Draga vas domača

But being sent into the world isn't necessarily the same as leaving your home behind you.

Ampak oditi ven v svet ni nujno isto kot zapustiti dom za seboj.

- Arthur Golden, Memoirs of Geisha

Delni razlog zakaj še nisem napisala bloga o temi, ki sledi, je moja negotovost. Ker ne maram govoriti o nočem, ki visi v zraku in se lahko spremeni v roku nekaj ur. Tudi ta ideja se še vedno lahko spremeni, ampak zaenkrat sem prepričana, da je to pot po kateri se hočem odpraviti naprej v prihodnosti.

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim, je - kaj boš po poklicu, ko končaš. Kje lahko delaš, kje lahko dobiš službo. Biti eden izmed 20 ljudi v ekipi organizacije med Hillsong Conference (ki je slučajno največja konferenca v Avstraliji z vsemi 10 in 10 tisočimi ljudmi) je čast. In dobra lekcija za kateri koli del življenja. Med drugim se naučiš spati hitro in uspešno, delovati s pomanjkanjem spanja pa vseeno vse to početi z nasmeškom. Naučiš se, kako hoditi hitro in odločno in z vsako malo sivo celico razmišljati, kako podreti del tribune brez da bi drugi to opazili. Na voljo imaš 15min. Poudarek v vsem je brez da bi drugi opazili. Gostje namreč ne smejo vedeti, da kaj ne gre po načrtu. Naši načrti v veliki večini splavajo po vodi.

Zdaj pa bolj zares, naučiš se poslovanja z lastniki vseh velikih dvoran in ostalih pripomočkov, ki jih potrebujemo. Naučiš se narediti urnik svojemu lastnemu šefu, ki je prepričan, da je njegova najlepša lastnost njegova spontanost. Naučiš se, kaj pomeni varen dogodek za tisoče in tisoče obiskovalcev. Vse to najprej teoretično, po dolgem in napornem tednu pa vse to lahko počneš praktično tudi v spanju.

Ampak vse to v predragi Sloveniji ne šteje. Popolnoma nič. Z drugimi besedami - trenutno v Sydneyu živim prekrasno življenje. Na življenjepisu bo verjetno lepo izgledalo, da sem se dve leti šolala na privatni cerkveni šoli v Avstraliji, to pa je na žalost največ, kar lahko pričakujem. In po letu in pol sem se končno lahko s tem sprijaznila.

To sicer ni tema, ki bo tekla danes, je pa samo majčken delček vsega.

Tema je... Moj naslednji korak v življenju. Ljudje imajo pač radi nazive, izobrazbo in zanesljiv vir finančnega dohodka. Mislim, da nam da občutek varnosti....

Po končanem drugem letniku Hillsong International Leadership College se Anja Orehek vrača domov v Slovenijo. Kjer bom najbrž počela točno to, kar bi brez odhoda v Avstralijo. Odšla na faks. In nekega mogoče ujela stare sošolce in vrstnike.

V svet sem odšla, ker sem hotela možnosti. Ker nisem hotela in mogla sprejeti ideje, da je majhen, lep, ampak majhen, košček sveta, ki ga označujemo za domačo državo, vse, kar imam na voljo. Kaj pa, če to ni to, kar hočem? Kje je moja izbira? Kje je moja možnost za glasovanje, kakšno življenje hočem?

Moja trma in uporništvo sta hotela videti, da nosim svet na dlani.

In s ponosom lahko priznam, da sem točno to dobila. Povezave s celega sveta, kulture s celega sveta, jezike s celega sveta. Ključ, kako se privaditi, naučiti, rasti v vse smeri.

Najboljše med vsemi pa sem dobila dve leti v prelepem Sydneyu.

Brez zamere vsem vam razglednim ljudem, ki veliko potujete in poznate ljudi z vsega sveta pa niste odšli na drugi konec sveta. Med drugim sem se tukaj naučila, da imam rada popolnoma neznano, da se tako najhitreje naučim, da me to prebudi. Ne nujno početi, ampak opazovati skupino ljudi, ki imajo svoj način življenja za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega.

Tisti, ki veliko potujejo najbrž izgubijo svoj pravi naglas. Ni mi bilo do ene osebe, ki me lahko nauči vse svetovne jezike. Raje bi imela vseh sto oseb, vsaka posebna na svoj način.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da izberem svoj mali košček zemlje. Ves Šenčur s svojo krompirjevo parado in malo kopico ljudi. Vseh 50 dialektov in več. Vse znane in neznane stvari.

