Pavček - Moj angel

Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čist meni enak:
nikoli ga ni doma.

Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.

A včasih se kar pojavi.
Če sem tiho, pozdravi,
če grd, me krecne po glavi
ali pa nogo podstavi,

da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.

Avstralski wannabe surferji

Kadar se oziraš vase, je lahko sekunda dolga doba.
- Ian McEwan, Sobota

Današnji blog je posvečen prijatelju, mogoče celo dvema. Ampak glavni junak danes praznuje rojstni dan, kar me je poneslo v nevarne vode nostalgije. Torej, še malo o Avstraliji.
Takoj za opisom nebeško modre barve morja, snežno belega peska in palm, ki v ozadju plapolajo v vetru, sledi (vsaj z ženske strani) vprašanje o super lepih, blond, čudovito izklesanih surferjih. Prve tri sestavine sanj veljajo, četrto moram umoriti že na začetku. Ne, pravi surferji, vsaj tisti, ki znajo stati, se po valovih mečejo ob sončnem vzhodu, samo če jim ne uspe, ob sončnem zahodu. Ali pa na plaži, ki je nedosegljiva vsem nam ostalim smrtnikom. Torej, edini surferji, kar jih je moje oko lahko zaznalo, so bili turisti, po možnosti veliko prestari, da bi lahko zamamili nas, mladenke v cvetu življenja. Oblečeni v neoprensko obleko, da bi si zavarovali prekosmate prsi pred praskami, delujejo predvsem neudobno, sploh kadar ne dosežejo vrvice tik po vratom na hrbtu, da bi si nadlego slekli. Žal mi je, punce.

Imela pa sem srečo, da sem med svojim potepanjem lahko prebila balon, v katerem so živeli študentje in se družila tudi z drugimi, pristnimi Avstralci, ki niso izgubili naglasa. Nekateri imajo to smolo, da so vsi njihovi prijatelji Američani. Prvi izgubijo naglas, drugi se oblačijo v oprijete hlače, majice z nizkim ovratnikom (ki ga v večini sploh ni in jim majica seže skorajda do popka. Z vrha dol.) Eden izmed teh prijateljev, je glasbenik, pravi glasbenik, ki študira jazz glasbo. In izvrstno igra skorajda kateri koli inštrument dobi v roke. Super sva se razumela. Njegov strah pred puncami se je izgubil v mojem primeru, ko sem mu jasno in glasno razložila, da ne načrtujem poroke. Najprej v zameno dobim njegov zmedeni pogled, kasneje pa začudena vprašanja vseh ženskega spola. Kako? Zakaj pa ne? Dovolil si je več, v zahvalo, da sem ga odrešila te groze, se je odločil, da se v primeru samskega življenja s strani obeh dveh, poročiva. Pri mojih 45 letih. S pomočjo izgovora o nekih mejah in otrocih pri ženskah, mi je  to mejo uspelo znižati na 40. Zdaj pa zares. Prepričan je bil, da se vsa dekleta zaljubijo vanj skorajda na prvi pogled. Zveni samovšečno, moram pa mu priznati, da je imel prav. Pridno me je izkoriščal za samoobrambo. V zameno pa sem si kadar koli lahko izposodila majico, jopico, kaj bolj toplega. Usnjena jakna je spodletela. Dečko ima namreč ravno pravo širino ramen (eden izmed puščic, ki jih uporabi Kupid) in je ravno prave višine, da mi je vse pristajalo idealno. Priznanje - uspelo mi je skrčiti njegov najljubši pulover, čisto po nesreči, ko me je (spet?) presenetil dež.

Ampak danes ni njegov rojstni dan.

Nekega dne sem pomagala pri otroškem taboru. Celodvnevna žurka za naše najmlajše. Kar je bilo večinoma prva polovica dneva, druga pa je bilo preprosto druženje s svojo skupino. Ki pa je nisem imela.
Sedela sem na robniku in poslušala mladenga talenta na kitari, ko se je zraven usedel mladenič skodranih svetlih las. Najprej sem pomislila na Malega princa, kar me je avtomatsko spomnilo na zgoraj omenjenega prijatelja. Gospod glasbenik ne bere, pa sem mu v roke potisnila knjigo, ki jo je bral počasi, pa menda vseeno z veseljem. Moj novi prijatelj pa se je predstavil kot Tom. Bil je nekoliko prestar za 'otroka', pa vseeno premlad za pomočnika. Kaj torej je? Zelo priden štirinajstletni pomočnik. Tom je svoje ime dobil po očetu in dedku, skupaj pa je naneslo, da je njegovo ime identično tistemu, katerega lastnik je tudi vlakec Tomaž.

