Slavospev

“Go back?" he thought. "No good at all! Go sideways? Impossible! Go forward? Only thing to do! On we go!"   - Tolkien


Sledi nekaj zabavnega, najbrž zato, ker bo govorilo o zabavi. 

Zakaj je petek najboljša stvar, ki se zgodi v tednu? Ker se takrat praznuje. Petek. In zakaj se praznuje petek? Ker je petek. Najboljša stvar petka je praznovanje petka. Upam, da sem nakazala začarani krog :) Bistvo: petek je zabaven, ker je petek. 

Čez teden se ukvarjam s stvarmi prihodnosti. Hodim na faks, da bom imela diplomo, ki mi bo (naj bi mi) omogočila službo, ki mi bo omogočila življenje, na katerega bom na stara leta gledala z nasmehom, kaj vse sem doživela. Lahko se bom potapkala po ramenu in rekla: 'Bravo, stara. Dobro opravljeno.' Po možnosti z vnučkom ali dvema v naročju. Torej, šola. Predavanja, učenje, domače naloge (ja, haha. imam domače naloge, ok). Med tednom se ne bere Hemingwaya, ampak Foucaulta. Hodi se spat ob sorazmerno zgodnji uri, zato da se zjutraj lahko vstane ob primerni uri. Z boni se prihrani denar pri hrani (haha, pri-hrani... ), kavica je pač nujno potrebno dejstvo. Med tednom smo pač pridni. 

Čez vikend se obuja nazaj od mrtvih. Takrat se počne nekaj točno v sredini med spanjem in budnim stanjem. Komajda da se živi pravzaprav. Če premorem kavica, dve, tri in, končno, Hemingway. V ponedeljek dopoldan se hvalabogu lahko nadoknadi vse, kar bi sicer morala početi čez vikend, moj urnik predavanj je pač genialen. 


Bistvo vsega pa je petek. Z velikim P. Tisto, kar se praznuje, s tem, da se ga praznuje, ker se ga praznuje. Uf. 
Takrat se odklopi. Takrat se vstopi v tak Disneyland svet. Svet, ki ne obstaja v resničnem svetu, svet obkrožen z visokimi stenami. Kjer letala resničnega sveta nimajo vstopa, kjer se ne sliši avtomobilov, ne vidi smoga in čas ne obstaja. Vse dokler ura ne odbije polnoč (metaforično, seveda. kakšne 6, 7 zjutraj bi bilo bolj pravilno). Ta svet je povsem nekaj drugega. Vozi se z vlakci, ladjicami, se kriči brez razloga, samo zato, ker se lahko. Skratka, počne se stvari, ki jih v 'normalnem' življenju ne moremo, nočemo, ne smemo. Igramo fuzbal, zmagujemo, včasih izgubljamo,... Smo osebe, sem oseba, katera preostale dni v tednu morda nisem. Ali pa sem samo takrat tista oseba, kar v resnici sem. 


Recimo, da je tudi tega sveta konec, ko poči lonec. Še vedno obstajajo spomini, spominki, fotografije. Petek je svet izven sveta, obstajajo pa vrata. In ljudje, ki naredijo petek Petek. Opis za zabavo: Ljudje so čokoladni preliv petkovega sladoleda. 

njom njom & dober tek!

Ljubezen in žalost po filozofsko...

Dalje, pripomniti je treba, da izvirajo bolestna stanja in nesrečni dogodki predvsem iz čezmerne ljubezni do stvari, ki je podvržena velikemu številu sprememb in ki nikdar ne more biti docela naša last. Kajti nemiren ali v skrbeh je vsakdo samo zavoljo stvari, katero ljubi; in tudi krivice, sumničenja, sovraštvo itn. izvirajo iz ljubezni do stvari, katerim ne more biti nihče resničen lastnik.

- Spinoza, Etika (O moči uma ali o človeški svobodi)

Bukowski

Če vidiš, da se smejim iz
svojega modrega volkswagna,
ko drvim skozi rumeno luč
naravnost v sonce,
potem to pomeni,
da so me uklonile
roke
norega življenja -
razmišljam o akrobatih na trapezih,
o pritlikavcih z velikimi cigarami,
o ruski zimi v zgodnjih štiridesetih,
o chopinu s torbo polno poljske zemlje,
o stari natakarici, ki mi prinaša še eno
skodelico kave in se mi
nasmiha.

