lahko vključili? Kaj se bo zgodilo z ‘Evropejci’? Kdo sploh so ‘Evropejci’? Kdo so ‘oni’, ki jih nočemo, a jih mogoče moramo imeti? Kdo se bo prilagajal komu, kako in koliko? Integracija, segregacija?

Naše pomanjkljivo oblečene Evropejke žalijo pravoverne muslimane. Evropa pije, za razliko od muslimanov, ki prihajajo z Vzhoda. Muslimani so nepravični do žensk, damo jim pravico, da tepejo svoje žene, ker njihovo prepričanje to dovoli. Če bodo živele v Evropi, ne bodo nosile hidžaba, kaj šele drugih ovitkov, pokrival in skrival. Dogovorjene poroke odpadejo. Ne govorijo našega jezika.

Kaj pa je slovenski jezik? Pravilna, knjižna slovenščina, ki je ne govori nihče, kadar je ni potrebno, ko pa jo slišimo zveni umetno, izmišljeno, prisiljeno? Je to trubarjeva slovenščina, ki jo razume še manj ljudi? Je to dialektna slovenščina – ‘celjščina’, ‘primorščina’, ali, bognedaj, ‘prekmurščina’?

Ne pustimo jim graditi svojih mošej, če jih že imajo, jih bomo iz strahu pred terorizmom in iz maščevanja požigali. Pijemo alkohol, pivo, vino, koktaili, mmm, okusno. Oblačimo se v kratke hlače pa jih moti? Nosijo naglavne rute pa nas moti? Ne jejo svinjine – naj se prilagajajo kulturi. Ker Slovenci jemo kislo zelje, kranjske klobase, žgance in samo pristine, domače blejske kremšnite, sem in tja prekmursko gibanico?

Problemi zvenijo plehki, spotikamo se ob stvari, ki v resnici niti niso tako zelo pomembne same po sebi. Od kavbojk, kratkih hlač do svinjine – zakaj je to važno, zakaj zaradi tega pobijamo in požigamo, v obe smeri?

Politika ni tista, ki lahko reši problem – politika se nagiba k večini, ki obljublja naslednjo izvolitev. Politika rešuje na napačni, preveč visoki ravni. Mi si gremo na živce na sosedski ravni. Mi si gremo na živce, ker ne poznamo, ne vemo in nimamo želje po poznati in vedeti. Ves čas gledamo, ocenjujemo in primerjamo s seboj, ki edini delam prav.

Ko bi le imeli ogledalo, da bi v njem gledali sebe, se ocenjevali in primerjali, in ugotovili, da nihče nima prav. Poleg gledati, bi bilo pametno še malo poslušati.

O ČUSTVIH GOVORIM

V debati politika vs religija obstaja precej različnih mnenj, in glavna točka, ki jo sporočajo je, da je razmerje, odnos med eno in drugo, veliko bolj zapleteno, kot morda deluje na prvi pogled.

Politika – in s tem povezana svoboda govora – ni nekaj, kar lahko ločimo od ljudi, ki se o politiki odločajo, jo izvajajo, jo upoštevajo in živijo. Ločiti cerkev od države zveni lepo in prav v praksi, na koncu pa se vsako prepričanje in rešitev, kako vozel razvozlati, konča s kupi objektivnih, političnih navodil. Vendar cerkev sestavljajo ljudje, ki svojih prepričanj ne morejo enako ločiti med seboj, kot bi jih radi na listu papirja. Zdi se, kot da predlogi, kaj zdaj s temi cerkvami in politiko, izpuščajo pomemben element, o katerem sicer govorijo, vendar se vanj nihče noče poglobiti.

Razžalitev verskih čustev. Kako lahko nekdo zapiše navodila obnašanja, pravice in dolžnosti, ki se tičejo čustev? Rešitev ni v odkritju nekega ravnovesja med svobodo, demokracijo in zasebnim verovanjem vsakega posameznika. Rešitev je v spoštovanju do razlik, rešitev je v odgovoru na vprašanje, zakaj se čutimo tako ogrožene. Kaj mene ogroža, če nekdo moli drugega boga? Kot da bi v dobi individualizma in kralja JAZA vsi imeli preveč časa, in ves čas gledamo okoli sebe in se strašansko bojimo vseh dejanj drugih, ki niso identična našim. Kot da bi bili prestrašeni, da nam nekaj manjka, da potrebujemo velikega očeta, starša, avtoriteto, ki bo jasno in glasno rekel NE, mi pa bomo kot mali otroci še naprej poskušali tisto, kar je prepovedano, samo da bi videli, kje so meje. In meje se vedno išče tam, kjer vemo, da jih bomo nekoč tudi najdli.

Zakaj bi se torej omejevali, pazili na lastne besede, da ne bi razžalili čustev nekoga drugega, če je pa to točno to, kar iščemo? Razžaljena, jezna, užaljena čustva nekoga, ki bo odgovoril. Na Zahodu razžaljujemo čustva tistih, katerih odgovor je lahko dovolj jasen in glasen – razžaljujemo čustva katoliških kristjanov, kajti Cerkev le ni tako zelo ločena od države in tudi če je, nas njeno občasno početje dregne, kamor nam ne paše. Na Zahodu užalimo verska čustva tistih Vzhodnjakov, ki so nam najbližje, katerih beseda nekaj velja.

Ne gre zato, da bomo zdaj postali vljudni z ‘dobrimi medkulturnimi manirami in komunikativno etiko’, ker saj vsi vemo, kako točno to izgleda, pa očitno to ni to, kar potrebujemo (ali hočemo). Ne moremo postati tako zelo politično korektni, da bomo s tem izgubili pravico do svobodnega govora in na koncu volili nekoga, ki pa si bo drznil reči: tisto, kar si vsi mislimo. Niti ne moremo reči, da naj tudi ostale skupine, religijske skupine, izrabijo to pravico izreči karkoli, da bi udarili protinapad, ker s tem ne bi nič dosegli – namen razžalitve ni nova, humoristična, svobodno izražena opazka, je jasen in glasen NE. Je jezen ne, ker morda samo z razžalitvijo pridemo do tiste, res prave jeze.

Niti ne gre zato, da bi sedaj pa politika nevtralno manevrirala in vodila različne skupine, različna prepričanja, na tak način bi prišli do politične enakosti in medsebojnega spoštovanja. Kje so tu čustva? Spoštovanje je morda obnašanje na podlagi čustva, vendar je to čustvo hladno, je nezainteresirano, ne izzove odgovora, ne izzove reakcije. Zato lahko ignoriramo tudi male, nove, nepomembne religije, ki kljub svojim alternativnim iskanjem resnice in priljubljenosti pri pomembnih, slavnih, ne veljajo. Premale so, da bi do njih gojili čustva, premale, da bi se obremenjevali, kaj so ali niso.

Rešitev vprašanja spora med politiko (svobodo govora) in religijo v času moderne politike je morda v točno tem, kar nam v moderni politiki manjka – tradicionalna avtoriteta. V Velikem Drugem, ki bo z jezo v glasu rekel NE in nam pokazal meje našega sveta.