Ljubo doma...

Of course there will never be another Treasure Island. - Eoin Colfer

Seveda nikoli ne bo še enega Otoka zakladov. - Eoin Colfer

Na, pa smo doma.

Prvi let do Singaporja je bil precej zabava dogodivščina. Vse od t.i. najslabšega sedeža na letalu, ki se je na koncu izkazal za štiri. Seveda je nova prijateljica prosila za naselitev enega - njen dober sedež je bil obkrožen z jokajočimi dojenčki. Kmalu po letu pa je prišel stevard in mi predlagal menjavo dveh mojih sedežev za dva druga. Na letu je bil par na poti na medene tedne. Njemu je televizija delala, njej ne, na mojih dveh pa sta delali celo obe. V zameno za vso mojo prijaznost je stevard večino časa porabil z letanjem okoli in spraševanjem kam in kako letim, s kje sem, kaj sem počela v Sydneyu in kdaj se vračam. Dobila sem celo pravo business class torbico z vsem, kar človek potrebuje: kremo za roke, kremo za ustnice, kremo za obraz, ušesne čepke, nogavice, pokrivalo za oči (spalna blazinica ;)) ter tisto najlepše - zobna ščetka in zobna pasta. Po 27 preživetih urah preživetih visoko v zraku, je to najbližja stvar nebesom.

Samo letališče Singapor se mi ni preveč priljubilo. Ne zaradi velikosti (na primer 30min extra hitre hoje od enega konca terminala do drugega), bolj zaradi številke leta. Čas in kraj leta se ujemata s terminalom A, vrata D4. Po parih minutah hoje ugotovim, da se moja pot loči, terminal A levo, terminal B desno. Vrata A in B levo, vrata C in D desno. Terminal A levo...vrata D desno... Še dobro, da obstajajo informacije. In trenutni terminal D, kjer me čaka letalo pri vratih G6. Ta let je bil še daljši. Od prvega leta, dolgega dobrih 7 ur, je bil ta daljši za dobrih 6 ur. Razen male zmede, ko se je španski sosed hotel prestaviti na drug sedež tri vrste nazaj, je potekal v tišini. Nekoliko so utripale 15krat15 velike lučke, ki naj bi predstavljale zaslone, malo smo jedli na začetku in še malo na koncu.

Ampak zaključek je bil...presenetljiv. Sneg. Kar sem vedela, dejstvo da ga nisem videla že celo leto pa ne spremeni veliko. Sneg se ponavadi pojavi samo v zimskem času tudi za tiste, ki so ostali na severni polobli. Imela sem dobrih 6 ur čakanja na letališču. Preživete z Ajdo, pečeno raco ob 10 zjutraj in veliko količino kave za obe. Potem pa naprej proti domu.

Glasba na radiu - nespremenjena. Televizijske oddaje - nespremenjene. Hotel Azul v Kranju - presenečenje. Nova kuhinja - ne tako presenečenje, ampak sploh ni slabo. Kot da ljudi ne bi videla že celo večnost, pa vseeno kot da me ni bilo samo nekaj dni.

Izkušnje vse od slabih - ko me skoraj naženejo iz trgovine, do dobrih - prijazni nasmehi, živijo in predvsem hvala.

Ob vseh thanks in no worries je lepo spet slišati tiste lepe slovenske besede. Tako od tistih poznanih kot od vseh tujcev, ki jih srečam v Mercatorju.

Lepo je spet priti izza ovinka in videti vse te gore.

Ali pa ko posveti sonce in se odbije od belega snega.

Ali pa spet stati na straniščni školjki naslonjena na okensko polico in se odločati. Ali naj preštejem te zvezde ali naj jih samo občudujem?

Mogoče niso drugačne kot tiste na drugem koncu sveta. Ampak vseeno jih gledam s popolnoma drugega vidika.

Snemanje glasbenega albuma brez glasu...

Drzni si biti. 'Ne biti' ni opcija. - Paulo Coelho

Včeraj smo imeli snemanje Hillsong Live. Če greš skozi zbirko mojih DVD-jev, jih ima 99% točno tak naslov. Prilika, da sem v živo tukaj - halo?! Da imam Level 2 pass, ki me spusti čisto v zakulisje, kadar koli mi zadiši in me možakarji tik preden odkorakajo na oder sprašujejo, kaj si mislim o novi pesmi, ki so jo napisali prejšnji večer...

Aja, ups. Nazaj na začetek.

Petek. Zadnji izpit. Začetek učenja se seveda zgodi ob desetih ponoči večer pred velikim testom in najboljši način, da si zapomnim določeno teorijo je, da ji dam latinsko ime. Angleščina in latinščina imata več skupnega, kot se mnogi zavedajo. Če me torej vprašajo, kaj pomeni to-in-to, najdem latinsko korenino, slovenski prevod (jej za latinsko-slovenski slovar, ki mi ga pošiljajo v Avstralijo!!) pa mi pove dovolj, da o tem lahko nakladam še eno večnost. In zadanem poanto. Ne pomaga pa, da se preveč navdušim nad idejo in ostanem pokonci do dveh zjutraj. Ne, da je to kakšno veliko presenečenje.

Petek. Predvsem me boli grlo do onemoglosti, glava približno enako in svet se začenja počasi vrteti. Do sobote zjutraj obležim. House MD na televiziji (cela sezona v dveh dneh ;)), čaj in zdravila v roki, ruta okoli vratu in novi ogromni plišasti zimski divji jelen v naročju. Božič je zagotovo v zraku :)

Nedelja je veliki dan, in čeprav se večina nenormalnega obnašanja telesa prestavi v glavo in vrtenje sveta s svetlobno hitrostjo, me živa duša ne bo prepričala, da ostanem doma. Cel popoldan v dvorani, edina naloga, ki jo imam z ekipo 12 drugih, je poskrbeti za glasbo v hodnikih. Šele na koncu smo ugotovili, da je prišlo do napake pri komunikaciji - ker je glasba lahko samo zelo glasna ali pa je ni, so se odločili, da je ne bo. Sem pa zato imela ogromno razlogov, da se sprehodim do zakulisja in malo poklepetam z odrsko ekipo. Pomagalo bi, če se vsa energija ne bi osredotočala na noge - kdo drug me bo namreč držal pokonci?

Proti koncu so se odločili, da jim ne koristim več tako veliko in me poslali sedet. Izbrala sem si sedež znotraj dvorane. Neverjetno je bilo videti prijatelje, ki so v rokah vrteli kamere in luči, stali na odru ali pa pred odrom in se nastavljali prijateljem s kamero. Ob 'malo bolj poskočnih pesmih' je dvorana s 17.000 ljudmi skakala kot eno.

