Tetkino sporočilo

Tale vpis bo nekoliko drugačen.

Med 'dnevnikovanjem' in poslušanjem Jeremy Camp (kar je najboljša varianta za pomiritev duha in telesa ;)) v sobi mi zapiha veter. Ker je pač dovolj toplo za na stežaj odprta vrata tudi pozno proti večeru po celem tednu oblačnega neba.

Trenutno pišem v dnevnik, ki mi ga je naredila Petra preden sem odšla.

Veter.

Vsaka stran poleti v svojo smer in se ustavi na strani, ki je bila napisana preden je knjiga prišla v moje roke.

Za takrat, ko ti je hudo...

Analiziranje vzrokov bolečine je izguba časa. Ne moreš se vrniti. Z ničemer ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo. Kadar ti je zelo hudo, se skušaj v mislih osredotočiti na majhno radost. Vzemi si čas, da preboliš. Umiri se.

Po izgubi smo tako prazni - toda nauči se pustiti odprto srce in razum. Dovoli življenju, da te spet napolni. Ko trpiš, se zdi nemogoče - pa vendar, nove radosti čakajo, da zapolnijo praznino.

Želim ti srečo, ko pustiš, da preteklost mine - in se nekaj novega začne. Želim ti, da bi ti bili prihranjeni trpljenje, žalost in porazi. Ampak potem bi te to ločilo od vseh drugih bitij na tem planetu. Tako bolečina kot radost nas povezujeta v družino, zakon, prijateljstvo.

Na tvoji novi poti ti želim srečo, tako veliko, kot tudi tisto majhno, ki jo vidiš v sončnem zahodu. v cvetu, v pismu iz domovine....

VSO SREČO! MISLIMO NATE!

Kdo bi si mislil, da me je danes spravil v dobro voljo pogled na sončni zahod v moji sobi, hoja od šole do doma, kjer me na vsakem koraku spremlja drevo z živo vijoličnimi cvetovi? Da imam steno skoraj pokrito z vsemi karticami in pismi?

Kdo bi si mislil, da me bo mala tragedija še po tolikem času vlekla domov s silo večje od gravitacije?

Nihče ne bi pomislil, da bodo točno te besede na koncu tiste, ki me bodo spet dvignile. Ne sončni zahod, ne rože, ne listi papirja.

Beseda. Upanje. Prihodnost.

Mesto

Zdajšnje dni ljudje vedo ceno vsake stvari in vrednote ničesar.

- Oscar Wilde, Slika Doriana Graya

Nesrečniki. Prvič, oooooo wwwwooooowwww, hudo. Še boljš bi bilo v živo. Drugič, namesto Gareth Gates je enega izmed glavnih likov odpel Nick Jonas. Kar je bilo presenečenje mešanih občutkov. Nick Jonas (da sama sebi osvežim spomin, ker vem, da vi vsi veste, kdo to je) je član banda Jonas Brothers, kar sem poslušala v drugem letniku gimnazije. NB: v drugem letu starosti in šestnajstem letu starosti poslušam boybande. Navdihujoče, ni kaj. Edini problem pri tej sliki je bil, da je Nick sam star komaj 17, 18 let in njegov glas ne doseže enakega razpona kot glasovih vseh ostalih na odru. Veriga pa je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Imel je precej dobro solo predstavo (Empty chairs at empty tables), par bolj mirnih duetov, ampak v velikem 'vsi na odru z najmočnejšim glasom' si lahko občutil pomanjkanje.

Druga stvar je bila, da so očitno hranili denar za kakšne bolj pomembne zadeve. To leto je 25-letna obletnica od prve predstavitve, na youtubu si lahko ogledate celotno predstavo 10 obletnice. Letos je očitno manj ljudi in manj pripomočkov.

Poklone pa dam velikemu zaključku. Po vseh poklonih in priklonih in mnogo minut ploskanja, je na oder prišla originalna ekipa izpred četrt desetletja in vsi skupaj so odpeli par pesmi. Stari in novi. Jean Valjean in Javert - brez besed. Stari in novi. Mali Gavroche.

Nenazadnje pa je tukaj še vedno zgodba. Victor Hugo. Največji poklon in najglasnejši vrisk navdušenja.

To te naredi resnično dobrega in uspešnega - naučiti nekoga isto, kar počneš sam, samo še bolje.