Tisto, kar mi je bilo prej za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega, je po letu in pol postalo nekaj neznanega in daleč od vsakodnevnega. Vsakič, ko se obrnem nazaj, lahko opazujem in se na novo učim.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da sem izbrala svoj mali košček zemlje.

Res, da je točno isto, kar sem prej imela na roki, ampak moja trma in uporništvo sta dosegla svoje. In če nimam nič drugega, imam zagotovilo, da bo svet vedno v mojih rokah.

Lahko rečem, da sem razširila meje doma. Zdaj so bolj okrogle, raznovrstne in po Vernejevi ideji 80 dni oddaljene med seboj.

Pošta in trgovina. Trgovina in pošta

They've done it before and they did it tonight and they'll do it again and when they do it - seems that only children cry.

- Harper Lee, To Kill A Mockingbird

zgodilo se je že prej, zgodilo se je tokrat in zgodilo se bo še enkrat in ko se bo - kaže, da samo otroci jokajo.

- harper lee, ubiti ptico oponaševalko

Naj vam povem dve zgodbici.

Prva zgodbica se je zgodila proti pozni uri (8 zvečer) nekega petka. Moj dragi, najdražji telefon se je odločil nesodelovati s spominsko kartico. Ni panike za večino stvari. Edini problem so slike (in s tem fotoaparat na telefonu) in glasba. Vse ostalo lahko preživim.

Glavno sporočilo na ekranu se je glasilo nekako takole: Spominska kartica pokvarjena. Ali hočeš, da jo avtomatsko popravm in shranim vse, kar je na njej?

Moj odgovor je bil pritrdilen.

Po nekaj neuspešnih poskusih je kartica dokončno izdahnila.

Ker tako pač ne gre in ker je trgovina z elektroniko čez cesto, poberem kovčke, in vse ostalo potrebno (glavno je bila sicer denarnice) in odkorakam do željenega cilja. V skorajda prazni garaži (kar je bilo samo delno čudno, upoštevajoč uro, dan...in kraj) so svetile vse luči, steklena dvojna vrata na senzor se lepo odpirajo pred menoj in ves pogled mi pravi, da je stavba v delujočem stanju. Edino, kar mi nasprotuje, sta dva varnostnika (eden sicer v pripravništvu). Po zaskrbljujočim vpršanjem, če je z menoj vse v redu, se je prižgala luč tudi v mojem podstrešju in spomnila sem se, da sem v Avstraliji. Tukaj ljudje radi hitro zaprejo, če je le mogoče. Čim bolj sem skušala pojasniti, da nimam nobenih slabih namenov, da se zavedam, da je sicer trgovina odprta do devetih med tednom, da ja, vem da je danes petek, ampak luči in vrata,...

Ni problema, pridem nazaj v ponedeljek. Ne jutri, rajši v ponedeljek, da se zgodba ne bo ponovila. Mogoče celo v torek, ko bom prepričana, da ni nobenega uradnega praznika in bodo dragi domačini spet dobili razlog za uživanje življenja in to ne na delovnem mestu.

Kaj pa spominska kartica? V trenutku, ko sem odkorakala iz garaže, se je odločila, da sem prestala dovolj zla. Brez napakice mi deluje še danes.

Druga zanimiva zgodbica se je zgodila prejšnji teden, v petek. Glavni pregovor Avstralcev je še vedno, brez skrbi, prijatelj. Enako velja na pošti.

V zahvali vsem dragim domačim je točno ta javna vrsta zgradbe precej obiskana z moje strani. Zanimivo, še nikoli nisem srečala koga, ki bi ga poznala (naj si mislite kar koli, dejansko grem lahko kamor koli in še vedno srečam koga, ki ga poznam. Tudi v Singapurju). Do tega petka.

