Gore premikamo

''For where two or three come together in my name, there am I with them." - Matt 18:20

(Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.)

Na sliki sta dve od treh mojih bodočih novih sostanovalk. Na levi je Hannah iz Severne Karoline, ZDA. Na desni Penelope Begin, Montreal, Kanada. Francoski del :)

Penelope je v noči sobota/nedelja dobila telefonski klic. Mami ji je sporočila, da je oči v bolnici. Zaradi počene žile v možganih je za večno paraliziran po celi levi polovici telesa. Zdravniki so ga operirali in je sedaj v komi, da bo njegovo telo lahko vsaj malo počivalo. 90% možnost je, da ko se zbudi, ne bo mogel komunicirati in bo paraliziran po celem telesu. Ostalih 9.9% možnosti je, da se njegovi možgani sploh nikoli več ne bodo prebudili.

Ko smo že ravno v Biblijski šoli, vsi verjamemo v moč molitve. In v tem trenutku je to vse, kar lahko naredimo.

Približno 15 - 20 študentov se je zbralo v Penelopinem trenutnem stanovanju... in si dalo duška. Jasno in glasno smo zahtevali čudež.

In to dobili. Trenutno je Penelope na letalu nazaj domov. Pričakal jo bo oči, ki se je odzval na glas svoje žene in premikal vseh 20 prstov.

Penelope si je želela samo dve stvari: da bi jo oči lahko pospremil do oltarja na poročni dan in z njo zaplesal prvi ples takoj po poroki.

In to bo dobila.

Znanost nas lahko pripelje do 99.9%. Potem pride Bog.

Skrivnosti

I write to empty my mind and to fill my heart. -Paulo Coelho

(Pišem, da spraznim glavo in napolnim srce.)

Lahko hitro hodiš, tečeš, se ustaviš,... besno brcaš kamenje, se skoraj usedeš na mokro cesto in jokaš.

Potem se uležeš na klopico na vrhu hriba. Veter piha, ampak te ne zebe. Končno vidiš luno, vso svetlo. In za trenutek se ti to samo po sebi zdi pravi čudež, ker dobesedno lije kot iz škafa zadnji teden. Vidiš zvezde, vidiš oblake, vidiš mavrico, kadar ti oblaki pokrijejo luno. Včasih so oblaki predebeli, mavrica izgine, ampak skozi njihovo debelino se vseeno nekako prereže lunina svetloba v obliki žarkov.

Glavo obrneš na desno in vidiš, kako se zelen grič spušča vse do ceste, ob kateri se veje svoja veriga luči. Še dlje vidiš drevesa, ki se gibljejo skupaj z vetrom. Za njimi te preseneti najbrž najlepši pogled - stolpnice, nizke in debele, visoke in suhe, najbolj izstopa Sydney Tower.

Takrat se zaveš, da je vse to v namen, da ti polepša večer. Da v tem uživaš, da je pogled na vse to darilo. Da ti zašepeta skrivnost.... Da je noč zato, da zvezdni diamanti zasvetijo v vsem svojem sijaju.

Vsak dan se nekaj novega naučim. Mogoče teorija, mogoče misel, vsekakor se počutim kot balon. Raztezanje, raztezanje, raztezanje. Mesto Sydney mi bo za vedno v spominu ostalo, kot kraj, kjer sem zrasla.

Kot da bi odšla na temeljito čiščenje. Vsak ima svoje 'smeti'. Svojo nepotrebno prtljago.

Ta kraj me je prisilil, da sem sama postala svoj psihiater. Odšla v globine in ugotovila, zakaj počnem, to, kar počnem.

Vedno je lahko ugotoviti, kakšne probleme imajo drugi. Jim dajati nasvete.

Ko si sam na mestu tistega, ki potrebuje pomoč in si sam na mestu tistega, ki ti daje nasvete... Ko ti ne preostane drugega, kot da hitro hodiš, tečeš, se ustaviš,... besno brcaš kamenje, se skoraj usedeš na mokro cesto in jokaš.

Potem se uležeš na klopico na vrhu hriba.

In ti luna da zašepeta skrivnost. Ti pove, da danes odbija sončno svetlobo samo zato, ker ve, da točno to potrebuješ.

Modre modrosti

I like to look at strangers and think to myself that somebody loves them. -Jay Argaet

Trenutno sem sredi gledanja filma. Modrega filma. Polnega modrih ljudi. Ne mislim pesmi, smrkcev ali pametnjakovičev. Mislim resnično modre ljudi. A v a t a r.

Kdor ga še ni videl - priporočem, ker sicer ta blog ne bo imel veliko smisla.

Po dobri uri filma je Jake Sully pripravljen, da si prilasti lastnega Ikrana. To je tisti ogromni, lepi, nevarni ptič/dinozaver. Najprej poteka izbor. Začutiti mora kateri ikran je namenjen njemu in isti ikran mora izbrati njega. To bo izvedel tako, da bo njegovo življenje postalo ogroženo. Zares. V filmu JakeSully sarkastično reče: Outstanding. Mene osebno bi skrbeli dve stvari: prva, da umrem. Druga, da bi vsak ikran, ki bi si ga izbrala, odletel in me ne bi hotel napasti. Kaj, če so moje sanje res preveč daleč od dosega moje roke?! Zveni preveč pesimistično in realno, da bi zvenelo vsaj približno domače mojim mislim. Ampak nekako imam občutek, da ravno zato toliko ljudi ne upa sanjati. Kaj če me moje sanje nočejo?!

Moja ugotovitev je, da vsakemu bojevniku pripada svoj Ikran. Najlepši točno zato, ker je njegov. Če sledim filmu, grem lahko še dlje. Obstaja najnevarnejše bitje neba na nebeške telesu Pandora. Toruk. Tisti veliki rdeči ptič, ki se prvič prikaže kmalu po prvem letu JakeSullyja in njegovega novega Ikrana. Toruk ga v tistem trenutku hoče ubiti, proti koncu pa postane last Jaka.

Prva modrost modrih ljudi: sledi sanjam, ne glede na to, koliko nevarnosti te čaka na poti. Še manj pa se oziraj na strah, da te sanje ne bodo hotele.

Vsakemu bojevniku pripada svoj Ikran. Morda celo Toruk.

Takoj, ko JakeSully usposobi 'vez', tiste svoje živčke skrite v čopu dolgih črnih las poveže z živčki skritimi nekje v ušesih (?) Ikrana, se mora podati na pot. Prvi let potrdi, zapečati vez. Nov par se poda prek pečine in začne svoj let. Neuspešno. Precej neuspešno. Boleče neuspešno. Vrtita se v krogu, padata, vzpenjata z neverjetno hitrostjo, zaletavata se v stene in vse, kar slišiš, so kriki obeh. Sčasoma JakeSully zbere svoje misli in preprosto reče: 'Shut up and fly straight!' V istem trenutku se Ikran zbere in začne leteti lepo naravnost.

V prvih treh ogledih v kinu sem si to predstavljala kot precej zabaven trenutek filma. Danes me je spreletela misel: kakšen vpliv imajo naše misli na naše življenje?!

Če si neprestano mislim, da ne bo uspelo... kakšne so možnosti, da bo uspelo?! Če ves čas ponavljam, da nisem dobolj dobra... ali bom res kdaj dovolj dobra?!

Ne govorim o egu, ki presega vse strope in strehe vesolja, govorim o načinu razmišljanja.

Če so moje misli pozitivne, spodbudne, vesele.. če na trenutek gledam, kot na nekaj novega in vzemirljivega - bo mogoče to postala resnica?! Če bom cenila vsak moment - bo morda res pridobil na vrednosti?!

Druge modrosti modrih ljudi: tvoje misli kontrolirajo tvoje življenje. Kakšno je v tem trenutku?!

#i.see.you#

p.s.: VSE NAJBOLJŠE!!!

I see you
I see you
Walking through a dream
I see you
My light in darkness breathing hope of new life
Now I live through you and you through me
Enchanting
I pray in my heart that this dream never ends

I see me through your eyes

Living through life flying high
Your life shines the way into paradise
So I offer my life as a sacrifice
I live through your love

You teach me how to see
All that’s beautiful
My senses touch your world I never pictured
Now I give my hope to you
I surrender
I pray in my heart that this world never ends

I see me through your eyes

Living through life flying high
Your love shines the way into paradise
So I offer my life
I offer my love, for you

When my heart was never open
(and my spirit never free)
To the world that you have shown me
But my eyes could not division
All the colours of love and of life ever more

Evermore
(I see me through your eyes)
I see me through your eyes
(Living through life flying high)
Flying high

Your love shines the way into paradise
So I offer my life as a sacrifice
And live through your love
And live through your life
I see you
I see you

Fantastično

Hvala.

Ni verza, samo preprosta beseda.

Vem, da vsi vemo, da beseda fantastično obstaja. Vemo, kaj pomeni. Ampak, kolikokrat smo jo v resnici uporabili?! Vprašanje, ki mi je prišlo na pamet, in odgovor bi se glasil skoraj nikoli. Ne da ima kakršno koli vezo s tem, kaj se dogaja, samo zabavna ugotovitev.

V teh počitnicah sem začela brati knjigo, ki mi jo je dala mama za v branje preden sem šla. Imenuje se Materina ruta, napisal jo je Lojze Kozar. Dogaja se nekje v Porabju med drugo svetovno vojno.

Biti štiri mesece izvzet iz kulture. Seveda razmišljam po slovensko, govorim po slovensko (večino po internetu, haha), berem po slovensko... ampak nisi več obdan v krogu slovenskega načina. Slovenske kulture. Šele zdaj sem stopila par korakov nazaj in začela brati to knjigo kot nekdo, ki je slovensko kulturo doživel, jo razume, je del njega, pa ni v njo zavit. Stavki, besede, način govorjenja. Stvari, ki jih ne opaziš nikoli, dokler ne ostaneš brez njih in te nekdo na to opomni.

Istočasno ko berem to knjigo, rešujem seminarsko za predmet kulturologije.

Polovica cele seminarske so vprašanja o slovenski kulturi. O domači kulturi.

Največji kulturni šok, ko si prišel v Avstralijo?! Moram reči, da ena izmed stvari, ki jo kulturno najbolj pogrešam, je zagotovo solata s kisom, oljem in soljo. Brez pikantnih omak in ogabnih dodatkov. Ena izmed bolj varnih ugotovitev pa bo tudi: ko prečkaš cesto, najprej poglej desno, potem levo in še enkrat desno. In za vse nove v Sydneyu - čeprav vozniki pospešijo, ko vidijo nekoga prečkati cesto, se ni potrebno ničesar bati. Po zakonu morajo ustaviti pešču, ampak jim je zabavno jih malo strašiti. Vseeno ne priporočam skokov na cesto; navajeni so kengurujev. ;)

Tri stvari iz domače kulture, ki bi ti preprečile uspešno/dobro komunikacijo z nekom, ki prihaja iz druge kulture?! Tri stvari, ki bi ti omogočile uspešno/dobro komunikacijo z nekom, ki prihaja iz druge kulture?!

Cel teden je, po ne moji zaslugi, potekal v razmišljanju kdo smo, zakaj smo kdor smo, od kje to prihaja, kakšna je naša zgodovina. In ne mislim dejstev. Mislim, stvari, ki so se zgodile, nas nekaj naučile, in kam nas bo to pripeljalo. Kaj je tisto, kar je naše, drugače od vseh ostalih, in je več kot vredno, da se ohrani, da se zato borimo?! Kaj je tisto, kar nas je prizadelo, ranilo in nas naučilo, da zaupanje ni dobro?! Katere stvari smo se naučili, pa so laž?!

Kot nekdo, ki je bil štiri mesece izvzet iz slovenske kulture, pa jo pozna, razume in je del njega/nje, lahko povem, da je celotna kultura posebna, vredna boja. Ne napovedujem vojne. Samo dajem nam samozavest.

Kdo ve, kaj bo prineslo Svetovno prvenstvo v nogometu?!?! :D

Zimske počitnice

'Vedno hodim kar naprej. Tako bolje vidim, kam stopim.' - Lojze Kozar (Materina ruta)

V ponedeljek so se za nas začele zimske počitnice, trajajo pa vse tja do srede. Okoli 20 študentov iz City Campusa in približno toliko iz Hills Campusa (oboje Hillsong) se je podalo na Attunga Horse Riding Retreat. Dobili smo zajtrk, kosilo, večerjo, kadar koli si postregli s sveže pečenimi piškoti, čajem in vročo čokolado. Približno dve ure severno od Sydneya se lahko počutiš kot v pravi Avstralski divjini. Ne v puščavi, kraj je bil namreč obkrožen z zelenjem, hribi in dolinami, potkami, mlakužami. Približno pet zgradb, vključno s hlevom in konji. Neverjetno udomačeni, navajeni ljudi. Proti večeru ponavadi na obisk pride gruča kengurujev, vombati se skrivajo vse naokoli.

Prvi dan je bilo precej toplo (približno 20° na soncu), najprej smo si vzeli čas za raziskovanje, sprostitev, potem smo odšli na pohod do razgledne točke in ostali vse do sončnega zahoda. Ko je padla tema, so se pokazale zvezde in v tistem trenutku sem z lahkoto verjela, da se nekateri bojijo padajočega neba. Vsak košček teme je bil pokrit z zvezdo, nekatere svetlejše, druge komajda vidne, Rimska steza je bila skoraj na dosegu roke in je zavzela večino neba. Kaj bi bilo boljše kot takšno nebo, jacuzzi in ogrevan bazen pod milim nebom?! Daleč stran od mesta, nihče ni imel signala na telefonu, en računalnik pa še tega smo se vsi izogibali v velikem loku. Po prvih trenutkih smo si vsi odstranili ure in ob redkih priložnostih smo omenili besedo čas: čas za kosilo.

Zajtrk naslednjega dne ob deveti uri, kar pomeni dovolj spanja za vse. Ta dan je sonce vseeno svetilo, na žalost pa je pihal precej mrzel veter. Dolgi rokavi za večino, mogoče jopica za tiste bolj zmrznjene. Ponovno smo si vzeli čas samo za sprostitev. Nihče se ni obremenjeval z ničemer, igrali smo odbojko v vetru, ki nam je znova in znova odnašal žogo. Vsak je najbrž pretekel kar precejšno razdaljo z namero, da bi ta pomemben pripomoček igre dobil nazaj. Sledila je ježa. S konji smo se podali na sprehod po okolici, sedem v skupini, vsak na svojem konju. Moj se je imenoval Baylie, rumene barve, in med jahanjem in poslušanjem navodil sem se naučila veliko novega. Proti večeru je postajalo vedno bolj mrzlo in sčasoma sem bila oblečena v vsak košček oblačila, ki sem ga vzela s sabo. Dvojne nogavice, vsaj majica z naramnicami, kratka majica, tričetrt majica, dolga majica, jopica, pulover in debela deka so bile moje stalne spremljevalke. Medtem ko so se nekateri spet razvajali v jacuzziju in z vročo čokolado v roki.

Noč ni bila nič boljša in mojim spremljevalkam se je pridružila spalna vreča in majhen radiator. Moja pričakovanja o zimi na tem koščku sveta se spreminjajo dnevno, če ne še celo bolj pogosto. Najbrž bom morala preprosto počakati in upati na boljše :)

Nekaj jahalnih modrosti:

Konj nima nobene zavesti o tem, kako velik je njegov jahač. Čuti nekaj na hrbtu, ampak to mu bolj malo pomaga. Če ima drevo nizke veje, se konj ne bo zavedno umaknil, ker pač ne ve, kako visoka je oseba na njegovem hrbtu.
Kadar gre po hrbu navzgor, se moraš nagniti naprej, kadar gre navzdol, se moraš nagniti nazaj. Tvoje telo mora loviti ravnotežje brez da bi konju bilo neprijetno. Zgornji del telesa mora vedno biti navpično z nebom.

Konji so lepe, mogočne, ponosne, samozavestne živali, zavedajoč se svoje neodvisnosti in moči. Trik je dovoliti jim, da vodijo, ampak vseeno voditi njih. Kje je meja?

Nekako vidim podobnost z življenjem.

Življenje = konj. Koliko imamo dejansko možnosti sami voditi življenje?! Po eni strani se dogajajo stvari in večino časa imam občutek, da nimam pojma, kaj se dogaja, da nimam nobenega nadzora. Po drugi strani pa sem obdana z možnostmi in posledicami.

Trik je ugotoviti, kako se gibati z življenjem. Vedno imeti zgornji del telesa navpično z nebom, mu dovoliti, da vodi, ampak vseeno držati vajeti. Voditi, kadar je potrebno. Spoštovati moč in lepoto in nikoli truditi se prevzeti nadzora.

Konj vseeno ve, kam je najboljše stopiti....

Materinski dan aka samo za punce (fantom priporočam ;))

Mamica je kakor zarja

Mamica je kakor zarja,
zjutraj se smehlja,
ko se v postelji še dete
s sanjami igra.

In zato nikdar
mamice ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

Mamica je kakor sonček,
srček njen je zlat
kakor žarek, ki posije
od nebeških vrat.

In zato nikdar...

Mamica je kakor luna,
dolge bdi noči,
da počiva njeno dete
mirno brez skrbi.