Vsak je spustil nekaj popolnoma nepotrebnih komentarjev, o krompirju, o divjih otrocih in vodo, ki so jo nosili veliko preblizu nama dvema, ki se nikako nista hotela zmočiti. Z enim starejšim bratom, enim mlajšim, ki je avtist, očetom, ki pogosto potuje na Kitajsko, mamo, ki je oh in sploh super in s katero se super razumeta. Eden izmed nepotrebnih komentarjev je bil, da se v resnici neverjetno boji punc. Če bi me s tem komentarjem hotel samo nasmejati, bi mu uspelo. Ko je začel z razlago, sem ugotovila, da je resen. Zakaj? Vsaka se takoj zaljubi vanj. On pa noče nič resnega. Gledala sem ga, se smejala in hitro dojela, da tudi ta fant govori resnico. K meni se je usedel zaradi ene same želje - da bi se me vsaj tri dekleta preveč bala, da bi upala spet govori s princem svojih sanj. Ena izmed njih je bila očitno bolj pogumna, kot si je zamišljal. Kmalu mi je pošiljal poglede, ki so govorili: 'Vidiš?? Vidiš?? Zato si želim, da ne bi bil blond. Res ne razumem, kaj dekleta vidijo na blond laseh. Če bi jim vsaj bila všeč moja pamet.' To natančno vem zato, ker mi je kasneje razložil ta svoj presenečeni poglej. Skoraj identične besede, ki bi jih izrekel moj prijatelj, le da tisti ni blondinec.

Kljub mojemu globokemu prepričanju, da sem v glavi ostala stara 14 let, lahko potrdim, da je Tom sigurno razmišljal mnogo bolj zrelo kot smo vsi ostali pri naši zgodnjih najstniških. Razen ideje o zlatolascih seveda. Pomirila sem ga, da ga sigurno veliko bolj privlači njegov lahkoten pristop do življenja, njegovi blond lasje nimajo pri tem veliko veze. Od takrat naprej vidim na slikah samo še njegovo grivo. Samozavesten pristop sigurno dobi številko 10.

Kramljanje, filozofiranje (dejansko sva se kmalu začela pogovarjati o pomenu življenja) in skupno pospravljanje ogromne dvorane, so tri brilijantne ideje, kako preživeti popoldan.





Toma sem videla samo še enkrat zatem. Draga mamica ga je pripeljala dobro uro in pol v eno smer, da bi ga odložila na moji poslovilni zabavi. Kjer je bilo ogromno ljudi, in se je z moje strani vse končalo v solzah. No, ne samo mojih. Druga tema.
Nepričakovano sem dobila njegova sporočila. Štejem si v čast, da me pokliče, kadar mu je najtežje. Mogoče zato, ker dejansko nikoli nisem bila del njegovega življenja, sam enkratni utrinek. Ko pove meni, je kot da bi povedal tujcu. Le da se s tujci ne smemo pogovarjati...

Verjetnost, da se bova še kdaj videla je minimalna. Da bova še dolgo v stiku, pa ne dvomim.

Ne vem, zakaj, kako in kdaj, ampak nekateri ljudje se te dotaknejo bolj kot drugi. Zaupaš jim bolj kot drugim. Všeč mi je, da sem si z enim samim popoldnevom lahko priborila zaupanje, ki bo trajalo veliko dlje kot najino srečanje.

Fant je res fant od fare.

'Preprosta resnica'

Z dolgočasjem je bilo mogoče opraviti samo na en način - da se zbrcaš iz njega.
- Ian Fleming, Pozdrav iz Rusije

'Ko sta bila Katie in Jacob majhna, sta se skupaj igrala na polju, cikcakala skozi poletno koruzo, kot da je labirint. Neverjetno, kako gosti in zeleni so lahko zrastli tisti zidovi, tako da je bila lahko le meter oddaljena od svojega brata, pa tega sploh ni vedela.
Enkrat, ko je imela približno osem let, se je izgubila. Igrala sta se sledi vodji, toda Jacob ji je ušel naprej in izginil. Katije ga je klicala, tosa tistega dne ji je nagajal in ni hotel priti. Hodila je v krogih, utrudila se je, postala žejna in nazadnje se je ulegla na hrbet na tla. Zamežikala je med stebli koruze in se tolažila s tem, da je to isto sonce, isto nebo, isti poznani svet, v katerega se je zjutraj zbudila. In naposled se je Jacob s slabo vestjo vrnil in jo poiskal.
Za mizo obrambe se je med točo besed okoli nje Katie spomnila tega dne na koruznem polju.
Stvari so se nekako dobro izšle, kadar si jim pustil, da gredo svojo pot.'

