Bukowski

Če vidiš, da se smejim iz
svojega modrega volkswagna,
ko drvim skozi rumeno luč
naravnost v sonce,
potem to pomeni,
da so me uklonile
roke
norega življenja -
razmišljam o akrobatih na trapezih,
o pritlikavcih z velikimi cigarami,
o ruski zimi v zgodnjih štiridesetih,
o chopinu s torbo polno poljske zemlje,
o stari natakarici, ki mi prinaša še eno
skodelico kave in se mi
nasmiha.

- Charles Bukowski, (Ena za čistilce čevljev)

Pustolovec sem...

Pustolovec sem, ki išče svoj zaklad.
- Paulo Coelho, Alkimist


Kdo sem? Dobro, vem, o tem sem že pisala, o tem sem že razmišljala. Nisem niti prva, niti zadnja.

Sem pustolovec, ki išče svoj zaklad. Ker si želim pustolovščin. Ker se izgubim med potjo. Ker verjamem v zaklade.

Sem večni otrok, ki se ves čas čudi, naivno sprašuje in ničesar ne jemlje za samoumevno.

Zamujam in karakterno mi sede veliko bolje, kakor priti pravočasno. Ali pa celo čakati in se igrati z dolgočasjem.

Ne berem, ker bi mi bilo dolgčas. Berem, ker mi knjige predstavljajo varen domišljijski svet, kamor lahko kadar koli pobegnem. In vedno sem resna, kadar govorim o tem svetu.

Včasih se z izgledom obremenjujem preveč. Takrat se mi ne da iz hiše in je lak na nohtih popoln. Včasih se mi ne da, takrat je lak okrušen, lasje speti, oblačila preprosta, široka in predvsem udobna.

Čarobne besede so: ne upaš si. Kadar je s tem prizadet moj ego, ti bom dokazala nasprotno.

Praktično zaljubljena sem v mamičin avto, ti. Veliki Beli, Lepi Beli, kakor mi paše. Ima svoj karakter, trmast je kot jaz. In delno perfekcionist, kot jaz. Zaljubljenost ni nič drugega kot projekcija samega sebe.

Živela sem v Avstraliji, Sydney, eno najlepših mest na svetu. Moje najljubše mesto na svetu je Edinburgh, Škotska. Kdaj pa kdaj mi je lažje razmišljati v angleščini. Govorim hitro. Ko se zgodi kombinacija, mi zmanjka besed.

Rada sem sama s seboj in mojimi mislimi. To pravzaprav zahtevajo s svojim non-stop vrtenjem.

Doma imam pet Svetih pisem, od tega je eno v slovenščini, ostalo v angleščini. So nekje na tleh poleg moje lastne mini knjižnice. Posteljo si delim s sedemnajstimi plišastimi.... ummm... 'medvedki'.

Precej sem posebna. In točno takšna hočem biti.

Ena v angleščini...

“You Learn.
You Learn

After a while you learn the subtle difference
Between holding a hand and chaining a soul,
And you learn that love doesn't mean leaning
And company doesn't mean security.


And you begin to learn that kisses aren't contracts
And presents aren't promises,

And you begin to accept your defeats
With your head up and your eyes open
With the grace of a woman, not the grief of a child,

And you learn to build all your roads on today
Because tomorrow's ground is too uncertain for plans
And futures have a way of falling down in mid-flight.

After a while you learn...
That even sunshine burns if you get too much.

So you plant your garden and decorate your own soul,
Instead of waiting for someone to bring you flowers.

And you learn that you really can endure... 
That you really are strong 
And you really do have worth... 
And you learn and learn... 
With every good-bye you learn.”


