Smisel življenja

Brati.
      Potovati.
Upočasniti svoje misli.
      Pospešiti svojo pamet.
Gnati se in vendar mirovati, biti potrpežljiv kot svetnik in impulziven kot otrok.


- John Le Carre, Zvesti vrtnar

Materialni svet ali nakupovanje

Usodi ne moreš uteči. Če si pameten, jo poiščeš.
- Evald Flisar, Čarovnikov vajenec



Tale ideja prihaja od kdovekje. Mogoče od tipične pondelkove jutranje kave. Kjer se pogovarjamo o stvareh kot so kdo sem? Kdo sem, če ne upoštevam, da sem samo to, kar sem v odnosu do nekoga drugega? Ali pa kaj je dobro? In to ne samo teoretično, tudi praktično. Ne obsojaj, dokler ne hodiš v čevljih nekoga drugega, ampak tudi ko hodiš naokoli v čevljih tega drugega, si še vedno ti v teh čevljih.  Kje se vprašanja začnejo in kje se končajo. Kje boš čez 5 let, kaj boš počel, da boš še vedno zvest samemu sebi in hkrati delal dobro. Ne zase dobro, na splošno dobro.

In podobne teme. Mogoče delujem na sončno energijo.

Kaj iščem? Ne vem. Popolnost mi nekaj skače po glavi, pa mi niti najmanj ne diši.

Kot naprimer iskanje popolne obleke. Lahko je idealna po vseh standardih. Prave barve, prave oblike, prave velikosti. Ampak nekako... ne sede. Izgledaš čudovito, to je res. Tudi cena je idealna; ne preveč, da te ne spravi v bankrot, in ne premalo, da ne poudarjaš, kako si tik pred bankrotom. Sede v katero koli vreme, izbira dodatkov je popolnoma svobodna in prosta. Izgovor za nove, stare čevlje, udobne ali malo manj udobne, ampak (kot bi rekla moja mami) primerne samo za vikanje in nič manj.

Zakaj potem ne? Mogoče zaradi moje teorije, kako je vse relativno. Kontekst, kontekst, kontekst. Prvi korak, drugi korak, vse je pomembno.
Po tej teoriji popolnost ne obstaja. Odvisna je vsakega posameznika. Od razpoloženja. Od priložnosti.


Vse, kar iščem, je obleka. Ne popolna. Ampak takšna, v kateri bom odgovor 'kdo sem' nosila na dlani.
Še dobro, da so trgovine kdaj pa kdaj zaprte...

Sanje

''Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile,' je govoril stari kralj.

A stari kralj mu nikoli ni govoril o tatvinah, neprehodnih puščavah, o ljudeh, ki poznajo svoje sanje, a jih nočejo uresničiti. Stari kralj mu je zamolčal, da so piramide samo kupi kamenja, ki si jih lahko vsakdo postavi na svojem dvorišču. Prav tako mu tudi ni povedal, da moraš takrat, ko imaš dovolj denarja, da si kupiš večjo čredo kot kdaj koli, to čredo tudi kupiti.'

- Paulo Coelho, Alkimist.

Sreča in pomen

V sreči ni prav nič skrivnostnega. 

Vsi nesrečni ljudje so enaki. Rana, ki jim jo je nekdo zadal pred davnim časom, neizpolnjena želja, udare njihovemu ponosu, plamenček ljubezni, ki ga je upihnil porog - ali, še huje, ravnodušnost -, takšna rana se je prilepila nanje ali pa oni nanjo in tako preživijo sleherni dan zaviti v mrtvaški prt preteklosti. Srečen človek ne gleda nazaj. Tudi naprej ne. Živi v sedanjosti. 

A tu je kleč. Nečesa ti sedanjost nikoli ne more dati: pomena. Pot sreče in pot pomena se razhajata. Če želi najti srečo, mora človek samo živeti v tem trenutku; živeti mora samo za ta trenutek. Če pa hoče najti pomen - pomen svojih sanj, svojih skrivnosti, svojega življenja -, se mora znova spustiti v svojo preteklost, pa če je še tako mračna, in živeti za prihodnost, naj bo še tako negotova. Tako narava pred vse nas obesi srečo in pomen in zahteva od nas samo to, da se odločimo za enega od njiju. 

- Jed Rubenfeld, Interpretacija umora

'Love has always passed me by'

Love transforms, love heals. But sometimes it lays deadly traps and ends up destroying the person who decided to surrender himself completely. How can the force that moves the world and keeps the stars in their places be, at once, so creative and so devastating? 

We are used to thinking that what we give is the same as what we receive, but people who love, expecting to be loved in return, are wasting their time. 

Love is an act of faith, not an exchange. 

Contradictions are what make love grow. Conflicts are what allow love to remain by our side. 

Life is too short for us to keep important words, for example, 'I love you', locked in our hearts. 

But do not always expect to hear the same words back. We love because we need to love. Otherwise, love loses all meaning and the sun ceases to shine. 

- Paulo Coelho, Manuscript found in Accra

Nineteen Minutes

He'd once tried to mathematically figure the effect of routine on happiness, but there was an interesting twist to the calculation: The measure of joy brought by the familiar was amplified or reduced by the individual's resistance to change. Or - as Lacy would have said, English, Lewis - for every person like himself who like the worn grooves of the familiar, there was another person who found it stifling. In those cases, the comfort quotient became a negative number, and doing what came habitually actually detracted from happiness.

- Jodi Picoult, Nineteen Minutes

Vest

'Moje srce je izdajalec,'
- Paulo Coelho, Alkimist


Vsi bolj ali manj poznamo mojo obsedenost z Alkimistom. Zgodba o potovanjih, puščavah, lovu za sanjami, o lažeh, prevarah in jokanju na trgu, o neznanem, o ljubezni na prvi pogled, prijateljstvu, kraljih in pastirjih. Zgodba o pogovoru, o šepetu s srcem.

Da ne bomo pisali o čem tako abstraktno oprijemljivem, recimo raje o šepetu z vestjo. Vsaj v tem primeru. Sicer je lahko kar koli :)

Poleg te moje bralne navade, vsi še bolj poznamo tiste tipične izjave o krivi vesti, o moralnem občutku, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem o krivi vesti. Vest, kot tisti tihi (čeprav včasih glasni) notranji glasek, ki ti narekuje, če ne kar zapisuje, tvojo pot skozi življenje.

Imela sem obdobje, ko sem morala na veliko in široko razlagati, naj se ljudje ne obremenjujejo z mojim odnosom z mojo vestjo. Prvič, to je moja stvar. Drugič, moja vest in jaz sva v resnici precej dobri prijateljici. Nekako si vse poveva, ponavadi vnaprej, kakor koli že to deluje.

Vest mi nikoli, ampak res nikoli, ne obesi občutka krivde.

Ja, vrže mi grd pogled, ko delam spet kakšno neumnost. Potrpežljivo zavija z očmi, ko se odločam o nečem, kar že vem odgovor, pa lažem sama sebi. Včasih brezglavo drvim v nekaj, kar vem, da je slaba ideja. Takrat me prime bolj grobo. Na ljubeč način, seveda.

Moja vest pa prav tako ve, da sem človek, ki dela napake. In to celo mlad človek, ki se z vsemi štirimi upira odraslosti in modrosti, ki pride s tem groznim obdobjem. Dvojno težko delo za to mojo drago prijateljico :)


Vest mi dovoli, da uživam življenje in da delam napake. Ve, da se pravzaprav o tem gre - živeti življenje. Ve, da v resnici nimam namena nikogar prizadeti, se igrati z drugimi, da bi dobila svoje. Ve, da bom slej ko prej popravila napake, da se bom obremenjevala in da me bo morala tolažiti, ko bom kaj obžalovala. Ponavadi obžalovala kakšno nenamerno zadano prasko drugim. Ve, da tega nočem in si nikoli nisem želela.

Kaj bi bil smisel, da bi na vse to obesila še krivdo?

Torej. Preberite Alkimista, posebno pozornost usmerite v del, kjer se pastir pogovarja s svojim srcem, bolj proti koncu knjige. In prosim, nikar se ne poskusite spremeniti v veter. Že debata z notranjim organom zna biti čudna zadeva....