Zgodbe

Ubije me včasih, kako ljudje umrejo.

- Marku Zusak, The Book Thief

Ali ste kdaj brali knjigo? Medtem ko bereš, te nekdo, ki je to knjigo že prebral, vpraša: “Kje si?”

Odgovoriš si z enim, kratkim stavkom. Mimoidočim ta stavek ni pomenil popolnoma nič.

Gospod Vprašaj, po drugi strani, pa je v tistem trenutku prepoznal ves tvoj svet.

Nekateri radi berejo, drugi malo manj, tretji nimajo časa. Ampak to sploh ni bistvo.

Bistvo je, da vsak človek živi v svojem svetu. Če priznate ali ne. In to ni glavni problem. Problem nastane, kadar mislimo, da vsi ostali živijo v našem svetu.

S ponosnim nasmehom na obrazu vam lahko povem, da moja sanjska hišica ni zgrajena iz sladkarij (čeprav zveni mamljivo) ampak ima raje trdne temelje sestavljene iz knjig. Zgodb.

Sostanovalkam sem trenutke branja razložila kot pogovor po telefonu. Nekateri so kratki in zgolj ubijanje prostega časa. Ne moreš reči potrata časa. Noben pogovor ne bi smel biti potrata časa….

Nekateri so lahki, kratki, samo toliko, da se za trenutek umaknem iz resničnosti in ubežim nazaj v moj svet.

Nekateri izmed the pogovorov pa so bolj globoki in resni. Ne, ker knjiga slučajno pripoveduje zgodbo o 12-letni deklici, ki živi v Nemčiji med Drugo Svetovno Vojno. Resda dejstvo, kako vsi njeni dragi umirajo priporome k solzam, ampak to ni vse, kar naredi pogovor pomemben. Stil pisanja doda nekaj pik.

Vse ostale pa spada k zgodbi. In ljudem, ki jo v resnici pripovedujejo. Ne samo pisatelj, vsak junak v knjigi. Vsaka oseba v knjigi.

Nekateri so smešni, drugi žalostni. Tu in tam lahko najdem tudi kakšnega psihopata. Ampak čisto vsi so resnični. V mojem svetu.

Čutijo, mislijo. Želijo, sanjajo in se bojijo.

Tako kot jaz. In v mojem svetu tudi ti.

Moj svet ni popoln. Včasih dežuje in je mraz, nekje v ozadju pa je skrita hišica z ogromnim kaminom. In ogromno polico knjig.

Včasih je v mojem svetu vroče in zabavno, svetlo in diši neverjetno omamno. Vedno pa obstaja kot, sobica, kjer se za skritimi vrati skriva na tone knjig.

Najljubši del je, ko preberem knjigo in jo predam naprej. Takrat vsak dan vprašam: “Kje si?” V enem samem stavku odkrijem cel njihov svet.

“Max je prišel na obisk.”

“Prvi dan šole.”

“Končno v Rusiji.”

Takrat vsi ti, drugim izmišljeni, heroji postanejo resničnost. Z besedami jih privabim v ta svet, opisujem njihove dobre lastnosti in opravljam vse, ki jih ne maram.

Konec koncev, kaj mi pa morejo?

Kadar pa pridem nazaj v moj svet, takrat se jim opravičim. Mogoče ne iz vsega srca, vsekakor pa jim obrazložim dogodke resničnosti in jim zagotovim, da so mi še vedno ekstra pomembni.

Lepota po moje

Je tam kaj bolj resničnega kot so besede?

- Oscar Wilde, Slika Doriana Gray

Lažniva Gospa je bila prva izdelek. Ta je drugi. Nekdo mi je rekel, da se je najlaže boriti proti slabim dnem, če pišeš dnevnik. Ta poseben dnevnik je lahko dolg samo vrstico na dan. Vse, kar moraš zapisati je, nekaj lepega, kar se ti je zgodila na ta dan.

Izmišljotina, ki je prišla iz te ideje.