- Jorge Luis Borges

Življenjski cilj - dosežen // Il Divo, Wicked Game

Nekako vendarle mora živeti, dokler ne pride smrt.
- Lev Tolstoj, Ana Karenina


Ena izmed stvari, s katerimi se zabavam v prostem času, so moji življenjski cilji. Saj veste, stvari, ki jih moram narediti, preden bom prestara in vse skupaj samo obžalovala. Očkotu sem obljubila ladjo (ki sedaj elegantno krasi moj desni gleženj), obvezno si moram ogledati Severno Korejo in vsaj enkrat slišati Il Divo v živo. In Voila! Včeraj, 16. septembra, sem lahko z največjim nasmeškom odkljukala cilj.

Priprave so se začele že zgodaj zjutraj. Če sem iskrena, večer prej. V mislih sem se prav počasi sprehodila po garderobi in si srečna ter zadovoljna izbrala garderobo za ta poseben večer.
Odbila je ura, ki mi je dovolila spremeniti teorijo v prakso in začela sem s čudovito rdečo barvo nohtov.  Od veselega pričakovanja sem poskakovala po stopnicah, do svoje sobe, in skorajda mi je uspelo priti do vrha. Potem pa se zgodi tista neverjetna pa tako pričakovana stvar. Brcnem se, spotaknem se in moj nos se nenadoma znajde veliko preblizu parketa. Prva stvar, ki mi skupaj z bolečino šine v glavo je: 'Pa grejo čevlji.' Precej potolčeni prsti na nogah mi namreč popolnoma onemogočijo nošnjo prej izbranih čevljev. Kar pa seveda vpliva na celotno opravo.

Dan je rešen (ne da bi kar koli lahko uničilo ta dan). Odpravimo se na pot, pametno preračunamo čas, se parkiramo, najdemo vhod, spotoma obvezno obiščemo toaleto in prilezemo do sedežev. Pri parkiranju smo imeli srečo (raje ne bi komentirala 'veselja', ki so ga doživeli kateri drugi), da smo lezli do sedežev, pa se mi zdi naravnost brilijanten opis. Pozabili so pač opozoriti vse tiste nesrečneže, ki še nikoli niso bili v Stožicah, da so vrhnji sedeži strmi. In visoko nad dogajanjem. Držim pesti za vse tiste, ki nekoliko trepetajo pred višino.

Končno se ugasnejo luči. V dvorani vsaj, reflektorji s hodnika nam vztrajno svetijo naravnost v oči. Glasbila se oglasijo, fantje začnejo peti in nekam čudaško zveneči 'S-ji' te opomnijo, da športna dvorana ni ravno najboljši primer ozvočenja.

Vseeno - sediš na robu stola (ali se pač držiš naslonjala in dovoliš, da ti členki zaradi strahu pobelijo). Poslušaš, skušaš kaj videti, se na trenutke zaveš, da imaš odprta usta in svoj izraz spremeniš v nekaj bolj ljubkega. Komentiraš to, komentiraš ono in se imaš nasploh super. Nebeško lepi glasovi te popeljejo v ... nebesa, kam pa drugam.

V dobrih dveh urah je poslušalec slišal nekaj starih uspešnic, nekaj novih, eno 'slovensko' (Mojster Jaka so zapeli po naše), nekaj domačih besed (predvsem 'hvala') in izvedel malenkost ali dve o vsakem izmed šitirh glavnih nastopajočih. En Švicar (Urs), en samski, latino-lover Španec (Carlos), Američan (David), najbolj sproščen tudi v govornem delu nastopanja (uporabil je celo 'that's what she said) in en Francoz (Sebastien), moj favorit. Poleg petja, prikupnosti in simpatičnega nasmeška, mu v prid govori tudi priznanje, da rad kuha, in to s Piransko soljo.

Da imajo neverjetne glasove, mi ni treba nikogar prepričevati. Koreografije težke nimajo, lahko pa garantiram, da se znajo pobrati tudi, kadar jim zdrsne na stopnicah. Iz tega se je razvila prav zabavna, pa vseeno odlično izvedena pesem.
Kdor zna, ta zna. In fantje znajo.

Kadar se nisem slinila ali se trudila zadrževati solz, in med tistimi redkimi trenutki, ko me njihove harmonije niso odnesle v višave, sem lahko mislila le na tisti neverjetni občutek, ko si točni v središču uresničenih sanj.

Ponos : Ljubezen

'Ti praviš, poniževalnem... ne govori tega. Te besede zame nimajo nobenega pomena,' je rekla z drhtečim glasom. Ni hotela, da ji zdaj ne bi govoril resnice. Ostala ji je samo njegova ljubezen, in hotela  ga je ljubiti. 'Razumi, da se je tistega dne, ko sem vzljubila tebe, zame vse spremenilo. Edino, kar imam, edino na svetu, je tvoja ljubezen. Če je res moja, tedaj sem tako ponosna, tako trdna, da zame nič ne more biti poniževalno. Ponosna sem na svoj položaj, ker.... ponosna sem na to... ponosna... ' Na kaj je ponosna, ni povedala do konca. Solze sramu in obupa so ji zadušile glas. Ustavila se je in zaihtela.


- Lev N. Tolstoj, Ana Karenina

Zakaj, zakaj, zakaj... o moških in ženskah

'Neki najin bralec nama je poslal Slovar ženskih posrednih izrazov, ki jih je mogoče slišati med značilnimi prepiri.


V redu: s to besedo ženska konča vsak prepir, če je prepričana, da ima prav, in hoče, da on utihne. Moški ne bi nikdar smel s to besedno zvezo opisati ženskega videza. Utegne namreč izzvati prepir, ki se bo končal tako, da bo na koncu ona rekla: 'V redu!'

Pet minut: pomeni za žensko približno pol ure. To je enakovredno petim minutam, kolikor bo še trajala nogometna tekma, kadar moški reče, da bo odnesel smeti v zabojnik po koncu tekme.

Nič: pomeni 'nekaj'. 'Nič' navadno pomeni, da ima ženska občutek, kakor da bi jo nekaj dušilo. Pogosto je to znamenje za začetek prepira, ki bo trajal 'pet minut' in se bo končal z besedno zvezo 'v redu'.

Kar daj: (s privzdignjenimi obrvmi) takšno izzivanje se bo končalo tako, da se bo ženska razburila zaradi 'ničesar' in na koncu pribila 'v redu'.

Kar daj: (z normalnim izrazom na obrazu) pomeni 'vdam se' ali 'počni, kar hočeš, meni je vseeno'. Navadno vas bo čez nekaj minut doletel 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi, ki mu bo sledilo 'nič' in 'v redu'. Z vami bo nato spregovorila čez 'pet minut', ko se bo pomirila.

Glasen vzdih: pomeni, da si misli, da ste bedak, in se sprašuje, zakaj zapravlja čas in se prereka z vami zaradi 'ničesar'.

Oh?: na začetku stvaka navadno pomeni, da vas je ujela na laži. Primer: 'Oh? Govorila sem s tvojim bratom o tem, kaj si počel sinoči.' in 'Oh? In jaz naj ti to verjamem, kaj?' Medtem ko bo metala vaše obleke skozi okno, bo povedala, da je 'v redu', vendar se ne poskušajte izmotavati s še večjimi lažmi, sicer boste doživeli 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi.

Je že v redu: pomeni, da hoče temeljito razmisliti, preden vam bo vrnila milo za drago. 'Je že v redu' pogosto izrečejo ženske skupaj z 'v redu' in v zvezi s 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi. Nekoč v bližnji prihodnosti, ko bo o zadevi premislila in naredila načrt, se boste znašli v hudih škripcih.

Izvoli: to ni izjava, temveč ponudba, da smete govoriti. Ženska vam dopusti, da poveste kakršen koli izgovor ali razlog, zakaj ste naredili tisto, kar ste naredili. Če ne boste povedali resnice, boste na koncu slišali še 'je že v redu'.

Res?: ne sprašuje o tehtnosti vaših izjav, temveč samo pripoveduje, da vam ne verjame niti besedice. Če boste hoteli kaj pojasniti, boste dobili odgovor 'izvoli'. Čim več izgovorov ji boste povedali, tem glasnejši in tem bolj sarkastični bodo njeni 'res?', začinjeni s številnimi 'oh' s privzdignjenimi obrvmi in končnim 'glasnim vzdihom'.

Najlepša hvala: ženska bo to izrekla, kadar vas je sita. Pomeni, da ste jo globoko prizadeli. Sledil bo 'globok vzdih'. Po 'globokem zvdihu' je ne sprašujte, kaj je narobe, saj bo odgovorila 'nič'. 'Nekega dne' boste spet smeli biti intimni z njo.


- Allan & Barbara Pease, Zakaj moški lažejo in ženske jočejo





Je res, ni res... ne vem. Odločite se sami. Meni je samo neverjetno zabavno :) mogoče zato, ker se v tem skriva precej resnice.

Kava presenečenja

'Tudi sam sem podobno sanjal o lastni pomembnosti, upal na ljubezen in si na smrt želel, da bi jasno zagledal svoj odsev v vodi, a je sploh nisem nehal burkati.'
- Mark Nepo, Knjiga prebujenja

Včasih se preprosto zbudiš na napačni strani postelje. Vse, kar gre narobe, ti pač gre narobe in že pred sedmo zjutraj veš, da danes ni tvoj dan. Obstaja samo ena rešitev - sprejmeš dejstvo, daš vse od sebe in se za vsak slučaj premakneš samo takrat, ko je to nujno potrebno. Ves čas se opominjaš, da bo dneva kmalu konec, globoko dihaš, trikrat premisliš, preden kaj rečeš in predvsem ne dovoliš, da te stvari spravijo iz tira. Zlomljen noht, obvezen obisk lekarne, ki zahteva kilometer hoje v portoroški vročini, napačna izbira pijače,.... seveda, danes sem na vrsti jaz. Pri tem lahko uporabiš kanček sarkazma.

Včasih naletiš na ljudi, ki so se preprosto zbudili na napačni strani postelje. Moti jih vse. Od tvojega načina dihanja, do mežikanja in premikanja trepalnic. Žal mi je, zelo mi je žal. Priporočam, da sprejmeš njihov slab dan, spet globoko dihaš in se opominjaš, da se vse prej ko slej konča. Lahko si v glavi prepevaš pesem, ki te spravi v dobro voljo, če pa hodiš na strani drznih ljudi, jo morda lahko mrmraš na glas. In pri tem tvegaš grd pogled, ostro besedo, dežnik v hrbet, ... Zamisli imam neskončno. To počni na lastno odgovornost.

Včasih se zbudiš še pred soncem, s ščepcem groze ob misli, kaj vse te čaka. Za trenutek si zaželiš, da bi si lahko v tem dnevu ukradel minutko ali dve za postanek, počitek, potem pa se spomniš, da bi moral po tem počitku znova zagnati motor na polno hitrost. Odločiš se, da je pametneje preživeti dan na adrenalinu in si na koncu čestitati s ponosom v očeh.

Za dobro jutro naletiš na skupino ljudi, ki ti obljubljajo slab začetek. Sprejmeš, dihaš. Samo korakaj, step by step do večera. Kot vse, se tudi ta mučen trenutek konča in lahko nadaljuješ s svojim dnem.
Potem pa naletiš na drugo vrsto ljudi. Ti te zabavajo, spravijo v dobro voljo. Kljub tvojim nesposobnostim, primankljajem, očitnim pomanjkanjem energije, nekoliko prenešene slabe volje, jim ne prideš do živega. Vodijo te, te presenetijo in preden se zaveš, sediš za mizo, klepetaš z neznanci, smeješ z natakarico in v roki držiš svojo šalčko bele kavice.