Sofija

'Moj svet je suženj mojih misli.' - Evald Flisar, Čarovnikov vajenec

Ko spreminjaš način razmišljanja, to vpliva na vsako kratko sekundo tvoje večnosti. Moč ima nad tvojo prvo in zadnjo misel. Še več, naseli se v tvoje sanje in se bori s teboj vse do sončnega vzhoda.

Trenutek za trenutkom se srečuješ s presenečenji. Nekaj, kar je bilo prej samoumevno, zdaj nima več smisla. Nenadoma hočeš nekaj, na kar prej ne bi niti pomislil. Ne poznaš se. Ne veš, kaj ti je všeč, česa ne maraš, česa si želiš. Vsak ura je nova, drugačna, ko se spet znajdeš v otroških čeveljcih in se znova učiš hoditi. Lahko samo upaš, da se boš tako počutil tudi, ko padeš. Ko ti zmanjka ravnotežja, padeš na rit, se začudiš, pobereš in korakaš naprej.

Novim čudesom naproti.

Nekaj navdihujočega in osebnega

Sanje so odgovor na vprašanje, katerega še ne znamo postaviti.

- Fox Mulder

Sebične vrste človek sem.

Rada imam ljudi, večkratdnevno kofetkanje, kjer stokam o problemih, delim srečo in uspehe, ali pa delim takšne in drugačne nasvete.

Zjutraj rada pospim, kar dejansko ni spanje. Samo ležanje v postelji, gledanje nanizank na računalniku, poslušanje glasbe ali branje. Ampak v postelji, z možgani na off, brez stika s svetom.

Še rajši imam svoje zlate trenutke, ko ležim na modrem poletnem ležalniku, skrita za črno ograjo balkona, s sončnimi žarki na sebi (in upanjem na dobro rjavkasto barvo), melodijo nekje daleč v ozadju in knjigo v roki. Včasih imam zraven sebe tri različne knjige – ena za izobrazbo, druga za čisti užitek, tretja pa za trmo... zato, ker sem si zadala cilj, da jo preberem. In jo bom prebrala. Na žalost sem letos obupala že nad knjigo ali dvema. Včasih sem zvesta in ostanem pri eni knjigi, včasih jih menjam pogosteje kot je Casanova menjal svoje. Tukaj ne ciljam na knjige. Po nekaj straneh se nagnem, s tal poberem, in si z največjim veseljem privoščim sladki čaj (črni, med in mleko, prosim), čokolado ali pa kakšno drugo dnevno muho. Čeprav se telefonu hočem izogniti, mi ne uspeva najbolje. Pogledam ga na nekaj minut, čisto v resnici pa hočem samo izginiti in odpotovati nekam daleč. Ne nazaj v Avstralijo.

Zgodbe me ponesejo čez galaksijo, skozi prostor in čas. Vsaj takrat mi uspe večino misli ujeti in jih fokusirati na eno samo stvar. Običajno poskakujejo kot na tisoče ping pong žogic, po možnosti raznolikih barv.

Kot sem že rekla – sebične vrste človeka sem. Ob določenih dnevih se grem pisateljico. Takrat počnem to, kar naj bi pisatelji počeli. Berem. Pišem. In sanjarim. Cele dneve nočem početi nič drugega kot to.

Ok, zraven mogoče pogledam televizijo, klepetam s prijatelji, kuham (to je novost), pospravljam (o tem kdaj drugič) in počnem ostale, bolj nadležne stvari, ki pa mi na žalost kradejo dragocen čas. Ampak skozi vse to berem, pišem in sanjarim. Vsak trenutek je trenutek navdiha, nove ideje. Vsaka beseda je del sestavljanke in vse, kar mi hodi po glavi je, ali mogoče ta beseda sede v trenutno zgodbo mojega življenja.

Pisatelji smo sebični. Če je v tebi vsaj delček te vrste umetnosti, boš to priznal. Srhljivi del je, da se dejansko trudim to postati. Ne za druge, zase.

Ker to sem, in to počnem ne glede na to, kaj dejansko dela moje telo.

Berem. Pišem. In sanjam.