Dobila sem listek in z mislijo, da me v resnici čakata dva paketa razmišljala, kaj drugega se lahko skriva za enim, osamljenim listkom. Na dvorišču zgradbe sem prvič srečala sošolko. Ki je slučajno v roki nosila dva skupaj zavezana paketa, ki sta dajala videz mojih dveh pričakovanih paketov. Evropejci pač. Nadaljevala sem svojo pot do skrivnega okenca in oddala svoj listek papirja. Na poti do denarnice, ki je skrivala osebno, sem zaslišala znan glas. Vse, kar je glasek rekel, je bilo moje ime. Razložitev je sledila; moje ime je bilo napisano na paketu. V istem trenutku sem dobila 'moj' paket, na katerem je bilo napisano njeno ime. Nekaj smeha, par zmedenih pogledov, kratko in komajda slišno opravičilo, zamenjava škatel in odhod nazaj domov.

V dobro pošte, naj povem, da živiva na isti ulici in imava precej podobno ime. Prve IN zadnje črke imena IN priimka....

Zgodbe

Ubije me včasih, kako ljudje umrejo.

- Marku Zusak, The Book Thief

Ali ste kdaj brali knjigo? Medtem ko bereš, te nekdo, ki je to knjigo že prebral, vpraša: “Kje si?”

Odgovoriš si z enim, kratkim stavkom. Mimoidočim ta stavek ni pomenil popolnoma nič.

Gospod Vprašaj, po drugi strani, pa je v tistem trenutku prepoznal ves tvoj svet.

Nekateri radi berejo, drugi malo manj, tretji nimajo časa. Ampak to sploh ni bistvo.

Bistvo je, da vsak človek živi v svojem svetu. Če priznate ali ne. In to ni glavni problem. Problem nastane, kadar mislimo, da vsi ostali živijo v našem svetu.

S ponosnim nasmehom na obrazu vam lahko povem, da moja sanjska hišica ni zgrajena iz sladkarij (čeprav zveni mamljivo) ampak ima raje trdne temelje sestavljene iz knjig. Zgodb.

Sostanovalkam sem trenutke branja razložila kot pogovor po telefonu. Nekateri so kratki in zgolj ubijanje prostega časa. Ne moreš reči potrata časa. Noben pogovor ne bi smel biti potrata časa….

Nekateri so lahki, kratki, samo toliko, da se za trenutek umaknem iz resničnosti in ubežim nazaj v moj svet.

Nekateri izmed the pogovorov pa so bolj globoki in resni. Ne, ker knjiga slučajno pripoveduje zgodbo o 12-letni deklici, ki živi v Nemčiji med Drugo Svetovno Vojno. Resda dejstvo, kako vsi njeni dragi umirajo priporome k solzam, ampak to ni vse, kar naredi pogovor pomemben. Stil pisanja doda nekaj pik.

Vse ostale pa spada k zgodbi. In ljudem, ki jo v resnici pripovedujejo. Ne samo pisatelj, vsak junak v knjigi. Vsaka oseba v knjigi.

Nekateri so smešni, drugi žalostni. Tu in tam lahko najdem tudi kakšnega psihopata. Ampak čisto vsi so resnični. V mojem svetu.

Čutijo, mislijo. Želijo, sanjajo in se bojijo.

Tako kot jaz. In v mojem svetu tudi ti.

Moj svet ni popoln. Včasih dežuje in je mraz, nekje v ozadju pa je skrita hišica z ogromnim kaminom. In ogromno polico knjig.

Včasih je v mojem svetu vroče in zabavno, svetlo in diši neverjetno omamno. Vedno pa obstaja kot, sobica, kjer se za skritimi vrati skriva na tone knjig.

Najljubši del je, ko preberem knjigo in jo predam naprej. Takrat vsak dan vprašam: “Kje si?” V enem samem stavku odkrijem cel njihov svet.

“Max je prišel na obisk.”

“Prvi dan šole.”

“Končno v Rusiji.”

Takrat vsi ti, drugim izmišljeni, heroji postanejo resničnost. Z besedami jih privabim v ta svet, opisujem njihove dobre lastnosti in opravljam vse, ki jih ne maram.

Konec koncev, kaj mi pa morejo?

Kadar pa pridem nazaj v moj svet, takrat se jim opravičim. Mogoče ne iz vsega srca, vsekakor pa jim obrazložim dogodke resničnosti in jim zagotovim, da so mi še vedno ekstra pomembni.

Lepota po moje

Je tam kaj bolj resničnega kot so besede?

- Oscar Wilde, Slika Doriana Gray

Lažniva Gospa je bila prva izdelek. Ta je drugi. Nekdo mi je rekel, da se je najlaže boriti proti slabim dnem, če pišeš dnevnik. Ta poseben dnevnik je lahko dolg samo vrstico na dan. Vse, kar moraš zapisati je, nekaj lepega, kar se ti je zgodila na ta dan.