Dragi dnevnik

Prvi vnos. Sobota.

Danes ni bil kakšen poseben dan. Ampak odločila sem se, da to izpeljem.

Ko živiš sam, je večino časa pod tvojim nadzorom. Kdaj vstaneš, kdaj pospravljaš. Z nobenim se ne prerekaš, kdo bo prvi v kopalnici in komu se kam mudi. Če zamujaš, je vse to tvoj problem. Niti se ti ni potrebno prerekati, kdo ni pospravil posode za sabo. In kdo je na vrsti, da kupi tablete za pralni stroj.

Če lahko kriviš koga, krivi sebe.

Kar je lahko dobro ali slabo. Odvisno, kaj si že od začetka misliš o sebi.

Nekoč sem prebrala knjigo Blue Like Jazz. Menda je Donald Miller dober. Vsekakor je zanimiv. V enem izmed poglavju govori, kako se ti spreminja misel, če živiš sam. Tudi če si čez dan obkrožen z ljudmi in z njimi delaš, je vseeno pomembno, koliko časa preživiš z nekom, ki ti pritiska gumbe. Prepir spada pod normalno in pričakovano vrsto dialoga. Površinsko razgovarjanje ne zadostuje za rast normalnih odnosov.

In človek ni bil ustvarjen, da bi bil sam.

Medtem, ko sem se sprehajala po stanovanju in kot robot črtala dnevne opravke, so se moje misli ukvarjale s tem. Torej sem se odločila, da se odpravim v mesto in se družim z ljudmi. Mogoče bom celo poskusila pripeljati kakšen pogovor do prepira.

Ampak mesto je bilo prelepo. In predolgočasno.

Mogoče sem predolgo živela sama, vse je postalo neverjetno površinsko.

V redu, če sem sama, grem nekam, kjer sem lahko sama s svojimi mislimi. Mogoče se mi bo uspelo prerekati v glavi. Zato sem se odpeljala do plaže.

In začela razmišljati o podvigu. Kaj lepega se mi je zgodilo danes?

Nisem se mogla spomniti ničesar.

Lepota je kot barva morja. Neskončna.

Lepota je kot zlata skodelica, polna spominov na osebo, ki mi jo je podarila. Če dobro pomislim, je to še lepše prijateljstvo, ki ga delim.

Lepota je srečen konec, ki ga bosta dočakala. Kot v pravljici.

Lepota so vsi zaključki vseh pogovorov, ki sem jih končala z: “Rada te imam.”

Lepota je pogrešati nekoga, vendar vedeti, da mu to lahko kadar koli poveš. In da te pogreša nazaj.

Lepota je sončni zahod in upanje, da me nekaj lepega čaka tudi jutri.

Gospodar Prstanov aka LOTR

Nobody tosses a dwarf. // Nihče ne bo vrgel škrata.

- Gimli

Daleč nazaj, nekje nekega poznega januarja se nas je skupina odločila, da še nikoli nismo bili v Operni hiši in da tako ne gre več naprej. Še sreča, da so 6. maja predstavljali orkestralno verzijo. Vse, kar smo prepoznali so bile besede: orkester in Gospodar prstanov. V Operni hiši, karte za več kot zmerno ceno.

Prejšnji petek smo torej tekli skozi mesto Sydney, s čevlji v rokah, grozili in preklinjali mestni prevoz v podobi avtobusa, ki ga ni in ni bilo. Po 40-minutni zamudi so nas razglasili za srečneže. Ponavadi ne odpirajo vrat med predstavo, ampak ta dan je bil gospod Vratar dobre volje.

Operna hiša deluje po principu Cankarjevega doma. Samo nekoliko večjega, lepšega, dražjega in svetovno znanega. In, brez pristranskosti, lahko pohvalim Cankarja za bolj udobne sedeže. Majhni, beli, roza blazine, stisnjene vrste. Nesrečneži vsi tisti ogromni avstralci, ki jim sežem do pasu.

Hodniki obkroženi s steklom, morjem (občutek neverjetno stabilne in ogromne jadrnice), mostom točno nasproti in nočnim mestom nekje ne levo. Notranje stene lesene, tisto nekaj preproge je bilo vijolične, del hodnika rezerviran za super drage prigrizke in pijače. Voda z ledom je bila zastonj, ampak omejena na prvih 100 ljudi.

Daleč najljubša mi je bila stena med moškim in ženskim straniščem. Porisana z rokami najmanjših ljudi, in za samo trenutek spremeni ladjo v podmornico.

Kmalu smo ugotovili, kaj dejansko bomo gledali oziroma poslušali. Na velikem zaslonu nas je pričakal prvi film, stisnjen v dobro uro in pol, sledil je odmor, potem pa smo si pogledali še drugi film. Stisnjen v par minutk manj kot prvi.

Oba sta imela podnapise in živo spremljalno glasbo. Vse skupaj se je končalo ob 10.30 zvečer.

Na lep način hočem povedati, da je bil ravno zaključek moj najbljuši del. Veliki finale, filma je bilo konec, samo glasba in fantastičen zaključek. In pa salva vriskov ter ploskanja. Ni bilo Nove Zelandije v ozadju, Frodovih kosmatih nog in neskončne nevarnosti, ki jim sledi. Nismo poslušali Tolkienovega izmišljenega jezika ali Golluma. Samo glasbo. In v detajlih se skrivajo najlepše skrivnosti.

Naravnost pred nami je bil orkester s solistko in velikanskim platnom točno nad glavo, na levi zbor (v katerem je bila ena izmed učiteljic petja na naši šoli), na desni pa otroški zbor.

Par zanimivosti - med odmorom je najbrž čisto vsaka oseba odpeketala na kraj, kamor gre še cesar sam. Vrsta je bila torej neskončna. Čakanje pa sploh ne. Pravzaprav se sploh ni čakalo. Ker je bilo število tistih majhnih, zasebnih sobic tako veliko, je vedno nekdo ravno opravil.

V nedeljo je sledil materinski dan. Verjamete ali ne, ampak večina svetovnih držav ima materinski dan na isti datum, in to ni 25. marec. Pravzaprav vedno na nedeljo, ta in ta teden v letu. Tokrat smo mi izjema. Kot je Avstralija izjema v dnevu očetov. Ki ga v Sloveniji sploh ni. Hm.

Ampak - vesel materinski dan :)) <3

Lažniva Gospa

Mlad mornar, eksotično pristanišče in par pijač. To je znana zgodba. Ampak ta se ne konča z glavobolom in novim tatujem.

- Don Norris

Včasih pišem. Kar tako, za zabavo. Kaj se sčasoma spremeni v blog, seminarsko, 'knjigo' z 20 stranmi, ki pa najbrž nikoli ne bo videla konca.

Zdaj treniram nekaj novega. Pisanje, ki mogoče nima smisla, ima pa svojo pot. Start, finish.

Izdelek številka ena:

Lažniva Gospa

Prvič sem jo videla v sanjah. Takoj sem vedela, da so to sanje o sanjah in da mi sporočajo nekaj o prihodnosti.

Ni bila sama. Obkrožena je bila z drugimi svoje vrste. Vse so imele podobna oblačila, njeno je bilo temno modro z zlatimi zvezdami. Odvečno blago je držala v naročju, ko je nestrpno korakala levo in desno.

Govorila je pretvare, laži. Ne, ker bi bila zlobna. Ker jo je bilo strah. Bala se je preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ni več hotela biti ona, hotela je postati nekdo drug.

Z novimi spomini, željami. Novo ime, nove misli. Nova podoba v ogledalu. Ni več hotela biti ponosna, pogumna. Hotela je bili žalostna in prestrašena. Tudi na zunaj. Ni več hotela nositi maske.

Ko je sonce začelo zahajati, so jo druge žene zapustile. Ostala je sama. Kmalu so svetlobo v sobi čarale samo še sveče. Lažniva gospa se je takoj počutila bolj udobno. Sence so jo zakrile, spremenile. Drugačna se ni prepoznala in tokrat si je dovolila upati. Upanje, da odkrije, kaj se skriva pod površino kože. In, kar ji je bilo še pomembnejše, da se bosta obe identiteti ujemali.

Šele takrat se je obrnila k meni. Brez občutka za čas sem od začetka stala pri vratih in opazovala. Njo in njene prijateljice. Njene služabnice. Tiste, ki so jo resnično poznale, pa niso smele tega nikoli povedati komu drugemu. Ne, da bi bila slaba, zlobna. Samo ni bila resnična.

Njen pogled mi je sporočal samo dvoje: “Pazi se. Obstaja veliko možnosti, da postaneš ista. Na pravi poti si. Vendar se lahko ustaviš. Lahko prenehaš pretvaro, preden popolnoma prevzame tebe in tvoje življenje. Tudi ti boš nekega dne nosila temno modro obleko z zlatimi zvezdicami. Obdana s služabnicami. Samo one te bodo resnično poznale.

Ampak tukaj je skrivnost – tudi ti boš globoko v sebi vedela, kdo si. Pa se ne boš mogla rešiti kletke. Živela boš v svetu laži, prevar. Umetnih nasmehov, in grenkih besed veselja. Nikomur ne boš zaupala, nikomur ne boš verjela.

Sčasoma boš umrla.”

Njene grobe besede bi me morale raniti. Pa me niso. Bile so besede modrosti, nauka. Bile so opozorilo. V njenih očeh sta se zrcalila strah in obup. Hotela je biti jaz, pa ni imela več poti nazaj.

Hotela je začeti od začetka, pa je potonila pregloboko.

S pogledom in prikimanjem glave se ji zahvalim. In v srcu si obljubim, da se bom rešila.

Njen pogled mi še sedaj sledi. Na trenutke se mi kristalno jasno prikaže pred očmi. V kapljicah dežja, v pogledu drugih.

Včasih jo celo vidim v ogledalu. Ampak glavno je, da se ne spreminjam. Ne postajam ji vedno bolj podobna. Njene besede so me opozorile in držim se obljube, ki sem si jo zadala.

Zamenjajnogo

Jaz pa sem tukaj, ker še vedno mislim, da ste vi človek, ki ga iščem, zato sem raje počakal dvanajst mesecev, kot da bi na vse pozabil.

- Carlos Ruiz Zafon, Igra Angela

Nastopala je skupina Switchfoot.

Ne glede na to, kaj bi počela, vedno sem hotela narediti nekaj, kar bi spremenilo svet.

English camp je bil zakon. Kdo se še spomni? Ko smo igrali Baseball, prva Amazing Race, adrenalin in angleški jezik s pravimi američani. Lov vreden teka.

Pri naslednjem taboru nisem hotela samo sedeti in poslušati. Nisem hotela samo sodelovati, hotela sem pomagati pri nečem tako vznemirljivim. Hotela sem spremeniti svet drugim tako, kot so ga drugi spremenili meni. Pri tem mogoče popraviti napako ali dve, in nezavedno pri tem tudi kakšno narediti.

Da lahko ponudim roko v pomoč v skrajnem bistvu potrebujem samo eno stvar: informacije. Kaj, kdaj, kdo, kako, zakaj, komu,.... kaj je cilj. Z vsem navdušenjem sem spraševala o vse mogočem. Theme song, ples, kdo pride, kdo ne pride, kakšne so majice. Osnove, ampak začetek je na prvem koraku.

Menda naj bi bila glavna pesem ena izmed mnogih, ki so jih posneli Switchfoot.

Zamenjajnogo. Napisano skupaj. ??. Kot zamenjaj nogo. Druga noga. OK.

Njihova pesem ni bila glavna. Ampak naučila sem se lekcije. In spoznala sem nov band. Večina se vas najbrž lahko spomni Dare You To Move:

Zakaj ta zgodba? V četrtek so prišli v Sydney in peščica se nas je odpravila na izlet. Ne najboljša ideja za moj hrbet ampak brilijantna ideja za moje možgane. Relax na polno.

Uživala sem v čisto vseh pesmih, še posebno v tistih treh, ki sem jih poznala, haha.

Bistvo tega bloga je lekcija. Kako daleč sem prišla v tako zelo kratkem času??

Pet let kasneje živim v Sydneyu in obisk koncerta precej slavne skupine je kot obisk starih prijateljev.

Razvajena v kvaliteti eventov, dogodkov, prigod.

In kako čas beži.

Naslednje vprašanje: kaj si se naučil o sebi v zadnjem letu?? To so me dejansko vprašali.

Ne, kaj si se naučil, ampak kaj si se naučil O SEBI. Nimam pojma

Ideje??

Umetnije

Za resnično umetniško dušo je ni težje stvari, kot narisati vrtnico. Preden začne mora namreč pozabiti vse vrtnice, ki so kadar koli bile narisane.

- Henri Matisse

Kaj se dogaja?

Veliko in nič :) Velika Noč (za vse, ki se sprašujete, če praznujemo ta praznik - ja. Kdor ne praznuje in se pravi, da je Kristjan....hmm... dvoumen komentar). Na naš zelo ustvarjalni način bomo imeli cel kup različnih maš razpotegnjenih čez kar nekaj dni v ogromni dvorani (Sydney Entertainment Centre), kjer se odvijajo konference, koncerti in snemanje albuma. Keith Urban (aka mož nam bolj poznane Nicole Kidman) bo priredil žurko v isti dvorani, par dni nazaj pa smo z balkona doma opazovali ognjemet, ki ga je dom priredil v čast Katie Perry. Raznolikost je pač njihova specialiteta :)

Na bolj osebni stopnji - naučila sem se, da torbica na eno ramo, v kateri se prevažajo knjige (pazi, množina), računalnik in ostala ženska krama, ne nardi veliko dobrega na dolgi rok. Ampak vse je v pravi perspektivi: odkrila sem mišice na hrbtu, za katere si niti pod razno nisem mislila, da obstajajo! Res pa je, da bi se lahko prikazale na kakšen manj boleč način, ha.

Še vedno dovolj toplo sonce za kratke rokave, ampak vse tiste, ki (govorim tudi sebi) še vedno mislimo, da je Sydney z vsemi svojimi palmami bolj toplo mesto, moram ponovno razočarati. Šal in topel, mehki jesenski plašč mi postajata vedno bolj domača. Mogoče delno tudi zaradi udobja.

Najbolj zanimiva stvar, ki se je zgodila, je bil najbrž obisk hotela 4 Seasons. Vtipkajte v Google, prosim lepo. Pet zvezdic, en popoldan, ena noč in eno jutro. Vse, kar sem počela, je bila pomoč pri registraciji in pozdravljanju ljudi. Bilo je darilo v zahvalo za vse nore ure konference. Ampak nazaj k opisu sobe. Ogromna postelja, mehka, neverjetne blazine, kopalnica, ki ti vzame sapo. Zastonj L'Occitane šampon (vzdihi s strani vseh ženskega spola, vem ja). Hrana - ko si študent, ki ne zna kuhati, je lahko dati poklon kakršni koli dobri hrani, ampak ta je bila oh in sploh neverjetna. Kar ti srce poželi.

Glavno, kar pa hočem danes napisati na blog je dejansko moj prevod “javnega nastopanja.” Kar je zapisano je dobesedni zapis, kar je pravzaprav nepriporočljivo. Ampak glede na mojo izvedbo, se je zdelo kot najboljša ideja. Vse skupaj sem povedala kot pravljico, od začetka do konca, na udobnem ogromnem stolu, medtem ko so ostali sošolci sedeli na tleh okoli mene in si predstavljali udobno sobico z ognjem, ki prasketa v kaminu in jesenskem dežju, ki se odbija od oken. Upam vsaj, da sem ta del prenesla iz mojih možganih v njihove :)

To je zgodba o diamantih. Blesketajočih, dragocenih, draguljih, ki ti vzamejo dih in pokažejo čudovite barve, ki so skrite globoko v vsakemu izmed nas.

POTOČI SOLZO

Predstavljaj si solzo, ki pada. Ta je najbolj čista, lepa kapljica, kar si jih kdaj videl. Iz leve pada sončni žarek in direktno seka ta diamond, skupaj pa povzročita, da vse barve mavrice zaplešejo naokoli.

Nenadoma solzica pade v drobno steklenico in se pridruži vsem ostalim. Velika, mogočna roka drži to steklenico s tako nežnim dotikom, da se takoj začneš čuditi, kaj neki je ta solza, da je tako dragocena. V tistem trenutku se roka premakne. Nežno vse skupaj odloži na blazinico, mehko, temno rdečo, obrobljeno z zlato nitko. Ko se roka odmakne od steklenice, jo nežno poboža, prsti se počasi, nežno in ljubeče odmaknejo.

Ta dotik te spominja na poljub za lahko noč, ki ga ljubeča mati da svojemu otroku.

POČAKAJ IN SE NASMEJ

Narisaj si nasmeh na obraz. Zasmej se na ves glas. Zahihitaj se. Razkaži vse svoje zobe, ali pa samo raztegni ustnice, četudi samo zavihaš en konček. Na tak način z lahkoto razsvetliš prostor, se otreseš strahu in skrbi. Je neprecenljiv dar.

Predstavljaj si otroka, ki stopi do starša, ga zgrabi za obraz in ga poljubi na nos. Vse skupaj konča z najbolj presenetljivim nasmehom, kar si ga lahko predstavljaš. Oči komaj verjame temu trenutku, mamičin obraz se razveseli in njune težave bi odletele. Obraz njunega otroka je prečudovit.

To je drugi diamand, lesketajoč dragulj, ki lahko spremeni svet in ti podari krila.

VETER

Najbolj neopazen izmed vseh teh je ta: šepet.

Hodiš po poti brez konca. Ko pogledaš nazaj, ugotoviš, da ta pot nima niti začetka. Vse, kar vidiš, je pot, široka in vabljiva. Pesek je omejen z ogromnimi, visokimi drevesi, oblečenimi v barve jeseni: zlata, rdeča, rjava, sem in tja tudi zelena. Pot je bila prehojena neštetokrat. Veliki koraki, mali, hitri, počasni. Novi in stari čevlji so sprehajali svoje misli po njej. Otroci s starimi starši, sveži zaljubljenci in osamljeni pisatelji. Vsi pridejo sem poslušat. Zato prisluhneš tudi ti. Vse ostale zvoke potisneš na stran, pričakuješ samo en zvok: šepet.

Ne moreš videti vetra, ampak lahko slišiš listje, ki si tiho pipoveduje zgodbe in skrivnosti s pritajenimi glasovi.

Tudi ti čakaš na tiho skrivnost.

Je najmanjši diamand, ampak istočasno najbolj nežen in prefinjen. Šepet je zaupanje, vera, prijateljstvo. Šepet pride iz globine. Je takšne vrste diamand, ki visi na tanki, zlati verižici okoli vratu. Je takšne vrste diamand, ki ga imaš vedno blizu srca, ki ga moraš vedno čutiti na koži. Je takšne vrste, na katero pogosto pozabimo, pa vendar nikoli ne bi smeli. Je takšne vrste diamand, ki je prenešen z ene generacije na drugo, od enega ljubečega srca do drugega.

Narejen je iz prave ljubezni: ni važno, kaj imaš, brez njega si brez vsega. Nikoli ne umre. Je nežen in popoln. Ko smo še vedno v megli, se trudimo gledati skozi dim, je šepet tisti šibki žarek svetlobe, prihodnosti, ki nas pričakuje.

ZGODBA

Nekoč je bil mož, ki mu je bilo ime Elija. Nekega dne, je slišal šepet.

Ne govorim o šepetanju grdih skrivnosti in opravljanju. Niti ne govorim o prikrivanju. Kar vam hočem pokazati, je glavna vsebina šepeta: bližina. Pozornost, ki je potrebna, kadar hočemo slišati šepet. Tista količina zaupanja in odnosa, ki je potrebna.

Beseda je prišla do njega: “Torej, Elija, kaj počneš tukaj?” “Delal sem vse mogoče za Boga-Vojskovodja-Angelov,” je odgovoril Elija. “Ljudstvo Izraela je zapustilo tvojo obljubo, uničilo dom slavljenja in umorilo tvoje preroke. Samo še jaz sem ostal in trudijo se z vsemi močmi, da bi me ubili.”

Potem mu je bilo ukazano: “Pojdi na goro in stoj pred pozornostjo Boga. Prišel bo mimo.” Orkan je zadivjal skozi gore in uničil skale pred Bogom, ampak Bog ni bil v vetru; za vetrom je prišel potres, ampak Bog ni bil v potresu; za potresom požar, ampak Bog ni bil v ognju; in za ognjom nežen in tih šepet. Ko je Elija slišal glas, si je zavil obraz s šalom, šel do jame in tam čakal. Tih glas je vprašal: “Torej, Elija, povej mi, kaj počneš tukaj?”

Elija je bil dobil vprašanje in njegov odgovor je bil daleč stran od spodbudnega. V tistem trenutku je v življenju doživel sušo in stradanje, videl je vrnitev deževnega oblaka in čudež, ko moke v kozarcu ni in ni zmanjkalo. Videl je, kako so bili ubiti vsi preroki, in kako se otrok vstal od mrtvih. Doživel je vse, dobro in slabo. Bil je v času razcveta in sedaj se je bližal konec osamljene in temne dobe.

Ko je vse, kar veš, da je lepo in prav, daleč stran od resničnosti, ko se ti sanje in upanja drobijo v rokah, ko si izgubljen in ne veš, kaj bi, se ti postavi vprašanje: “Torej, Elija, kaj delaš tukaj?” Zamenjaj ime s svojim in pomisli, kako se počutiš.

Divja, nora nevihta začne divjati v tebi, gorovja se lomijo, potres razočaranj in bolečine povzorča občutek šibkosti in nemoči. Ogenj jeze se razplamti v tebi in požira vse, v kar verjameš.

Takrat si poklican, stran od sveta, v samoto. Vprašanje se ponovi, tokrat kot nežen in tih šepet.

Zviješ se skupaj in se pokriješ s toplo odejo. In zašepetaš nazaj.

ODGOVOR

Je kot drobljiv diamand na tanki, zlati verižci. Tako dragocen, da se ustaviš in ga poiščeš vsakič, ko se spomniš, da ti visi okoli vratu. Samo, da se prepričaš, da je še vedno tam.

Kje je tvoja verižica? Ustavi se in jo poišči, prenehaj početi, kar koli počneš in se spomni na zaklad, ki ga nosiš.

Dogodivščine Down Under v mesecu MARCU

You can hear it before you can see it. But you can't really tell what it looks like until you're too deep in it.

- Bear Grylls

Lahko ga slišiš, preden vidiš, kaj se dogaja. Ampak ne moreš popolnoma videti kako izgleda, dokler nisi globoko v toku.

- Bear Grylls.

Ta verz se nanaša na slap. Ne vem, koliko veste, kaj se dogaja na tem koncu sveta, ampak v mesecu in pol odkar sem napisala zadnji update, se

je zgodilo veliko preveč.