Na hladne zimske dni

Kdor prav razume besede o lepi prihodnosti, bo še bolj izkoristil sedanjost.

- R. Kerševan

Sedaj, ko je zimskega hladu že skoraj konec, se mi zdi ravno pravi trenutek, da vam opišem tisto, za kar si rada predstavljam, da si želi večina ljudi doživeti v živo, jaz pa sem ena izmed mnogih srečnežev, ki jim je to dejansko uspelo.

Novo leto v Sydneyu, Avstralija.

Mogoče bom raje začela z božičem. Sredi poletja, ko človek pričakuje tipično avstralsko vročino, nad 40 stopinj prijatelja Celzija, bleščeče bele blaže in sinje modre valove, smo mi obsedeli znotraj štirih zidov, in razmišljali, ali naj oblečemo tisti topel par nogavic, ali pa bi to bilo že pretiravanje. Sonce je namreč tisto, kar Avstralijo greje. Česar pa mnogi ne vedo, je velika količina dežja, ki rada uniči predstavo vroče države. In ravno to se je moralo zgoditi v mesecu decembru.

Dež. Dan za dnem. Pomanjkanje suhih čevljev. Sivina. Mraz bi že težko rekla, topolota pa mi tudi ne gre z lahkoto z jezika... Pravo vreme torej, za poležavanje na kavču in zijanje v televizijski ekran. Šole je bilo konec, torej se spanca tudi ni primanjkovalo. Vse skupaj pa je samo še pripomoglo k moji želji, da se čim prej vrnem v Slovenijo. Mrzlo, ampak domačo.

Na božični večer je udarila sopara, pobožala sem pravo kamelo, na poti proti domu smo k sebi domov povabile kogar koli brez načrtov in osamljenim večerom pred seboj, skupaj smo pojedli nekaj hitro pripravljene hrane s strani profesionalcev, se poveselili, zvečer pa smo si tri sostanovalke izmenjale darila. Malo prejokale, glede na to, kakšna prihodnost nas je čakala... ne samo, da je to naš prvi in zadnji skupni božič, v roku slabih treh tednov bo vsaka končala na svojem kontinentu.

Naslednji dan je bil malo bolj pomenljiv. Nekaj sonca, kar je dalo ravno dovolj topline za kratke rokave in hlače, veter pa nas je lepo opominjal, da plaža še vedno ne pride v upoštev. Torej smo šle v park. In tam počele, kar 4 mlade dame pač počnejo... zvijajo se po drevesih, kričijo, se smejejo in naredijo na tone fotografij. Za spomin.

Od tistega dne dalje, so se vrstili samo čudoviti, topli dnevi.

Z največjim nasmehom na obrazu vam torej sporočim, da je bil zadnji dan v letu veliki uspeh, prestop pa še lepši. Ko sem se zjutraj zbudila in zagledala sonce visoko na nebu, še nisem imela nobenih načrtov. Pač, avstralski način. Po kosilu je kocka padla - gremo na izlet z vlakom, v bolj, khm, 'dražji' del mesta, kjer je vsaka hiša prava vila. 'Naša' je slučajno izgledala kot pravi izgubljeni, ampak super dobro ohranjeni tempelj, s kipi, knjigami za vsakim kotom, dvakrat toliko postelj kot sicer ljudi, ki so v njej stalno naseljeni in še več sob. Vglavnem, bala sem se sprehajati preblizu stene. Zunaj ogromen vrt, drevesa, spet kipi, bazen, žar in predvsem pogled na celoten Harbour oz Sydneysko pristanišče.

Preden se je vsaj za stopinjo ali dve stemnilo, smo se torej (ali pač sem se) namakali v bazenu in se režali sreči, ki se nam je za ta dan zagotovo pridružila.

Ob devetih se je začel ognjemet za družino in otroke... Moja lokacija je bila sicer dovolj odmaknjena, da se ropota ni slišalo tako zelo močno, so pa zato ladje z veseljem nadoknadile izgubljeno.

Večerja.

