... meje mojega sveta ...

a kiss may ruin a human life. - oscar wilde

obstajajo meje, ki obkrožajo naš svet. včasih je edini način, da jih odkrijemo, in da odkrijemo, kaj leži za njimi, ta, da jih prestopimo. včasih to pomeni, da ne moremo nazaj. včasih je tveganje vredno. ampak samo, če smo pripravljeni pustiti, kar ostane za nami.

kje so meje mojega sveta? 

v besedah, jeziku, ki ga govorim?

v ljudeh, ki jih poznam?

v znanju, ki ga imam?

v prehojenih poteh?

v dnevih dežja, sonca, mraza in vročine?

težko je biti pri miru, obsedeti pred domačo hiško in biti zadovoljen, ko pa ne veš, kaj vse te še čaka. lahko te žene radovednost, lahko te žene pohlep. strah pred neizpolnjenim življenjem. ali kar pred neživljenjem samem. 

odkriti mejo vedno pomeni iti predaleč. in iti predaleč vedno pomeni dovoliti, da se spremeni v spomin. 

v koš vržena 'seminarska'

Članek: Veliki režiser. Kako je veliki propagandist prejšnje Janševe oblasti Jože Možina postal nagrajeni režimski umetnik.

Jure Trampuš. Mladina 03 | 17.1.2014  (str.19)

Dodatno:

-       Dobri prijatelj v slabi družbi (ali kako si nevrotična nacija deli nagrade). Vlado Miheljak. Mladina 03 | 17.1.2014

Povzetek vsebine:

V tej izdaji revije ni edini članek na to temo. Govori o Prešernovi nagradi in nekorektni odločitvi prejemnika. Prejemnika nagrade na podlagi 9. člena Zakona o Prešernovi nagradi ‘upravni odbor sprejem odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.’ Torej. Odbor, ki se dokončno odloči o prejemnikih, to dokončno odločitev postavi na predlogih komisije. Člane odbora na predlogu ministrstva imenuje parlament. Ti posamezniki so ugledni akademiki, profesorji, umetniki. Ki potem skupaj imenujejo člane komisije.

V tem primeru, v primeru podelitve Prešernove nagrade Jožetu Možini, je odbor določil svojega izbranca ne na podlagi predlogov. In nagrajenec je več kot očitno (sodeč po članku) izbranec zaradi politike in ne umetniške žilice.

Eden izmed argumentov je, da je bila sestava odbora potrjena v času Janševe vlade. Sumljiva so dejanja močnega nasprotovanja, npr. soglasen odstop komisije ter odhod edinega člana odbora, ki se s filmom tudi neposredno ukvarja. Da Možina ni bil izbran samo ne na podlagi predlogov, ni edino protizakonito delovanje. Njegov film o Pedru Opeki, misijonarju na Madagaskarju, ki poučuje otroke, je bil predvajan več kot dve leti pred nominiranjem, to je druga stvar v nasprotji z Zakonom.

Avtor članka dalje razlaga, da je film sicer dobil tri mednarodne nagrade, vendar pa so te komajda omembe vredne – za razliko od Roka Bička, ki sicer ni dobil Prešernove nagrade, je pa z Razrednim sovražnikom dobil nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov. Nadaljevanje, zakaj je Možina politična in ne ‘kulturna’ izbira, to potrjuje z življenjepisom in njegovimi prejšnimi delovnimi položaji. Očitno je bil ves čas na strani Janše in vsemogočne katoliške cerkve. Avtor ponudi tudi širši pogled in razkaže na kakšne vse načine si je prejšnja vlada hotela podrediti film. Ali pa si celo drznemo reči, da si je hotela podrediti kar celo kulturo. Očitno je, da je bila Prešernova nagrada več kot izsiljena. Konflikt je pripeljal tako daleč, da je bila sklicana celo nujna seja odbora za kulturo. Vendar pa Možina ni edini nagrajenec, ki buri duhove pravične, nepristranske politike. V članku lahko zasledimo več primerov favoriziranja. Za zaključek nam je na pladnu postreženih nekaj definicij socialne mimikrije in mimikretičnega delovanja, primer Astroturfinga, ki se nanaša na umetno zeleno travo. Torej nekaj, kar se pretvarja, da je nekaj popolnoma drugega kot to, kar je.

Dejstvo je, da obstajajo podporniki kot so Grafenauer, hkrati obstajajo nasprotniki, Makarovič. Slovenci smo tipično vedno deljeni. Problem ni, da je nagrajena napačna tema, napačen film, napačen lik ali napačen umetnik. Problem je v odločitvi odbora in njenih razlogih in argumentih. Ki jih v članku ni zaslediti, razen, da so se tako odločili, kar kot na dlani ponudi tisto, okoli česar se svet v resnici vrti – politiko.