Razmišljala sem tudi o random stvareh. Ljudje imajo radi najbolj nenavadne stvari. Naprimer lubenico. Ali pa bolj zanič stvari, kot je kostanj :)

Nobeden pa nikoli ne reče, da komaj čaka, da se postara. Da mu posivijo lasje. Da se mu na obrazu naredijo smejalne gubice. Ali pa se tega nikoli ne veseli zato, ker ne bi bile gubice smeha ampak mrščenja. In zlobnih pogledov. Ne, ki jih drugi namenijo nam, ampak tistih, ki jih mi namenimo drugim.

Veliko je ljudi, ki si komaj želijo biti z nekom. Koliko od teh punc pa komaj čaka, da bodo to osebo slišale smrčati sredi noči?!

Sicer pa... telefon se je odločil stavkati. Ali pa se je preprosto naveličal. Kakor koli, nedosegljiv. Ali ga poskusim rešiti sama preko računalnika (ki telefona ne zazna) ali pa ga pošljem na servis, ki bi trajal do 4 tedne. Po Avstralsko to pomeni, da ga najbrž ne bi videla do odhoda oziroma prihoda nazaj v Sydney. Ne mika.

Par dni nazaj smo se odpeljali na izlet po drugih podružnicah mesta. Najlažje jih je opisati kot nekaj, kar bi naredilo Hollywood in Beverly Hills v Los Angelesu zeleno od zavisti. Z vsemi hišami, avtomobili, deli jadrnic, varno spravljeni v zavetju hiše, obdano z drevesi in parki dovolj velikimi, da v sebi skrivajo cel prostor za kampiranje. Ob vsem tem je najlepši razgled na mesto, operno hišo, most ter plaže v okolici pred katerimi lebdijo jahte vseh barv in velikosti.

Ogledali smo si tudi druge parke, eden izmed njih se imenuje McKell Park, nekoč Port Jackson. Morje, ki ga je obdajalo, je bilo skoraj identično tistemu ob Jadranskem morju. Skale in kamenje, brez valov, trava... Mogoče ne zveni tako sanjsko kot sinje modro morje in peščene plaže, vendar je v vsakem grdem nekaj lepega.

Danes na poti do servisa sem se ustavila pred katedralo Sv Andreja.

Ne vem, če sem že kdaj pravila o arhitekturi Sydneya. Mogoče zato, ker je sestavljen iz stavb zgrajenih z rokami prvih priseljencev v 18. stoletju. Kot da bi preselil Anglijo. In jo okrasil s palmami. In papigami. Obstajajo majhne hiške, tesno druga ob drugi, vsaka svoje barve od rožnate, modre, zelene do peščene in sive.

Ob vsem tem pa se skrivajo naša stanovanja in nove moderne zgradbe. Staro in mlado mešano skupaj, tako zelo, da ju komaj ločiš narazen.

Izstopati v tem kraju je skoraj nemogoče. Na istem kotu ulice se sprehajajo možje s kravatami in neudobnimi čevlji, dame z elegantnimi oblekami, tekaškimi čevlji, z roko v roki s prijateljico, ki nosi samo nekoliko predolgo, raztegnjeno majico. Vsega po malo in komaj jih lahko presenetiš.

Ti ljudje so vseh barv in oblik, vseh jezikov in kultur.

Mogoče je eno izmed glavnih velikih mest sveta, ampak vsekakor ne daje takega občutka. Kot malo večja vas, ki se razteza in razteza in razteza. Življenje ni dovolj časa, da raziščeš celo.

V rokah prihodnosti

Najprej se nauči stati, potem leteti.

- mr. Miyagi, Karate Kid

Obvezno sporočam novice. Ob vseh plažah in Sydney Opera House in Harbour Bridge... Pogled na center mesta Sydney... še in še bi lahko naštevala, koliko stvari mi je vzelo dih. Zato, ker so neverjetne, lepe, ogromne,... slavne. Težko se je zavedati, da v resnici stojim pred operno hišo in da bo ostala na svojem mestu in da imam vsaj eno leto, da jo obiščem, kadar koli mi zadiši.

V naslednjih 14 dneh pa se bodo odvijale stvari, ki presežejo mojo domišljijo.

Prva bo v torek. V Združenem Kraljestvu imajo radi dobre musicale (? - pardon moji slovenščini). Eden izmed najboljših je Les Miserables, ki sloni na romanu. Victor Hugo je poleg Notredamskega zvonarja napisal tudi Nesrečnike, ki so dali zamisel za to predstavo. Trenutno poteka 25 obletnica od prve predstave.

Sicer ne potujejo po svetu, ampak kinodvorane po celem mestu so se odločile predvajati predstavo. Kar se dogaja že cel teden, konča se v sredo in zahvali napetemu urniku, je torek zvečer moja edina možnost.

Ki jo bom zagrabila z obema rokama. Pozdravljeni Nesrečniki!!!

Za dodatno informacijo: Nesrečniki, Victor Hugo = moja najljubša knjiga, napisana z roko najljubšega pisatelja. Druga zanimivost: Gareth Gates. Oh, lepi fantje z dobrim glasom iz osnovne šole. Ali preprosto nostalgija :D

Druga dogodivščina / otvoritev / predstava je album. Oziroma snemanje novega.

Tisti, ki nekoliko veste o Hillsongih. Je cerkev, največja samostojna cerkev v Avstraliji, imajo svoje campuse / podružnice po celem Sydneyu, Brisbane, Cape Town, London, Paris, Moskva, Kiev, Berlin in najnovejši v New Yorku. Samo v mojem campusu (City) se mašo udeleži skoraj 5000 ljudi na vikend. kar objasni zakaj moji vikendi ne predstavljajo ležernega poležavanja na plaži. Kar naredi Hillsonge znane po svetu pa je njihova glasba. DVD-ji in CD-ji, ki jih snemajo že dobro desetletje in pol prepotujejo veliko več držav, kot so si kadar koli predstavljali. Ravno zaradi njihove glasbe sem jih prepoznala.

Prvi teden novembra, bolj natančno 7., bom imela priliko sodelovati pri snemanju njihovega najnovejšega albuma.

Biti v isti sobi kot je snemanje je bila ideja, ki se je odvijala v mojih sanjah. Da bom pomagala pri samem nastajanju nečesa, kar mi je kratkomalo spremenilo življenje, je nekaj, kar presega lepoto in velikost Operne hiše.

Bondi plaža je sanjsko lepa, ki iz mene izvabi... stoj pri miru in zijaj. Kako bom obstala na samem snemanju pa me opozarja naj si že v naprej izberem kot, kjer ne bom ovirala prehodov. Kako se bodo drugi počutili ob mojem zijanju pa je že čisto prevelika zadeva....

Sicer me čakajo zadnje seminarske, testi in grad ball / graduation = maturantski. Ali vsaj nekaj najbolj podobnega.

Dnevi poslavnjanja in prihod domov....

Mi gremo pa na morje...

'Nikogar ne poznam, ki bi bil pripravljen prehoditi puščavo le zato, da vidi piramide,' je rekel trgovec.

- Paulo Coelho, Alkimist

Imeli smo teden odmora. Če se temu lahko tako reče. Spet smo odšli na tabor, kamor sem šla prejšni odmor. Tokrat sem bila pripravljena na mrzlo vreme, konje, in neverjetno postrežbo. Morda se mi je zdela neverjetna, ker je je bolj malo v mojem stanovanju. Še vedno moram sama pomivati posodo, in si večinoma kuhati.

Kar je bilo drugače v tem taboru, so bili vombati. Luškani, mali medvedki, kosmati, s smrčkom in štirimi nogami. Same mišice. Kar se zelo opazno sliši, kadar zbežijo stran. Njihova velikost se v temi neznansko poveča, in vse, kar slišiš, je glasno topotanje.

Druga, meni veliko ljubša stvar, ki se je spremenila, je bila družinica. Najprej prva. Mamica, očka, dva mladička. Tretji se je skrival v vreči, na varnem, ko je mami odskakljala na varno razdaljo. To se je zgodilo podnevi.

Ponoči pa so kenguruji prišli vse do naše hiše. Tokrat sem se s parimi odpravila na polnočni sprehod s svetilko. V temi ti očitno kenguruji dovolijo priti blizu, vse kar potrebuješ, je svetilka, ki ti občasno pomaga najti pravo pot. S takšno taktiko lahko velikim skakačem prideš zelo blizu.

Sreča na moji strani - v nobenem primeru nisem pri sebi imela telefona / fotoaparata.

Kar mi je bilo najbljuše od vsega pri tem polnočnem sprehodu, je bil konec. Ko so vsi odšli na topel čaj, sem ostala zunaj (v varni razdalji hiše). Vse, kar je bilo vidno, je bila luna, zvezde in sence. Z občasno slišanim zvokom topotanja vombatov ali hrzanjem konjev.

Sicer je v šoli že čutiti bližajoči konec. Še dober mesec in pol, pa se vrnem domov.

Do takrat me čaka zaključek prvega leta, veliko veliko sonca, barve in sinje modrega avstralskega morja. Mislim, da lahko z veseljem pričakujem naslednjih nekaj mesecev, ki me čakajo pred vrati.