- Jodi Picoult, Preprosta resnica

Pošast v omari

Ljubkanje skriva se v njem, koprnjenje in sladka pohota, vsa zapeljivost, ki vzela razum bi še tako modrim.  - Homer, Iliada

Imela sem svojo pošast. Skrivala se je v omari, na desni strani na nasprotnem koncu sobe. Ta pošast je imela super moč. Lahko se je skrila, tako da je stala točno pred teboj, pa je nisi mogel videti. Ampak to je lahko počela samo čez dan. Ponoči je izgubila nadzor nad seboj in se spremenila v čisto pravo grozljivko na dveh nogah. In imela je rep. Velik nos in oči, ki so bile sicer rumene, v temi pa so se svetile z zelenkastim sijem. Imela je tudi grozljiv nasmeh, kjer ji je uspelo prikazati samo ogromne našpičene zobe, razmetane bolj, kot je moja soba bila kadar koli, tudi v najslabših dneh.

Ta pošast je bila strah. Ne pravim, da je bila strašna, bila je poosebljeni strah. Takšne vrste strah, ki ti ustavi srce, vzame sapo in na trenutke celo privabi solze v oči. Včasih se je prikazala cela, včasih je na vrata naslonila svojo grdo izmaličeno dlan in jih pridržala samo delno odprta.
Vedno je spuščala glasove. Le redkokdaj se je smejala. Druga dva glasova sta bila veliko strašnejša. Kadar je bila jezna, je renčala, žalila in se drla, pa ne na ves glas. Njeno dretje je bilo skorajda tišje od mojega šepeta. Največkrat pa je ta pošast jokala. Kdaj je obžalovala svoja dejanja, spet drugič je točila solze, ki lahko pridejo samo iz dna najbolj zlomljenega srca. Takrat sem bila zmedena, zdaj pa mislim, da je samo pogrešala nekoga, ki ji je bil drag, pa ga je izgubila.

Bila sem majhna in nisem vedela, kaj naj naredim. Bala sem se pošasti tudi, ko je bila najbolj žalostna, in ta strah pred strahom je bil večji od mojega sočustvovanja. Lahko bi utonila v njenih solzah, ali pa bi prestrašila pošast in bi me ta pojedla. Mogoče bi me odnesla s seboj, namesto tiste druge osebe, ki jo je izgubila. Če tako razumna bitja, kot smo ljudje, včasih izgubimo glavo, kaj bi potem šele lahko naredila ta groza.

Nekaj časa sem na začetku vsake noči klicala na pomoč. Včasih 'Mami!', drugič 'Oči!', vedno pa je mojim krikom sledila prošnja. Nisem in nisem se znala spopasti s to pošastjo. Najprej sploh nisem vedela, da se moram. Starša pa sta postajala vedno bolj nemirna, ker nisem hotela verjeti, da pošasti ni. Samo zato, ker je ne vidita, ne pomeni, da ne obstaja. Ali, da je ne vidim jaz. Spreminjalo pa se je tudi nekaj drugega. Odraščala sem in vedno bolj sem si želela poskrbeti sama zase. Razmišljala sem in tuhtala in spraševala prijateljice, kaj so one storile s pošastmi, ki so se skrivale v njihovih omarah. Sčasoma sem ugotovila, da imam kar nekaj različnih možnosti.
Lahko bi zamenjala omaro. Ampak moje stvari so bile v omari in moje stvari so mi bile ne samo všeč, ampak so bile moje. Nisem se jih hotela znebiti. Sploh pa, kako naj bi vedela,  da se v drugi omari ne bi skrivala druga, še bolj grozljiva pošast. Druga možnost je bila, da sprejmem, da pošast ne obstaja. Da je vse v redu. Da ne slišim smeha, renčanja in predvsem joka. Za otroka z bujno domišljijo je bilo to skorajda nemogoče. Verjela sem, da samo zato, ker se pretvarjam, da pošati ni, pošast ne bo tudi v resnici pobrala vseh svoji stvari in se jih znebila, zraven pa še sebe.

Obstajala pa je še tretja možnost. Najbolj drzna od vseh. Ta bi mi dokazala, da sem zares pogumna, povrhu pa bi se soočila s pošastjo, ki bi odšla ali pa vsaj prenehala in mi končno pustila spati. Vse, kar bi morala narediti, je bilo, odpreti vrata nekega večera in ji dokazati, da nima več premoči nad menoj. Pogumna sem, ne bojim se je več.

Ta moja pošast je bila strah. Ko se je nisem več bala, je izpuhtela. Ali pa je vsaj uporabila čarovnijo, ko se je skrila, na njen način, da je stala točno pred menoj.

Kakor koli, imela sem pošast, ki pa je sedaj ni več. V zameno nisem izgubila ene stvari, ki si je morala začasno deliti njeno pribežališče.

Sofija

'Moj svet je suženj mojih misli.' - Evald Flisar, Čarovnikov vajenec

Ko spreminjaš način razmišljanja, to vpliva na vsako kratko sekundo tvoje večnosti. Moč ima nad tvojo prvo in zadnjo misel. Še več, naseli se v tvoje sanje in se bori s teboj vse do sončnega vzhoda.

Trenutek za trenutkom se srečuješ s presenečenji. Nekaj, kar je bilo prej samoumevno, zdaj nima več smisla. Nenadoma hočeš nekaj, na kar prej ne bi niti pomislil. Ne poznaš se. Ne veš, kaj ti je všeč, česa ne maraš, česa si želiš. Vsak ura je nova, drugačna, ko se spet znajdeš v otroških čeveljcih in se znova učiš hoditi. Lahko samo upaš, da se boš tako počutil tudi, ko padeš. Ko ti zmanjka ravnotežja, padeš na rit, se začudiš, pobereš in korakaš naprej.

Novim čudesom naproti.

Nekaj navdihujočega in osebnega

Sanje so odgovor na vprašanje, katerega še ne znamo postaviti.

- Fox Mulder

Sebične vrste človek sem.

Rada imam ljudi, večkratdnevno kofetkanje, kjer stokam o problemih, delim srečo in uspehe, ali pa delim takšne in drugačne nasvete.

Zjutraj rada pospim, kar dejansko ni spanje. Samo ležanje v postelji, gledanje nanizank na računalniku, poslušanje glasbe ali branje. Ampak v postelji, z možgani na off, brez stika s svetom.

Še rajši imam svoje zlate trenutke, ko ležim na modrem poletnem ležalniku, skrita za črno ograjo balkona, s sončnimi žarki na sebi (in upanjem na dobro rjavkasto barvo), melodijo nekje daleč v ozadju in knjigo v roki. Včasih imam zraven sebe tri različne knjige – ena za izobrazbo, druga za čisti užitek, tretja pa za trmo... zato, ker sem si zadala cilj, da jo preberem. In jo bom prebrala. Na žalost sem letos obupala že nad knjigo ali dvema. Včasih sem zvesta in ostanem pri eni knjigi, včasih jih menjam pogosteje kot je Casanova menjal svoje. Tukaj ne ciljam na knjige. Po nekaj straneh se nagnem, s tal poberem, in si z največjim veseljem privoščim sladki čaj (črni, med in mleko, prosim), čokolado ali pa kakšno drugo dnevno muho. Čeprav se telefonu hočem izogniti, mi ne uspeva najbolje. Pogledam ga na nekaj minut, čisto v resnici pa hočem samo izginiti in odpotovati nekam daleč. Ne nazaj v Avstralijo.

Zgodbe me ponesejo čez galaksijo, skozi prostor in čas. Vsaj takrat mi uspe večino misli ujeti in jih fokusirati na eno samo stvar. Običajno poskakujejo kot na tisoče ping pong žogic, po možnosti raznolikih barv.

Kot sem že rekla – sebične vrste človeka sem. Ob določenih dnevih se grem pisateljico. Takrat počnem to, kar naj bi pisatelji počeli. Berem. Pišem. In sanjarim. Cele dneve nočem početi nič drugega kot to.

Ok, zraven mogoče pogledam televizijo, klepetam s prijatelji, kuham (to je novost), pospravljam (o tem kdaj drugič) in počnem ostale, bolj nadležne stvari, ki pa mi na žalost kradejo dragocen čas. Ampak skozi vse to berem, pišem in sanjarim. Vsak trenutek je trenutek navdiha, nove ideje. Vsaka beseda je del sestavljanke in vse, kar mi hodi po glavi je, ali mogoče ta beseda sede v trenutno zgodbo mojega življenja.

Pisatelji smo sebični. Če je v tebi vsaj delček te vrste umetnosti, boš to priznal. Srhljivi del je, da se dejansko trudim to postati. Ne za druge, zase.

Ker to sem, in to počnem ne glede na to, kaj dejansko dela moje telo.

Berem. Pišem. In sanjam.

Na hladne zimske dni

Kdor prav razume besede o lepi prihodnosti, bo še bolj izkoristil sedanjost.

- R. Kerševan

Sedaj, ko je zimskega hladu že skoraj konec, se mi zdi ravno pravi trenutek, da vam opišem tisto, za kar si rada predstavljam, da si želi večina ljudi doživeti v živo, jaz pa sem ena izmed mnogih srečnežev, ki jim je to dejansko uspelo.

