Triindvajset

Življenje je sen, le malo razumnejši od večine sanj. - Pascal (Wouk, Upor na ladji Caine)


Vse najboljše meni!! In čestitke mamici in očiju za uspešnih 23 let. Resno.

To bo ena izmed obletnic rojstva, ki sem se jih v resnici razveselila. Razen ko sem bila še mala razvajenka in sem pričakovala največjo zabavo z mnogimi darili. Ampak takrat sem bila mlada in neumna. Zdaj sem bolj... mladostniško navihana. Upam :)

Lanskoletno rojstno dnevno praznovanje je bilo skrito v senci drugega, pomembnejšega dogodka: vrnitve iz Avstralije. Sicer je ta Avstralija rada prevzemala pozornost, se mi zdi... 

Kar koli.... Hvala za želje :)) 

Iskreno, samo med nami, še vedno bom otrok po duši. Letos imam namen to biti še bolj kot kadar koli prej. Kdaj pa bom, če ne zdaj?? 

Uživati življenje na polno, vsak trenutek. Nabirati spomine, da se jim bomo lahko na stara leta smejali in si spet mislili, kako smo bili mladi in neumni. Triindvajset. Optimistična številka. Mislim. Ojoj. 

Vglavnem, zabavno bo, veselo bo, nagajivo bo. Noro. Včasih leno, ampak nikoli dolgočasno. Enkratno.

In pričakujem, da boste na tej poti vedno kje v bližini. Rada se smejim sama sebi, ampak se mi zdi, da delujem bolj normalna, kadar je še kdo zraven.....

Upor na ladji Caine

'Bil je na poti, da se udeleži bitk, ki so bile prav tako velike kakor katere koli v zgodovini. Toda njemu so se tudi potem zdele samo pisana zmeda nadležnih, zapletenih in utrudljivih dejanj. Šele v poznejših letih, ko je prebiral kjige, ki so opisovale prizore, pri katerih je biil udeležen, so mu postale te bitke res Bitke. Šele tedaj, ko ga je že minila mladostna vnema, je prišel čas, ko se je lahko grel ob žaru oživljenega spomina, da se je tudi on, Willie Keith, bojeval v odločilni bitki.'

- Herman Wouk, Upor na ladji Caine


... prevede naj si pa vsak zase.... :)

'Odločim se biti srečna'. Ali 'bedak sem'

Ko smo tako opredelili pojma 'hotenost' in 'nehotenost', moramo zdaj spregovoriti še o odločitvi; zakaj odločitev je z bistvom vrline najtesneje povezana, po njej lahko značaj še zanesljiveje presodimo kot po dejanjih.
Odločitev je nekaj hotenega, vendar ni isto, kajti 'hoteno' ima širši pomenski obseg. Hotenosti so npr. deležni tudi otroci in druga živa bitja, ki odločitve ne poznajo. Dalje: nenadna dejanja lahko označimo kot hotena, čeprav niso storjena na osnovi odločitve.
Očitno se motijo tudi tisti, ki označujejo odločitev kot neko poželenje, izbruh strasti, željo ali nekakšno mnenje. Saj npr. nerazumska bitja ne poznajo odločitve, čeprav so deležna poželenja in strasti. Dalje: kdor se ne zna obvladati, dela pod vplivom poželenja, ne pa odločitve. In obratno: kdor se zna obvladati, dela pod vplivom odločitve, ne pa poželenja. Nadaljni dokaz: poželenja nasprotuje odločitvi, ne nasprotuje pa poželenje poželenju; poželenje gleda na to, ali je nekaj prijetno ali boleče, odločitev pa ne.
Še manj more biti odločitev istovetna z izbruhom strasti. Kar se stori v strasti, se zdi, da je zelo daleč od odločitve.
Odločitev tudi ni isto kot želja, čeprav se zdi, da ji je zelo blizu. Kajti odločiti se ne moremo za nekaj nemogočega, in če bi kdo trdil, da se je odločil za kaj takega, bi ga imeli za bedaka. Želja pa gre lahko tudi za nemogočim, lahko si npr. želimo nesmrtnosti. Dalje: želja je lahko usmerjena tudi k nečemu, česar sami ne bomo nikdar storili; lahko si npr. želimo, da bi zmagal neki igravec ali atlet. Nihče se ne more odločiti za kaj takega, ampak le za nekaj, kar misli, da bo sam storil. Poleg tega je želja usmerjena bolj k samemu smotru, odločitev pa k sredstvom za dosego tega smotra. Tako npr. si želimo biti zdravi, odločimo pa se za nekaj, s čimer si zdravje ohranimo; želimo biti srečni in tako govorimo - toda govoriti 'Odločil sem se biti srečen' bi ne bilo umestno. Skratka: odločitev se nanaša na nekaj, kar je v naših močeh.


- Aristotel, Nikomahova etika, Tretja knjiga, 4. poglavje

... za vse filozofe, temperamentneže in komplikatorje.... :)

Monolog

'Pa še nekaj. Nikar se ne norčuj sam iz sebe, ker nekoga ljubiš. Je že tako, večina ljudi nima toliko sreče, da bi to sploh doživela. Ti tega nisi doživel nikoli poprej, zdaj pa doživljaš. Naj to, kar imaš z Mario, traja samo danes in del jutrišnjega dne, ali pa naj traja še dolgo življenje, to je poglavitna reč, ki se lahko primeri človeškemu bitju. Zmerom bodo ljudje, ki pravijo, da tega ni, ker sami tega ne morejo doživeti. Ampak pravim ti, da je to resnično, da to doživljaš in da si srečen, pa četudi bi jutri umrl.'

- Ernest Hemingway, Komu zvoni

Komu zvoni

Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudi prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj vključen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi. 

- John Donne
(Ernest Hemingway, Komu zvoni)

Dnevnik

Potovanje, ki je bilo prej zate mučno, saj si razmišljal le o cilju, zdaj postaja prijetno, prijetno postaja zaradi iskanja in pustolovščin. To je nekaj, kar napaja pomemben del tebe - tvoje sanje.

Človek ne sme prenehati sanjati. Sanje hranijo dušo, prav tako kot se telo hrani z jedmi. V času, v katerem obstajamo, se naše sanje pogosto razblinijo, naše želje se ne izpolnijo. Vseeno moramo še naprej sanjati,...

- Paulo Coelho, Magov dnevnik



.... kot da bi brala ozadje Alkimista. Palme, piramide, puščava in skriti zakladi....

Branje Ane Karenine

 Sprva ni mogla brati.

Najprej so jo motili koraki in direndaj; ko se je vlak pomaknil, je nehote prisluhnila ropotu koles; potem sneg, ki ga je metalo ob levo okno in se je lepil na šipo, pogled zamotanega sprevodnika, ki je prišel mimo, na eni stran ves pokrit s snegom, in pogovori sopotnic o strahovitem metežu zunaj - vse to je odvračalo njeno pozornost.

Dalje pa je ostalo vse ves čas isto: isto tresenje in butanje, isti sneg ob okno, isti nagli prehodi iz parne vročine v mraz in spet v vročino, isto utrinjanje vedno istih obrazov v temini in vedno isti glasovi, in Ana je začela brati in je dojemala, kaj je brala.

Anuška je že dremala, rdečo torbico si je držača na kolenih s širokimi prsti v rokavicah, od katerih je bila ena raztrgana.

Ana Arkadjevna je brala in prebrano dojemala, vendar ji je bilo neprijetno brati, namreč zasledovati odsev življenja drugih ljudi.

Prehudo se ji je sami hotelo živeti. 

Če je brala, kako junakinja romana streže bolniku, jo je imelo, da bi ona z neslišnimi koraki hodila po bolnikovi sobi; če je brala, kako je poslanec govoril v parlamentu, se ji je zahotelo, da bi ona imela ta govor; če je brala, kako je lady Mary jahala za tropom gonjačev, dražila svakinjo in vse osupljala s svojo drznostjo, jo je zamikalo, da bi ona počela vse to.

Toda Ana je sedela v vlaku, in tako je gladki nožiček vrtela v drobnih rokah in na silo brala.


- Lev Tolstoj, Ana Karenina