Dovolj je, da ljubiš ali da si ljubil. Nič drugega ne zahtevaj. Drugega bisera ne boš našel v temnih gubah življenja. Ljubezen je dopolnitev. –V. Hugo, Nesrečniki
Avstralija praznuje svoj dan. Nekaj v zvezi z izkrcavanjem mož... razlaga se je odvijala istočasno z ognjemetom in vsi vemo, kako to zveni. Na ta dan, 26. januarja, večina dan preživi nekje zunaj, na plaži, proti večeru pa se masa odpravi v Darling Harbour. Idejo smo vzeli za samoumevno, določili čas odhoda - 11 dopoldan in se ob malo do dvanajstih končno vsedli v avtobus, ki nas je odpeljal na spet novo plažo. Bronte. Če iščete sinje modro bravo valov, ki padajo na bel pesek, ne priporočam Kanarskih. Bronte. Valovi ravno prave velikosti za zabavo, kjer se noge še dotikajo tal in dlje. Nebesa na Zemlji. Na plaži so tudi žari, za hrano je bilo poskrbljeno. Višek obiska pa je bil skok s pečin. Nič visokega, nevarnega...samo adrenalinskega. Kakšna tretjina se nas je okrog sedme zvečer odpravila v Darling Harbour, kjer je bila napovedana zabava, veliko ljudi in ognjemet ob devetih. Šele ta pogled ti razkrije dejansko velikost mesta in prebivalcev. Glave vseh oblik in velikosti do koder ti seže pogled. Najprej vsi v Starbucks po kavo, čaj, sok, shake, tortice, frappe, potem pa v misijo nemogoče. Poišči dovolj veliko luknjo v človeškem mravljišču za skupino, obveznen pogled na kraj dogajanja. Na morju pri pristanišču namreč lebdi pokriti oder za vse vrste dogajanja. Ob devetih se je res začel ognjemet, za začetek so priplule jadrnice, odplesale svoj ples osvetljene z različnimi barvami. Potem majhen ognjemet, spremljava je bila glasba. Oboje se je stopnjevalo in dobila sem občutek, da ritem glasbi daje ravno bobnenje ognjemeta. Trajalo je dlje od vseh ognjemetov, ki sem jih videla v življenju. Večina prijateljev iz Amerike se je odločila, da je vlada škrta in jim laže, vse na podlagi njihovih dolgočasnih in kratkih ognjemetov... med eno uro dolgim sprehodom domov so nam bile take zamisli neverjetno smešne.
V četrtek, 27. januarja, se je začel uradni vpis in prvi dan šole. Spoznali smo ravnateljico, ki smo jo že poznali, le da nismo vedeli njene pozicije in vloge, ostalih zaposlenih, nekaj o avstralski kulturi (nič nič nič je nova telefonska številka gasilcev, reševalcev, policije). Dobili smo študentske, podpisali na kupe papirjev...skratka, zdaj gre zares. Avstralska kultura je lahko samo avstralska. Nima primerjave. Vse je počasi, ‘no worries’, kar ostale na trenutke spravi do roba kričanja in puljenja las. Po drugi strani pa deluje kot mamilo – zleze ti pod kožo. Avstralci so sarkastična bitja, ta sarkazem pa uporabljajo za vzpodbudo. Žalitev torej nikoli ni mišljena kot žalitev, ne smeš je tako jemati in je iz srca priporočeno, da je ne uporabljaš v ta namen. Avstralci do namreč poleg tega tudi samozavestni in neodvisni ljudje. Ena izmed najdražjih lastnosti njihove kulture, je vzpodbuda. Ko nekdo govori, ga glasno spodbujajo z vzkliki kot so: yes, that’s right, that’s good, great, that’s awesome. Če govoriš samo ‘no worries’ in ‘that’s awesome’, si že praktično tam. Če tega ne uporabljaš, znaš pa vse ostale angleške besede, boš za vedno ostal obiskovalec. Res ti zleze pod kožo... that’s awesome.
Čez cel januar se v Hillsong cerkvi odvijajo različni poletni tabori. Različni glede na starostno skupino, ki ji posameznik pripada. Ta vikend smo bili na vrsti mi – Powerhouse (18-25). Ob peti uri smo pridno čakali, da nas avtobus odpelje na lokacijo, Central Coast. Nekaj do šeste smo se dejansko odpeljali, ker pa je bilo ljudi malo preveč, smo prehod med sedeži oz ‘hodnik’ spremenili v nove sedeže. Nekaj nas je tako skoraj dve uri sedelo na kovčkih in prtljagi, se šli različne igre in ob spremljavi dežja in grmenja ter z zamudo prišli na kraj dogajanja. Po prvem večeru, so nas ponovno odpeljali v camp. Šotor, ki smo ga dobile, ni imel palic. Obvezna podpora, temelji vsakega šotora. Razdelile smo se v manjše skupine in se premešale med ostale. Dve sta spali v drugem šotoru, uradno mišljen za štiri, neuradno pa prekratek za mojo višino. Mogoče štiri majhne ljudi... Na izbiro smo imeli kabine ali šotore, kampiranje v Avstraliji pa je vedno mikavno. Na žalost se nas je ostalih šest odpravilo v kabine, kjer je bila ena spalnica, kjer je bila zraven postelje kopalna kad in tuš kabina. Brez vrat, brez stene. Res so odprti in preprosti, ti Avstralci. Hrano si je vsak našel sam med prostimi urami. Avtobus nas je zjutraj odpeljal nazaj v ‘mesto’, če se lahko tako reče velikemu nakupovalnemu centru obdanemu z 11 hišami. Naše glavno zbirališče je bilo McDonald’s, odprt 24 ur, kar nas je vse navdalo z veliki veseljem. Prvi prosti popoldan smo preživeli na plaži, drugega v trgovinah. Da razjasnim velikost centra, bom povedala samo dve stvari, ki sta med drugim bile tam. Kinodvorana in drsališče. Yep, that’s great. Najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil, je bil nakup telefona. Moja slovenska telefonska številka bo v prihodnosti postala preteklost, od sedaj naprej pa sem dosegljiva na številki +61424420241. Mali črno-modri telefonček je vsem polepšal dan.
V nedeljo sem končno dočakala Bondi in sama ideja, kje sem, je bila dovolj. Plus plaža sploh ni tako zelo slaba. Danes pa smo odšli na poslovilni zajtrk od enega izmed fantov, ki jutri zjutraj odide nazaj domov v Ameriko. Poslavljanje na letališču preden sem odšla, je nekako prišlo nazaj... kar je čudno, ker je leva končno spet postal leva, zahod zahod, in moja samozavest v velikih mestih je narasla na nivo ‘počutim se dovolj varno, da lahko grem v trgovino in nazaj in se ne izgubim.’ Se pa veselim decembra, ko bom spet obdana z majhnimi ulicami, kjer vsi vse poznajo...
Fouš, fouš, fouš...
OdgovoriIzbriši