Izmišljotina, ki je prišla iz te ideje.

Dragi dnevnik

Prvi vnos. Sobota.

Danes ni bil kakšen poseben dan. Ampak odločila sem se, da to izpeljem.

Ko živiš sam, je večino časa pod tvojim nadzorom. Kdaj vstaneš, kdaj pospravljaš. Z nobenim se ne prerekaš, kdo bo prvi v kopalnici in komu se kam mudi. Če zamujaš, je vse to tvoj problem. Niti se ti ni potrebno prerekati, kdo ni pospravil posode za sabo. In kdo je na vrsti, da kupi tablete za pralni stroj.

Če lahko kriviš koga, krivi sebe.

Kar je lahko dobro ali slabo. Odvisno, kaj si že od začetka misliš o sebi.

Nekoč sem prebrala knjigo Blue Like Jazz. Menda je Donald Miller dober. Vsekakor je zanimiv. V enem izmed poglavju govori, kako se ti spreminja misel, če živiš sam. Tudi če si čez dan obkrožen z ljudmi in z njimi delaš, je vseeno pomembno, koliko časa preživiš z nekom, ki ti pritiska gumbe. Prepir spada pod normalno in pričakovano vrsto dialoga. Površinsko razgovarjanje ne zadostuje za rast normalnih odnosov.

In človek ni bil ustvarjen, da bi bil sam.

Medtem, ko sem se sprehajala po stanovanju in kot robot črtala dnevne opravke, so se moje misli ukvarjale s tem. Torej sem se odločila, da se odpravim v mesto in se družim z ljudmi. Mogoče bom celo poskusila pripeljati kakšen pogovor do prepira.

Ampak mesto je bilo prelepo. In predolgočasno.

Mogoče sem predolgo živela sama, vse je postalo neverjetno površinsko.

V redu, če sem sama, grem nekam, kjer sem lahko sama s svojimi mislimi. Mogoče se mi bo uspelo prerekati v glavi. Zato sem se odpeljala do plaže.

In začela razmišljati o podvigu. Kaj lepega se mi je zgodilo danes?

Nisem se mogla spomniti ničesar.

Lepota je kot barva morja. Neskončna.

Lepota je kot zlata skodelica, polna spominov na osebo, ki mi jo je podarila. Če dobro pomislim, je to še lepše prijateljstvo, ki ga delim.

Lepota je srečen konec, ki ga bosta dočakala. Kot v pravljici.

Lepota so vsi zaključki vseh pogovorov, ki sem jih končala z: “Rada te imam.”

Lepota je pogrešati nekoga, vendar vedeti, da mu to lahko kadar koli poveš. In da te pogreša nazaj.

Lepota je sončni zahod in upanje, da me nekaj lepega čaka tudi jutri.

Gospodar Prstanov aka LOTR

Nobody tosses a dwarf. // Nihče ne bo vrgel škrata.

- Gimli

Daleč nazaj, nekje nekega poznega januarja se nas je skupina odločila, da še nikoli nismo bili v Operni hiši in da tako ne gre več naprej. Še sreča, da so 6. maja predstavljali orkestralno verzijo. Vse, kar smo prepoznali so bile besede: orkester in Gospodar prstanov. V Operni hiši, karte za več kot zmerno ceno.

Prejšnji petek smo torej tekli skozi mesto Sydney, s čevlji v rokah, grozili in preklinjali mestni prevoz v podobi avtobusa, ki ga ni in ni bilo. Po 40-minutni zamudi so nas razglasili za srečneže. Ponavadi ne odpirajo vrat med predstavo, ampak ta dan je bil gospod Vratar dobre volje.

Operna hiša deluje po principu Cankarjevega doma. Samo nekoliko večjega, lepšega, dražjega in svetovno znanega. In, brez pristranskosti, lahko pohvalim Cankarja za bolj udobne sedeže. Majhni, beli, roza blazine, stisnjene vrste. Nesrečneži vsi tisti ogromni avstralci, ki jim sežem do pasu.

