palača v mislih

ljudje pravijo, da imam čudaško pamet - najbrž najbolj obziren način, ki so si ga kdaj izmislili za to, da rečeš, 'govoriš nesmisel!' morebiti imajo prav. kadar koli postanem nestrpen in zamešam, kar naj bi povedal, se prestrašim pogledov ljudi in se pretvarjam, da ni tako, kadar se predstavim tujcem in hlinim nevednost o tem, kako odtujen sem od samega sebe, kadar sem prizadet od preteklosti in se mi zdi težko priznati, da prihodnost ne bo nič boljša, ali se ne morem sprijazniti s tem, kje oziroma kdo sem; v vsakem od teh vse prepogosto ponavljajočih se trenutkov vem, da ne govorim ravno smiselno. ampak nesmisel je prav toliko oddaljen od prevare kot resnica. slepilo od znotraj spreminja resnico, da postaneta nerazpoznavna. čerav se to morda zdi zapleteno, je pravzaprav zelo preprosto. tako preprosto, da je mogoče izraziti z eno samo črto.

- elif shafak, bolšja palača


(p.s.: preberi še enkrat, zelo počasi. ponovi vajo)

kaj lisica pravi

'moje življenje je pusto. jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. dolgčas mi je že. če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. drugi koraki mi prinašajo smrt. tvoji me bodo zvabili iz brloga kot pesem. poglej! vidiš tam doli žitna polja? ne jem kruha. kaj bi z žitom? žitna polja me ne spominjajo na nič. in to je žalostno! tvoji lasje pa so zlati kot žito. ah, kako bo lepo, ko me boš udomačil! žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. ljubila bom celo veter v žitu ...'

lisica je umolknila in dolgo gledala malega princa.
'prosim... udomači me,' je rekla.
'prav rad,' je odgovoril mali princ, 'le časa imam malo. prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj.'
'le tisto spoznaš, kar udomačiš,' je dejala lisica. 'ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. če bi rad imel prijatelja, me udomači!'
'kaj je treba storiti?' je rekel mali princ.
'treba je biti zelo potrpežljiv,' je odgovorila lisica. 'skraja boš sedel v travi bolj stran od mene kot zdaj, takole. pogledala te bom od strani, ti pa boš tiho. besede so izvir nesporazumov. toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje ...'

drugo jutro je mali princ spet prišel.


- antoine de saint-exupery, mali princ

skrivnosti branja

nekoč so bralci hranili knjige vsakdanjih modrosti. kadar koli so naleteli na tehten odlomek, so si ga pod primernim naslovom prepisali v beležnico in dodali opažanja iz vsakdanjega življenja. erazem jih je učil, kako se to počne; in če niso imeli dostopa do njegove de copia, so pogledali v tiskane zglede ali vprašali učitelja iz soseščine. ta navada se je v začetku moderne dobe v angliji razširila vsepovsod, med navadnimi bralci in slavnimi pisatelji, kot so bili francis bacon, ben jonson, john milton in john locke. to je bil poseben način sprejemanja tiskane besede. v nasprotju z današnjimi bralci, ki sledijo loku pripovedi od začetka do konca (če niso digitalni domorodci in na bralnikih klikajo po besedilu), so prvi moderni angleži brali v presledkih in več knjig naenkrat. besedilo so razdelili na odlomke in jih postavili v nove vzorce, tako da so jih prepisali v različne dele svojih beležnic. nato so zapise prebrali, preuredili vzorce in medtem dodali nove odlomke. branje in pisanje sta bila torej neločljivi dejavnosti. sodili sta k vztrajni želji po razumevanju,  kajti ta svet je bil poln znamenj: lahko si se z branjem prekopal mimo njih in če si zbiral odlomke, si ustvaril svojo, osebnostno zaznamovano knjigo.

