Skrivnosti

I write to empty my mind and to fill my heart. -Paulo Coelho

(Pišem, da spraznim glavo in napolnim srce.)

Lahko hitro hodiš, tečeš, se ustaviš,... besno brcaš kamenje, se skoraj usedeš na mokro cesto in jokaš.

Potem se uležeš na klopico na vrhu hriba. Veter piha, ampak te ne zebe. Končno vidiš luno, vso svetlo. In za trenutek se ti to samo po sebi zdi pravi čudež, ker dobesedno lije kot iz škafa zadnji teden. Vidiš zvezde, vidiš oblake, vidiš mavrico, kadar ti oblaki pokrijejo luno. Včasih so oblaki predebeli, mavrica izgine, ampak skozi njihovo debelino se vseeno nekako prereže lunina svetloba v obliki žarkov.

Glavo obrneš na desno in vidiš, kako se zelen grič spušča vse do ceste, ob kateri se veje svoja veriga luči. Še dlje vidiš drevesa, ki se gibljejo skupaj z vetrom. Za njimi te preseneti najbrž najlepši pogled - stolpnice, nizke in debele, visoke in suhe, najbolj izstopa Sydney Tower.

Takrat se zaveš, da je vse to v namen, da ti polepša večer. Da v tem uživaš, da je pogled na vse to darilo. Da ti zašepeta skrivnost.... Da je noč zato, da zvezdni diamanti zasvetijo v vsem svojem sijaju.

Vsak dan se nekaj novega naučim. Mogoče teorija, mogoče misel, vsekakor se počutim kot balon. Raztezanje, raztezanje, raztezanje. Mesto Sydney mi bo za vedno v spominu ostalo, kot kraj, kjer sem zrasla.

Kot da bi odšla na temeljito čiščenje. Vsak ima svoje 'smeti'. Svojo nepotrebno prtljago.

Ta kraj me je prisilil, da sem sama postala svoj psihiater. Odšla v globine in ugotovila, zakaj počnem, to, kar počnem.

Vedno je lahko ugotoviti, kakšne probleme imajo drugi. Jim dajati nasvete.

Ko si sam na mestu tistega, ki potrebuje pomoč in si sam na mestu tistega, ki ti daje nasvete... Ko ti ne preostane drugega, kot da hitro hodiš, tečeš, se ustaviš,... besno brcaš kamenje, se skoraj usedeš na mokro cesto in jokaš.

Potem se uležeš na klopico na vrhu hriba.

In ti luna da zašepeta skrivnost. Ti pove, da danes odbija sončno svetlobo samo zato, ker ve, da točno to potrebuješ.