Hodniki obkroženi s steklom, morjem (občutek neverjetno stabilne in ogromne jadrnice), mostom točno nasproti in nočnim mestom nekje ne levo. Notranje stene lesene, tisto nekaj preproge je bilo vijolične, del hodnika rezerviran za super drage prigrizke in pijače. Voda z ledom je bila zastonj, ampak omejena na prvih 100 ljudi.

Daleč najljubša mi je bila stena med moškim in ženskim straniščem. Porisana z rokami najmanjših ljudi, in za samo trenutek spremeni ladjo v podmornico.

Kmalu smo ugotovili, kaj dejansko bomo gledali oziroma poslušali. Na velikem zaslonu nas je pričakal prvi film, stisnjen v dobro uro in pol, sledil je odmor, potem pa smo si pogledali še drugi film. Stisnjen v par minutk manj kot prvi.

Oba sta imela podnapise in živo spremljalno glasbo. Vse skupaj se je končalo ob 10.30 zvečer.

Na lep način hočem povedati, da je bil ravno zaključek moj najbljuši del. Veliki finale, filma je bilo konec, samo glasba in fantastičen zaključek. In pa salva vriskov ter ploskanja. Ni bilo Nove Zelandije v ozadju, Frodovih kosmatih nog in neskončne nevarnosti, ki jim sledi. Nismo poslušali Tolkienovega izmišljenega jezika ali Golluma. Samo glasbo. In v detajlih se skrivajo najlepše skrivnosti.

Naravnost pred nami je bil orkester s solistko in velikanskim platnom točno nad glavo, na levi zbor (v katerem je bila ena izmed učiteljic petja na naši šoli), na desni pa otroški zbor.

Par zanimivosti - med odmorom je najbrž čisto vsaka oseba odpeketala na kraj, kamor gre še cesar sam. Vrsta je bila torej neskončna. Čakanje pa sploh ne. Pravzaprav se sploh ni čakalo. Ker je bilo število tistih majhnih, zasebnih sobic tako veliko, je vedno nekdo ravno opravil.

V nedeljo je sledil materinski dan. Verjamete ali ne, ampak večina svetovnih držav ima materinski dan na isti datum, in to ni 25. marec. Pravzaprav vedno na nedeljo, ta in ta teden v letu. Tokrat smo mi izjema. Kot je Avstralija izjema v dnevu očetov. Ki ga v Sloveniji sploh ni. Hm.

Ampak - vesel materinski dan :)) <3

Lažniva Gospa

Mlad mornar, eksotično pristanišče in par pijač. To je znana zgodba. Ampak ta se ne konča z glavobolom in novim tatujem.

- Don Norris

Včasih pišem. Kar tako, za zabavo. Kaj se sčasoma spremeni v blog, seminarsko, 'knjigo' z 20 stranmi, ki pa najbrž nikoli ne bo videla konca.

Zdaj treniram nekaj novega. Pisanje, ki mogoče nima smisla, ima pa svojo pot. Start, finish.

Izdelek številka ena:

Lažniva Gospa

Prvič sem jo videla v sanjah. Takoj sem vedela, da so to sanje o sanjah in da mi sporočajo nekaj o prihodnosti.

Ni bila sama. Obkrožena je bila z drugimi svoje vrste. Vse so imele podobna oblačila, njeno je bilo temno modro z zlatimi zvezdami. Odvečno blago je držala v naročju, ko je nestrpno korakala levo in desno.

Govorila je pretvare, laži. Ne, ker bi bila zlobna. Ker jo je bilo strah. Bala se je preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ni več hotela biti ona, hotela je postati nekdo drug.

Z novimi spomini, željami. Novo ime, nove misli. Nova podoba v ogledalu. Ni več hotela biti ponosna, pogumna. Hotela je bili žalostna in prestrašena. Tudi na zunaj. Ni več hotela nositi maske.

Ko je sonce začelo zahajati, so jo druge žene zapustile. Ostala je sama. Kmalu so svetlobo v sobi čarale samo še sveče. Lažniva gospa se je takoj počutila bolj udobno. Sence so jo zakrile, spremenile. Drugačna se ni prepoznala in tokrat si je dovolila upati. Upanje, da odkrije, kaj se skriva pod površino kože. In, kar ji je bilo še pomembnejše, da se bosta obe identiteti ujemali.