Čeprav je v najbolj priljubljen ognjemet točno pod mostom, je to samo majhen del vsega pripravljenega. Odštevanje, napetost, nekaj kratkih vzlikov, v veliki večini pa pričakovanje. Pa se je začelo... in trajalo ... in trajalo ... Brez posameznikov, ki bi svoje čare pošiljali v nebo, brez glasnih pokov, čudovit razgled, usklajenost, .. moja glava je takoj zbezljala na organizacijo. Priprave, živčnost ljudi, ki so bili za to odgovorni... uf. Poleg toplote, lepote, zabave in neverjetne dolžine vsega skupaj, je bilo za ceniti veliko več.

Tisti v centru mesta, tik pod mostom se najbrž niso strinjali z menoj v čisto vsem. Preden so lahko odšli nazaj domov, v tople postelje, so morali ostati na mestih do šeste ure zjutra. Ampak, kdaj se je pa avstralcem še kam mudilo?

Srečno novo leto!! :))

Veseli December

Pustolovec sem, ki išče svoj zaklad.

- Paulo Coelho, Alkimist

Poleg normalnih, pričakovanih posebnih dni v mesecu novembru (prvi november??) in prvi polovici decembra (jej, Miklavž!), se je v trenutni zgodbi mojega življenja odvilo še nekaj drugi zanimivih stvari.

Zaročna zabava, poslovilne zabave, nakupovanje poročnih oblek, ... Zelo malo sonca in precej dežja.

Diploma. Najprej nova obleka, čevlji, nakit. Večerja, ki bi lahko bila maturantski ples na manjši stopnji. Nobenega organiziranega plesa, samo večerja, nekaj kratkih zabavnih točk in študentje, ki lahko pojejo in plešejo kot sam Michael Jackson za zaključek večera. Vse skupaj traja približno tri ure.

Naslednji teden je sledila podelitev diplom. Zaslišiš svoje ime, pokimaš ravnateljici in zakorakaš po odru pred 3 tisočimi neznanci. Ostalih pet poznaš, ker slučajno z njimi živiš. Na sredini odra te čakata Brian & Bobbie Houston, začetnika in glave Hillsong česar koli. Streseš roke, se nasmehneš, vzameš diplomo in odkorakaš. Dekleta smo dovolj srečke, da nas nekdo pričaka, ki nam pomaga z odra s preprostim dotikom roke.

Med počitnicami smo pripravili festival. Kar pomeni, da zapremo dve cesti, povabimo razne gostilne, bare, mini domači živalski vrt, stojnice z nakitom in otroškimi igrali, predsavo kač in kuščarjev. S sončno kremo smo prirpavljeni na lepo, sončno in vroče vreme, s plastičnimi pregrinjali pa na dež. Hvala Bogu, niso rumene barve. Prva polovica dneva je minila skupaj z vročino, druga pa z dežjem in poplavo cest. Nobenega presenečenja, ceste poplavljajo neprestano. Dobra stvar All Star čevljev je, da imajo luknje. Da bi se obremenjevala s poplavo med vrsti bi bilo čisto nepotrebno. Ampak lahko smo naredila tisto, kar sem si skrivno že dolgo želela - rešiti družino majhnih zajčkov. Menda hrčkov v Avstraliji ni... ups. V zahvali poplavi in mini domačem živalskem vrtu, sem lahko postala heroj premraženim in mokrim, vsega hudega navajenim uhljačem.

Sledil je topel tuš ter zaplesana in zapeta predstava o božiču.

Izmed mnogih redkih toplih dni pa en ostaja dobro izkoriščen. Sydney, kot priobalno mesto, je razvejan, s plažami, polotoki, zalivi in logičen način potovanja je torej trajekt ali vodni taxi. Stari deli mesta so tisti iz poznega 18. ali zgodnjega 19. stoletja. Cockatoo Island je otok objet nekje med ostalimi lovkami mesta. Eno izmed prvih naseljenih območij in predvsem osredotočeno na industrijo. Tistega sončenga dne je bila odprta razstava vseh umentikov iz ulic. Grafiti, uničeni avtomobili in smeti spremenjene v navideznega človeka, skupaj s propadajočimi starimi zgradbami, ki skrivajo zgodovino in zgodbe svojega začetka. Ogromne ročno sklesane jame mi povejo, da so bili to prvi zgrajeni silosi v Avstraliji in da je nekaj prvih zapornikov tega kontinenta umrlo v procesu. Samo še stene in star kamin sporočajo, da se je tukaj nekoč nekaj dogajalo. V sosednji zgradbi pa prirejajo poroke, konference in razprodaje.