- Charles Bukowski, (Ena za čistilce čevljev)

Pustolovec sem...

Pustolovec sem, ki išče svoj zaklad.
- Paulo Coelho, Alkimist


Kdo sem? Dobro, vem, o tem sem že pisala, o tem sem že razmišljala. Nisem niti prva, niti zadnja.

Sem pustolovec, ki išče svoj zaklad. Ker si želim pustolovščin. Ker se izgubim med potjo. Ker verjamem v zaklade.

Sem večni otrok, ki se ves čas čudi, naivno sprašuje in ničesar ne jemlje za samoumevno.

Zamujam in karakterno mi sede veliko bolje, kakor priti pravočasno. Ali pa celo čakati in se igrati z dolgočasjem.

Ne berem, ker bi mi bilo dolgčas. Berem, ker mi knjige predstavljajo varen domišljijski svet, kamor lahko kadar koli pobegnem. In vedno sem resna, kadar govorim o tem svetu.

Včasih se z izgledom obremenjujem preveč. Takrat se mi ne da iz hiše in je lak na nohtih popoln. Včasih se mi ne da, takrat je lak okrušen, lasje speti, oblačila preprosta, široka in predvsem udobna.

Čarobne besede so: ne upaš si. Kadar je s tem prizadet moj ego, ti bom dokazala nasprotno.

Praktično zaljubljena sem v mamičin avto, ti. Veliki Beli, Lepi Beli, kakor mi paše. Ima svoj karakter, trmast je kot jaz. In delno perfekcionist, kot jaz. Zaljubljenost ni nič drugega kot projekcija samega sebe.

Živela sem v Avstraliji, Sydney, eno najlepših mest na svetu. Moje najljubše mesto na svetu je Edinburgh, Škotska. Kdaj pa kdaj mi je lažje razmišljati v angleščini. Govorim hitro. Ko se zgodi kombinacija, mi zmanjka besed.

Rada sem sama s seboj in mojimi mislimi. To pravzaprav zahtevajo s svojim non-stop vrtenjem.

Doma imam pet Svetih pisem, od tega je eno v slovenščini, ostalo v angleščini. So nekje na tleh poleg moje lastne mini knjižnice. Posteljo si delim s sedemnajstimi plišastimi.... ummm... 'medvedki'.

Precej sem posebna. In točno takšna hočem biti.

Ena v angleščini...

“You Learn.
You Learn

After a while you learn the subtle difference
Between holding a hand and chaining a soul,
And you learn that love doesn't mean leaning
And company doesn't mean security.


And you begin to learn that kisses aren't contracts
And presents aren't promises,

And you begin to accept your defeats
With your head up and your eyes open
With the grace of a woman, not the grief of a child,

And you learn to build all your roads on today
Because tomorrow's ground is too uncertain for plans
And futures have a way of falling down in mid-flight.

After a while you learn...
That even sunshine burns if you get too much.

So you plant your garden and decorate your own soul,
Instead of waiting for someone to bring you flowers.

And you learn that you really can endure... 
That you really are strong 
And you really do have worth... 
And you learn and learn... 
With every good-bye you learn.”


- Jorge Luis Borges

Življenjski cilj - dosežen // Il Divo, Wicked Game

Nekako vendarle mora živeti, dokler ne pride smrt.
- Lev Tolstoj, Ana Karenina


Ena izmed stvari, s katerimi se zabavam v prostem času, so moji življenjski cilji. Saj veste, stvari, ki jih moram narediti, preden bom prestara in vse skupaj samo obžalovala. Očkotu sem obljubila ladjo (ki sedaj elegantno krasi moj desni gleženj), obvezno si moram ogledati Severno Korejo in vsaj enkrat slišati Il Divo v živo. In Voila! Včeraj, 16. septembra, sem lahko z največjim nasmeškom odkljukala cilj.