Vprašanje konflikta med kulturo in politiko. Kdo podpira koliko in koga. Še posebej, ko govorimo o financah in velikemu javnemu ‘boom’ priznanju, ki podeljuje status. Ne morem ne pomisliti na v članku omenjeni komentar Nika Grafenauerja (ki je naprimer samostojno predlagal Možino za nagrajenca in je sam Prešernov nagrajenec), da je to obrobna zadeva. Bi se pravi umetnik, ki ustvarja zato, ker je za to poklican, ker v tem uživa in je to del osebnosti, res tako razuburjal zaradi neke nagrade, ki je tako očitno politična?

Podanih je toliko podatkov, ves čas mi v oči skače neimenovana beseda očitno. Zaradi tega in tega je očiten izbranec Janševe vlade. očitno ni dovolj dober, da bi ga izbrali. Zanima me, kateri so bili ostali predlagani kandidati in ali bi nasprotna stran lahko zagnala isti vik in krik v primeru, če bi bil nominiran očiten pripadnik levice. Kar me je pripeljalo do tega, da sem premalo podkovana in bi raje prebrala še drugo plat zgodbe. In ugotovila, da na univerzi, kjer vladajo intelekt, izobraževanje, razmišljanje, te možnosti nimam.

Koliko kaj kdo komu. Obstajajo meje in prekoračene meje so očitna prepoved. Zakaj potem na FDV-ju ne dobim Reporterja v morju Mladine?

Če se gre za vprašanje nepristranskosti ko se vpleta politika, kdo mi lahko obljubi, da profesorji, ki so istočasno člani, močni in glasni povrhu, političnih strank, ki so ministri, ne bodo nepristransko poučevali? Da smo levičarska fakulteta je jasno vsem. Da imamo od tega lepe zidove pa mi osebno, kot študentki kulturologije, to zelo malo pomaga, ko pa spadamo v bolj stare, propadajoče predele. Še vedno pa nam grozi šolnina. Tako kot vsem ostalim.

Nekoliko pesimistično lahko zaključim, da politika ni in zelo težko je nepristranska. Zato potrebujejo določitve. Kdo je kdo, kdo podpira koga. Zato da vemo, kdo kam spada in tako lahko vzpostavimo pričakovanja kam se bo kdo nagibal. Kar precej olajša predstavo prihodnosti. Če veš kje si, veš kam boš prišel. 

(obrazložitev: za predmet kulturna politika (- ne, nisem si ga izbrala prostovoljno) moramo obdelati akademski članek s temo 'kulturna politika'. ne vemo, kaj točno to pomeni. problem te obdelave članka je, da članek ni akademski.)

presenečenje

'to je tvoja šibka točka, demian, to sklepanje, da že veš, kako se bo končalo nekaj, kar se še ni niti začelo. ljudje smo tako neumni, da bolj trpimo, če se naša prerokba ne uresniči, kot pa, če se uresniči in moramo trpeti, kakor smo predvidevali, in tako mimogrede, ne da bi se tega zares zavedali, poskrbimo, da se naše osebne katastrofe res zgodijo - če nič drugega zato, da potrdimo, kar smo že vedeli.... 

kakšna neumnost! če se lahko odrečeš nečimrni želji, da bi videl prihodnost, boš imel pred očmi, kar se moraš še naučiti. pristopiti k ljudem in situacijam brez predsodkov. vedeti, da konec zgodbe nikoli ni zajamčen, ne tako ne drugače. upati si raziskovati brez nezaupanja in se brezpogojno prepustiti sedanjemu trenutku življenja. sprejeti, da te za vsakim vogalom čakajo presenčenja, lepa in drugačna ... '

- jorge bucay, ti povem še eno zgodbo

palača v mislih

ljudje pravijo, da imam čudaško pamet - najbrž najbolj obziren način, ki so si ga kdaj izmislili za to, da rečeš, 'govoriš nesmisel!' morebiti imajo prav. kadar koli postanem nestrpen in zamešam, kar naj bi povedal, se prestrašim pogledov ljudi in se pretvarjam, da ni tako, kadar se predstavim tujcem in hlinim nevednost o tem, kako odtujen sem od samega sebe, kadar sem prizadet od preteklosti in se mi zdi težko priznati, da prihodnost ne bo nič boljša, ali se ne morem sprijazniti s tem, kje oziroma kdo sem; v vsakem od teh vse prepogosto ponavljajočih se trenutkov vem, da ne govorim ravno smiselno. ampak nesmisel je prav toliko oddaljen od prevare kot resnica. slepilo od znotraj spreminja resnico, da postaneta nerazpoznavna. čerav se to morda zdi zapleteno, je pravzaprav zelo preprosto. tako preprosto, da je mogoče izraziti z eno samo črto.

- elif shafak, bolšja palača


(p.s.: preberi še enkrat, zelo počasi. ponovi vajo)

kaj lisica pravi

'moje življenje je pusto. jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. dolgčas mi je že. če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. drugi koraki mi prinašajo smrt. tvoji me bodo zvabili iz brloga kot pesem. poglej! vidiš tam doli žitna polja? ne jem kruha. kaj bi z žitom? žitna polja me ne spominjajo na nič. in to je žalostno! tvoji lasje pa so zlati kot žito. ah, kako bo lepo, ko me boš udomačil! žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. ljubila bom celo veter v žitu ...'

lisica je umolknila in dolgo gledala malega princa.
'prosim... udomači me,' je rekla.
'prav rad,' je odgovoril mali princ, 'le časa imam malo. prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj.'
'le tisto spoznaš, kar udomačiš,' je dejala lisica. 'ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. če bi rad imel prijatelja, me udomači!'
'kaj je treba storiti?' je rekel mali princ.
'treba je biti zelo potrpežljiv,' je odgovorila lisica. 'skraja boš sedel v travi bolj stran od mene kot zdaj, takole. pogledala te bom od strani, ti pa boš tiho. besede so izvir nesporazumov. toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje ...'

drugo jutro je mali princ spet prišel.


- antoine de saint-exupery, mali princ

skrivnosti branja

nekoč so bralci hranili knjige vsakdanjih modrosti. kadar koli so naleteli na tehten odlomek, so si ga pod primernim naslovom prepisali v beležnico in dodali opažanja iz vsakdanjega življenja. erazem jih je učil, kako se to počne; in če niso imeli dostopa do njegove de copia, so pogledali v tiskane zglede ali vprašali učitelja iz soseščine. ta navada se je v začetku moderne dobe v angliji razširila vsepovsod, med navadnimi bralci in slavnimi pisatelji, kot so bili francis bacon, ben jonson, john milton in john locke. to je bil poseben način sprejemanja tiskane besede. v nasprotju z današnjimi bralci, ki sledijo loku pripovedi od začetka do konca (če niso digitalni domorodci in na bralnikih klikajo po besedilu), so prvi moderni angleži brali v presledkih in več knjig naenkrat. besedilo so razdelili na odlomke in jih postavili v nove vzorce, tako da so jih prepisali v različne dele svojih beležnic. nato so zapise prebrali, preuredili vzorce in medtem dodali nove odlomke. branje in pisanje sta bila torej neločljivi dejavnosti. sodili sta k vztrajni želji po razumevanju,  kajti ta svet je bil poln znamenj: lahko si se z branjem prekopal mimo njih in če si zbiral odlomke, si ustvaril svojo, osebnostno zaznamovano knjigo.

- darnton, zadeva: knjiga



(to je to!! eden prvih modernih angležev sm in blog je očitno moja, osebnostno zaznamovana knjiga v počasni izdelavi :))

malinowski. bronislaw malinowski

antropolog po eni strani verjame v pravico vseh ras - bele, rjave in črne - in v pravico vseh manjšin do enakovredne obravnave. kaže tudi koservativno nagnjenje, zaradi katerega priznava vrednost tradicije, vrednost različnosti kultur v njihovi samostojnosti kot tudi v vzajemnem opajanju. njegov nasvet bi bil, da naše kulture ne smemo vsiljevati drugim s silo orožja, močjo bogastva in strogostjo zakona. misionarski duh v najsurovejši obliki bo treba vsaj modificirati. nacionalizem v smislu konservativne reakcije in tega, da vsak narod meni, da ima prav njegova kultura integralno vrednost, se kot požar širi po vsem svetu. za to smo odgovorni predvsem mi, pripadniki bele rase; drugim rasam in drugim ljudstvom smo dajali našo religijo, našo izobrazbo in mnoge druge duhovne blagodati z implicitno obljubo, da bodo potem, ko sprejmejo našo civilizacijo, enakopravni z nami. te obljube nismo izpolnili.

začenjamo spoznavati, kako nevarno je govoriti o bremenu belca, ga prelagati na ramena drugih in pustiti, da ga nosijo namesto nas. dajemo vse obljube, implicirane v našem konceptu človeškega bratstva in enakosti v izobraževanju, a ko gre za bogastvo, moč in samoodločbo, drugim ljudem to odrekamo.

eno vprašanje je, ali ni antropolog že prepozen in ali bi njegov nasvet še sploh kaj veljal, četudi bi mu bilo dovoljeno sodelovati pri kakšni konferenčni mizi visokih in mogočnih. to, da antropolog ne more molčati, je drugo vprašanje.

- bronislaw malinowski, znanstvena teorija kulture



(.... ali kako se tečka malina odkupi na zadnjih dveh straneh)