Predstava umetnosti se je odvijala na drugem koncu otoka in ti je ob vsej svoji razkošnosti in količini sporočil povzročila glavbol. Še dobro, da te čisto na koncu čaka mala pizerija, s pogledom na morje, mesto in sončni zahod.

Med vsem tem pa sem že skoraj tekoča v branju korejske abecede in poznam vse štiri letne čase. Za mesece uporabljajo številka, ampak najpomembnejše je moj lastni podpis.

Barva, morje in plaža se mi izmikajo kot pesek med prsti. Novo leto bo pa uspeh!

Zakaj obožujem Avstralijo

Vsako človeško bitje bi moralo v sebi hraniti sveti plamen norosti in se istočasno obnašati kot normalna oseba. - Paulo Coelho

In točno zato obožujem Avstralijo.

Za začetek grem par mesecev v vzratno. Očitno BlackBerry aka ČrnaBorovnička rad ne deluje tako kot bi moral. Ne vem, zakaj. Po prvem popravilu, se je pokvaril spet isti dan, po drugem popravilu se je čez nekaj ur pojavila ista napaka. V sredo, četrtek, petek, soboto (po telefonu) in v ponedeljek sem torej preživela vsaj dobri dve uri v trgovini s telefoni. Finančne strani raje ne omenjam. Preveč v detajle.

Zgodovina me uči, da se z Avstralci veliko več doseže na prijazen način. Ti prijazen do mene, jaz prijazen do tebe, bi rekel Tarzan. Ampak nekje je pač treba začrtati mejo. In to je bil moj cilj današnjega dne.

Na žalost pa se včasih počutiš naravnost neumno. Zato v tistem trenutku pograbiš torbo, odkorakaš iz trgovine, delaš ovinke, dokler se ne odmakneš neprestani gneči človeških mravelj in dihaš. Če si jezne narave, potem brcaš v steno, mogoče smetnjake. Izogibaš se avtomobilom. Še dobro, da nisem jezne narave. (??!)

Zgodilo se je, da se je starejši gospod odločil odkorakati mimo. Slučajno ima dve hčeri, 19 in 13 let, in ne more odkorakati mimo mladega dekleta v očitno stresni situaciji, ne da bi vsaj nekoliko pomagal. Povabil me je torej na kavo in klepet. Ko se odločam, kaj narediti in kaj ne, upoštevam mnogo različnih faktorjev. Seštevek teh je bil, zakaj pa ne.

Kaj pa lahko drugega tare dekle, kot pa zlomljeno srce? Prvih nekaj minut je tako preživel v monologu tolažbe, da bo pravi že prišel. Dokler jih ne zapiram neprestanimi klici, smsi in vsem ostalim, kar dekleta pač počnejo. Fantje so radi svobodni. Očitno sem si nasvete vzela k srcu, kakor si je pač razložil moj smeh.

Ugotovila sem, da se je moj novi prijatelj Julian rodil gluh in zdaj bere iz ustnic in delno uporablja aparat. Zato se je naučil, kako ravnati z ljudmi, posebno s tistimi, ki so nežnejšega spola. Nadutežev pa sploh ne prenaša. Žena mu je umrla in zadnjih 10 let sam vzgaja hčerkice, najpomembnejša lekcija, ki ju je naučil, pa je, da je življenje lepo, če ga uživaš. In da je vsaka lekcija del življenja. Vsak ima svoje vzpone in padce, najlažje pa se obdržiš pri zdravi pameti, če treniraš svoje srce.

Obožuje vsako irsko malenkost in igra irske bobne. V irskem baru, kjer pije svoj irski pir.

