Zimske počitnice

'Vedno hodim kar naprej. Tako bolje vidim, kam stopim.' - Lojze Kozar (Materina ruta)

V ponedeljek so se za nas začele zimske počitnice, trajajo pa vse tja do srede. Okoli 20 študentov iz City Campusa in približno toliko iz Hills Campusa (oboje Hillsong) se je podalo na Attunga Horse Riding Retreat. Dobili smo zajtrk, kosilo, večerjo, kadar koli si postregli s sveže pečenimi piškoti, čajem in vročo čokolado. Približno dve ure severno od Sydneya se lahko počutiš kot v pravi Avstralski divjini. Ne v puščavi, kraj je bil namreč obkrožen z zelenjem, hribi in dolinami, potkami, mlakužami. Približno pet zgradb, vključno s hlevom in konji. Neverjetno udomačeni, navajeni ljudi. Proti večeru ponavadi na obisk pride gruča kengurujev, vombati se skrivajo vse naokoli.

Prvi dan je bilo precej toplo (približno 20° na soncu), najprej smo si vzeli čas za raziskovanje, sprostitev, potem smo odšli na pohod do razgledne točke in ostali vse do sončnega zahoda. Ko je padla tema, so se pokazale zvezde in v tistem trenutku sem z lahkoto verjela, da se nekateri bojijo padajočega neba. Vsak košček teme je bil pokrit z zvezdo, nekatere svetlejše, druge komajda vidne, Rimska steza je bila skoraj na dosegu roke in je zavzela večino neba. Kaj bi bilo boljše kot takšno nebo, jacuzzi in ogrevan bazen pod milim nebom?! Daleč stran od mesta, nihče ni imel signala na telefonu, en računalnik pa še tega smo se vsi izogibali v velikem loku. Po prvih trenutkih smo si vsi odstranili ure in ob redkih priložnostih smo omenili besedo čas: čas za kosilo.

Zajtrk naslednjega dne ob deveti uri, kar pomeni dovolj spanja za vse. Ta dan je sonce vseeno svetilo, na žalost pa je pihal precej mrzel veter. Dolgi rokavi za večino, mogoče jopica za tiste bolj zmrznjene. Ponovno smo si vzeli čas samo za sprostitev. Nihče se ni obremenjeval z ničemer, igrali smo odbojko v vetru, ki nam je znova in znova odnašal žogo. Vsak je najbrž pretekel kar precejšno razdaljo z namero, da bi ta pomemben pripomoček igre dobil nazaj. Sledila je ježa. S konji smo se podali na sprehod po okolici, sedem v skupini, vsak na svojem konju. Moj se je imenoval Baylie, rumene barve, in med jahanjem in poslušanjem navodil sem se naučila veliko novega. Proti večeru je postajalo vedno bolj mrzlo in sčasoma sem bila oblečena v vsak košček oblačila, ki sem ga vzela s sabo. Dvojne nogavice, vsaj majica z naramnicami, kratka majica, tričetrt majica, dolga majica, jopica, pulover in debela deka so bile moje stalne spremljevalke. Medtem ko so se nekateri spet razvajali v jacuzziju in z vročo čokolado v roki.

Noč ni bila nič boljša in mojim spremljevalkam se je pridružila spalna vreča in majhen radiator. Moja pričakovanja o zimi na tem koščku sveta se spreminjajo dnevno, če ne še celo bolj pogosto. Najbrž bom morala preprosto počakati in upati na boljše :)

Nekaj jahalnih modrosti:

Konj nima nobene zavesti o tem, kako velik je njegov jahač. Čuti nekaj na hrbtu, ampak to mu bolj malo pomaga. Če ima drevo nizke veje, se konj ne bo zavedno umaknil, ker pač ne ve, kako visoka je oseba na njegovem hrbtu.
Kadar gre po hrbu navzgor, se moraš nagniti naprej, kadar gre navzdol, se moraš nagniti nazaj. Tvoje telo mora loviti ravnotežje brez da bi konju bilo neprijetno. Zgornji del telesa mora vedno biti navpično z nebom.

Konji so lepe, mogočne, ponosne, samozavestne živali, zavedajoč se svoje neodvisnosti in moči. Trik je dovoliti jim, da vodijo, ampak vseeno voditi njih. Kje je meja?

Nekako vidim podobnost z življenjem.

Življenje = konj. Koliko imamo dejansko možnosti sami voditi življenje?! Po eni strani se dogajajo stvari in večino časa imam občutek, da nimam pojma, kaj se dogaja, da nimam nobenega nadzora. Po drugi strani pa sem obdana z možnostmi in posledicami.

Trik je ugotoviti, kako se gibati z življenjem. Vedno imeti zgornji del telesa navpično z nebom, mu dovoliti, da vodi, ampak vseeno držati vajeti. Voditi, kadar je potrebno. Spoštovati moč in lepoto in nikoli truditi se prevzeti nadzora.

Konj vseeno ve, kam je najboljše stopiti....