Šele takrat se je obrnila k meni. Brez občutka za čas sem od začetka stala pri vratih in opazovala. Njo in njene prijateljice. Njene služabnice. Tiste, ki so jo resnično poznale, pa niso smele tega nikoli povedati komu drugemu. Ne, da bi bila slaba, zlobna. Samo ni bila resnična.

Njen pogled mi je sporočal samo dvoje: “Pazi se. Obstaja veliko možnosti, da postaneš ista. Na pravi poti si. Vendar se lahko ustaviš. Lahko prenehaš pretvaro, preden popolnoma prevzame tebe in tvoje življenje. Tudi ti boš nekega dne nosila temno modro obleko z zlatimi zvezdicami. Obdana s služabnicami. Samo one te bodo resnično poznale.

Ampak tukaj je skrivnost – tudi ti boš globoko v sebi vedela, kdo si. Pa se ne boš mogla rešiti kletke. Živela boš v svetu laži, prevar. Umetnih nasmehov, in grenkih besed veselja. Nikomur ne boš zaupala, nikomur ne boš verjela.

Sčasoma boš umrla.”

Njene grobe besede bi me morale raniti. Pa me niso. Bile so besede modrosti, nauka. Bile so opozorilo. V njenih očeh sta se zrcalila strah in obup. Hotela je biti jaz, pa ni imela več poti nazaj.

Hotela je začeti od začetka, pa je potonila pregloboko.

S pogledom in prikimanjem glave se ji zahvalim. In v srcu si obljubim, da se bom rešila.

Njen pogled mi še sedaj sledi. Na trenutke se mi kristalno jasno prikaže pred očmi. V kapljicah dežja, v pogledu drugih.

Včasih jo celo vidim v ogledalu. Ampak glavno je, da se ne spreminjam. Ne postajam ji vedno bolj podobna. Njene besede so me opozorile in držim se obljube, ki sem si jo zadala.

Zamenjajnogo

Jaz pa sem tukaj, ker še vedno mislim, da ste vi človek, ki ga iščem, zato sem raje počakal dvanajst mesecev, kot da bi na vse pozabil.

- Carlos Ruiz Zafon, Igra Angela

Nastopala je skupina Switchfoot.

Ne glede na to, kaj bi počela, vedno sem hotela narediti nekaj, kar bi spremenilo svet.

English camp je bil zakon. Kdo se še spomni? Ko smo igrali Baseball, prva Amazing Race, adrenalin in angleški jezik s pravimi američani. Lov vreden teka.

Pri naslednjem taboru nisem hotela samo sedeti in poslušati. Nisem hotela samo sodelovati, hotela sem pomagati pri nečem tako vznemirljivim. Hotela sem spremeniti svet drugim tako, kot so ga drugi spremenili meni. Pri tem mogoče popraviti napako ali dve, in nezavedno pri tem tudi kakšno narediti.

Da lahko ponudim roko v pomoč v skrajnem bistvu potrebujem samo eno stvar: informacije. Kaj, kdaj, kdo, kako, zakaj, komu,.... kaj je cilj. Z vsem navdušenjem sem spraševala o vse mogočem. Theme song, ples, kdo pride, kdo ne pride, kakšne so majice. Osnove, ampak začetek je na prvem koraku.

Menda naj bi bila glavna pesem ena izmed mnogih, ki so jih posneli Switchfoot.

Zamenjajnogo. Napisano skupaj. ??. Kot zamenjaj nogo. Druga noga. OK.

Njihova pesem ni bila glavna. Ampak naučila sem se lekcije. In spoznala sem nov band. Večina se vas najbrž lahko spomni Dare You To Move:

Zakaj ta zgodba? V četrtek so prišli v Sydney in peščica se nas je odpravila na izlet. Ne najboljša ideja za moj hrbet ampak brilijantna ideja za moje možgane. Relax na polno.

Uživala sem v čisto vseh pesmih, še posebno v tistih treh, ki sem jih poznala, haha.

Bistvo tega bloga je lekcija. Kako daleč sem prišla v tako zelo kratkem času??

Pet let kasneje živim v Sydneyu in obisk koncerta precej slavne skupine je kot obisk starih prijateljev.

Razvajena v kvaliteti eventov, dogodkov, prigod.

In kako čas beži.

Naslednje vprašanje: kaj si se naučil o sebi v zadnjem letu?? To so me dejansko vprašali.

Ne, kaj si se naučil, ampak kaj si se naučil O SEBI. Nimam pojma

Ideje??