Študiral je antično zgodovino (še dobro, da s seboj nosim Homerjevo Odisejo), kar mu da vso pravico da me označi za daljno potomko Filipa Makedonskega. Ista država, zakaj pa ne. Pomudila sva se tudi okoli tragedij njegovega direktnega potomca, Aleksandra Velikega. Kakšen moški!

Po dobrih 15 minutah je odšel, da mu ne bi odpeljali novega avtomobila. Japonskega, ne mara nemških BMW-jev.

Pa je bil moj svet spet lep.

Še sanja se ti ne...

Anyone truly committed to life never stops walking. - Paulo Coelho, Aleph

Kdor koli zares predan življenju, nikoli ne preneha stopati... - Paulo Coelho, Alef

Naj najprej naredim samo kratko objavo: Sydney v pomladi je nebeško lep. Ne samo na zunaj, vsak delček. Sončni vzhodi in zahodi, noči s polno luno in dnevi ravno pravšne toplote.

Zdaj pa k bistvu.

V stanovanju imamo televizijo. Brez kabla, kar sicer uniči definicijo televizije. Imamo škatlo, ki je prevzela to ime. Ekran in zvočniki, brez daljinca, torej uporabljamo samo gumbke na škatli.

Imamo tudi drugo škatlo, manjšo, ki prebira DVD-je in informacije prenese v veliko škatlo. Z daljincem in brez omejitev. Tako da lahko gledamo DVD s katere koli celine. Za vse tiste, ki vam te omejitve niso najbolj domače, naj razložim. Vsak kontinent ima svojo cono in zaklenjen DVD. V ZDA je ta cona druga kot v Evropi, Avstralija je spet nekaj posebnega. Kupiti disk iz Amerike morda ne bi bila najboljša ideja, ker ga v navadnem predvajalniku ne bi mogel gledati. Srečno.

Torej, ta mala škatla je poli-lingvistična. Gledamo Cvetje v jeseni in Poletje v školjki, skupaj s filmi vseh drugih sostanovalk, ki so pripotovale sem z mlade celine. Skupaj pa lahko uživamo tudi v 'domačih' filmih. In vsaj dve sva precejšnji ljubiteljici te vrste početja.

Radi gledava vse vrste filmov. Od smešnih, do meni ne smešnih, do njej popolna nerazumljivih, do napetih dram, grozljivk, nadeljevank in nanizank. Skorajda karkoli nama pride pod prste.

Še posebej uživava v nanizanki Kosti (aka Bones). Sčasoma se zaljubiš v čisto vsakega junaka in večkrat ti uidejo vzkliki, ki bi bolj prijali živi osebi kot pa nekomu, ki svoje celotno življenje skriva v škatli.

Najbolj pogost stavek je: You don't even know!! Pojma nimaš, še sanja se ti ne, niti predstavljati si ne moreš. Vse to sede v prevod. Da postavim vse skupaj v kontekst:

kot opazovalci, vidimo, kaj se dogaja z vsakim posebej, medtem ko vsi člani televizijske družine nimajo pojma, kaj se dogaja, če niso sredi dogajanja. Včasih se zgodi, da midve veva resnico, zaključek, pomemben dogodek, ki se bo zgodil v trenutku, ko zavijejo za vogal. Oni pa ne. In v takšnih trenutkih zakričiva You don't even know!

Bolj domača bo mogoča razlaga Prevzetnosti in pristranosti. Tisti, ki vemo, kakšen je konec, se samo nasmihamo vsem prepirom in pogovorom, ki jih junaki med seboj odigrajo v prvem trenutku. Ko gre vse narobe in mislijo, da se je njihov svet končal.

Poznamo tudi zgodbe, kjer so junaki srečni, pa nimajo pojma, da se bo vsak trenutek vse skupaj končalo. V Hiši na jezeru, ko Sandra Bullock sameva v gostilni, si ni mogla niti misliti, da njenega heroja ni, ker ji ga nekaj dni prej ni uspelo obdržati pri življenju (pardon za tiste, ki sem vam pokvarila konec).

Po še posebno napeti epizodi, ko smo skakali po kavču in kričali vse mogoče, sem se postavila v vlogo tistih junakov iz škatle. Nikoli ne vem, kaj se v resnici dogaja, dokler ne pridemo do konca filma. Ne vem, zakaj je nekdo rekel besede, ki so bile izrečene. Niti približno si ne morem predstavljati, kaj bo sledilo, kako se bo izteklo. Samo vprašam se lahko, kaj se skriva za ovinkom.

Nenavadna misel, vem. Ampak jutra so postala veliko bolj zabavna, ko sem se zbudila in si rekla: You don't even know!!

Pozdravljen, September!!

Ko ti knjige cele dneve delajo družbo, je vsaka nova, ki ti prekriža pot, prijateljica in skušnjava hkrati.

- Elizabeth Kostova, Zgodovinarka

Kam je šel avgust, nimam pojma. Najbrž je dobil noge in je šel na kratek sprehod okoli jezera. Mogoče Bleda. Najprej kratka obnova, ali pa samo seštevek vsega, kar se je zgodilo med zadnjim blogom (polž se verjetno še vedno praska po glavi).

Imela sem željo po operi. Operna hiša v Sydneyu je samo veliko turistična znamenitost. Čudovita, ogromna. Dih jemajoča. Ampak turistična. Znotraj ni ene, prekrasne dvorane z ogromnim steklenim lestencem. Najbolj spominja na Cankarjev dom. Več manjših. Lepih, kot gledališče oblikovanih dvoran. Stene hodnikov so bele, lesene, steklene s pogledom proti odprtemu morju (oziroma drugi strani, severni strani, mesta) ali pa porisane na en in tisoč avstralski način. Pomembnejši koncerti se dogajajo ali v Acre areni (kjer se je tudi odvijala lanskoletna Hillsong konferenca), Sydney Entertainment Centre (kjer imamo slučajno rezervirano dvorano za Velikonočna praznovanja), mjuzikli in ostale drame pa v Capital teatru. Ogledati si torej nekaj dobrega v Operni hiši in za to ne odšteti preko $200, lahko sčasoma postane prava igra ‘ujemi me, če me moreš.’ V reviji sem našla ponudbo za ogled opera Aida, oktobra. Ker se je odvija sredi dneva, so karte veliko (veliko) ceneje. Ogled je bil ujet.

Na žalost pa se nisem naučila brati malega tistka: ponudba velja za leto 2012. V zameno grem na ogled mjuzikla Mary Poppins. Ne v Operno hišo, ampak ta je tako ali tako premajhna za ogromno gnečo opazovalcev.

Druga stvar, bolj logična in mimogrede, je začetek šole. Na začteku avgusta smo v prvih štirinajstih dneh obdelali prvi predmet (ki te kratko malo pripravi na kakršno koli vlogo vodje te bo že doletela v življenju). Sicer pa so predmeti boljši in boljši z vsakim semestrom.

Točno med vpisom v drugi semester drugega letnika in uradnim začetkom, pa se mi je izpolnila dolgo pričakovana želja. Čisto majčkeno nad levim gležnjem imam zdaj na veke vekov vrisano palmico. Prava izkušnja in po vsej verjetnosti eden najbolj zabavnih, v štiri stene ovitih prostorov v Sydneyu. S pogledom na Bondi plažo. Prišla, se sprehajala po obali uro ali dve, naredila in odšla. Brez sramu lahko priznam, da imam očitno visoko toleranco za bolečino. In tako kot me vedno v smeh spravi igla pri zobozdravniku, sem tudi tokrat na začetku se zvijala od smeha. Potem pa strmela od začudenja, kaj se dogaja. In komaj pričakovala poletje in dni, kot je tale, da lahko oblečem manj kot zimske hlače in škornje.

O, ja. Poletje se bliža in trenutno tipkam obuta samo v sandale. Misli si: marec. Prvi mesec pomladi.

Druga, pomembejša in meni najljubša debata bo tekla o mednarodnosti tega sveta. Sydney je daleč bolj mešanica kultur, kot bolj splošno priznana Amerika. Še posebej z Azijci (šokantno) in Arabci. Arabci kot Libanon, Sirija, Turčija, vsi možni –stani iz bivše Sovjetske zveze, Jordan in ostali Emirati. Njihov svet je komajda kaj podoben našemu. Mogoče je točno ta razlika tako vabljiva.

Moji novi prijatelji so iz Armenije. Točno pod balkonom stanovanja se skriva cel kup restavracij. Suši, Tajska, Eat At Home (sicer azijsko vodena, ampak skriva skorajda kakršno koli poslastico hočeš), kafeterija s sendviči in muffini ter moja najljubša Turkish. Turška hrana po dolgem in počes. Kebabi, turške pide (pica, ampak boljša), ražnjiči in burgerji. Če odvzamem pikantno čili omakico, bi lahko rekla, da je padlo iz neba. Predvsem pa so mi všeč ljudje. Družina skrbi za to menzo, oče, mati in sin. Petnajstletna hčerka pa se osredotoča na šolo. Prijazni, vedno nasmejani in zabavni, odprti in polni vprašanj. Tudi kadar ne vstopim, še dolgo kličemo drug za drugim, si voščimo dober dan in se menimo za detalje naslednjič, ko se vidimo. Današnja mladina, ki je kar sama priplula v to deželo, je veliko pogumnejša kot v njunih časih, ko so prišli semkaj z družino. Takšni gostitelji bi morali biti na vsaki ulici.

Druga nova prijateljica pa je iz Koreje. Pristala v Sydneyu dober teden in dan nazaj in se v ponedeljek zvečer oglasila v našem stanovanju. In ostala.

Dobro leto nazaj sem se preselila v novo stanovanje s še tremi sošolkami. Ena je odšla v Kanado februarja, druga se je preselila v hišo (menda umetnik potrebuje več prostora, s tem se popolnoma strinjam), tretja pa se je ta teden umaknila k ljudem, ki imajo bolj podobne predstave, kaj pomeni biti doma. Ni bilo prepirov, samo logično razmišljanje, da s tremi deklicami, ki uživajo družbo in so veliko bolj aktivne zvečer kot zjutraj, pač ne bo mogla ugasniti luči in zaspati ob desetih. Dejstvo in pika.

Tako smo se družno odločile, da bo krila vzamemo novo prispelo damo in ji pomagamo pri angleščini in prilagajanju v tem sijajnem, na trenutke povsem nelogičnem mestu.

Ime ji je Sally. Povedala mi je pravo, korejsko. Tri imena in vse, kar sem razločila, je bilo kar precej h-jev. Zasmejala se je, rekla, da je popolnoma srečna kar kot Sally.

V Koreji je stara 22 let, v Sydneyu (in drugje po svetu) pa 21. Korejci začnejo šteti z 1, pravi. Vsi raje povejo svojo številko, tako kot je drugje, počuti se mlajši in ima več časa za življenje. Sicer študira matematiko, vzela pa si je leto odmora, da obišče isto šolo, kot jaz. Ni ji uspelo narediti testa angleščine in tako se je leto spremenilo v leto in pol. Prva polovica bo šla za učenje jezika. Treniramo uporabo rok, prstov in obraznih mimik, da si povemo vse, kar si pač hočemo. Tudi telefon, listi papirja, svinčniki in občasni slovar nam pridejo prav. Rada ve, kdaj kdo pride domov, ker se sicer počuti osamljeno in obožuje svoje nove sostanovalke. Vse so tako prijazne, ker jo prosimo, naj nas pokliče, če se v mestu ponovno izgubi. Res nas ne bi rada motila.

Zanimivost pa je tale: prebrala mi je pismo, ki ji ga je napisala najboljša prijateljica, preden je odšla. Menda reče, kar hoče in je izredno zabavna in pogumna. Eden izmed znakov je bil kot črka F, gledal pa je v nasprotno smer, proti levi. Prebere se ga kot glas K. Včasih so si sledili trije, štirje, kar je bilo slišati, kot hitro prebrno KKKK. Kaj pomeni? Smeh. Dobesedni prevod narobe obrnjene črke F je ha. KKKK = hahahaha.

Svet je res vsega poln.