Fear knocked at the door; Faith answered; no-one was there..... JTH
Od začetka šole, domačih nalog, seminarskih, resnega sodelovanja pri vsem mogočem.... do prve lekcije surfanja. Brez deske še zaenkrat. Vse, kar se odvija, se odvija počasi. Edini problem je, da se ravno zaradi tega razloga ves čas nekaj odvija. Ure bežijo, dnevi bežijo, tedni bežijo. Po eni strani ne morem verjeti, da sem v Avstraliji že dober mesec in pol, po drugi strani pa imam občutek, da sem tukaj že celo večnost. Vse, kar se je zgodilo, vse, kar se dogaja, vse, kar se še ima za zgoditi. Prihodnost nam bo vzela dih. Vi ste vključeni v ‘nam’. Oh, ko smo že ravno pri prihodnosti, Hillsong United junija potujejo po Evropi... in zdaj bom v prevedeni verziji povedala isto, kar govorijo vabila za Colour Conference (več o tem kasneje): spodbujam vas, da narediti vse, kar je v vaši moči, da se udeležite. Še več, povabite prijatelje in skupaj doživite nekaj neverjetnega .
Jap, med drugim sem se naučila ujeti val. Dva problema. Prvi je.... kopalke. Ne gre drugače. Drugi problem je konec valu.... ko ostaneta samo še ti in pesek. Posledica so praske. Ampak občutek, ko te nese val je definitivno zmagovalen.
Colour Conference je vikend ustanovljen v Hillsong cerkvi za ženske vseh starosti. Ko se razvajajo z masažo, make-upom, medikuro, frizerijo... si govorijo, kako je življenje izjemno, kako smo oh in sploh skupaj, podpora je neverjetna, fantje odpirajo vrata in nosijo sladkarije. Skratka, ženska nebesa. In vse to se odvija naslednji vikend (začne se 18. marca). Več podrobnosti, ko to dejansko doživim v polnem zamahu.
Moj slovenski ego narašča. Hitro. Eden izmed razlogov je, da si ljudje veliko lažje zapomnejo od kod sem, kot pa moje ime. Radost, ko srečaš novega znanca in ti ta pove, da je preživel celo uro na internetu, da bi odkril čim več o Sloveniji. Neverjetno. Vsi so se odločili, da navijajo za Slovenijo, ko pride ura nogometa. Američani, Angleži, Nemci, Avstralci....Brazilci. Podpora na višku. Drugi večji razlog pa bo šola. Ob vsem tem študiranju zgodovine krščanstva in mediteranskega okrožja. Ni je osebe, ki bi bila bližje Sredozemlju. Ni je osebe, ki lahko bere Prešerna in Krst pri Savici in pove svojo stran zgodbe. Za večino ljudi je to oddaljena zgodovina, brez povezave, oddaljen kraj, ki bi ga mogoče lahko pokazali na zemljevidu. Ob omembi ‘Sredozemlje’ lahko rečem ‘dom’. Rimski imperij, samostani iz srednjega veka....hahahaha, nekaj, kar lahko vidim in doživim vsak dan. Ego. Strop. Plavi orkestar na BS.playerju...
Daleč najboljši del življenja v Sydneyu je vsa mešanica ljudi, ki tu živijo, se šolajo, samo sprehajajo..obiskujejo prijatelje. Imajo obiske prijateljev iz vseh koncev sveta. Ko vidim operno hišo, most, plažo, vem, da sem v Sydneyu. Ampak ko sem obdana s prijatelji, imam občutek, da potujem po celem svetu. Dan je bil preživet z gručo novih Kanadčanov, ki so tukaj na potovanju... polletnem. štirje neverjetni najstniki (komaj še), ki bodo šest mesecev štopali po vzhodni obali Avstralije. Komaj čakam maj, da se ponovno srečamo in bom lahko slišala njihovo neverjetno zgodbo.
Zdaj pa na začetek. K verzu. Dvom...strah....vera....upanje...pogum...možnosti....obup... kaj vse naredimo, ko nas je strah. Ko si želimo nekaj, pa ne verjamemo, da nam to lahko uspe. Primer: šola. Faks. Tri možnosti. Zakaj ne samo ena?! Zakaj moramo vedno imeti rezervo?! Če si želim na medicine, če želim postati zdravnik, mi to lahko uspe. Strah, da nam ne bo uspelo, ustvari plan A, plan B, plan C. Če verjameš, da ti bo uspelo, če greš in odpreš vrata in verjameš, ugotoviš, da ni nikogar tam. Da ti lahko uspe. Strah povzroči, da si zadovoljen s tistim, kar imaš. Z malim. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Ja, malenkosti so zlata vredne, bodi hvaležen za vsako drobnarijo v življenju, pa če je to samo pet sekund sonca na obrazu. Ampak seži po čim večjem. Ne pusti strahu, da te ohromi. Ker strahu ni tam. Pride in potrka. Ampak zbeži. Kaj bi lahko dosegli, če bi vsak dal od sebe vse, kar zmore. Če bi vsak imel vero, da lahko napreduje, da lahko odpre vrata in doseže, kar si želi.
Fear knocked at the door; Faith answered; no-one was there..... JTH
p.s.: jutri, aka 1. marec, se začne prvi dan jeseni v Avstraliji. Izbuljene oči & brez sape. Kaj?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar