Nineteen Minutes

He'd once tried to mathematically figure the effect of routine on happiness, but there was an interesting twist to the calculation: The measure of joy brought by the familiar was amplified or reduced by the individual's resistance to change. Or - as Lacy would have said, English, Lewis - for every person like himself who like the worn grooves of the familiar, there was another person who found it stifling. In those cases, the comfort quotient became a negative number, and doing what came habitually actually detracted from happiness.

- Jodi Picoult, Nineteen Minutes

Vest

'Moje srce je izdajalec,'
- Paulo Coelho, Alkimist


Vsi bolj ali manj poznamo mojo obsedenost z Alkimistom. Zgodba o potovanjih, puščavah, lovu za sanjami, o lažeh, prevarah in jokanju na trgu, o neznanem, o ljubezni na prvi pogled, prijateljstvu, kraljih in pastirjih. Zgodba o pogovoru, o šepetu s srcem.

Da ne bomo pisali o čem tako abstraktno oprijemljivem, recimo raje o šepetu z vestjo. Vsaj v tem primeru. Sicer je lahko kar koli :)

Poleg te moje bralne navade, vsi še bolj poznamo tiste tipične izjave o krivi vesti, o moralnem občutku, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem o krivi vesti. Vest, kot tisti tihi (čeprav včasih glasni) notranji glasek, ki ti narekuje, če ne kar zapisuje, tvojo pot skozi življenje.

Imela sem obdobje, ko sem morala na veliko in široko razlagati, naj se ljudje ne obremenjujejo z mojim odnosom z mojo vestjo. Prvič, to je moja stvar. Drugič, moja vest in jaz sva v resnici precej dobri prijateljici. Nekako si vse poveva, ponavadi vnaprej, kakor koli že to deluje.

Vest mi nikoli, ampak res nikoli, ne obesi občutka krivde.

Ja, vrže mi grd pogled, ko delam spet kakšno neumnost. Potrpežljivo zavija z očmi, ko se odločam o nečem, kar že vem odgovor, pa lažem sama sebi. Včasih brezglavo drvim v nekaj, kar vem, da je slaba ideja. Takrat me prime bolj grobo. Na ljubeč način, seveda.

Moja vest pa prav tako ve, da sem človek, ki dela napake. In to celo mlad človek, ki se z vsemi štirimi upira odraslosti in modrosti, ki pride s tem groznim obdobjem. Dvojno težko delo za to mojo drago prijateljico :)


Vest mi dovoli, da uživam življenje in da delam napake. Ve, da se pravzaprav o tem gre - živeti življenje. Ve, da v resnici nimam namena nikogar prizadeti, se igrati z drugimi, da bi dobila svoje. Ve, da bom slej ko prej popravila napake, da se bom obremenjevala in da me bo morala tolažiti, ko bom kaj obžalovala. Ponavadi obžalovala kakšno nenamerno zadano prasko drugim. Ve, da tega nočem in si nikoli nisem želela.

Kaj bi bil smisel, da bi na vse to obesila še krivdo?

Torej. Preberite Alkimista, posebno pozornost usmerite v del, kjer se pastir pogovarja s svojim srcem, bolj proti koncu knjige. In prosim, nikar se ne poskusite spremeniti v veter. Že debata z notranjim organom zna biti čudna zadeva....

Rešitev

Hoffman: 'Prepričan sem, da je gospod Martin žrtev prezahtevnega sveta, pred katerim ni znal ubraniti suverenosti. Morda ni mogel ali hotel izpolniti pričakovanj okolice - staršev, vrstnikov, učiteljev, žene, družbe. Bil pa je hkrati prešibek in premalo pogumen, da bi potegnil črto. Rekel ne. Edino rešitev je našel v umiku. Najprej v alkohol, potem v pozabo. Potem v še večjo in nazadnje v popolno pozabo.'

//

Hoffman: 'Vrnil se je iz dolgega potovanja. Vrnil se je v svet, ki ga je zapustil pred mnogimi leti, zdaj pa ne ve, ali je v njem še dobrodošel. Ko je bil ranjen, se je zdelo, da je cel; zdaj, ko je znova zaceljen, pa je razklan: med da in ne, dvom in upanje, strah in pogum. Zdaj je edino, kar v resnici ima in česar mu nihče ne more odvzeti, svobodo, da reče ne.'


- Evald Flisar, Kaj pa Leonardo?

Na poti s seboj

'Obstajata dve vrsti ljudi - tisti, ki ostanejo doma, in tisti, ki gredo po svetu. Če bi me kdo pritisnil ob zid in zahteval odgovor na vprašanje, h kateri vrsti sodim, bi priznal, da k obema. Ostal sem doma in odšel sem po svetu. In to še vedno počenjam. Ostajam, odhaja. Vračam se in spet bežim. Zasledujem samega sebe? Mogoče. In če kdo misli, da je to le ena paradoksalnih domislic, ki jih rad polagam v usta svojih dramskih likov, se moti. To, kar se v  mojih hlačah in čevljih sprehaja po Ljubljani, Londonu, Džakarti, Tokiu in še marsikje, sta prav zares dve osebi v enem telesu. Ena bi vedno znova nekam šla, se gibala, se izpostavljala naključjem, nevarnostim. Druga bi ždela med štirimi stenami in čakala, da svet pride k njej in ji potrka na vrata. In ko ji res potrka na vrata, se ta oseba najraje potuhne in se dela, da ni doma. Ta oseba je introvertiran sanjač. Ona druga, ki ne more najti miru, je ekstrovertiran avanturist. Ta hoče biti tam, kjer se stvari dogajajo. Noče stati ob strani, hoče biti del igre.
Ali se ni ta razkol začel že v otroštvu, v gerlinskem gozdu, ko sem sprevidel, da obstajata paralelna svetova, svet fikcije in svet resničnosti, in da živimo večino časa v obeh? Zanesljivo je samo to, da ta dva človeka v eni kljub oviram, ki jih postavljata, in pastem, ki jih nastavljata drug drugemu, živita v skoraj zgledni simbiozi. Tisti, ki mu je ljubša fikcija in raje sanjari o svetu, si v domišljiji ustvari sliko ter nato čaka, da se drugo odpravi to sliko preverjat. Poročilo, ki ga prinese s poti, je praviloma negativno: svet ni takšen, kot si ga je prvi zamislil. Sanjaču je ta novica več kot po volji, saj mu daje pravico, da sanjari naprej. Avanturist pa seveda komaj čaka, da gre lahko preverjat naslednjo sliko sveta, ustvarjeno v domišljiji. In tako sta zadovoljna oba.'

- Evald Flisar, To nisem jaz, Na poti s seboj (poglavje 5)


... eden mojih najdražjih....

Objeti svet

Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je.

- Elizabeth Gilbert; Jej, moli, ljubi

Vsi smo včasih majčkeno nostalgični. Enkrat si želimo, da bi lahko čas zavrteli nazaj, drugič obujamo spomine z namenom, da se smejimo bedarijam. Vedno pa to nekako prikaže spremembo, pot, ki smo jo prehodili od takrat do sedaj. To ni nujno prijazno in spodbudno. Vidimo, kako daleč smo v resnici od naših želja in ciljev preteklosti.

Trenutno sem imela enega podobnih trenutkov, z eno samo razliko. Videla sem želje in cilje, videla sem pot in se uščipnila, da bi videla, če sem res budna. Da sem seveda preverjala fotografije in ostale dokaze, je samo malenkost.

Daleč, daleč nazaj v času, ne tako zelo daleč, daleč stran v prostoru, sem sedela na tleh, pred globusom in merila korake. Prbližno ena konica prsta je moja Slovenija. Koliko časa mi vzame torej do otočka nekje severno-zahodno od nas? London, mesto Harryja Potterja, angleščine, (nekaj, kar me je v zahvalo tetke in boybandov spremljalo verjetno od dneva ena), je bilo preprosto daleč stran. Upala sem, si želela in sanjala. Ampak gremo biti resni. Da bi kdaj prišla tja, to je pač predaleč.


Danes spet merim razliko. Spet me videz vara in mi šepeta, kako je to daleč. Predaleč. Potem pa pridejo spomini. Kje vse sem že bila. Evropa. Konček Afrike imenovan Egipt (naj šteje, prosim). Amerika. Avstralija. Tega niti ne morem videti na globusu istočasno kot mojo malo Slovenijo.

London. Sanje. Mogoče si daleč, ampak definitivno znotraj dosega.


Če bo moja pot šla tako naprej, bom prvi komercialni potnik na Luni.... kdo bi posodi prste za merjenje razdalje???

Perfect Match

July. The town pool. A hundred and two degrees in Maine, a record.
'What if i sink?' Nathaniel asked me. I stood in the shallow end, watching him stare at the water like it was quicksand.
'Do you really think I'd let you get hurt?'
He seemed to consider this. 'No.'
'All right then.' I held out my arms.
'Mom? What if this was  a pit of lava?'
'I wouldn't be wearing a bathing suit, for one.'
'What if I get in there and my arms and legs forget what to do?'
'They won't.'
'They could.'
'Not likely.'
'One time is all it takes,' Nathaniel said gravely, and I realised he'd been listening to me practice my closings in the shower.
An idea. I rounded my mouth, raised my arms, and sank to the bottom of the pool. The water hummed in my ears, the world went slow. I counted to five and then the blue shimmied, an explosion just in front of me. Suddenly Nathaniel was underwater and swimming, his eyes full of stars and his mouth and nose blowing bubbles. I caught him tight and broke the surface. 'You saved me,' I said.
Nathaniel put his hands on either side of my face. 'I had to,' he said. 'So you could save me back.'

- Jodi Picoult, Perfect Match


....obvlada.... predvsem v pripovedovanju, da svet ni črno-bel....

Varuh v rži

'Poznaš tisto pesem Ko skozi rž bi stopil in zasačil koga? Rad bi ....'
'Tako gre Ko skozi rž bi stopil in srečal koga!'  je rekla stara Phoebe. 'To je pesem. Robert Burns jo je napisal.'
'Vem, da jo je napisal Robert Burns.'
Vendar je imela prav. Res gre takole: 'Ko skozi rž bi stopil in srečal koga.' Vendar tega takrat nisem vedel.

'Mislil sem, da je ko bi koga zasačil,' sem rekel. 'N, ja, jaz si v mislih vedno predstavljam vse tiste otročke, ki se igrajo na nekakšnem velikem rženem polju in to. Tisoče otročičev, in nobenega drugega - nikoga od velikih, mislim - razen mene. In jaz stojim na robu nekakšne nore pečine. In stojim tam in moram ujeti vsakogar, ki bi lahko padel čez rob - mislim, če se lovijo in ne gledajo, kam stopijo, takrat se od nekod pojavim jaz in jih ujamem. In to bi delal ves dan. En tak varuh v rži in to. Vem, da je noro, ampak je to edino, kar bi resnično rad bil. Vem, da je noro.'