Pisati ne pomeni samo izraziti neko misel, marveč razmišljati o pomenu vsake besede.
- Paulo Coelho, Čarovnica iz Portobella
Tale blog nastaja v zadnjem dnevu zime, v Sydneyu, leta 2010. Najlepši del tega je, da se pomlad lahko občuti na koži, ko se ob pozni uri zvečer hodi domov po polnem dnevu.
In kdo noče imeti dneva, za katerega se zaveda, da ga je izkoristil vsako sekundo?
Upam, da bo ta vpis nekoliko daljši... in bolj poln od zadnjih nekaj.
Kar sem ugotovila - mogoče je stara ugotovitev na novo prebujena - je, da imam rada zgodovino. Vse tiste heroje, ki so pri 22 osvojili svet. Naprimer Alexander Veliki. Ko je umrl pri 33, je naredil več kot večina ljudi naredi v celem dolgem življenju.
Ljubezen do knjig - ha, ni je sekunde ko v roki ne držim vsaj ene knjige. Več kot berem, bolj so mi všeč in več jih hočem prebrati. Kar pomeni, da gremo v ponedeljek v veliko trgovino, kjer imajo knjige, ki jih ne dobiš nikjer drugje.... domačini pa mi obljubljajo obisk skritih kleti, polnih starih, dragocenih, zapuščenih knjig... Moraš imeti rad domačine :) hiphiphura za Avstralce!! :)
Druge pomembnejše stvari, ki sem jih ugotovila, so ljubezni do sveta. Obožujem ta svet. Vsako državo, vsako kulturo. Hočem govoriti in razumeti vsak jezik (veliko sreče pri tem). Hočem obiskati vsako državo in jo poznati dovolj, da se v njej počutim domače (mogoče bom v življenju potrebovala veliko sreče). Nore sanje, ampak vem, da kjer je volja, tam je pot.
Imam dva daleč daleč najljubša predmeta: zgodovina cerkve, ki opisuje kaj vse se je dogajalo v Izraelu pred prihodom Jezusa, prva srečanja apostolov in njihovo nadaljevanje. Danes naprimer smo se učili o prvem preganjanju... kdo noče začeti dneva z gledanjem Kristusovega Pasijona?! Če ne drugega ni bilo osebe v razredu, ki ne bi tiho obsedela in samo poslušala, brez želje po eni besedi... kaj lahko sploh rečeš na nekaj takega kot je bičanje in kričanje v latinščini?!?
Plus pri tem predmetu mi zelo pride prav moja (srce, srce) srednja šola - gimnazija Poljane. Ljudje me imajo za genija. Moj ponos mi ne pomaga preveč.... haha
Drugi predmet pa je svetovne religije. Obdelali bomo 9 največjih religij na svetu. Začeli smo z islamom. To je zadelo točko doma na popolnoma drugem nivoju.
Nekaj je na država 'antičnega srednjega vzhoda', kot jih imenujejo tukaj. Egipt, puščava, pesek,... Države, kulture, tako zelo drugačne od naših, da jih komaj prepoznamo.
Nekaj, kar nikoli nisem zares hotela slišati, je število ljudi, kristjanov, ki umrejo na dan. Samo zato, ker priznajo, da so kristjani. Ne obrekovanje sosedov, ne grdi pogledi sredi ulice,... kamnanje, bičanje, pretepi, zažiganje mladih družin zaklenjenih v hišah,...
Eden izmed sošolcev je nekdanji musliman. Iz Irana. Bil je član stroge iranske religiozne policije, ki ima avtoriteto nad katerim koli državnim, vladnim, cerkvenim vladarjem. Kar naredijo, je vedno prav in nihče temu ne ugovarja.
Ker je bila naša prva vera Islam in ker nihče ne more povedati zgodbe bolj natančno, kot nekdo, ki je bil tam, ki je to živel, ki je imel to za veliki del življenja, smo imeli za veliki privilegij slišati, kako to poteka v Iranu.
Recimo, da so mi solze lile v potokih od druge minute razlaganja. V dveh urah sem porabila popolnoma vse moči.
Glavna razlika med muslimanskim bogom (Alahom) in krščanskim bogom je strah. Odpuščanje, milost, ljubezen,... besede, ki jih v Iranu rekdo kdaj slišiš. Skorajda nikoli v povezavi z vero. Vedno si v strahu, ali živiš pravilno. Ali so tvoje misli prave. Ne strah kot nervoza pred kontrolno nalogo. Strah kot je strah pred trenutkom, ko lahko izgubiš življenje.
Vsak dan, 24/7 preživeti v strahu pred naslednjim trenutkom. Če zares pomisliš, kaj to pomeni - ne moreš drugače, kot ostati brez sape.
Če se nekdo odpove veri v Islam,.. potem pride na vrsto prava perspektiva, kot nam je povedal sošolec. Ne ubijejo te takoj, najprej te z mučenjem skušajo spreobrniti nazaj. Po večini je ta mučenik tvoj oče, brat, ded, stric,... Mogoče postane celo tvoj rabelj.
Že leto in pol ni imel stika z družino. Ko je njegova mati izvedela, da je postal kristjan, se je odločila, da je za njegovo dušo bolje, če se nikoli več ne slišijo, ne vidijo, pozabijo, da obstaja. Če bi za to izvedel njegov oče, bi najbrž prišel ponj v Avstralijo.
'Ah, uboga jaz,' naenkrat postane sebičen, nehvaležen stavek.
Jokaš, in pravzaprav ne veš, zakaj točno. Zato, ker mi je tako lepo? Ali pa zato, ker sedaj zrem v oči nekoga, ki mi odvzame možnost pretvarjanja, da je res vse tako lepo in prav?
Vsakemu svoje - čigavi smo mi?
