Jesenski glas...

Kdor prav razume besede o lepi prihodnosti, bo le še bolj izkoristil sedanjost. – R. Kerševan

Začela bom z zgodico, ki se je zgodila včeraj, tj. 17. marec 2010. Spet so prišli dnevi 3 s-ov. The sand (pesek), the sea (morje) in the sun (sonce). Plaža – Maroubra. Ta je blizu, dosti velika, zakon valovi... med drugimi pa je tudi eden izmed glavnih gostiteljev meduz, ki se imenujejo blue bottles (bb). Za dlan veliki modri balončki, z do enega metra dolgim repom. Ne strupene, vsekakor nezaželjene in precej boleča izkušnja.

Sostanovalka Joy et moi sse podava v vodo in sčasoma ugotoviva, da je precej grozljiv dan. Cel kup bb, valovi neprizanesljivi... eden za drugim, in sploh ne majhni. Val, val, val,.... Joyini kriki. Vidim jo, kako stoji v oblaku peska, pod peskom črna barva.... prizor, ki ga ne želiš videti v morju nekje v Avstraliji. Ko pridem do nje, ugotovim, da je v redu, samo sita valov in hoče ven. V tistem v bližini zagledava še več bb-jev in po čim hitrejšem postopku jo hočeva popihati iz vode. Med kriki in smehom se trudiva prebiti skozi valove in tokove... Joyini kriki postajajo vedno bolj resni in glasni... stisk roke vedno močnejši... sčasoma smeh utihne in takrat ugotoviva, da je očitno več kot meter dolgi repek bb-ja ovit okol njenega hrbta in seže vse navzdol po njeni desni nogi. Kriki dosežejo svoj višek, ko jo po eni nogi vlečem ven iz vode in naju skušam spraviti ven iz oblaka modrine. Ne mislim lepe, sinje modre barve oceana. Končno pritečejo vsi ostali vključno z avstralcem, ki se opogumi in odstrani rep ter nas pošlje naravnost do obalne straže. S par vrečkami ledu in opozorilom, naj se vrnemo, če se stanje poslabša, smo se spravili na brisače in si privoščili sladoled. Žalost se za Joy ta dan ni končala – slabe dve uri kasneje so ji ukradli fotoaparat.

Pred tem smo imeli Colour Conferenco. To je humanitarna vsakoletna konferenca za ženske.... kar pomeni, 13 000 žensk, ki se spodbuja, si pripoveduje zgodbo o življenju in dokazuje, da je vsaka vredna najlepših stvari v življenju. Veliko joka, smeha, žensk... žensk... zgodbe o ženskah, ki so jim deformirali obraz, odrezali nos, ustnice, ušesa... ženske, ki so prisiljene v prostitucijo in kako so bile rešene s pomočjo organizacije, ki se umenuje A21... V takšnih trenutkih se zaveš, kako srečen si. V takšnih trenutkih se zaveš, kako pomemben si. V takšnih trenutkih se zaveš, das vet ne more ostati takšen, kakršen je in da ne moreš nadaljevati svojega življenja po isti poti... v takšnih trenutkih vse, kar lahko preprosto ni več dovolj.

Veliko je bilo rojstnih dnevov v mesecu marcu do tega dne... VSE NAJBOLJŠE VSEEEM, ki se najdete v tej grupi ljudi...

Med drugim imam tudi nenadne trenutke razmišljanja... šokantno, vem. Naprimer na avtobusu. Ko vidim sivolasega človeka s palico... in gubami... ki svojo sivolaso ženo prime za roko in jo popelje do sedeža... po koncu vožnje ponovi vajo in jo vodi nazaj na cesto. Ali pa preprosto sivolas možakar, s tatuji. Nenadoma me prime želja po znanju. Da bi vedela njihovo življenjsko zgodbo. Kaj se je zgodilo, kako sta se spoznala... kaj je bilo tisto, ki jo je združilo, kaj so bile njune težave. Čemu se je odrekla, ko je dovolila, da bo ta tisti, ki jo bo v starih letih popeljal na pot. Četudi samo do sedeža v avtobusu... S kakšnimi strahovi se bori ob ideji, dab o nekega eden izmed njiju ostal sam... Vse, da bi izvedela njuno življenjsko zgodbo. Takrat sem se odločila, da hočem živeti zgodbo, ki je vredna pripovedovanja. Ki bo imela vesele trenutke, boje z vsem mogočim, ki se končajo s takšno ali drugačno zmago. Vsak dan bo del, bo poglavje, stran, vredna opisa v mojem romanu življenja. In čeprav bo to moja zgodba, hočem, da se bo dotaknila življenja mnogih drugih ljudi. Imeti vpliv na to, kaj se dogaja po svetu... v katero smer se svet vrti. Verjamem, da je mogoče. Ne lahko, ne težko... nemogoče. Ampak mogoče. Kot klifi na Bronte plaži – odrineš se in skočiš.