Šele ko sem prišla domov, sem dojela, kaj sem preživela. Nekaj tako izjemnega je postalo nekaj popolnoma vsakdanjega. Isti ljudje s katerimi živim življenje, nakupujemo straniščni papir in se učimo za izpite, so pomagali izpeljati večer, ki bo za večno ujet na albumu. Prepotoval bo svet, videl slavne kraje in malo bolj skrite vasi nekje, kjer jih niti moj atlas ne ujame.

Večkrat sem rekla, da je moj smisel biti del nečesa, kar je večjega od mene.

Nečesa, kar bo prepotovalo svet in ga spremenilo.

Biti del nečesa takšnega je sedaj postalo del mojega jutra, popoldneva in večera.

'Ne biti' ni več opcija.

Ponedeljek: spim in sem tiho. Moja bolezen se je preselila v pljuča, ki iz sebe ne izstiskajo dovolj zraka za veliko količino govorjenja.

Da ohranim pravi zorni kot: vsaj svet se je postavil nazaj na svoje mesto.

Tetkino sporočilo

Tale vpis bo nekoliko drugačen.

Med 'dnevnikovanjem' in poslušanjem Jeremy Camp (kar je najboljša varianta za pomiritev duha in telesa ;)) v sobi mi zapiha veter. Ker je pač dovolj toplo za na stežaj odprta vrata tudi pozno proti večeru po celem tednu oblačnega neba.

Trenutno pišem v dnevnik, ki mi ga je naredila Petra preden sem odšla.

Veter.

Vsaka stran poleti v svojo smer in se ustavi na strani, ki je bila napisana preden je knjiga prišla v moje roke.

Za takrat, ko ti je hudo...

Analiziranje vzrokov bolečine je izguba časa. Ne moreš se vrniti. Z ničemer ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo. Kadar ti je zelo hudo, se skušaj v mislih osredotočiti na majhno radost. Vzemi si čas, da preboliš. Umiri se.

Po izgubi smo tako prazni - toda nauči se pustiti odprto srce in razum. Dovoli življenju, da te spet napolni. Ko trpiš, se zdi nemogoče - pa vendar, nove radosti čakajo, da zapolnijo praznino.

Želim ti srečo, ko pustiš, da preteklost mine - in se nekaj novega začne. Želim ti, da bi ti bili prihranjeni trpljenje, žalost in porazi. Ampak potem bi te to ločilo od vseh drugih bitij na tem planetu. Tako bolečina kot radost nas povezujeta v družino, zakon, prijateljstvo.

Na tvoji novi poti ti želim srečo, tako veliko, kot tudi tisto majhno, ki jo vidiš v sončnem zahodu. v cvetu, v pismu iz domovine....

VSO SREČO! MISLIMO NATE!

Kdo bi si mislil, da me je danes spravil v dobro voljo pogled na sončni zahod v moji sobi, hoja od šole do doma, kjer me na vsakem koraku spremlja drevo z živo vijoličnimi cvetovi? Da imam steno skoraj pokrito z vsemi karticami in pismi?

Kdo bi si mislil, da me bo mala tragedija še po tolikem času vlekla domov s silo večje od gravitacije?

Nihče ne bi pomislil, da bodo točno te besede na koncu tiste, ki me bodo spet dvignile. Ne sončni zahod, ne rože, ne listi papirja.

Beseda. Upanje. Prihodnost.

Mesto

Zdajšnje dni ljudje vedo ceno vsake stvari in vrednote ničesar.

- Oscar Wilde, Slika Doriana Graya

Nesrečniki. Prvič, oooooo wwwwooooowwww, hudo. Še boljš bi bilo v živo. Drugič, namesto Gareth Gates je enega izmed glavnih likov odpel Nick Jonas. Kar je bilo presenečenje mešanih občutkov. Nick Jonas (da sama sebi osvežim spomin, ker vem, da vi vsi veste, kdo to je) je član banda Jonas Brothers, kar sem poslušala v drugem letniku gimnazije. NB: v drugem letu starosti in šestnajstem letu starosti poslušam boybande. Navdihujoče, ni kaj. Edini problem pri tej sliki je bil, da je Nick sam star komaj 17, 18 let in njegov glas ne doseže enakega razpona kot glasovih vseh ostalih na odru. Veriga pa je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Imel je precej dobro solo predstavo (Empty chairs at empty tables), par bolj mirnih duetov, ampak v velikem 'vsi na odru z najmočnejšim glasom' si lahko občutil pomanjkanje.

Druga stvar je bila, da so očitno hranili denar za kakšne bolj pomembne zadeve. To leto je 25-letna obletnica od prve predstavitve, na youtubu si lahko ogledate celotno predstavo 10 obletnice. Letos je očitno manj ljudi in manj pripomočkov.

Poklone pa dam velikemu zaključku. Po vseh poklonih in priklonih in mnogo minut ploskanja, je na oder prišla originalna ekipa izpred četrt desetletja in vsi skupaj so odpeli par pesmi. Stari in novi. Jean Valjean in Javert - brez besed. Stari in novi. Mali Gavroche.

Nenazadnje pa je tukaj še vedno zgodba. Victor Hugo. Največji poklon in najglasnejši vrisk navdušenja.

To te naredi resnično dobrega in uspešnega - naučiti nekoga isto, kar počneš sam, samo še bolje.

Razmišljala sem tudi o random stvareh. Ljudje imajo radi najbolj nenavadne stvari. Naprimer lubenico. Ali pa bolj zanič stvari, kot je kostanj :)

Nobeden pa nikoli ne reče, da komaj čaka, da se postara. Da mu posivijo lasje. Da se mu na obrazu naredijo smejalne gubice. Ali pa se tega nikoli ne veseli zato, ker ne bi bile gubice smeha ampak mrščenja. In zlobnih pogledov. Ne, ki jih drugi namenijo nam, ampak tistih, ki jih mi namenimo drugim.

Veliko je ljudi, ki si komaj želijo biti z nekom. Koliko od teh punc pa komaj čaka, da bodo to osebo slišale smrčati sredi noči?!

Sicer pa... telefon se je odločil stavkati. Ali pa se je preprosto naveličal. Kakor koli, nedosegljiv. Ali ga poskusim rešiti sama preko računalnika (ki telefona ne zazna) ali pa ga pošljem na servis, ki bi trajal do 4 tedne. Po Avstralsko to pomeni, da ga najbrž ne bi videla do odhoda oziroma prihoda nazaj v Sydney. Ne mika.