Novo leto v Sydneyu, Avstralija.

Mogoče bom raje začela z božičem. Sredi poletja, ko človek pričakuje tipično avstralsko vročino, nad 40 stopinj prijatelja Celzija, bleščeče bele blaže in sinje modre valove, smo mi obsedeli znotraj štirih zidov, in razmišljali, ali naj oblečemo tisti topel par nogavic, ali pa bi to bilo že pretiravanje. Sonce je namreč tisto, kar Avstralijo greje. Česar pa mnogi ne vedo, je velika količina dežja, ki rada uniči predstavo vroče države. In ravno to se je moralo zgoditi v mesecu decembru.

Dež. Dan za dnem. Pomanjkanje suhih čevljev. Sivina. Mraz bi že težko rekla, topolota pa mi tudi ne gre z lahkoto z jezika... Pravo vreme torej, za poležavanje na kavču in zijanje v televizijski ekran. Šole je bilo konec, torej se spanca tudi ni primanjkovalo. Vse skupaj pa je samo še pripomoglo k moji želji, da se čim prej vrnem v Slovenijo. Mrzlo, ampak domačo.

Na božični večer je udarila sopara, pobožala sem pravo kamelo, na poti proti domu smo k sebi domov povabile kogar koli brez načrtov in osamljenim večerom pred seboj, skupaj smo pojedli nekaj hitro pripravljene hrane s strani profesionalcev, se poveselili, zvečer pa smo si tri sostanovalke izmenjale darila. Malo prejokale, glede na to, kakšna prihodnost nas je čakala... ne samo, da je to naš prvi in zadnji skupni božič, v roku slabih treh tednov bo vsaka končala na svojem kontinentu.

Naslednji dan je bil malo bolj pomenljiv. Nekaj sonca, kar je dalo ravno dovolj topline za kratke rokave in hlače, veter pa nas je lepo opominjal, da plaža še vedno ne pride v upoštev. Torej smo šle v park. In tam počele, kar 4 mlade dame pač počnejo... zvijajo se po drevesih, kričijo, se smejejo in naredijo na tone fotografij. Za spomin.

Od tistega dne dalje, so se vrstili samo čudoviti, topli dnevi.

Z največjim nasmehom na obrazu vam torej sporočim, da je bil zadnji dan v letu veliki uspeh, prestop pa še lepši. Ko sem se zjutraj zbudila in zagledala sonce visoko na nebu, še nisem imela nobenih načrtov. Pač, avstralski način. Po kosilu je kocka padla - gremo na izlet z vlakom, v bolj, khm, 'dražji' del mesta, kjer je vsaka hiša prava vila. 'Naša' je slučajno izgledala kot pravi izgubljeni, ampak super dobro ohranjeni tempelj, s kipi, knjigami za vsakim kotom, dvakrat toliko postelj kot sicer ljudi, ki so v njej stalno naseljeni in še več sob. Vglavnem, bala sem se sprehajati preblizu stene. Zunaj ogromen vrt, drevesa, spet kipi, bazen, žar in predvsem pogled na celoten Harbour oz Sydneysko pristanišče.

Preden se je vsaj za stopinjo ali dve stemnilo, smo se torej (ali pač sem se) namakali v bazenu in se režali sreči, ki se nam je za ta dan zagotovo pridružila.

Ob devetih se je začel ognjemet za družino in otroke... Moja lokacija je bila sicer dovolj odmaknjena, da se ropota ni slišalo tako zelo močno, so pa zato ladje z veseljem nadoknadile izgubljeno.

Večerja.

Čeprav je v najbolj priljubljen ognjemet točno pod mostom, je to samo majhen del vsega pripravljenega. Odštevanje, napetost, nekaj kratkih vzlikov, v veliki večini pa pričakovanje. Pa se je začelo... in trajalo ... in trajalo ... Brez posameznikov, ki bi svoje čare pošiljali v nebo, brez glasnih pokov, čudovit razgled, usklajenost, .. moja glava je takoj zbezljala na organizacijo. Priprave, živčnost ljudi, ki so bili za to odgovorni... uf. Poleg toplote, lepote, zabave in neverjetne dolžine vsega skupaj, je bilo za ceniti veliko več.

Tisti v centru mesta, tik pod mostom se najbrž niso strinjali z menoj v čisto vsem. Preden so lahko odšli nazaj domov, v tople postelje, so morali ostati na mestih do šeste ure zjutra. Ampak, kdaj se je pa avstralcem še kam mudilo?

Srečno novo leto!! :))