Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD. Načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. –Jeremija 29:11
Zakaj mora biti čakanje pasivno? Čakanje je priprava na to, kar prihaja. Traja točno toliko časa, kolikor ga potrebujemo.
Prvi trenutek, ko se tisto, na kar čakamo, zgodi, nas večina pomisli: ne še. Nisem še pripravljen.
Kaj je priprava? Kako izgleda? Kaj počne? Vsak trenutek dneva je drugačen. Edinstven. Neponovljiv. Priprava je užitek v sprejemanju vsakega takega trenutka z občutkom pričakovanja. Z upanjem, ker vemo, da nas čaka nekaj lepega, dobrega, mogoče celo nebeškega.
Sredi noči se zbudim v pričakovanju sončnega vzhoda. Vedno se vprašam, kdaj vzide sonce ob tem letnem času v tem kraju. Odgovor: v momentu, ko se zbudim. Ko odprem oči in začnem zaznavati svet okoli sebe. Takrat se začne pričakovanje, upanje in veselje ob ideji, da bom spet videla moj najljubši del dneva. Kdaj se konča? Ko se odločim, da bom prenehala občudovati menjavanje oranžne in modre barve na nebu. Če hočem, da to traja večno, imam na voljo zahod čez par ur, nov vzhod naslednjega dne, spet zahod, vzhod, zahod, vzhod,...
Vse, kar moram narediti, je zbuditi se v upanju in pričakovanju lepe prihodnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar