Okoli sveta v 80 dneh...brez strahu

Fear knocked at the door; Faith answered; no-one was there..... JTH

Od začetka šole, domačih nalog, seminarskih, resnega sodelovanja pri vsem mogočem.... do prve lekcije surfanja. Brez deske še zaenkrat. Vse, kar se odvija, se odvija počasi. Edini problem je, da se ravno zaradi tega razloga ves čas nekaj odvija. Ure bežijo, dnevi bežijo, tedni bežijo. Po eni strani ne morem verjeti, da sem v Avstraliji že dober mesec in pol, po drugi strani pa imam občutek, da sem tukaj že celo večnost. Vse, kar se je zgodilo, vse, kar se dogaja, vse, kar se še ima za zgoditi. Prihodnost nam bo vzela dih. Vi ste vključeni v ‘nam’. Oh, ko smo že ravno pri prihodnosti, Hillsong United junija potujejo po Evropi... in zdaj bom v prevedeni verziji povedala isto, kar govorijo vabila za Colour Conference (več o tem kasneje): spodbujam vas, da narediti vse, kar je v vaši moči, da se udeležite. Še več, povabite prijatelje in skupaj doživite nekaj neverjetnega .

Jap, med drugim sem se naučila ujeti val. Dva problema. Prvi je.... kopalke. Ne gre drugače. Drugi problem je konec valu.... ko ostaneta samo še ti in pesek. Posledica so praske. Ampak občutek, ko te nese val je definitivno zmagovalen.

Colour Conference je vikend ustanovljen v Hillsong cerkvi za ženske vseh starosti. Ko se razvajajo z masažo, make-upom, medikuro, frizerijo... si govorijo, kako je življenje izjemno, kako smo oh in sploh skupaj, podpora je neverjetna, fantje odpirajo vrata in nosijo sladkarije. Skratka, ženska nebesa. In vse to se odvija naslednji vikend (začne se 18. marca). Več podrobnosti, ko to dejansko doživim v polnem zamahu.

Moj slovenski ego narašča. Hitro. Eden izmed razlogov je, da si ljudje veliko lažje zapomnejo od kod sem, kot pa moje ime. Radost, ko srečaš novega znanca in ti ta pove, da je preživel celo uro na internetu, da bi odkril čim več o Sloveniji. Neverjetno. Vsi so se odločili, da navijajo za Slovenijo, ko pride ura nogometa. Američani, Angleži, Nemci, Avstralci....Brazilci. Podpora na višku. Drugi večji razlog pa bo šola. Ob vsem tem študiranju zgodovine krščanstva in mediteranskega okrožja. Ni je osebe, ki bi bila bližje Sredozemlju. Ni je osebe, ki lahko bere Prešerna in Krst pri Savici in pove svojo stran zgodbe. Za večino ljudi je to oddaljena zgodovina, brez povezave, oddaljen kraj, ki bi ga mogoče lahko pokazali na zemljevidu. Ob omembi ‘Sredozemlje’ lahko rečem ‘dom’. Rimski imperij, samostani iz srednjega veka....hahahaha, nekaj, kar lahko vidim in doživim vsak dan. Ego. Strop. Plavi orkestar na BS.playerju...

Daleč najboljši del življenja v Sydneyu je vsa mešanica ljudi, ki tu živijo, se šolajo, samo sprehajajo..obiskujejo prijatelje. Imajo obiske prijateljev iz vseh koncev sveta. Ko vidim operno hišo, most, plažo, vem, da sem v Sydneyu. Ampak ko sem obdana s prijatelji, imam občutek, da potujem po celem svetu. Dan je bil preživet z gručo novih Kanadčanov, ki so tukaj na potovanju... polletnem. štirje neverjetni najstniki (komaj še), ki bodo šest mesecev štopali po vzhodni obali Avstralije. Komaj čakam maj, da se ponovno srečamo in bom lahko slišala njihovo neverjetno zgodbo.

Zdaj pa na začetek. K verzu. Dvom...strah....vera....upanje...pogum...možnosti....obup... kaj vse naredimo, ko nas je strah. Ko si želimo nekaj, pa ne verjamemo, da nam to lahko uspe. Primer: šola. Faks. Tri možnosti. Zakaj ne samo ena?! Zakaj moramo vedno imeti rezervo?! Če si želim na medicine, če želim postati zdravnik, mi to lahko uspe. Strah, da nam ne bo uspelo, ustvari plan A, plan B, plan C. Če verjameš, da ti bo uspelo, če greš in odpreš vrata in verjameš, ugotoviš, da ni nikogar tam. Da ti lahko uspe. Strah povzroči, da si zadovoljen s tistim, kar imaš. Z malim. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Ja, malenkosti so zlata vredne, bodi hvaležen za vsako drobnarijo v življenju, pa če je to samo pet sekund sonca na obrazu. Ampak seži po čim večjem. Ne pusti strahu, da te ohromi. Ker strahu ni tam. Pride in potrka. Ampak zbeži. Kaj bi lahko dosegli, če bi vsak dal od sebe vse, kar zmore. Če bi vsak imel vero, da lahko napreduje, da lahko odpre vrata in doseže, kar si želi.

Fear knocked at the door; Faith answered; no-one was there..... JTH

p.s.: jutri, aka 1. marec, se začne prvi dan jeseni v Avstraliji. Izbuljene oči & brez sape. Kaj?!

Valentin

We can't do everything, but we must do something. -Brian Houston

Namesto, da čakaš na popolnga, postani popoln. tako ne bo odkorakal mimo tebe, ko se zgodi. -Joel A'Bell

Vodja. Kdo je vodja? Kaj počne? Kaj ga določi? Kaj usmerja njegovo pot? Zakaj mu ljudje sledijo? Očitno v Evropi obstaja strah pred vodji. Hvala za to gre predvsem preteklosti. Ne da se lahko preostale države pohvalijo z dobrimi, samo naša starost nam je dala veliko bolečih izkušenj. Preprosto iz samoobrambe omejimo moči, ki jih vodja ima. To dokazujemo s premierji, neštetimi strankami,... kralji in kraljice so postali samo obraz, predsednik države potrebuje predsednika stranke. Dejstvo je, svet pozna več slabih vodij, kot dobrih.

Vodja vodi. Naredi prvi korak. Vodji sledijo. Njegove stopinje se izgubijo med stopinjami drugih ljudi. Dober vodja pripelje ljudi na varno. Pot ni nujno lepa, končni cilj je. Ko pravi vodja pride do cilja, poveča svoje želje, pričakovanja. Prvi vodja pomaga si zada cilj pomagati desetim, drugi korak pomagati stotim. Pravi vodja navdihuje druge. Spodbuja. Veseli me, da je vodja Hillsong-a lahko moj vzor.

Poleg neverjetno intenzivnega šolanja se dogaja tudi zanimivejše stvari. Nova soba za dva dni je ena izmed njih. S sostanovalko Joy nama je zadišalo po svežem nočnem zraku, kar je povzročilo premik vzmetnic na balkon in popikane noge, roke in obraz. Dva dni, sledi odmor. V nedeljo smo naredili celo nekaj izven pričakovanega. Z Jordanom in Kaitlyn smo se vsedli v taksi in odpeljali v Kings’ Cross, ki velja za bolj khm predel mesta. Če hočeš najti revščino v velikem mestu, je to dobra lokacija. Razlog, da smo sploh pomislili na to mesto je Piano Room. Precej lep lokal, kjer se vsako nedeljo od osmih do približno desetih predvaja živa glasba. Ne katera koli glasba, ampak SetSail. ‘Glavni’ pevec in pisec pesmi je Brandon Hoogenboom, skoraj enaindvajset-letni blondinec iz Floride, najbolj poznan po dredah, čeprav njegov svobodni duh ne zaostaja. Več o njegovih kvalitetah vam najbrž lahko pove moj najdražji bratec. Dve uri kitare, vokala, bobnov in violine... to bi lahko poslušala do konca življenja. Plus zanimivost – moja ljubezen do Backstreet Boys seže daleč; ko se Brandon odloči zaigrati I Want It That Way, preprosto mora povedati, kaj se dogaja v ozadju.

Včeraj je bilo valentinovo. Zaradi dežja sem imela priložnost čas preživeti znotraj štirih sten, potem pa končno spet cerkev, v kateri se je odvijal koncert. Nič ni bolj smešnega kot ljudje, ki jih poznaš, ki oponašajo ljudi, ki jih poznajo vsi. Smešni intervjuji, da o pick-up-lines sploh ne govorim. Fantje tukaj definitivno vejo, kaj počnejo. Kako jim uspe dobiti tako izjemne punce, je pa drugo vprašanje. Oh, ko smo pri valentinu – SREČNO VALENTINOVO!!!

Sicer se dogaja precej več stvari in ponavadi skačem v zrak od veselje. Vsi dogodki, vsi eventi, ki sem se jih želela udeležiti, so zdaj obvezni, pri nekaterih moram celo sodelovati pri organizaciji. Ljudje, ki sem jih prej samo občudovala od daleč, so zdaj postali ‘živijo, prijatelj! Kako si danes?!’ čeprav je veliko novih ljudi imam vseeno občutek, da se nekak vsi poznamo že od nekdaj, povezanost je neverjetna. Kjub momentom šibkosti sem vesela, da sem tukaj, presenečena in presrečna, da imam možnost doživeti to, kar doživljam. Upam, da vsaj malo čutite, da ste pomemben del tega.

GET OUT OF BED

Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD. Načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. –Jeremija 29:11

Zakaj mora biti čakanje pasivno? Čakanje je priprava na to, kar prihaja. Traja točno toliko časa, kolikor ga potrebujemo.

Prvi trenutek, ko se tisto, na kar čakamo, zgodi, nas večina pomisli: ne še. Nisem še pripravljen.

Kaj je priprava? Kako izgleda? Kaj počne? Vsak trenutek dneva je drugačen. Edinstven. Neponovljiv. Priprava je užitek v sprejemanju vsakega takega trenutka z občutkom pričakovanja. Z upanjem, ker vemo, da nas čaka nekaj lepega, dobrega, mogoče celo nebeškega.

Sredi noči se zbudim v pričakovanju sončnega vzhoda. Vedno se vprašam, kdaj vzide sonce ob tem letnem času v tem kraju. Odgovor: v momentu, ko se zbudim. Ko odprem oči in začnem zaznavati svet okoli sebe. Takrat se začne pričakovanje, upanje in veselje ob ideji, da bom spet videla moj najljubši del dneva. Kdaj se konča? Ko se odločim, da bom prenehala občudovati menjavanje oranžne in modre barve na nebu. Če hočem, da to traja večno, imam na voljo zahod čez par ur, nov vzhod naslednjega dne, spet zahod, vzhod, zahod, vzhod,...

Vse, kar moram narediti, je zbuditi se v upanju in pričakovanju lepe prihodnosti.

Kultura vzpodbude aka 'stralia day, prvi dan šole in Powerhouse retreat

Dovolj je, da ljubiš ali da si ljubil. Nič drugega ne zahtevaj. Drugega bisera ne boš našel v temnih gubah življenja. Ljubezen je dopolnitev. –V. Hugo, Nesrečniki

Avstralija praznuje svoj dan. Nekaj v zvezi z izkrcavanjem mož... razlaga se je odvijala istočasno z ognjemetom in vsi vemo, kako to zveni. Na ta dan, 26. januarja, večina dan preživi nekje zunaj, na plaži, proti večeru pa se masa odpravi v Darling Harbour. Idejo smo vzeli za samoumevno, določili čas odhoda - 11 dopoldan in se ob malo do dvanajstih končno vsedli v avtobus, ki nas je odpeljal na spet novo plažo. Bronte. Če iščete sinje modro bravo valov, ki padajo na bel pesek, ne priporočam Kanarskih. Bronte. Valovi ravno prave velikosti za zabavo, kjer se noge še dotikajo tal in dlje. Nebesa na Zemlji. Na plaži so tudi žari, za hrano je bilo poskrbljeno. Višek obiska pa je bil skok s pečin. Nič visokega, nevarnega...samo adrenalinskega. Kakšna tretjina se nas je okrog sedme zvečer odpravila v Darling Harbour, kjer je bila napovedana zabava, veliko ljudi in ognjemet ob devetih. Šele ta pogled ti razkrije dejansko velikost mesta in prebivalcev. Glave vseh oblik in velikosti do koder ti seže pogled. Najprej vsi v Starbucks po kavo, čaj, sok, shake, tortice, frappe, potem pa v misijo nemogoče. Poišči dovolj veliko luknjo v človeškem mravljišču za skupino, obveznen pogled na kraj dogajanja. Na morju pri pristanišču namreč lebdi pokriti oder za vse vrste dogajanja. Ob devetih se je res začel ognjemet, za začetek so priplule jadrnice, odplesale svoj ples osvetljene z različnimi barvami. Potem majhen ognjemet, spremljava je bila glasba. Oboje se je stopnjevalo in dobila sem občutek, da ritem glasbi daje ravno bobnenje ognjemeta. Trajalo je dlje od vseh ognjemetov, ki sem jih videla v življenju. Večina prijateljev iz Amerike se je odločila, da je vlada škrta in jim laže, vse na podlagi njihovih dolgočasnih in kratkih ognjemetov... med eno uro dolgim sprehodom domov so nam bile take zamisli neverjetno smešne.

V četrtek, 27. januarja, se je začel uradni vpis in prvi dan šole. Spoznali smo ravnateljico, ki smo jo že poznali, le da nismo vedeli njene pozicije in vloge, ostalih zaposlenih, nekaj o avstralski kulturi (nič nič nič je nova telefonska številka gasilcev, reševalcev, policije). Dobili smo študentske, podpisali na kupe papirjev...skratka, zdaj gre zares. Avstralska kultura je lahko samo avstralska. Nima primerjave. Vse je počasi, ‘no worries’, kar ostale na trenutke spravi do roba kričanja in puljenja las. Po drugi strani pa deluje kot mamilo – zleze ti pod kožo. Avstralci so sarkastična bitja, ta sarkazem pa uporabljajo za vzpodbudo. Žalitev torej nikoli ni mišljena kot žalitev, ne smeš je tako jemati in je iz srca priporočeno, da je ne uporabljaš v ta namen. Avstralci do namreč poleg tega tudi samozavestni in neodvisni ljudje. Ena izmed najdražjih lastnosti njihove kulture, je vzpodbuda. Ko nekdo govori, ga glasno spodbujajo z vzkliki kot so: yes, that’s right, that’s good, great, that’s awesome. Če govoriš samo ‘no worries’ in ‘that’s awesome’, si že praktično tam. Če tega ne uporabljaš, znaš pa vse ostale angleške besede, boš za vedno ostal obiskovalec. Res ti zleze pod kožo... that’s awesome.

Čez cel januar se v Hillsong cerkvi odvijajo različni poletni tabori. Različni glede na starostno skupino, ki ji posameznik pripada. Ta vikend smo bili na vrsti mi – Powerhouse (18-25). Ob peti uri smo pridno čakali, da nas avtobus odpelje na lokacijo, Central Coast. Nekaj do šeste smo se dejansko odpeljali, ker pa je bilo ljudi malo preveč, smo prehod med sedeži oz ‘hodnik’ spremenili v nove sedeže. Nekaj nas je tako skoraj dve uri sedelo na kovčkih in prtljagi, se šli različne igre in ob spremljavi dežja in grmenja ter z zamudo prišli na kraj dogajanja. Po prvem večeru, so nas ponovno odpeljali v camp. Šotor, ki smo ga dobile, ni imel palic. Obvezna podpora, temelji vsakega šotora. Razdelile smo se v manjše skupine in se premešale med ostale. Dve sta spali v drugem šotoru, uradno mišljen za štiri, neuradno pa prekratek za mojo višino. Mogoče štiri majhne ljudi... Na izbiro smo imeli kabine ali šotore, kampiranje v Avstraliji pa je vedno mikavno. Na žalost se nas je ostalih šest odpravilo v kabine, kjer je bila ena spalnica, kjer je bila zraven postelje kopalna kad in tuš kabina. Brez vrat, brez stene. Res so odprti in preprosti, ti Avstralci. Hrano si je vsak našel sam med prostimi urami. Avtobus nas je zjutraj odpeljal nazaj v ‘mesto’, če se lahko tako reče velikemu nakupovalnemu centru obdanemu z 11 hišami. Naše glavno zbirališče je bilo McDonald’s, odprt 24 ur, kar nas je vse navdalo z veliki veseljem. Prvi prosti popoldan smo preživeli na plaži, drugega v trgovinah. Da razjasnim velikost centra, bom povedala samo dve stvari, ki sta med drugim bile tam. Kinodvorana in drsališče. Yep, that’s great. Najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil, je bil nakup telefona. Moja slovenska telefonska številka bo v prihodnosti postala preteklost, od sedaj naprej pa sem dosegljiva na številki +61424420241. Mali črno-modri telefonček je vsem polepšal dan.

V nedeljo sem končno dočakala Bondi in sama ideja, kje sem, je bila dovolj. Plus plaža sploh ni tako zelo slaba. Danes pa smo odšli na poslovilni zajtrk od enega izmed fantov, ki jutri zjutraj odide nazaj domov v Ameriko. Poslavljanje na letališču preden sem odšla, je nekako prišlo nazaj... kar je čudno, ker je leva končno spet postal leva, zahod zahod, in moja samozavest v velikih mestih je narasla na nivo ‘počutim se dovolj varno, da lahko grem v trgovino in nazaj in se ne izgubim.’ Se pa veselim decembra, ko bom spet obdana z majhnimi ulicami, kjer vsi vse poznajo...