Ena izmed stvari je bil obisk Bear Grylls (Discovery, Man vs Wild).... Anglež, ki se spopada z divjino in vsemi nemogočimi situacijami. Slučajno je naneslo, da snema v Avstraliji in se je odločil pozdraviti našo malo skupnost. Med 40 minutami vprašanj in odgovorov, se je veliko izvedelo, kako se navaditi na prehranjevanje z žuželkami, surovimi ribami (sveže ujetimi), zebrami, ščurki, kako piti lastni urin in pridobiti kapljice tekočine iz slonjega... no, pač dreka. Kako se žena spopade z vsem tem?? Večino časa raje ne ve, kaj se dogaja.

Kot sem rekla, se zgornji verz nanaša na slap. Ko si v reki, ki te odnaša vedno hitreje...in veš, da sledi slap. In imaš možnost skočiti / pasti ali pa porabiti vso moč, da se prebiješ ven iz te reke... kaj narediš?

To je odgovor strokovnjaka. Slap lahko slišiš, preden ga vidiš. In ne veš, kako velik, visok, divji je, dokler nisi že veliko pregloboko in ni več rešitve. Ampak včasih ni druge možnosti kot skočiti.

Ne vem zakaj, ampak več kot prevečkrat se počutim, kot da me reka nekam vodi. Imam izbiro, vem, da sedi slap. Nadaljujem pot in padem skupaj z vodo. Ali pa porabim veliko preveč energije, da se spopadem s tokom in najdem drugo pot, da se spustim do poti, ki se nadaljuje na dnu. Problem je, ker moram sprejeti odločitev, preden dejansko vidim, kaj se dogaja. Mogoče mi je zato ta verz tako zelo všeč.

Nekaj tako preprostega pa tako resničnega.

Druga velika stvar (ali mogoče tri skupaj) je Colour Conference. Kar je Hillsong konferenca za ženske. dvakrat več kot 10.000 žensk za tri dni skupaj. Takšna ali drugačna sporočila o vrednoti in namenu in vlogi žensk. O prostituciji in prodaji deklet, ki si želijo dobre službe, pa padejo v napačne roke. Recimo, da se počutiš samo malo neprijetno, kot vstopiš v dvorano sredi dogajanja in ne veš popolnoma, o čem teče debate. Vse, kar vidiš je (pazi to) več kot 13.000 žensk, prva bolj objokana kot druga. Tisti trije fantje, ki so zadolženi za prenašanje stolov in upravljanje luči in mikrofonov se ti v prvi sekundi morda še najbolj zasmilijo.

Za bolj natančen opis vam priporočam, da kontaktirate Andrejo, ki me je za teh 14 dni prišla obiskat in se je ene izmed teh konferenc udeležila. Ja, dobila sem obiske iz Slovenije. In moram poudariti, kako sede jesti rum kokos čokolado s človekom, ki se jim ne gabijo. Američani, muahaha.

Sicer je pa lepo, sončno vreme. Čas za kratke hlače in ledeno kavo, res pa je bilo nekaj avtomobilov delno nevoznih. Avstralci se ne obremenjujejo preveč za reko vode, ki teče po cesti že od prvih kapljic dežja teden dni nazaj.

Predmeti so naravnost božansko dobri. Eden izmed njih so osnove svetovanja. Vsak se vsaj enkrat spopade s težavami večjimi od tega sveta. Ne bomo profesionalni svetovalci, ampak nekaj pa bomo znali. Psihiatri... zelo koristna zadeva.

Drugi predmet je stopnička višje v retoriki. Eden najboljših govornikov na svetu (ne SAMO po mojem mnenju) je naš profesor. To izgleda tako, da če je razred nezainteresiran in zaspan in zeha, gospod vzame stvari v roke in odide. Ne bo izgubljal časa z nekom, ki noče biti tam, kjer je. Še dobro, da komaj sedim na stolu od navdušenja in me na koncu pouka boli čeljust. Kdo se ne bi hotel naučiti izvedbe nepripravljenih govorih? Ali pa preprosto vprašanje: če imaš 2 minuti v dvigalu s herojem tvojega življenja, kaj boš rekel?? Vsaka beseda šteje.

Kaj boš rekel/rekla danes?? ;)