Par dni nazaj smo se odpeljali na izlet po drugih podružnicah mesta. Najlažje jih je opisati kot nekaj, kar bi naredilo Hollywood in Beverly Hills v Los Angelesu zeleno od zavisti. Z vsemi hišami, avtomobili, deli jadrnic, varno spravljeni v zavetju hiše, obdano z drevesi in parki dovolj velikimi, da v sebi skrivajo cel prostor za kampiranje. Ob vsem tem je najlepši razgled na mesto, operno hišo, most ter plaže v okolici pred katerimi lebdijo jahte vseh barv in velikosti.

Ogledali smo si tudi druge parke, eden izmed njih se imenuje McKell Park, nekoč Port Jackson. Morje, ki ga je obdajalo, je bilo skoraj identično tistemu ob Jadranskem morju. Skale in kamenje, brez valov, trava... Mogoče ne zveni tako sanjsko kot sinje modro morje in peščene plaže, vendar je v vsakem grdem nekaj lepega.

Danes na poti do servisa sem se ustavila pred katedralo Sv Andreja.

Ne vem, če sem že kdaj pravila o arhitekturi Sydneya. Mogoče zato, ker je sestavljen iz stavb zgrajenih z rokami prvih priseljencev v 18. stoletju. Kot da bi preselil Anglijo. In jo okrasil s palmami. In papigami. Obstajajo majhne hiške, tesno druga ob drugi, vsaka svoje barve od rožnate, modre, zelene do peščene in sive.

Ob vsem tem pa se skrivajo naša stanovanja in nove moderne zgradbe. Staro in mlado mešano skupaj, tako zelo, da ju komaj ločiš narazen.

Izstopati v tem kraju je skoraj nemogoče. Na istem kotu ulice se sprehajajo možje s kravatami in neudobnimi čevlji, dame z elegantnimi oblekami, tekaškimi čevlji, z roko v roki s prijateljico, ki nosi samo nekoliko predolgo, raztegnjeno majico. Vsega po malo in komaj jih lahko presenetiš.

Ti ljudje so vseh barv in oblik, vseh jezikov in kultur.

Mogoče je eno izmed glavnih velikih mest sveta, ampak vsekakor ne daje takega občutka. Kot malo večja vas, ki se razteza in razteza in razteza. Življenje ni dovolj časa, da raziščeš celo.

V rokah prihodnosti

Najprej se nauči stati, potem leteti.

- mr. Miyagi, Karate Kid

Obvezno sporočam novice. Ob vseh plažah in Sydney Opera House in Harbour Bridge... Pogled na center mesta Sydney... še in še bi lahko naštevala, koliko stvari mi je vzelo dih. Zato, ker so neverjetne, lepe, ogromne,... slavne. Težko se je zavedati, da v resnici stojim pred operno hišo in da bo ostala na svojem mestu in da imam vsaj eno leto, da jo obiščem, kadar koli mi zadiši.

V naslednjih 14 dneh pa se bodo odvijale stvari, ki presežejo mojo domišljijo.

Prva bo v torek. V Združenem Kraljestvu imajo radi dobre musicale (? - pardon moji slovenščini). Eden izmed najboljših je Les Miserables, ki sloni na romanu. Victor Hugo je poleg Notredamskega zvonarja napisal tudi Nesrečnike, ki so dali zamisel za to predstavo. Trenutno poteka 25 obletnica od prve predstave.

Sicer ne potujejo po svetu, ampak kinodvorane po celem mestu so se odločile predvajati predstavo. Kar se dogaja že cel teden, konča se v sredo in zahvali napetemu urniku, je torek zvečer moja edina možnost.

Ki jo bom zagrabila z obema rokama. Pozdravljeni Nesrečniki!!!

Za dodatno informacijo: Nesrečniki, Victor Hugo = moja najljubša knjiga, napisana z roko najljubšega pisatelja. Druga zanimivost: Gareth Gates. Oh, lepi fantje z dobrim glasom iz osnovne šole. Ali preprosto nostalgija :D

Druga dogodivščina / otvoritev / predstava je album. Oziroma snemanje novega.

Tisti, ki nekoliko veste o Hillsongih. Je cerkev, največja samostojna cerkev v Avstraliji, imajo svoje campuse / podružnice po celem Sydneyu, Brisbane, Cape Town, London, Paris, Moskva, Kiev, Berlin in najnovejši v New Yorku. Samo v mojem campusu (City) se mašo udeleži skoraj 5000 ljudi na vikend. kar objasni zakaj moji vikendi ne predstavljajo ležernega poležavanja na plaži. Kar naredi Hillsonge znane po svetu pa je njihova glasba. DVD-ji in CD-ji, ki jih snemajo že dobro desetletje in pol prepotujejo veliko več držav, kot so si kadar koli predstavljali. Ravno zaradi njihove glasbe sem jih prepoznala.

Prvi teden novembra, bolj natančno 7., bom imela priliko sodelovati pri snemanju njihovega najnovejšega albuma.

Biti v isti sobi kot je snemanje je bila ideja, ki se je odvijala v mojih sanjah. Da bom pomagala pri samem nastajanju nečesa, kar mi je kratkomalo spremenilo življenje, je nekaj, kar presega lepoto in velikost Operne hiše.

Bondi plaža je sanjsko lepa, ki iz mene izvabi... stoj pri miru in zijaj. Kako bom obstala na samem snemanju pa me opozarja naj si že v naprej izberem kot, kjer ne bom ovirala prehodov. Kako se bodo drugi počutili ob mojem zijanju pa je že čisto prevelika zadeva....

Sicer me čakajo zadnje seminarske, testi in grad ball / graduation = maturantski. Ali vsaj nekaj najbolj podobnega.

Dnevi poslavnjanja in prihod domov....

Mi gremo pa na morje...

'Nikogar ne poznam, ki bi bil pripravljen prehoditi puščavo le zato, da vidi piramide,' je rekel trgovec.

- Paulo Coelho, Alkimist

Imeli smo teden odmora. Če se temu lahko tako reče. Spet smo odšli na tabor, kamor sem šla prejšni odmor. Tokrat sem bila pripravljena na mrzlo vreme, konje, in neverjetno postrežbo. Morda se mi je zdela neverjetna, ker je je bolj malo v mojem stanovanju. Še vedno moram sama pomivati posodo, in si večinoma kuhati.

Kar je bilo drugače v tem taboru, so bili vombati. Luškani, mali medvedki, kosmati, s smrčkom in štirimi nogami. Same mišice. Kar se zelo opazno sliši, kadar zbežijo stran. Njihova velikost se v temi neznansko poveča, in vse, kar slišiš, je glasno topotanje.