Nova sezona

Spremeniš se v tisto, kar si v očeh tistega, ki si ga želiš. - Carlos Ruiz Zafon, Igra angela

Prejšnji blog je bil mogoče bolj zame kot za kogar koli drugega.... ampak, zakaj pa ne?

Več kot uradno smo vstopili v pomlad. Čuti se v vremenu. Kratki rokavi, občasno kratke hlače, plaža, sončenje,... med vsemi temi lepimi stvarmi pa so tudi tiste malo manj meni všečne... naprimer trenutna - lije kot iz škafa, ampak kdaj pa se to še ni zgodilo sredi pomladi? In so bili kmetje veseli, da se to ni zgodilo.... :) ha

Danes smo sredi noči prestavili uro. Za eno naprej. Kadar koli vstanem prezgodaj, da bi zjutraj videla, kakšne so moje možnosti pri izbiri oblačil, to ni dober znak. Dobro jutro, sonček!!

Mogoče tale blog pišem iz izgovora, da mi ne bi bilo treba pisati seminarske... ali pa mogoče celo treh. Disciplina je na počitnicah. Očitno.

Trenutno sem zaključila precej burno debato (ne prepir!! :P) s sostanovalko. Ima ločena starša in oče se bo decembra poročil z drugo žensko. Ne samo, da to jemlje precej osebno in čustveno, ima tudi precej močno predstavo o tem, kaj pomeni zaobljuba. In ker sta jo starša učila o tej zaobljubi, je zdaj precej izgubljena, glede na to, da počneta nekaj njej popolnoma nerazumljivega.

Malo opomina: najbrž se spomnite moje velike izjave o omejitvah pred poroko :) Precej dramatična zadeva. Recimo.

Recimo tudi, da obstaja neki video, kjer govorim o stvareh, o katerih nimam pojma. Zato se pa nikoli ne nehamo učiti :)

Razmišljam, da mogoče nisem vedela KAJ govorim, ampak sem vedela O ČEM govorim. O tisti zaobljubi, ki moji sostanovalki toliko pomeni. Ki meni ogromno pomeni. Ki paje (hvala lepa večnim opcijam in vsem cestam, ki vodijo v Rim) izgubila toliko vrednote v očeh večine ljudi.

Kaj dejansko pomeni dokler naju smrt ne loči? Do konca mojih dni? V zdravju in bolezni? Od kje ideja prstana?

Menda je bila ženska ustvarjena iz rebra. Kar dejansko v hebrejščini pomeni 'del'. Del pri srcu. Z ramo ob rami. In ko se poročita, postaneta eno meso. Kar si sicer lahko razlagate po svoje, ampak jaz mislim, da se takrat tisti del, ki je bil uporabljen za stvaritev, vrne na svoje prvotno mesto. Z ramo ob ramo. Ob srce.

Eden izmed problemov pri poroki je ideja, da traja večno. Če ne uspe, pač to ni bila prava oseba, premakni se naprej.

Adam je z razlogom spal med celim postopkom. Mislim, da mora biti precej boleča zadeva. Tako za enega kot za drugega. In nikoli več ne bosta takšna, kakršna sta bila pred poroko. Ljudje se spreminjamo, bi rekel....nekdo.

Ampak pozornost hočem usmeriti na nekaj drugega: nikoli več.

Nikoli ne reci nikoli.

Poroka ni samo list papirja. Škoda dreves v tem primeru. Niti ni poroka cel kup priložnosti za zapravljanje - lepe puhaste bele sijoče obleke in diamantni prstani.

Poroka je zaobljuba za večnost.

Vsak dan znova in znova.

Vsako jutro.

Bom sprejela odločitev, da skrbim zate z vsem, kar sem. Da se s teboj veselim in da s teboj jokam.

Vsako jutro bom sprejela odločitev, da te znova in znova osvojim. In ti znova in znova dovolila, da me osvojiš.

Kako lahko nekaj takega obljubim več kot samo enemu? Najbrž bom spodletela po celi črti že tako ali tako.

Zato pa je ljubezen in ZNOVA IN ZNOVA. Vsako jutro.

Zakaj bi obljubila nekaj takega? Ker bi rada, da nekdo to obljubi meni. Da najprej odkrijem bolj sebični razlog. Predstavljaj si, da ti nekdo obljubi, ne glede na sezono ti obljubim večni lov?! :)

Drugi tisti mogoče malo manj sebični razlog pa bi bila preprosto ideja, da se hočem vrniti na kraj, kjer mi je bilo namenjeno, da sem.

Z ramo ob rami. Ob srcu.