Priprave so se začele že zgodaj zjutraj. Če sem iskrena, večer prej. V mislih sem se prav počasi sprehodila po garderobi in si srečna ter zadovoljna izbrala garderobo za ta poseben večer.
Odbila je ura, ki mi je dovolila spremeniti teorijo v prakso in začela sem s čudovito rdečo barvo nohtov.  Od veselega pričakovanja sem poskakovala po stopnicah, do svoje sobe, in skorajda mi je uspelo priti do vrha. Potem pa se zgodi tista neverjetna pa tako pričakovana stvar. Brcnem se, spotaknem se in moj nos se nenadoma znajde veliko preblizu parketa. Prva stvar, ki mi skupaj z bolečino šine v glavo je: 'Pa grejo čevlji.' Precej potolčeni prsti na nogah mi namreč popolnoma onemogočijo nošnjo prej izbranih čevljev. Kar pa seveda vpliva na celotno opravo.

Dan je rešen (ne da bi kar koli lahko uničilo ta dan). Odpravimo se na pot, pametno preračunamo čas, se parkiramo, najdemo vhod, spotoma obvezno obiščemo toaleto in prilezemo do sedežev. Pri parkiranju smo imeli srečo (raje ne bi komentirala 'veselja', ki so ga doživeli kateri drugi), da smo lezli do sedežev, pa se mi zdi naravnost brilijanten opis. Pozabili so pač opozoriti vse tiste nesrečneže, ki še nikoli niso bili v Stožicah, da so vrhnji sedeži strmi. In visoko nad dogajanjem. Držim pesti za vse tiste, ki nekoliko trepetajo pred višino.

Končno se ugasnejo luči. V dvorani vsaj, reflektorji s hodnika nam vztrajno svetijo naravnost v oči. Glasbila se oglasijo, fantje začnejo peti in nekam čudaško zveneči 'S-ji' te opomnijo, da športna dvorana ni ravno najboljši primer ozvočenja.

Vseeno - sediš na robu stola (ali se pač držiš naslonjala in dovoliš, da ti členki zaradi strahu pobelijo). Poslušaš, skušaš kaj videti, se na trenutke zaveš, da imaš odprta usta in svoj izraz spremeniš v nekaj bolj ljubkega. Komentiraš to, komentiraš ono in se imaš nasploh super. Nebeško lepi glasovi te popeljejo v ... nebesa, kam pa drugam.

V dobrih dveh urah je poslušalec slišal nekaj starih uspešnic, nekaj novih, eno 'slovensko' (Mojster Jaka so zapeli po naše), nekaj domačih besed (predvsem 'hvala') in izvedel malenkost ali dve o vsakem izmed šitirh glavnih nastopajočih. En Švicar (Urs), en samski, latino-lover Španec (Carlos), Američan (David), najbolj sproščen tudi v govornem delu nastopanja (uporabil je celo 'that's what she said) in en Francoz (Sebastien), moj favorit. Poleg petja, prikupnosti in simpatičnega nasmeška, mu v prid govori tudi priznanje, da rad kuha, in to s Piransko soljo.

Da imajo neverjetne glasove, mi ni treba nikogar prepričevati. Koreografije težke nimajo, lahko pa garantiram, da se znajo pobrati tudi, kadar jim zdrsne na stopnicah. Iz tega se je razvila prav zabavna, pa vseeno odlično izvedena pesem.
Kdor zna, ta zna. In fantje znajo.

Kadar se nisem slinila ali se trudila zadrževati solz, in med tistimi redkimi trenutki, ko me njihove harmonije niso odnesle v višave, sem lahko mislila le na tisti neverjetni občutek, ko si točni v središču uresničenih sanj.

Ponos : Ljubezen

'Ti praviš, poniževalnem... ne govori tega. Te besede zame nimajo nobenega pomena,' je rekla z drhtečim glasom. Ni hotela, da ji zdaj ne bi govoril resnice. Ostala ji je samo njegova ljubezen, in hotela  ga je ljubiti. 'Razumi, da se je tistega dne, ko sem vzljubila tebe, zame vse spremenilo. Edino, kar imam, edino na svetu, je tvoja ljubezen. Če je res moja, tedaj sem tako ponosna, tako trdna, da zame nič ne more biti poniževalno. Ponosna sem na svoj položaj, ker.... ponosna sem na to... ponosna... ' Na kaj je ponosna, ni povedala do konca. Solze sramu in obupa so ji zadušile glas. Ustavila se je in zaihtela.


- Lev N. Tolstoj, Ana Karenina