Druga, meni veliko ljubša stvar, ki se je spremenila, je bila družinica. Najprej prva. Mamica, očka, dva mladička. Tretji se je skrival v vreči, na varnem, ko je mami odskakljala na varno razdaljo. To se je zgodilo podnevi.

Ponoči pa so kenguruji prišli vse do naše hiše. Tokrat sem se s parimi odpravila na polnočni sprehod s svetilko. V temi ti očitno kenguruji dovolijo priti blizu, vse kar potrebuješ, je svetilka, ki ti občasno pomaga najti pravo pot. S takšno taktiko lahko velikim skakačem prideš zelo blizu.

Sreča na moji strani - v nobenem primeru nisem pri sebi imela telefona / fotoaparata.

Kar mi je bilo najbljuše od vsega pri tem polnočnem sprehodu, je bil konec. Ko so vsi odšli na topel čaj, sem ostala zunaj (v varni razdalji hiše). Vse, kar je bilo vidno, je bila luna, zvezde in sence. Z občasno slišanim zvokom topotanja vombatov ali hrzanjem konjev.

Sicer je v šoli že čutiti bližajoči konec. Še dober mesec in pol, pa se vrnem domov.

Do takrat me čaka zaključek prvega leta, veliko veliko sonca, barve in sinje modrega avstralskega morja. Mislim, da lahko z veseljem pričakujem naslednjih nekaj mesecev, ki me čakajo pred vrati.

Nova sezona

Spremeniš se v tisto, kar si v očeh tistega, ki si ga želiš. - Carlos Ruiz Zafon, Igra angela

Prejšnji blog je bil mogoče bolj zame kot za kogar koli drugega.... ampak, zakaj pa ne?

Več kot uradno smo vstopili v pomlad. Čuti se v vremenu. Kratki rokavi, občasno kratke hlače, plaža, sončenje,... med vsemi temi lepimi stvarmi pa so tudi tiste malo manj meni všečne... naprimer trenutna - lije kot iz škafa, ampak kdaj pa se to še ni zgodilo sredi pomladi? In so bili kmetje veseli, da se to ni zgodilo.... :) ha

Danes smo sredi noči prestavili uro. Za eno naprej. Kadar koli vstanem prezgodaj, da bi zjutraj videla, kakšne so moje možnosti pri izbiri oblačil, to ni dober znak. Dobro jutro, sonček!!

Mogoče tale blog pišem iz izgovora, da mi ne bi bilo treba pisati seminarske... ali pa mogoče celo treh. Disciplina je na počitnicah. Očitno.

Trenutno sem zaključila precej burno debato (ne prepir!! :P) s sostanovalko. Ima ločena starša in oče se bo decembra poročil z drugo žensko. Ne samo, da to jemlje precej osebno in čustveno, ima tudi precej močno predstavo o tem, kaj pomeni zaobljuba. In ker sta jo starša učila o tej zaobljubi, je zdaj precej izgubljena, glede na to, da počneta nekaj njej popolnoma nerazumljivega.

Malo opomina: najbrž se spomnite moje velike izjave o omejitvah pred poroko :) Precej dramatična zadeva. Recimo.

Recimo tudi, da obstaja neki video, kjer govorim o stvareh, o katerih nimam pojma. Zato se pa nikoli ne nehamo učiti :)

Razmišljam, da mogoče nisem vedela KAJ govorim, ampak sem vedela O ČEM govorim. O tisti zaobljubi, ki moji sostanovalki toliko pomeni. Ki meni ogromno pomeni. Ki paje (hvala lepa večnim opcijam in vsem cestam, ki vodijo v Rim) izgubila toliko vrednote v očeh večine ljudi.

Kaj dejansko pomeni dokler naju smrt ne loči? Do konca mojih dni? V zdravju in bolezni? Od kje ideja prstana?

Menda je bila ženska ustvarjena iz rebra. Kar dejansko v hebrejščini pomeni 'del'. Del pri srcu. Z ramo ob rami. In ko se poročita, postaneta eno meso. Kar si sicer lahko razlagate po svoje, ampak jaz mislim, da se takrat tisti del, ki je bil uporabljen za stvaritev, vrne na svoje prvotno mesto. Z ramo ob ramo. Ob srce.

Eden izmed problemov pri poroki je ideja, da traja večno. Če ne uspe, pač to ni bila prava oseba, premakni se naprej.

Adam je z razlogom spal med celim postopkom. Mislim, da mora biti precej boleča zadeva. Tako za enega kot za drugega. In nikoli več ne bosta takšna, kakršna sta bila pred poroko. Ljudje se spreminjamo, bi rekel....nekdo.

Ampak pozornost hočem usmeriti na nekaj drugega: nikoli več.

Nikoli ne reci nikoli.

Poroka ni samo list papirja. Škoda dreves v tem primeru. Niti ni poroka cel kup priložnosti za zapravljanje - lepe puhaste bele sijoče obleke in diamantni prstani.

Poroka je zaobljuba za večnost.

Vsak dan znova in znova.

Vsako jutro.

Bom sprejela odločitev, da skrbim zate z vsem, kar sem. Da se s teboj veselim in da s teboj jokam.

Vsako jutro bom sprejela odločitev, da te znova in znova osvojim. In ti znova in znova dovolila, da me osvojiš.

Kako lahko nekaj takega obljubim več kot samo enemu? Najbrž bom spodletela po celi črti že tako ali tako.

Zato pa je ljubezen in ZNOVA IN ZNOVA. Vsako jutro.

Zakaj bi obljubila nekaj takega? Ker bi rada, da nekdo to obljubi meni. Da najprej odkrijem bolj sebični razlog. Predstavljaj si, da ti nekdo obljubi, ne glede na sezono ti obljubim večni lov?! :)

Drugi tisti mogoče malo manj sebični razlog pa bi bila preprosto ideja, da se hočem vrniti na kraj, kjer mi je bilo namenjeno, da sem.

Z ramo ob rami. Ob srcu.

Žaba, Bajsi, Demie,....ali kar hočete

Even to your old age and gray hairs

I am He, I am He who will sustain you.

I have made you and I will carry you,

I will sustain you and I will rescue you.

- isaiah 46:4

Celo v tvoji starosti in kljub tvojim lasem

Jaz sem Ta, Jaz sem Ta, ki te bo nosil.

Jaz sem Ta, ki te je ustvaril and Jaz sem tisti, ki te bo nosil,

Jaz sem ta, ki te bo nosil and Jaz sem ta, ki te bo rešil.

