Vodja. Kdo je vodja? Kaj počne? Kaj ga določi? Kaj usmerja njegovo pot? Zakaj mu ljudje sledijo? Očitno v Evropi obstaja strah pred vodji. Hvala za to gre predvsem preteklosti. Ne da se lahko preostale države pohvalijo z dobrimi, samo naša starost nam je dala veliko bolečih izkušenj. Preprosto iz samoobrambe omejimo moči, ki jih vodja ima. To dokazujemo s premierji, neštetimi strankami,... kralji in kraljice so postali samo obraz, predsednik države potrebuje predsednika stranke. Dejstvo je, svet pozna več slabih vodij, kot dobrih.
Vodja vodi. Naredi prvi korak. Vodji sledijo. Njegove stopinje se izgubijo med stopinjami drugih ljudi. Dober vodja pripelje ljudi na varno. Pot ni nujno lepa, končni cilj je. Ko pravi vodja pride do cilja, poveča svoje želje, pričakovanja. Prvi vodja pomaga si zada cilj pomagati desetim, drugi korak pomagati stotim. Pravi vodja navdihuje druge. Spodbuja. Veseli me, da je vodja Hillsong-a lahko moj vzor.
Poleg neverjetno intenzivnega šolanja se dogaja tudi zanimivejše stvari. Nova soba za dva dni je ena izmed njih. S sostanovalko Joy nama je zadišalo po svežem nočnem zraku, kar je povzročilo premik vzmetnic na balkon in popikane noge, roke in obraz. Dva dni, sledi odmor. V nedeljo smo naredili celo nekaj izven pričakovanega. Z Jordanom in Kaitlyn smo se vsedli v taksi in odpeljali v Kings’ Cross, ki velja za bolj khm predel mesta. Če hočeš najti revščino v velikem mestu, je to dobra lokacija. Razlog, da smo sploh pomislili na to mesto je Piano Room. Precej lep lokal, kjer se vsako nedeljo od osmih do približno desetih predvaja živa glasba. Ne katera koli glasba, ampak SetSail. ‘Glavni’ pevec in pisec pesmi je Brandon Hoogenboom, skoraj enaindvajset-letni blondinec iz Floride, najbolj poznan po dredah, čeprav njegov svobodni duh ne zaostaja. Več o njegovih kvalitetah vam najbrž lahko pove moj najdražji bratec. Dve uri kitare, vokala, bobnov in violine... to bi lahko poslušala do konca življenja. Plus zanimivost – moja ljubezen do Backstreet Boys seže daleč; ko se Brandon odloči zaigrati I Want It That Way, preprosto mora povedati, kaj se dogaja v ozadju.
Včeraj je bilo valentinovo. Zaradi dežja sem imela priložnost čas preživeti znotraj štirih sten, potem pa končno spet cerkev, v kateri se je odvijal koncert. Nič ni bolj smešnega kot ljudje, ki jih poznaš, ki oponašajo ljudi, ki jih poznajo vsi. Smešni intervjuji, da o pick-up-lines sploh ne govorim. Fantje tukaj definitivno vejo, kaj počnejo. Kako jim uspe dobiti tako izjemne punce, je pa drugo vprašanje. Oh, ko smo pri valentinu – SREČNO VALENTINOVO!!!
Sicer se dogaja precej več stvari in ponavadi skačem v zrak od veselje. Vsi dogodki, vsi eventi, ki sem se jih želela udeležiti, so zdaj obvezni, pri nekaterih moram celo sodelovati pri organizaciji. Ljudje, ki sem jih prej samo občudovala od daleč, so zdaj postali ‘živijo, prijatelj! Kako si danes?!’ čeprav je veliko novih ljudi imam vseeno občutek, da se nekak vsi poznamo že od nekdaj, povezanost je neverjetna. Kjub momentom šibkosti sem vesela, da sem tukaj, presenečena in presrečna, da imam možnost doživeti to, kar doživljam. Upam, da vsaj malo čutite, da ste pomemben del tega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar