kvikern

ljudje vzhodnega ledu se kakor sneg tope -
prosijo za sladkor in kavo; kamor gredo belci, še oni drve.

ljudje zahodnega ledu se krasti in tepsti učijo;
prodajajo belcem kožuhe na trgovski postaji: svoje duše bi dali za kupčijo.

ljudje južnega ledu se s kitolovci za blago pogajajo;
njihove žene imajo veliko trakov, šotori pa jim strgani in redki ostajajo.

ljudje starejšega ledu pa, predaleč za belčeve oči -
ti imajo kopja iz narvalovega roga in so poslednji med ljudmi!

(prevod)

- rudyard kipling. knjiga o džungli (kvikern)

svoja vest

toda naučiti se razumeti sporočila svoje vesti je nadvse težavno. za to sta predvsem dva razloga. da bi slišali glas svoje vesti, bi morali biti sposobni poslušati sami sebe. to pa je natančno tisto, s čimer ima v naši družbi večina ljudi težave. poslušamo vsak glas in vsakogar, samo ne sebe. nenehno smo izpostavljeni hrupu mnenj in zamisli, ki nas zasipavajo od vsepovsod: iz filmov, časopisov, radia in plehkih klepetov. če bi namerno načrtovali, kako preprečiti, da bi kdaj slišali sami sebe, ne bi mogli ravnati bolje.
težvanost poslušanja samega sebe je v tem, da ta umetnost zahteva neko drugo sposobnost, ki je pri sodobnem človeku redka: namreč, biti sam s sabo. mi se resnično bojimo biti sami. raje imamo najbolj plehko in celo zoprno družbo, najbolj nepomembne dejavnosti, kot pa da bi bili sami s sabo. ali je to zato, ker čutimo, da bi bili tako slaba družba? mislim, da je strah, da bi bili sami s sabo, prej občutek zadrege, ki včasih meji na grozo, a bi nenadoma videli nekoga, ki ga tako dobro poznamo, a je tako tuj. bojimo se in bežimo stran. tako zapravimo priložnost, da bi prisluhnili sebi, svojo vest pa še naprej puščamo vnemar.

- erich fromm, človek za sebe

plakatiranje prepovedano!

i. kdor namerava napisati večje delo, naj živi lagodno in po zaključenem penzumu naj si dopusti vse, kar ne ovira nadaljevanja dela.

ii. če želiš, govori o opravljenem, vendar nikomur ne beri iz tistega, kar je še v delu. zadovoljstvo, ki ga dosežeš s tem, zavira tvoj tempo. pri upoštevanju tega režima bo rastoča želja za sporočanje nazadnje postala motor, da delo končaš.

iii. med delom poskušaj uiti povprečju vsakdana. polovični mir, pospremljen s plehkimi šumi, ponižuje. nasprotno pa so lahko spremljava glasbene etitude ali razni pomešani glasovi za delo prav tako pomembni kot slišna tišina noči. če ostri notranje uho, potem postaja preizkusni kamen tiste dikcije, katere obilica v sebi pokoplje celo najbolj ekscentrične glasove.

iv. izogibaj se poljudnemu orodju. pedantno vztrajanje pri določenem papirju, peresniku, črnilu je koristno. ne izobilje, ampak obilica potrebščin je neobhodno potrebna.

v. ne dovoli nobeni misli, da ti uide inkognito, in vodi svojo beležnico tako skrbno, kot to počne urad za tujce.

vi. napravi svoje pero krhko do inspiracije in z močjo magneta jo povleči k sebi. bolj pazljivo ko postopaš pri zapisu neke misli, toliko zrelejše ti bo izpostavljena na milost in nemilost. govor osvaja misli, pisava ga vendarle obvlada.

vii. nikdar ne prenehaj pisati zato, ker ti ne pride nič več na misel. zapoved literarne časti se glasi, da lahko prenehaš pisati samo tedaj, če se je treba držati nekega termina (obroka, dogovora) ali če je delo končano.

viii. presledke navdiha izpolni s čistopisom že napisanega. tako se bo spet prebudila intuicija.

ix. nulla dies sine linea - vendar tedne in tedne.

x. nikdar ne imej neko delo za popolno, če nisi nad njim še enkrat bedel od večera do jutra.

xi. zaključka dela ne piši v običajnem delovnem prostoru. v njem za kaj takega ne boš našel potrebnega poguma.

xii. stopnje sestavljanja: misli - slog - pisava. smisel čistopisa je, da se pozornost usmeri h kaligrafiji. ideja ubija navdih, slog vklenja idejo, pisava poplača slog.

xiii. delo je posmrtna maska koncepcije.


- walter benjamin. enosmerna ulica (plakatiranje prepovedano! pisateljeva tehnika v trinajstih tezah)

življenje v škatlah

'so ljudje, ki gledajo na čast le od daleč, kakor na zvezde,...' - victor hugo, nesrečniki


po neki nesmiselni logiki bi vsak pričakoval, da je najbolj stresno obdobje študenta izpitno obdobje. blizu. najbolj stresno obdobje je zadnji teden pred izpitnim obdobjem. to so tisti vmesni časi. tisti dnevi, ko staro še ni zaključeno, vendr moraš biti hkrati v popolni pripravljenosti na novo. primer: več (4x) seminarskih nalog do petka, v ponedeljek prvi izmed mnogih z dolgega seznama izpitov.

seveda po murpheyu ne gre drugače, kot da se v tem tednu okna odločijo, da se zamenjajo. potem se še spreminja barva sten. predpogoj, da se kar koli spremeni v v kateri koli sobi hiše pa je, da se pospravi vse premične elemente sobe. številka drobljivih in občutljivih koščkov, ki moj tempelj sestavljajo v to, kar je, bi vsakega, ki bi se trikrat zavrtel na mestu in skušal dojeti vse kotičke, kjer se skrivajo neprecenljivi zakladi v podobi knjig, za sekundo ali oropal sape in mu pustil rahlo vrtoglavico ob ideji, da je to potrebno spraviti na prenosljiv kup krame. če tej podobi dodaš še mojo sentimentalnost, se ta spremeni v točno takšno sliko, kot je bila: stoječa sredi ogromnega prostora, s stisnjenimi ustnicami, močno zamišljenim izrazom, ki bo zagotovo pustil posledice gub na čelu. potem pa ne veš, kje začeti. ali če sploh hočeš začeti. kako, kaj, KAM?! potem pa vse to še nazaj sestaviti? hahahaha, še zdaj me ideja spravlja v rahlo histeričen, obupan smeh. kje so škrati, ko jih potrebuješ?

namig: nostalgična glasba v ozadju je vse pravzaprav spremenila v pravo malo veselje. plus, lahko se pretvarjam, da sem 'v resnici' pakirala za dolgo potovanje daleč daleč stran. in zdaj živim iz škatel (spet). kar je odličen test po dveh rahlo travmatičnih pakiranjih - ni lahko zapustiti svojega življenja, samo zato, ker ne spada med 23kg dovoljenih na letalo. še težje je to narediti dvakrat.

sedaj pa razmišljam, da je takšne vrste pakiranja kot biti tatoviran. bolečina, ki ni ravno boleča, zmešana z veselim pričakovanjem, strahom in zavedanjem, da po tem koraku stvari nikoli več ne bodo iste. po enem zagotovo hočeš še enega. samo vprašanje časa je.

vem, kako si bom na novo sestavila sobo.

iz istih koščkov, ampak popolnoma drugače.

pobožne želje

bogovi najbrž nimajo želja, saj tudi nimajo osebne legende. toda kljub temu je kralj salema mladeniču iskreno želel čimveč sreče.
'škoda, da bo pozabil moje ime,' si je mislil, 'večkrat bi mu ga moral ponoviti. tako bi zmeraj, ko bi govoril o meni, vsakomur povedal, da sem melkizedek, kralj salema.'
nato je malce v zadregi pogledal v nebo in rekel: 'vem, da je to nečimrnost nad nečimrnostmi, kot ti sam praviš, o gospod. a tudi stari kralj je lahko kdaj pa kdaj sam nase ponosen.'

- paulo coelho, alkimist

miselna revolucija

kdor pa hoče prisluhniti zgodbam - to je ena najbolj svobodomiselnih dogem - mora utišati svoje dvome.
- umberto eco, otok prejšnjega dne


prišla sem do zanimivega odkritja. ni moje odkritje, ni novo odkritje, že nekaj časa sem sumila (močno) in včasih kaj povedala o tem (slabo in potiho), ampak zdaj se v moji glavi odvija nora miselna revolucija. ker mi boste v prihodnosti pri tem pomagali, se zaenkrat še ne bom spuščala v malenkosti.

zaenkrat naj povem, da sem introvert (in sodeč po že obstoječih raziskavah je takih približno 1/3 do 1/2. torej najmanj vsaka tretja oseba). vse skupaj je precej zakomplicirano, težko 'znanstveno dokazljivo', nepoznano in predvsem neudobno. za tiste, ki to študirajo, za tiste, ki to so in za tiste, ki s takšnimi živijo v najširšem pomenu. torej za vse. da bomo vsi skupaj lažje shajali, naj za začetek dam nekaj namigov, ki lahko pomagajo vsem trem zgoraj naštetim skupinam:


česa introvertu nikoli ne smeš reči. z namenom, da se izogneš zafrustriranemu in prestrašenemu bitju zaradi nenamerne razžalitve/grožnje:

- 'zakaj ne maraš zabav? ali ne maraš ljudi?' / v resnici imamo ljudi radi, samo v majhnih, bolj mirnih dozah. 
- 'presenečenje, prišli smo k tebi v velikih količinah, da bi tukaj preživeli cel vikend!' (ko sem tole prebrala, se mi je dobesedno ustavilo srce. obiski presenečenja, ja. prosim, če se jih časovno omeji. manj je bolje. če ne drugega za moje srce)
- ne zahtevaj hitrega in takojšnjega odgovora od njih / ne da skrivamo odgovore, ampak hočemo dati odgovore šele potem, ko so se zjasnili v naših komplicirajočih glavah. verjetnost, da bi introvert rekel nekaj nepremišljenega je extra extra majhna.
- ne sprašuj jih, zakaj ne prispevajo več svojega mnenja (še posebno v impro 'sestankih') / se navezuje na zgoraj. premlevamo veliko in na prosto spustimo šele dokončno oblikovane ideje. ob glasnih, hiperaktivnih ljudeh, ki ideje mečejo vsepovsod, je to neverjetno težavna naloga. še posebno, če teh ljudi ne poznamo (kar je več informacij za predelati in vključiti v naše odgovore)
- predvsem pa nam gre na živce, ko nam drugi dajejo namige, kako biti bolj 'ekstrovertirani' (družabni, zabavni, sproščeni,... take zadeve) / hvala za nasvet, ampak v resnici smo popolnoma zadovoljni s tem, kdo smo in si niti ne želimo biti 'ekstrovertirani'. nasvet kako nas sprejeti takšne, kot smo, bi bil veliko bolj koristen (študije kažejo, da smo takšni po naši naravi, vsaj 60%; geni + vzgoja + življenje. to ni nekaj, kar bi lahko spremenili v sebi, lahko spremenimo samo naše obnašanje, kar je zavestno, aktivno delovanje, približno tako kot tek. torej porablja našo energijo, in nas na koncu pusti izmučene. kar pa ne pomeni, da nam včasih ne sede malo hiperaktivnosti. samo brez prisile prosim).


(prirejeno po članku nekje na internetu. kot sem že rekla, več sledi :))

... meje mojega sveta ...

a kiss may ruin a human life. - oscar wilde

obstajajo meje, ki obkrožajo naš svet. včasih je edini način, da jih odkrijemo, in da odkrijemo, kaj leži za njimi, ta, da jih prestopimo. včasih to pomeni, da ne moremo nazaj. včasih je tveganje vredno. ampak samo, če smo pripravljeni pustiti, kar ostane za nami.

kje so meje mojega sveta? 

v besedah, jeziku, ki ga govorim?

v ljudeh, ki jih poznam?

v znanju, ki ga imam?

v prehojenih poteh?

v dnevih dežja, sonca, mraza in vročine?

težko je biti pri miru, obsedeti pred domačo hiško in biti zadovoljen, ko pa ne veš, kaj vse te še čaka. lahko te žene radovednost, lahko te žene pohlep. strah pred neizpolnjenim življenjem. ali kar pred neživljenjem samem. 

odkriti mejo vedno pomeni iti predaleč. in iti predaleč vedno pomeni dovoliti, da se spremeni v spomin.