- izaija, 46:4

Zadnjih nekaj dni sem razmišljala o modrosti.

Kaj je modrost, kako jo dosežeš. Filozofija - ljubezen do modrosti. To je bilo vse, kar sem iskala, odkrivanje modrosti je bilo cilj vsakega dne.

Naučiti se čim več. In to ne teorij, številk, znanja.

Slovar pravi, da je modrost znanje o tistem, kar je res oziroma prav ter se sklada s pravično sodbo, ta pa se kaže v dejanjih. Modrost je tisto, kar se naučiš in znaš pravilno uporabiti.

Na internetu sem odkrila na tone verzov, vsak ima nekaj opraviti z modrostjo.

Druga stran modrosti pa je njen začetek. Pravijo, da je začetek modrosti strah. Odkrila sem torej na tone ton verzov, ki govorijo o strahu.

Kaj je torej definicija strahu?

Brskanje, prebiranje, iskanje sopomenk. Cel kup zanimivih reči. Med drugim sem ugotovila, da druge strašimo z namenom, da jih odženemo stran. Večino stvari, ki jih odženemo stran, se bojimo sami.

Všeč mi je bila definicija besede alarm: nenaden strah povzročen zaradi zavedanja nevarnosti. Poudarek sem dala na besedo zavedanje. Dokler se ne zavedaš, da ti preti nevarnost, ni razloga za strah.

Igranje obeh definicij in vseh ostalih ugotovitev: hočem, da odideš. Zato bom poskrbel, da se boš zavedala nevarnosti, ki ti preti.

Ne vem točno, od kje, zakaj, ampak tako preprosto moji možgani delujejo. V moji glavi ima vse tole dejansko veliko več smisla.

Ah, pozabila dodati, da nas strah odžene zvečinoma takrat, kadar se bojimo fizične bolečine.

Torej, strah pred bolečino... prizadeti... povzročiti bolečino in jih na tak način prestrašiti z namenom, da jih odeženemo....

Bravo.

V tako mišljenje so zapletene moje misli, se prepredajo z idejami, kaj vse bom počela v mesecu decembru, odkrivam nove in nove stvari, ki mojim ambicioznim sanjam pošljejo poljub slovesa.

Zakaj ne bi? Zakaj ne bi nekoga prizadel? Mu povzročil bolečino, z namenom, da ga ustaviš? Ali pa preprosto zato, da nekdo trpi....

Mogoče so vse to vplivi jokanja, pomanjkanja spanja, glavobola in vseh Nalgesinov, ki skušajo glavobol ustaviti. Ne pomaga.

Bolečina, strah. Videti isto bolečino in strah v očeh družine. Vsakega člana posebej.

Lahko bi se spustila v diskusijo zakaj, pa ne bi nikoli prišla do končnega zaključka. Najbrž zato, ker končnega zaključka nočem vedeti.

Vem samo to, da so bili hebrejci pametni ljudje. Za njih beseda 'tragedija' ne obstaja. 'Tragedijo' bi prevedli kot 'zgodba še ni končana'.

Ne pravim, da se iz vsake slabe stvari zgodi nekaj dobrega in ostani optimističen.

Pravim: žaluj in se ne pusti prestrašiti.

Definicija miru: stanje spokojnosti in vedrine.

Za prijatelje....

Ljubezen in hvaležnost lahko ločita morja, lahko premikata gore in lahko ustvarjata čudeže. - Rhonda Byrne

En blog za preteklost. Za prijatelje. Za dogodivščine in pustolovščine. Za spomin.

Smo v mesecu, ko velika večina prijateljev praznuje rojstni dan. VSE NAJBOLJŠE VSEM!!! Ta mesec se začne šola, ampak ne čisto zares. Kar pomeni - veliko druženja in malo nalog. Vsaj včasih je bilo tako :)

Ne skrbi me, kaj bom nekega dne pripovedovala vnukom. Šla bom skozi slike na facebooku, in jim govorila o dogodivščinah. In o vsakemu posamezniku, ki mi ji posladkal življenje. Nekateri od majhnih nog, drugi zadnjih pet let, tretji še manj. Ampak z leti se učimo. Kako se pogovarjati, kako izkazati hvaležnost, povedati, kdaj si žalosten in kdaj vesel. Še bolj pomembno pa je, da se naučimo, kako to prebrati iz zgodb drugih ljudi. Kakšen smeh ima Aleša, Nastja. Ali pogovor, ki bi ga oz ne imela s Tjašo, ker bi pač vedeli misli druga druge. Prebrati zgodovinsko knjigo je kot imeti nenavaden pogovor z Ajdo nekam pozno v noč.

Skupni so nam bili kraji, čas, sladoled in želja po tem, da smo preprosto skupaj. Da prijateljstvo ni vezano samo na to, pa izveš šele, ko tega ni več. Ko se naprimer preseliš na drugi konec sveta...

Šele na drugem koncu sveta, brez vsega tega, ti vsak smeh, vsak pogovor, pomeni več kot zlato. Vsakič, ko je telefon zazvonil ob nemogoči uri. Vsakič, ko sem vstala iz postelje ob še bolj nemogoči uri v pričakovanju dneva. Ali bom tokrat ostala pri pouku ali pa bom končala na kavi v Piranu? Če je bil petek, me obisk Romea sploh ni več presenetil.... Pa bi me moral.

Vsak klic, sms, komentar kjer koli že je, email, kartica,... zasebno sporočilo. Kar koli. Vse to me spomni, kako zelo sem zadovoljna z življenjem. Jap, Sydney, Hillsong - to pripomore. Ampak najbolj me umiri misel na vse prijatelje in skupne dogodivščine.

Ni važno, kaj se zgodi. Ti spomini so vredni zlata. In pravijo, da denar lahko kupi svet...

Ne čakaj na maj

Pisati ne pomeni samo izraziti neko misel, marveč razmišljati o pomenu vsake besede.

- Paulo Coelho, Čarovnica iz Portobella

Tale blog nastaja v zadnjem dnevu zime, v Sydneyu, leta 2010. Najlepši del tega je, da se pomlad lahko občuti na koži, ko se ob pozni uri zvečer hodi domov po polnem dnevu.

In kdo noče imeti dneva, za katerega se zaveda, da ga je izkoristil vsako sekundo?

Upam, da bo ta vpis nekoliko daljši... in bolj poln od zadnjih nekaj.

Kar sem ugotovila - mogoče je stara ugotovitev na novo prebujena - je, da imam rada zgodovino. Vse tiste heroje, ki so pri 22 osvojili svet. Naprimer Alexander Veliki. Ko je umrl pri 33, je naredil več kot večina ljudi naredi v celem dolgem življenju.