In zato nikdar...

Danes je v Avstraliji, Švedskem, Kanadi, ZDA, .... najbrž bi še lahko naštevala, pa raje ne bi poimenovala države, ne da bi bila prepričana, da je res...materinski dan. Dan, ko naj bi se vse vrtelo okoli mamic, bodočih mamic, babic. Ob pravem trenutku sem končala knjigo (Captivating, J&S Eldredge), ki me je med drguim naučila lepoto vseh ženskega spola. Njihovo bistvo je lepota, mir, varnost, življenje. Ko to čutijo, takrat zares zažarijo v vsej svoji lepoti. In vsa ta čustva se pomnožijo. Takrat dajo življenje začaranemu krogu.

Punce.... predstavljajte se v svoji popolni obleki. Pa naj bo svetle ali temne barve, dolga, kratka, zavita s šalom in toploto, ali poletna. Široka, oprijeta. Naramnice tanke, široke, kratki rokavi, oprijeti rokavi, široki rokavi, dolgi rokavi.... Bose noge ali stekleni čeveljci. Kar koli se lahko zgodi v samo najbolj divjih sanjah.

Na ogromnem balkonu, pred tabo je labirint grmovja, rož, vodnjak. Temno, črno nebo posejano z zvezdami in niti pomisliti nočeš na idejo štetja. Naj jih bo, kolikor jih pač je. Za tabo dvorana, osvetljena samo s svečami, orkester igra vesele, umirjene in 'nekajvmes' pesmi, glavni inštrument je violina. Vsi okoli tebe se veselijo, nekak občutek miru je plava v zraku. Zadovoljstvo, pričakovanje, varnost. Lahni veter hladi tvojo kožo in se komajda igra s tvojimi lasmi.

Ravno na začetku tvoje najljubše pesmi (tokrat v inštrumentalni izvedbi), se od nekje-nekoč pojavi točno pravi, iztegne roko in te povabi na ples.

Vodi vsak tvoj korak in ti da občutek, kot da si najboljša soplesalka na svetu.

Skrivnost: zanj ne obstaja 'kot da si'.... Vodi vsak tvoj korak in TI SI najboljša soplesalka na svetu.

Moji najboljši mamici in vsem ostalim želim srečen in vesel materinski dan. Hvala za vse in še mnogo več!!

Pomlad/Jesen

The only place outside of Heaven where you can be perfectly safe from all the dangers of love is Hell. -C.S.Lewis

(edini kraj izven Nebes, kjer si lahko popolnoma varen pred vsemi nevarnostmi ljubezni je Pekel.)

Vi na poti v pomlad, jaz na poti v jesen. Ampak vsi imamo deževne in sončne dni. Odvisno od trenutka. Pri vas se prebujajo nove rastline, ena bolj barvita od druge. Pri meni odpadajo listi vseh barv.

Prvi blog, ki sem ga napisala, pravi, da je čas za vse. Ena izmed stvari, ki bi jo z lahkoto dodala tistemu seznamu, je - je čas pomladi in čas jeseni. Kaj to pomeni zdaj za ta čas? Zame je čas jeseni, za vas je čas pomladi. Ne vem točno, kaj hočem povedati, razen tega, da mogoče čas za enega pomeni nekaj čisto drugega drugemu človeku. Ko je nekdo pripravljen se odriniti in skočiti v bazen, morda njegov najboljši prijatelj leze pod tople odeje v mehko posteljo. Trik je v tem, da prepoznamo svoj čas glede na našo uro. Ne na sosedovo, ne na prijateljevo. Kaj naredimo s svojim časom, je odvisno samo od nas.

Spet je poslušala različne zgodbe. Ni poslušala z ušesi, samo sedela je na klopci, na avtobusni postaji in opazovala sprehajalce. Od hitrih, počasnih, starih, mladih. Več kot občasno jo je zmotilo glasno trobljenje avtomobilov, večina jih je bila rumene barve. Bananini taksiji. Vedno se je neskončno zabavala, ko je sestavljala nove besedne zveze. To je bila njena skrivnost. In točno to je počela sedaj. V dveh besedah opisati vsakega človeka. Na koncu je dobila prav zabavno zgodbo. Ampak bila je rjave barve. Ne glede na to, kako lepe so barve, če jih vse premešaš skupaj, na koncu dobiš isto barvo rjave. Rjava je lepa samo na drevesih...