svetilnik

kaj pa utegne biti napisano v knjigi, ki si je v njegovem žepu zaoblila robove, tega ne ve, in nihče med njimi ne ve, kaj misli. toda knjiga ga je prevzela; če vzdigne pogled, kot ga je zdaj za trenutek, ga ne, da bi kaj videl; hotel bi samo natančneje izbolikovati kako misel. ko je to opravljeno, njegov duh znova odpluje nazaj in se zatopi v branje. bere, si je rekla, kot da vodi ekspedicijo ali da pase veliko čredo ovac ali da se vzpenja in vpenja po samotni ozki stezi; in včasih hodi urno in naravnost in si utira pot skoz goščavo, in včasih je videti, kot da ga je udarila veja, ga zaslepila robida, pa ne da bi ga to premagalo; nadaljuje svojo pot, obračajoč stran za stranjo.

- virginia woolf, k svetilniku

zgodbe

'nekdo mora pripovedovati zgodbe. treba je pripovedovati o dobljenih in izgubljenih bitkah, o gusarjih in njihovih zakladih, o zmajih, ki jedo ljudi za zajtrk in pijejo črni čaj. nekdo mora omeniti koščke prekrivajočih se zgodb. v tem je magija. obstaja v poslušalcu. v vsakem ušesu zveni drugače. na ljudi vpliva tako, da se ne da predvideti. lahko je vsakdanja ali globoka. zgodbo lahko poveš, da se nekomu zasidra v dušo, v kri, v njegovo bistvo in postane sama sebi namen. takšna zgodba ga bo ganila in gnala. kdo ve, kaj bo nastalo, zaradi nje in tvojih besed. to je tvoja vloga in tvoj dar.'

'navsezadnje obstaja veliko vrst magije.'


- erin morgenstern, nočni cirkus

kvikern

ljudje vzhodnega ledu se kakor sneg tope -
prosijo za sladkor in kavo; kamor gredo belci, še oni drve.

ljudje zahodnega ledu se krasti in tepsti učijo;
prodajajo belcem kožuhe na trgovski postaji: svoje duše bi dali za kupčijo.

ljudje južnega ledu se s kitolovci za blago pogajajo;
njihove žene imajo veliko trakov, šotori pa jim strgani in redki ostajajo.

ljudje starejšega ledu pa, predaleč za belčeve oči -
ti imajo kopja iz narvalovega roga in so poslednji med ljudmi!

(prevod)

- rudyard kipling. knjiga o džungli (kvikern)

svoja vest

toda naučiti se razumeti sporočila svoje vesti je nadvse težavno. za to sta predvsem dva razloga. da bi slišali glas svoje vesti, bi morali biti sposobni poslušati sami sebe. to pa je natančno tisto, s čimer ima v naši družbi večina ljudi težave. poslušamo vsak glas in vsakogar, samo ne sebe. nenehno smo izpostavljeni hrupu mnenj in zamisli, ki nas zasipavajo od vsepovsod: iz filmov, časopisov, radia in plehkih klepetov. če bi namerno načrtovali, kako preprečiti, da bi kdaj slišali sami sebe, ne bi mogli ravnati bolje.
težvanost poslušanja samega sebe je v tem, da ta umetnost zahteva neko drugo sposobnost, ki je pri sodobnem človeku redka: namreč, biti sam s sabo. mi se resnično bojimo biti sami. raje imamo najbolj plehko in celo zoprno družbo, najbolj nepomembne dejavnosti, kot pa da bi bili sami s sabo. ali je to zato, ker čutimo, da bi bili tako slaba družba? mislim, da je strah, da bi bili sami s sabo, prej občutek zadrege, ki včasih meji na grozo, a bi nenadoma videli nekoga, ki ga tako dobro poznamo, a je tako tuj. bojimo se in bežimo stran. tako zapravimo priložnost, da bi prisluhnili sebi, svojo vest pa še naprej puščamo vnemar.

- erich fromm, človek za sebe

plakatiranje prepovedano!

i. kdor namerava napisati večje delo, naj živi lagodno in po zaključenem penzumu naj si dopusti vse, kar ne ovira nadaljevanja dela.

ii. če želiš, govori o opravljenem, vendar nikomur ne beri iz tistega, kar je še v delu. zadovoljstvo, ki ga dosežeš s tem, zavira tvoj tempo. pri upoštevanju tega režima bo rastoča želja za sporočanje nazadnje postala motor, da delo končaš.

iii. med delom poskušaj uiti povprečju vsakdana. polovični mir, pospremljen s plehkimi šumi, ponižuje. nasprotno pa so lahko spremljava glasbene etitude ali razni pomešani glasovi za delo prav tako pomembni kot slišna tišina noči. če ostri notranje uho, potem postaja preizkusni kamen tiste dikcije, katere obilica v sebi pokoplje celo najbolj ekscentrične glasove.

iv. izogibaj se poljudnemu orodju. pedantno vztrajanje pri določenem papirju, peresniku, črnilu je koristno. ne izobilje, ampak obilica potrebščin je neobhodno potrebna.

v. ne dovoli nobeni misli, da ti uide inkognito, in vodi svojo beležnico tako skrbno, kot to počne urad za tujce.

vi. napravi svoje pero krhko do inspiracije in z močjo magneta jo povleči k sebi. bolj pazljivo ko postopaš pri zapisu neke misli, toliko zrelejše ti bo izpostavljena na milost in nemilost. govor osvaja misli, pisava ga vendarle obvlada.

vii. nikdar ne prenehaj pisati zato, ker ti ne pride nič več na misel. zapoved literarne časti se glasi, da lahko prenehaš pisati samo tedaj, če se je treba držati nekega termina (obroka, dogovora) ali če je delo končano.

viii. presledke navdiha izpolni s čistopisom že napisanega. tako se bo spet prebudila intuicija.

ix. nulla dies sine linea - vendar tedne in tedne.

x. nikdar ne imej neko delo za popolno, če nisi nad njim še enkrat bedel od večera do jutra.

xi. zaključka dela ne piši v običajnem delovnem prostoru. v njem za kaj takega ne boš našel potrebnega poguma.

xii. stopnje sestavljanja: misli - slog - pisava. smisel čistopisa je, da se pozornost usmeri h kaligrafiji. ideja ubija navdih, slog vklenja idejo, pisava poplača slog.

xiii. delo je posmrtna maska koncepcije.


- walter benjamin. enosmerna ulica (plakatiranje prepovedano! pisateljeva tehnika v trinajstih tezah)

življenje v škatlah

'so ljudje, ki gledajo na čast le od daleč, kakor na zvezde,...' - victor hugo, nesrečniki


po neki nesmiselni logiki bi vsak pričakoval, da je najbolj stresno obdobje študenta izpitno obdobje. blizu. najbolj stresno obdobje je zadnji teden pred izpitnim obdobjem. to so tisti vmesni časi. tisti dnevi, ko staro še ni zaključeno, vendr moraš biti hkrati v popolni pripravljenosti na novo. primer: več (4x) seminarskih nalog do petka, v ponedeljek prvi izmed mnogih z dolgega seznama izpitov.

seveda po murpheyu ne gre drugače, kot da se v tem tednu okna odločijo, da se zamenjajo. potem se še spreminja barva sten. predpogoj, da se kar koli spremeni v v kateri koli sobi hiše pa je, da se pospravi vse premične elemente sobe. številka drobljivih in občutljivih koščkov, ki moj tempelj sestavljajo v to, kar je, bi vsakega, ki bi se trikrat zavrtel na mestu in skušal dojeti vse kotičke, kjer se skrivajo neprecenljivi zakladi v podobi knjig, za sekundo ali oropal sape in mu pustil rahlo vrtoglavico ob ideji, da je to potrebno spraviti na prenosljiv kup krame. če tej podobi dodaš še mojo sentimentalnost, se ta spremeni v točno takšno sliko, kot je bila: stoječa sredi ogromnega prostora, s stisnjenimi ustnicami, močno zamišljenim izrazom, ki bo zagotovo pustil posledice gub na čelu. potem pa ne veš, kje začeti. ali če sploh hočeš začeti. kako, kaj, KAM?! potem pa vse to še nazaj sestaviti? hahahaha, še zdaj me ideja spravlja v rahlo histeričen, obupan smeh. kje so škrati, ko jih potrebuješ?

namig: nostalgična glasba v ozadju je vse pravzaprav spremenila v pravo malo veselje. plus, lahko se pretvarjam, da sem 'v resnici' pakirala za dolgo potovanje daleč daleč stran. in zdaj živim iz škatel (spet). kar je odličen test po dveh rahlo travmatičnih pakiranjih - ni lahko zapustiti svojega življenja, samo zato, ker ne spada med 23kg dovoljenih na letalo. še težje je to narediti dvakrat.

sedaj pa razmišljam, da je takšne vrste pakiranja kot biti tatoviran. bolečina, ki ni ravno boleča, zmešana z veselim pričakovanjem, strahom in zavedanjem, da po tem koraku stvari nikoli več ne bodo iste. po enem zagotovo hočeš še enega. samo vprašanje časa je.

vem, kako si bom na novo sestavila sobo.

iz istih koščkov, ampak popolnoma drugače.

pobožne želje

bogovi najbrž nimajo želja, saj tudi nimajo osebne legende. toda kljub temu je kralj salema mladeniču iskreno želel čimveč sreče.
'škoda, da bo pozabil moje ime,' si je mislil, 'večkrat bi mu ga moral ponoviti. tako bi zmeraj, ko bi govoril o meni, vsakomur povedal, da sem melkizedek, kralj salema.'
nato je malce v zadregi pogledal v nebo in rekel: 'vem, da je to nečimrnost nad nečimrnostmi, kot ti sam praviš, o gospod. a tudi stari kralj je lahko kdaj pa kdaj sam nase ponosen.'

- paulo coelho, alkimist

miselna revolucija

kdor pa hoče prisluhniti zgodbam - to je ena najbolj svobodomiselnih dogem - mora utišati svoje dvome.
- umberto eco, otok prejšnjega dne


prišla sem do zanimivega odkritja. ni moje odkritje, ni novo odkritje, že nekaj časa sem sumila (močno) in včasih kaj povedala o tem (slabo in potiho), ampak zdaj se v moji glavi odvija nora miselna revolucija. ker mi boste v prihodnosti pri tem pomagali, se zaenkrat še ne bom spuščala v malenkosti.

zaenkrat naj povem, da sem introvert (in sodeč po že obstoječih raziskavah je takih približno 1/3 do 1/2. torej najmanj vsaka tretja oseba). vse skupaj je precej zakomplicirano, težko 'znanstveno dokazljivo', nepoznano in predvsem neudobno. za tiste, ki to študirajo, za tiste, ki to so in za tiste, ki s takšnimi živijo v najširšem pomenu. torej za vse. da bomo vsi skupaj lažje shajali, naj za začetek dam nekaj namigov, ki lahko pomagajo vsem trem zgoraj naštetim skupinam:


česa introvertu nikoli ne smeš reči. z namenom, da se izogneš zafrustriranemu in prestrašenemu bitju zaradi nenamerne razžalitve/grožnje:

- 'zakaj ne maraš zabav? ali ne maraš ljudi?' / v resnici imamo ljudi radi, samo v majhnih, bolj mirnih dozah. 
- 'presenečenje, prišli smo k tebi v velikih količinah, da bi tukaj preživeli cel vikend!' (ko sem tole prebrala, se mi je dobesedno ustavilo srce. obiski presenečenja, ja. prosim, če se jih časovno omeji. manj je bolje. če ne drugega za moje srce)
- ne zahtevaj hitrega in takojšnjega odgovora od njih / ne da skrivamo odgovore, ampak hočemo dati odgovore šele potem, ko so se zjasnili v naših komplicirajočih glavah. verjetnost, da bi introvert rekel nekaj nepremišljenega je extra extra majhna.
- ne sprašuj jih, zakaj ne prispevajo več svojega mnenja (še posebno v impro 'sestankih') / se navezuje na zgoraj. premlevamo veliko in na prosto spustimo šele dokončno oblikovane ideje. ob glasnih, hiperaktivnih ljudeh, ki ideje mečejo vsepovsod, je to neverjetno težavna naloga. še posebno, če teh ljudi ne poznamo (kar je več informacij za predelati in vključiti v naše odgovore)
- predvsem pa nam gre na živce, ko nam drugi dajejo namige, kako biti bolj 'ekstrovertirani' (družabni, zabavni, sproščeni,... take zadeve) / hvala za nasvet, ampak v resnici smo popolnoma zadovoljni s tem, kdo smo in si niti ne želimo biti 'ekstrovertirani'. nasvet kako nas sprejeti takšne, kot smo, bi bil veliko bolj koristen (študije kažejo, da smo takšni po naši naravi, vsaj 60%; geni + vzgoja + življenje. to ni nekaj, kar bi lahko spremenili v sebi, lahko spremenimo samo naše obnašanje, kar je zavestno, aktivno delovanje, približno tako kot tek. torej porablja našo energijo, in nas na koncu pusti izmučene. kar pa ne pomeni, da nam včasih ne sede malo hiperaktivnosti. samo brez prisile prosim).


(prirejeno po članku nekje na internetu. kot sem že rekla, več sledi :))

... meje mojega sveta ...

a kiss may ruin a human life. - oscar wilde

obstajajo meje, ki obkrožajo naš svet. včasih je edini način, da jih odkrijemo, in da odkrijemo, kaj leži za njimi, ta, da jih prestopimo. včasih to pomeni, da ne moremo nazaj. včasih je tveganje vredno. ampak samo, če smo pripravljeni pustiti, kar ostane za nami.

kje so meje mojega sveta? 

v besedah, jeziku, ki ga govorim?

v ljudeh, ki jih poznam?

v znanju, ki ga imam?

v prehojenih poteh?

v dnevih dežja, sonca, mraza in vročine?

težko je biti pri miru, obsedeti pred domačo hiško in biti zadovoljen, ko pa ne veš, kaj vse te še čaka. lahko te žene radovednost, lahko te žene pohlep. strah pred neizpolnjenim življenjem. ali kar pred neživljenjem samem. 

odkriti mejo vedno pomeni iti predaleč. in iti predaleč vedno pomeni dovoliti, da se spremeni v spomin. 

v koš vržena 'seminarska'

Članek: Veliki režiser. Kako je veliki propagandist prejšnje Janševe oblasti Jože Možina postal nagrajeni režimski umetnik.

Jure Trampuš. Mladina 03 | 17.1.2014  (str.19)

Dodatno:

-       Dobri prijatelj v slabi družbi (ali kako si nevrotična nacija deli nagrade). Vlado Miheljak. Mladina 03 | 17.1.2014

Povzetek vsebine:

V tej izdaji revije ni edini članek na to temo. Govori o Prešernovi nagradi in nekorektni odločitvi prejemnika. Prejemnika nagrade na podlagi 9. člena Zakona o Prešernovi nagradi ‘upravni odbor sprejem odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.’ Torej. Odbor, ki se dokončno odloči o prejemnikih, to dokončno odločitev postavi na predlogih komisije. Člane odbora na predlogu ministrstva imenuje parlament. Ti posamezniki so ugledni akademiki, profesorji, umetniki. Ki potem skupaj imenujejo člane komisije.

V tem primeru, v primeru podelitve Prešernove nagrade Jožetu Možini, je odbor določil svojega izbranca ne na podlagi predlogov. In nagrajenec je več kot očitno (sodeč po članku) izbranec zaradi politike in ne umetniške žilice.

Eden izmed argumentov je, da je bila sestava odbora potrjena v času Janševe vlade. Sumljiva so dejanja močnega nasprotovanja, npr. soglasen odstop komisije ter odhod edinega člana odbora, ki se s filmom tudi neposredno ukvarja. Da Možina ni bil izbran samo ne na podlagi predlogov, ni edino protizakonito delovanje. Njegov film o Pedru Opeki, misijonarju na Madagaskarju, ki poučuje otroke, je bil predvajan več kot dve leti pred nominiranjem, to je druga stvar v nasprotji z Zakonom.

Avtor članka dalje razlaga, da je film sicer dobil tri mednarodne nagrade, vendar pa so te komajda omembe vredne – za razliko od Roka Bička, ki sicer ni dobil Prešernove nagrade, je pa z Razrednim sovražnikom dobil nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov. Nadaljevanje, zakaj je Možina politična in ne ‘kulturna’ izbira, to potrjuje z življenjepisom in njegovimi prejšnimi delovnimi položaji. Očitno je bil ves čas na strani Janše in vsemogočne katoliške cerkve. Avtor ponudi tudi širši pogled in razkaže na kakšne vse načine si je prejšnja vlada hotela podrediti film. Ali pa si celo drznemo reči, da si je hotela podrediti kar celo kulturo. Očitno je, da je bila Prešernova nagrada več kot izsiljena. Konflikt je pripeljal tako daleč, da je bila sklicana celo nujna seja odbora za kulturo. Vendar pa Možina ni edini nagrajenec, ki buri duhove pravične, nepristranske politike. V članku lahko zasledimo več primerov favoriziranja. Za zaključek nam je na pladnu postreženih nekaj definicij socialne mimikrije in mimikretičnega delovanja, primer Astroturfinga, ki se nanaša na umetno zeleno travo. Torej nekaj, kar se pretvarja, da je nekaj popolnoma drugega kot to, kar je.

Dejstvo je, da obstajajo podporniki kot so Grafenauer, hkrati obstajajo nasprotniki, Makarovič. Slovenci smo tipično vedno deljeni. Problem ni, da je nagrajena napačna tema, napačen film, napačen lik ali napačen umetnik. Problem je v odločitvi odbora in njenih razlogih in argumentih. Ki jih v članku ni zaslediti, razen, da so se tako odločili, kar kot na dlani ponudi tisto, okoli česar se svet v resnici vrti – politiko.

Vprašanje konflikta med kulturo in politiko. Kdo podpira koliko in koga. Še posebej, ko govorimo o financah in velikemu javnemu ‘boom’ priznanju, ki podeljuje status. Ne morem ne pomisliti na v članku omenjeni komentar Nika Grafenauerja (ki je naprimer samostojno predlagal Možino za nagrajenca in je sam Prešernov nagrajenec), da je to obrobna zadeva. Bi se pravi umetnik, ki ustvarja zato, ker je za to poklican, ker v tem uživa in je to del osebnosti, res tako razuburjal zaradi neke nagrade, ki je tako očitno politična?

Podanih je toliko podatkov, ves čas mi v oči skače neimenovana beseda očitno. Zaradi tega in tega je očiten izbranec Janševe vlade. očitno ni dovolj dober, da bi ga izbrali. Zanima me, kateri so bili ostali predlagani kandidati in ali bi nasprotna stran lahko zagnala isti vik in krik v primeru, če bi bil nominiran očiten pripadnik levice. Kar me je pripeljalo do tega, da sem premalo podkovana in bi raje prebrala še drugo plat zgodbe. In ugotovila, da na univerzi, kjer vladajo intelekt, izobraževanje, razmišljanje, te možnosti nimam.

Koliko kaj kdo komu. Obstajajo meje in prekoračene meje so očitna prepoved. Zakaj potem na FDV-ju ne dobim Reporterja v morju Mladine?

Če se gre za vprašanje nepristranskosti ko se vpleta politika, kdo mi lahko obljubi, da profesorji, ki so istočasno člani, močni in glasni povrhu, političnih strank, ki so ministri, ne bodo nepristransko poučevali? Da smo levičarska fakulteta je jasno vsem. Da imamo od tega lepe zidove pa mi osebno, kot študentki kulturologije, to zelo malo pomaga, ko pa spadamo v bolj stare, propadajoče predele. Še vedno pa nam grozi šolnina. Tako kot vsem ostalim.

Nekoliko pesimistično lahko zaključim, da politika ni in zelo težko je nepristranska. Zato potrebujejo določitve. Kdo je kdo, kdo podpira koga. Zato da vemo, kdo kam spada in tako lahko vzpostavimo pričakovanja kam se bo kdo nagibal. Kar precej olajša predstavo prihodnosti. Če veš kje si, veš kam boš prišel. 

(obrazložitev: za predmet kulturna politika (- ne, nisem si ga izbrala prostovoljno) moramo obdelati akademski članek s temo 'kulturna politika'. ne vemo, kaj točno to pomeni. problem te obdelave članka je, da članek ni akademski.)

presenečenje

'to je tvoja šibka točka, demian, to sklepanje, da že veš, kako se bo končalo nekaj, kar se še ni niti začelo. ljudje smo tako neumni, da bolj trpimo, če se naša prerokba ne uresniči, kot pa, če se uresniči in moramo trpeti, kakor smo predvidevali, in tako mimogrede, ne da bi se tega zares zavedali, poskrbimo, da se naše osebne katastrofe res zgodijo - če nič drugega zato, da potrdimo, kar smo že vedeli.... 

kakšna neumnost! če se lahko odrečeš nečimrni želji, da bi videl prihodnost, boš imel pred očmi, kar se moraš še naučiti. pristopiti k ljudem in situacijam brez predsodkov. vedeti, da konec zgodbe nikoli ni zajamčen, ne tako ne drugače. upati si raziskovati brez nezaupanja in se brezpogojno prepustiti sedanjemu trenutku življenja. sprejeti, da te za vsakim vogalom čakajo presenčenja, lepa in drugačna ... '

- jorge bucay, ti povem še eno zgodbo

palača v mislih

ljudje pravijo, da imam čudaško pamet - najbrž najbolj obziren način, ki so si ga kdaj izmislili za to, da rečeš, 'govoriš nesmisel!' morebiti imajo prav. kadar koli postanem nestrpen in zamešam, kar naj bi povedal, se prestrašim pogledov ljudi in se pretvarjam, da ni tako, kadar se predstavim tujcem in hlinim nevednost o tem, kako odtujen sem od samega sebe, kadar sem prizadet od preteklosti in se mi zdi težko priznati, da prihodnost ne bo nič boljša, ali se ne morem sprijazniti s tem, kje oziroma kdo sem; v vsakem od teh vse prepogosto ponavljajočih se trenutkov vem, da ne govorim ravno smiselno. ampak nesmisel je prav toliko oddaljen od prevare kot resnica. slepilo od znotraj spreminja resnico, da postaneta nerazpoznavna. čerav se to morda zdi zapleteno, je pravzaprav zelo preprosto. tako preprosto, da je mogoče izraziti z eno samo črto.

- elif shafak, bolšja palača


(p.s.: preberi še enkrat, zelo počasi. ponovi vajo)

kaj lisica pravi

'moje življenje je pusto. jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. dolgčas mi je že. če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. drugi koraki mi prinašajo smrt. tvoji me bodo zvabili iz brloga kot pesem. poglej! vidiš tam doli žitna polja? ne jem kruha. kaj bi z žitom? žitna polja me ne spominjajo na nič. in to je žalostno! tvoji lasje pa so zlati kot žito. ah, kako bo lepo, ko me boš udomačil! žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. ljubila bom celo veter v žitu ...'

lisica je umolknila in dolgo gledala malega princa.
'prosim... udomači me,' je rekla.
'prav rad,' je odgovoril mali princ, 'le časa imam malo. prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj.'
'le tisto spoznaš, kar udomačiš,' je dejala lisica. 'ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. če bi rad imel prijatelja, me udomači!'
'kaj je treba storiti?' je rekel mali princ.
'treba je biti zelo potrpežljiv,' je odgovorila lisica. 'skraja boš sedel v travi bolj stran od mene kot zdaj, takole. pogledala te bom od strani, ti pa boš tiho. besede so izvir nesporazumov. toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje ...'

drugo jutro je mali princ spet prišel.


- antoine de saint-exupery, mali princ