- darnton, zadeva: knjiga



(to je to!! eden prvih modernih angležev sm in blog je očitno moja, osebnostno zaznamovana knjiga v počasni izdelavi :))

malinowski. bronislaw malinowski

antropolog po eni strani verjame v pravico vseh ras - bele, rjave in črne - in v pravico vseh manjšin do enakovredne obravnave. kaže tudi koservativno nagnjenje, zaradi katerega priznava vrednost tradicije, vrednost različnosti kultur v njihovi samostojnosti kot tudi v vzajemnem opajanju. njegov nasvet bi bil, da naše kulture ne smemo vsiljevati drugim s silo orožja, močjo bogastva in strogostjo zakona. misionarski duh v najsurovejši obliki bo treba vsaj modificirati. nacionalizem v smislu konservativne reakcije in tega, da vsak narod meni, da ima prav njegova kultura integralno vrednost, se kot požar širi po vsem svetu. za to smo odgovorni predvsem mi, pripadniki bele rase; drugim rasam in drugim ljudstvom smo dajali našo religijo, našo izobrazbo in mnoge druge duhovne blagodati z implicitno obljubo, da bodo potem, ko sprejmejo našo civilizacijo, enakopravni z nami. te obljube nismo izpolnili.

začenjamo spoznavati, kako nevarno je govoriti o bremenu belca, ga prelagati na ramena drugih in pustiti, da ga nosijo namesto nas. dajemo vse obljube, implicirane v našem konceptu človeškega bratstva in enakosti v izobraževanju, a ko gre za bogastvo, moč in samoodločbo, drugim ljudem to odrekamo.

eno vprašanje je, ali ni antropolog že prepozen in ali bi njegov nasvet še sploh kaj veljal, četudi bi mu bilo dovoljeno sodelovati pri kakšni konferenčni mizi visokih in mogočnih. to, da antropolog ne more molčati, je drugo vprašanje.

- bronislaw malinowski, znanstvena teorija kulture



(.... ali kako se tečka malina odkupi na zadnjih dveh straneh)

knjige Amosa Oza

'nekoč, star sem bil sedem ali osem let, mi je mati rekla, ko sva sedela na predtanji klopi v jeruzalemskem avtobusu, namenjena k zdravniku ali v trgovino z otroško obutvijo, da sicer drži to, da se knjige z leti lahko spremenijo, tako kot se z leti spremenijo ljudje, razlika pa je v tem, da te ljudje konec koncev skoraj vsi pustijo na cedilu, brž ko od tebe nimajo nobene koristi ali veselja več, ko jih ne zanimaš ali jim preprosto nisi več všeč, medtem ko te knjige ne pustijo na cedilu nikoli v življenju. seveda jih boš kdaj pa kdaj odložil, nekatere celo za veliko let ali za zmerja. ampak one, knjige, ti tudi takrat, tudi če si jim bil nezvest, ne bodo nikoli dokončno obrnile hrbta: čisto tiho in skromno te bodo čakale na polici, cela desetletja bodo čakale, ne da bi se pritoževale. dokler ne boš neke noči nenadoma potreboval katere od njih, pa tudi če ob treh zjutraj, pa tudi če bo to knjiga, ki si jo leta in leta zapostavljal, jo celo skoraj izbrisal iz spomina, ne bo te razočarala, temveč bo stopila s police in bila pri tebi tisti hip, ko jo boš potreboval. ne bo obračunavala s tabo, ne bo se izmikala ali se spraševala, ali se ji splača, ali jo zaslužiš in ali še sodiš k njej, temveč bo enostavno takoj prišla, ko jo boš prosil, naj pride. nikoli te ne bo pustila na cedilu.'

- amos oz, zgodba o ljubezni in temnini


p.s.: obožujem avtobiografije

#alkimist

'kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile,' je govoril stari kralj. 

a stari kralj mu ni nikoli govoril o tatvinah, neprehodnih puščavah, o ljudeh, ki poznajo svoje sanje, a jih nočejo uresničiti. stari kralj mu je zamolčal, da so piramide samo kupi kamenja, ki si jih vsak lahko postavi na svojem dvorišču. prav tako mu tudi ni povedal, da si moraš takrat, ko imaš dovolj denarja, da si lahko kupiš večjo čredo kot kdaj koli, to čredo tudi kupiti.

- paulo coelho, alkimist

nesrečniki

zakaj bi bilo drugače sploh vredno živeti, če bi bilo vse tako, kot je videti?
- umberto eco, foucaultevo nihalo


obožujem knjige. upam, da je to zdaj že zacementirano v same temelje zemlje. ne spomnim se, da jih kdaj ne bi. vse tetine knjige (ki sem si jih priborila: npr. zlata ptica) so počečkane z mojim imenom. nepravilnim, čudno obrnjeno črko j, ampak še vedno. moje. morje, učim se brati in ni bilo večjega vznemirjenja kot večer, ko sem držala eno od dveh knjig v rokah. ena je temno modra, nekaj o racah. druga, čudežno drevo. od tam je šlo samo še navzgor.

* prva 'odrasla' knjiga: pilotova žena.
* novohlačniki in pogled knjižničarke v osnovni šoli, ki sporoča, da ne, na žalost še ni nobene nove.
* hročš leti v somraku. prva, ki me je dejansko potegnila v zgodbo in me pustila rahlo zmedeno, kateri izmed obeh svetov je bolj resničen.
* portret doriana graya. očitni dokaz, da obstajajo knjige, ki so dobre, in knjige, ki ti s prvim stavkom povejo, da so veliko več kot samo dobre.
* alkimist. mali princ.

nesrečniki, victor hugo. zgodba, ki se dotakne in te potegne v globino, da jo še leta kasneje čutiš v rokah, vidiš, na kateri strani se prvič pojavi novo ime. spomniš se vsake malenkosti, od police, kjer je čakala dolge tri mesece, ker ne moreš in ne moreš preboleti opisa pokrajin, ki nimajo nobene veze z zgodbo. stran za stranjo, korak za korakom, kako izgleda pariška kanalizacija čez celotno 19. stoletje. tisti en stavek, ki naredi to dolgotrajno pot več kot vredno. hočeš priti do konca, ampak nočeš, da se kadar koli konča. ampak se. torej jo ponavljaš. tega špeha res ne greš brat spet od začetka, ponavljaš jo v glavi. in si popolnoma presrečen, ko ugotoviš, da obstaja v glasbeni obliki.

torej. nesrečniki pod zvezdami na ljubljanskem gradu. in mini bedna razlaga, zakaj se solzim še preden se film začne.


//

why is it worth living, if everything is as it seems? 
- umberto evo, foucault's pendulum

i adore books. i believe that should have been cemented into the very foundations of the earth. i can't remember ever not adoring them. all of my aunt's books (that's i have eventually made my own) have my scrabbled name written all over. not correctly spelled, a letter twisted making it look the other way, but still my name. saying 'mine'. we're at the sea side and i am just learning how to read and there is no greater excitement than holding one of the two books in my hands during sun setting. one of the books is dark blue, something about ducks. the other, about a magical tree. it only when up from there and then. 


* my first 'grown up' book: the pilot's wife
* die knickerbocker-bande and the look on the librarian's face telling me, no, unfortunately nothing new
* the beetles fly at dusk. the first book that sucked me into the story and left me confused, thinking which of the worlds is more real
* the picture of dorian gray. the obvious proof there are books which are good and books that with the very first sentence proclaim they are much better than just good
* the alchemist. the little prince

les miserables, victor hugo. a story that touches and pulls you in deep, so you can feel it in your hands years later, so you can still see on which page a new name appears for the first time. you remember every little details, from the shelf where it waited for those long three months because you just couldn't get over the dragging description of landscapes, that seemingly have no connections to the story. page after page, step by step about how paris' sewage system worked back in the 19th century. following by one sentence that takes your breath away and makes the journey worth the price. you cannot wait to get to the end and you still don't want it to ever finish. but it does. so you keep the story in replay. you really don't go reading all that heavy weight, you just repeat it in your head. and you get over your head with joy when you realise the story exist in musical form.

so. les miserables under the stars on ljubljana castle. and a small pathetic explanation of my tearing up before the movie even starts.