Ljubezen do knjig - ha, ni je sekunde ko v roki ne držim vsaj ene knjige. Več kot berem, bolj so mi všeč in več jih hočem prebrati. Kar pomeni, da gremo v ponedeljek v veliko trgovino, kjer imajo knjige, ki jih ne dobiš nikjer drugje.... domačini pa mi obljubljajo obisk skritih kleti, polnih starih, dragocenih, zapuščenih knjig... Moraš imeti rad domačine :) hiphiphura za Avstralce!! :)

Druge pomembnejše stvari, ki sem jih ugotovila, so ljubezni do sveta. Obožujem ta svet. Vsako državo, vsako kulturo. Hočem govoriti in razumeti vsak jezik (veliko sreče pri tem). Hočem obiskati vsako državo in jo poznati dovolj, da se v njej počutim domače (mogoče bom v življenju potrebovala veliko sreče). Nore sanje, ampak vem, da kjer je volja, tam je pot.

Imam dva daleč daleč najljubša predmeta: zgodovina cerkve, ki opisuje kaj vse se je dogajalo v Izraelu pred prihodom Jezusa, prva srečanja apostolov in njihovo nadaljevanje. Danes naprimer smo se učili o prvem preganjanju... kdo noče začeti dneva z gledanjem Kristusovega Pasijona?! Če ne drugega ni bilo osebe v razredu, ki ne bi tiho obsedela in samo poslušala, brez želje po eni besedi... kaj lahko sploh rečeš na nekaj takega kot je bičanje in kričanje v latinščini?!?

Plus pri tem predmetu mi zelo pride prav moja (srce, srce) srednja šola - gimnazija Poljane. Ljudje me imajo za genija. Moj ponos mi ne pomaga preveč.... haha

Drugi predmet pa je svetovne religije. Obdelali bomo 9 največjih religij na svetu. Začeli smo z islamom. To je zadelo točko doma na popolnoma drugem nivoju.

Nekaj je na država 'antičnega srednjega vzhoda', kot jih imenujejo tukaj. Egipt, puščava, pesek,... Države, kulture, tako zelo drugačne od naših, da jih komaj prepoznamo.

Nekaj, kar nikoli nisem zares hotela slišati, je število ljudi, kristjanov, ki umrejo na dan. Samo zato, ker priznajo, da so kristjani. Ne obrekovanje sosedov, ne grdi pogledi sredi ulice,... kamnanje, bičanje, pretepi, zažiganje mladih družin zaklenjenih v hišah,...

Eden izmed sošolcev je nekdanji musliman. Iz Irana. Bil je član stroge iranske religiozne policije, ki ima avtoriteto nad katerim koli državnim, vladnim, cerkvenim vladarjem. Kar naredijo, je vedno prav in nihče temu ne ugovarja.

Ker je bila naša prva vera Islam in ker nihče ne more povedati zgodbe bolj natančno, kot nekdo, ki je bil tam, ki je to živel, ki je imel to za veliki del življenja, smo imeli za veliki privilegij slišati, kako to poteka v Iranu.

Recimo, da so mi solze lile v potokih od druge minute razlaganja. V dveh urah sem porabila popolnoma vse moči.

Glavna razlika med muslimanskim bogom (Alahom) in krščanskim bogom je strah. Odpuščanje, milost, ljubezen,... besede, ki jih v Iranu rekdo kdaj slišiš. Skorajda nikoli v povezavi z vero. Vedno si v strahu, ali živiš pravilno. Ali so tvoje misli prave. Ne strah kot nervoza pred kontrolno nalogo. Strah kot je strah pred trenutkom, ko lahko izgubiš življenje.

Vsak dan, 24/7 preživeti v strahu pred naslednjim trenutkom. Če zares pomisliš, kaj to pomeni - ne moreš drugače, kot ostati brez sape.

Če se nekdo odpove veri v Islam,.. potem pride na vrsto prava perspektiva, kot nam je povedal sošolec. Ne ubijejo te takoj, najprej te z mučenjem skušajo spreobrniti nazaj. Po večini je ta mučenik tvoj oče, brat, ded, stric,... Mogoče postane celo tvoj rabelj.

Že leto in pol ni imel stika z družino. Ko je njegova mati izvedela, da je postal kristjan, se je odločila, da je za njegovo dušo bolje, če se nikoli več ne slišijo, ne vidijo, pozabijo, da obstaja. Če bi za to izvedel njegov oče, bi najbrž prišel ponj v Avstralijo.

'Ah, uboga jaz,' naenkrat postane sebičen, nehvaležen stavek.

Jokaš, in pravzaprav ne veš, zakaj točno. Zato, ker mi je tako lepo? Ali pa zato, ker sedaj zrem v oči nekoga, ki mi odvzame možnost pretvarjanja, da je res vse tako lepo in prav?

Vsakemu svoje - čigavi smo mi?

Spremembe

Ćas umira in se znova rojeva. Toda človeško življenje je potovanje brez vrnitve. - Shan Sa, Cesarica

Naslov je spremembe. Zato, ker se zadnje dni velik odvija glede takšnih ali drugačnih sprememb. Kar sem se naučila preden sem odšla, je bilo, da so spremembe ponavadi nezaželjene. Potek po načrtu, čim manj odstopanj. Mogoče tudi strah.

Zdaj se počasi učim, od kje ta ideja.

Nekatere spremembe so majhne, druge večje. Nekatere izgledajo kot nekaj slabega na začetku in ponavadi s seboj prinesejo bolečino. Ampak iz popolnoma vsake spremembe lahko potegnemo nekaj dobrega. Vsaka sprememba nas pripelje nekam in... zdaj pride presenečenje... naša izbira je, kakšna bo ta lokacija.

Lahko izbereš široko, lahko pot, jasno označeno z vsem, kar te obkroža.

Ali pa greš tja, kjer bo mogoče nekoliko težje, zato ker mogoče še nihče ni prehodil poti.

Potovanja v neznano. Spet dve stvari. Lahko nekaj neverjetno vzburljivega ali pa nekaj neverjetno strašljivega.

V samem bistvu pa so vseeno samo potovanja.... in nobeno potovanje ne gre točno po načrtu...

Drugi semester je postal zabaven. Moja organizacija v praktičnem pogledu se je dvignila stopničko višje. Namesto 'dobiti načrt v roke in kako ga izpeljati' se bom sedaj dejansko spopadala z dvoranami v Sydneyu za vse male projekte, ki jih prireja Hillsong. Izbirala barve, vrstni red dogodkov,.... po končanem letu bom sposobna postati organizatorka porok ;) haha

Menjava vremena nas vse meče na obisk k zdravniku. Še dobro, da jih nikoli nisem marala in se zavedam, da mleko in mek zjutraj delata čudeže.... gripa - adijo.

Nove seminarske... jao.

Dejstvo, da imamo samo še nekaj tedno do zaključka prvega leta, pa še na žalost (ali srečo?!) ni vsem kapnilo na pamet. Bližam se ideji ;)

Dogode in prigode

Pozabi, kaj si se naučil o zvezdah, in spremenile se bodo v angele ali v otroke ali v katero koli drugo stvar, ki si jo zamisliš v tem trenutku. - Paulo Coelho, Čarovnica iz Portobella

Kot sem nekaj dni (upam, da ne tednov) nazaj obljubila, bom napisala zgodbo o mojih podvigih kuhanja.

Prva dogoda in prigoda je špinača. Za začetek, bi rada povedala, da nikoli nisem videla recepta, postopka, ali bila celo v isti sobi kot špinača med tem dogajanjem. Kar pomeni, zanesti se na šesti čut in lastno sposobnost kuhanja.

Upam, da je ta ideja vsaj pol toliko smešna, kot se zdi....

Torej, zmznjena špinača, posoda, voda. Obvezno sol. Ne vem, točno zakaj, ampak brez soli dejansko ne naredim ničesar.

Odločim se, da se bosta tej skupini pridružila še maslo in mleko. In da dodam, moje potrebščine, ki bi vse spremenile v kašasto, zmečkano, novo zmes, ki jo poznamo kot špinačo, ne obstajajo. Obstajajo, ampak ne v tej kuhinji. Ostane mi cel kup prijemalk za takšne in drugačne testenine ter 4 skoraj da identične kuhalnice (slaba komunikacija med prebivalci).

Najprej prvi del skupine, potem drugi.

Malo igranja. Malo heca, malo resnosti.

Vse, kar mi je na koncu manjkalo do skoraj identičnega okusa (kar pripisujem drugačnemu mleku in maslu) je bil dodaten kanček soli.

Kašen je postopek? Pozabila....

Že nekaj časa sem razmišljala, samo še nikoli ubesedila ali izgovorila ali zapisala. Ampak, rada bi rekla hvala. Petri za tortice in doma narejeni sladoled izpred mnogo mnogo let (ne tako zelo mnogo). Atu za bobe (vsi ostali krofi / bobi imajo okus kartona v primerjavi). Mami (od ata ženi ;)) za vsak grižljaj, ki mi je onemogočil premikanje za nadaljnih nekaj ur. Žigu za vse kokice in vrečke čipsa, ki jih je odprl med gledanjem filma in mi jih dovolil krasti.

Še predvsem pa hvala očiju in mami (od očija ženi ;)). Za vse še-ne-skuhano hrano, tisto že skuhano, za vsak liter bencina in vsako oprano majico.

Lepota je res v malenkostih....

Most v vrt

Upanje brez vere je samo hrepenenje. - Catrina Henderson

Yay, še zadnji blog v tem mesecu (kar pomeni celo trije!! :))

V torek se je začel drugi semester prvega letnika. Že nekaj časa so v Sydney kapljali novi študentje, stari odhajali, veliko spremembo pa bomo začutili šele, ko se vse ZARES ZAČNE. Kar bi lahko uporabili tudi drugje v življenju. Koliko časa človek dejansko potrebuje, da se zave sprememb, ki se vsak dan zgodijo okoli njega?

Eden izmed 'starih' študentov je imel priložnost pozdraviti brata, ki bo sedaj začel s šolo. Menda se ne zaveda, kakšen srečko je...

Pred enim letom je doživel nesrečo v plavalnem bazenu in si na treh mestih zlomil vrat... Komentar ob mojem pogledu: prosim, kaj?! 'Hja, vsi zdraviniki so rekli, da ne bi smel biti živ....' V roku enega meseca je odkorakal iz bolniščnice...

Za eno izmed seminarskih nalog smo morali narediti načrt za naših naslednjih pet let. In kam nas bo to pripeljalo. Največji problem je bil, da takrat nismo vedeli, kje bomo čez dva meseca, še manj pet let. Kaj boš, ko boš velik, je za vse še vedno velika neznanka. Ni pa x-faktor, da vsi nekaj hočemo biti. Vsak hoče nekaj narediti, ustanoviti, zapisati, začeti,.... nekaj, kar bo za vedno spremenilo svet v katerem trenutno živimo. Ambicija do neba :)

Ampak mogoče nas ravno to žene naprej.

Močna želja po nečem. Strast. Hrepenenje. Upanje, da smo tu z razlogom, da smo del nečesa večjega, in da lahko igramo vlogo v tem nečem večjem. Vlogo, ki je neprecenljiva.

In ni samo naša. Pravica do te vloge je tisto, kar nas loči od vsega ostalega. Pravica in dolžnost.

Zakaj zjutraj vstaneš?

Kaj ti daje tisto upanje, da ne obupaš, ko gre težko?

Kaj so tvoje sanje?

Komu si zaupal te sanje, ki te na vso moč podpira in ti ne pusti, da bi vse spustil iz rok?

Kaj je tisto, kar te res osreči? In kako lahko to dobiš vsak dan, pa čeprav samo malo?

Mimogrede ugotovitve...

Tema srca sestavi zgodbo življenja. - Brian Houston

Med konferenco smo morali vstajati zgodaj zgodaj. Medtem, ko nekateri potrebujejo 10min jutranjih priprav, sem ugotovila, da mi 10min vzame samo umivanje zob. Če hočem skrajšati.... no, recimo samo, da to ne gre. Vem pa, kašni so temelji za takšno početje.

Imenuje se: kolonija, tri ure počitka vsak popoldan, 14 dni in draga Tjaša Šenk.

Konec sedmega razreda osnovne šole, sva odšli v Pinesto. (Za dodatne zgodbe se lahko oglasite pri Tjaši). Del vsakdana je bil počitek po kosilu. Tri urni. Lahko smo bili v sobi in se tiho pogovarjali. Nismo mogli menjavati sob, razen takoj na začetku. Zveni kot zapor.... dvomim, da je bil to njihov cilj :)

Prvil sva risali, drugič sva se kartali, tretjič telovadili (hej, pri 13 je energije več kot preveč),... sčasoma ti preprosto zmanjka idej. Energije veliko, domišljije veliko, ampak kaj, ko se vsega prehitro naveličaš?!

Alea iacta est. Kocka je padla. Umivali si bova zobe.

Naj samo rečem, da manj kot tri minute umivanja zob, zame preprosto ne predstavlja več umivanja zob.

Ni vsak dolgčas brezvezen ;)

Podiram rekorde (en mesec brez bloga!!)

Moje življenje je s svinčnikom zarisana skica nečesa veličastnega. - Robert Fergusson

No, recimo, da imamo internet. Končno. In recimo, da se je v enem mesecu zgodilo ogromno. Glavno pa je, da izgovori ne bi smeli biti izgovori.

Prva stvar, ki se je zgodila, je bila selitev. In praznovanje rojstnega dne.

Novi naslov je 929/2 Lachlan Street, Waterloo, 2017 NSW, Australia. Pogled je neverjeten, sončni zahodi, vzhodi, mesto Sydney. Vse nujno potrebne stvari (trgovina, videoteka in vsi ostali študentje;)) so ostali dovolj blizu, da se za to ne sekiramo in dosti daleč, da se počutimo, kot da smo se ločile od večnega kroga.

V enem mesecu prebivanja v novem stanovanju smo imele en večer, ki smo ga preživele samo me štiri. Vse ostale dneve in noči smo gostile prijatelje in družino.... kar je tretja točka tega bloga :)

Druga stvar, ki se je zgodila, je bila Hillsong Conferenca. Nekaj, kar sem si želela obiskati zadnja tri leta. Zdaj sem imela ta privilegij, da je moja vloga bila pomembna pri tem, da se je cela konferenca sploh zgodila.

Več kot 22,000 ljudi v eni dvorani. Še približno 700 jih leta nekje v okolici in skrbi, da vse ostalo poteka, tako kot bi moralo. Med drugimi tudi gasijo koše za smeti, ki so se vneli... in zgoreli do tal. Med drugim.

Kot del moje 'izobrazbe' je spadalo voditi dogodek, elective, ki se je dogajal vsako popoldne. Izmed 26 dvoran in 'izbirnih predmetov' na konferenci, se je eden dogajal v Amfiteatru. Odprta dvorana, vendar še zdaleč najtoplejša. Zakaj Avstralci ne marajo gretja, niti njim ni jasno.

Amfiteater, ljubkovalno klican kot ' luknja, pokrita s šotorom'. Sprejme približno 1000 ljudi, in kot študentki organizacije, je pripadala meni. Vsak dan ob pol dveh se je začelo predavanje (pisanje pesmi, I Heart - https://transact.myhillsong.com/iheart/ , in pa krater opis različnih situacij v Ukrajini in Rusiji. Recimo samo, da mi je bilo všeč dejstvo, da sem Ukrajinščino razumela bolj, kot sem pričakovala). Naloga je bila, da je vsak vedel, kaj počne, kdaj počne in kako se to naredi. Precej letanja, govorjenja in spoznavanja novih ljudi :) hihi

Tretja velika stvar tega meseca so obiski. Končno. Tetka Petra in bratec Žiga. Obiskali smo Akvarij, živalski vrt, šli z ladjo nekoliko stran od mesta in si ogledali kite, na poti nazaj pa videli delfine. Mesto, operno hišo, UGG škornji, IMAX. Kar je največji kino zaslon na svetu - osem nadstropij, 3D in ToyStory :) Plaže in sprehod od prve do pete...šeste. Trajalo je cel dan. Petra in Žiga sta se tudi naučila nekaj novega - z lahkoto se spi do 10 dopoldne. In veliko časa smo preživeli zunaj (http://www.facebook.com/album.php?aid=454153&id=661830011 - slike na facebooku).

Zima je deževna, ampak kadar posije sonce, so kratki rokavi ravno prav. Kar ne moti nobenega od nas. :)

Medtem, ko smo mi imeli Hillsong Conference, se je na Bledu odvijal English camp. Stara druščina zbrana. Slike bi lahko opisala: smehi, smehi, smehi. Čestitke ekipi, ki je zmagala na Amazing Race ;)

Fuzbal Ozračje

Slovenijaaaaaaaa gre naprej!!!

Ne morem začeti drugače kot z veliki nasmehom :D :D ali celo dvema.

Sploh nismo bili konkurenca.... zdaj se veselim nad tem:

eam	MP	W	D	L	GF	GA	Pts
Slovenia	2	1	1	0	3	2	4
USA	2	0	2	0	3	3	2
England	2	0	2	0	1	1	2
Algeria	2	0	1	1	0	1	1

• Details
• News
• Analysis
• Matches

Precej pomagajo tudi klici Brazilcev, ki so bili naravnost navdušeni nad prvo polovico tekme proti Ameriki.... Tisti iz Južne Afrike pravijo, da smo končno naredili celotno svetovno prvenstvo zanimivo in napeto.

Zdaj prehajamo v najbolj napeto obdobje celega leta. Hillsong konferenca...konec semestra z vsemi nedokončanimi papirji...zima in prehladi... pomanjkanje spanca... ki pa nas vseeno ne more premagati, ko je ura igre. Za pomembnejše ali vsakemusvoje dražje tekme, se podamo v Darling Harbour - center Sydneya.

Tam na vodi stoji oder, na njem pa trije veliki zasloni. FifaFanFest, si je za enega od šestih mest (od tega so trije v Evropi ;)) izbral Sydney.

Na vsaki stojinici visijo zastave, tako kot v naši garaži.

Kot da bi bilo sonce na naši strani, ni deževalo že odkar se je prvenstvo uradno začelo.

Prva tekma, ki smo jo gledali v Darling Harbour je bila ZDA vs Anglija. Prvi del bi lahko poimenovali nekako takole: 100 načinov kako spotakniti nasprotnika in brcini žogo izven igrišča. Kot da bi se obe ekipi bali žoge. Bolje, če ni v igri. Ampak za zmago potrebuješ žogo....

Spet moje filozofiranje in misli nekje med oblaki. Vsak ima nekaj takega, kar predstavlja njegovo žogo. Nekaj, kar je na njegovem igrišču. Če gre v napačno smer lahko predstavlja samo izgubo. Če gre v pravo smer, prinese zmago. Ampak strah je prevelik, zato raje vidimo, če žoge sploh ni v našem življenju.

Ampak potem tudi zmage ne bo.

Kaj, če bi se naučili voditi žogo? Žoga sama ne more nič.Nasprotnik je spreten, ampak neizviren. Če hočemo, se lahko hitro naučimo njegovih potez.

Kaj, če bi mu vzeli žogo, jo spretno izmikali in jo na koncu poslali v gol? Kaj, če bi se nehali bati in bi mogoče malo tvegali?

Bi sledil ples zmage....?