Veseli December

Pustolovec sem, ki išče svoj zaklad.

- Paulo Coelho, Alkimist

Poleg normalnih, pričakovanih posebnih dni v mesecu novembru (prvi november??) in prvi polovici decembra (jej, Miklavž!), se je v trenutni zgodbi mojega življenja odvilo še nekaj drugi zanimivih stvari.

Zaročna zabava, poslovilne zabave, nakupovanje poročnih oblek, ... Zelo malo sonca in precej dežja.

Diploma. Najprej nova obleka, čevlji, nakit. Večerja, ki bi lahko bila maturantski ples na manjši stopnji. Nobenega organiziranega plesa, samo večerja, nekaj kratkih zabavnih točk in študentje, ki lahko pojejo in plešejo kot sam Michael Jackson za zaključek večera. Vse skupaj traja približno tri ure.

Naslednji teden je sledila podelitev diplom. Zaslišiš svoje ime, pokimaš ravnateljici in zakorakaš po odru pred 3 tisočimi neznanci. Ostalih pet poznaš, ker slučajno z njimi živiš. Na sredini odra te čakata Brian & Bobbie Houston, začetnika in glave Hillsong česar koli. Streseš roke, se nasmehneš, vzameš diplomo in odkorakaš. Dekleta smo dovolj srečke, da nas nekdo pričaka, ki nam pomaga z odra s preprostim dotikom roke.

Med počitnicami smo pripravili festival. Kar pomeni, da zapremo dve cesti, povabimo razne gostilne, bare, mini domači živalski vrt, stojnice z nakitom in otroškimi igrali, predsavo kač in kuščarjev. S sončno kremo smo prirpavljeni na lepo, sončno in vroče vreme, s plastičnimi pregrinjali pa na dež. Hvala Bogu, niso rumene barve. Prva polovica dneva je minila skupaj z vročino, druga pa z dežjem in poplavo cest. Nobenega presenečenja, ceste poplavljajo neprestano. Dobra stvar All Star čevljev je, da imajo luknje. Da bi se obremenjevala s poplavo med vrsti bi bilo čisto nepotrebno. Ampak lahko smo naredila tisto, kar sem si skrivno že dolgo želela - rešiti družino majhnih zajčkov. Menda hrčkov v Avstraliji ni... ups. V zahvali poplavi in mini domačem živalskem vrtu, sem lahko postala heroj premraženim in mokrim, vsega hudega navajenim uhljačem.

Sledil je topel tuš ter zaplesana in zapeta predstava o božiču.

Izmed mnogih redkih toplih dni pa en ostaja dobro izkoriščen. Sydney, kot priobalno mesto, je razvejan, s plažami, polotoki, zalivi in logičen način potovanja je torej trajekt ali vodni taxi. Stari deli mesta so tisti iz poznega 18. ali zgodnjega 19. stoletja. Cockatoo Island je otok objet nekje med ostalimi lovkami mesta. Eno izmed prvih naseljenih območij in predvsem osredotočeno na industrijo. Tistega sončenga dne je bila odprta razstava vseh umentikov iz ulic. Grafiti, uničeni avtomobili in smeti spremenjene v navideznega človeka, skupaj s propadajočimi starimi zgradbami, ki skrivajo zgodovino in zgodbe svojega začetka. Ogromne ročno sklesane jame mi povejo, da so bili to prvi zgrajeni silosi v Avstraliji in da je nekaj prvih zapornikov tega kontinenta umrlo v procesu. Samo še stene in star kamin sporočajo, da se je tukaj nekoč nekaj dogajalo. V sosednji zgradbi pa prirejajo poroke, konference in razprodaje.

Predstava umetnosti se je odvijala na drugem koncu otoka in ti je ob vsej svoji razkošnosti in količini sporočil povzročila glavbol. Še dobro, da te čisto na koncu čaka mala pizerija, s pogledom na morje, mesto in sončni zahod.

Med vsem tem pa sem že skoraj tekoča v branju korejske abecede in poznam vse štiri letne čase. Za mesece uporabljajo številka, ampak najpomembnejše je moj lastni podpis.

Barva, morje in plaža se mi izmikajo kot pesek med prsti. Novo leto bo pa uspeh!

Zakaj obožujem Avstralijo

Vsako človeško bitje bi moralo v sebi hraniti sveti plamen norosti in se istočasno obnašati kot normalna oseba. - Paulo Coelho

In točno zato obožujem Avstralijo.

Za začetek grem par mesecev v vzratno. Očitno BlackBerry aka ČrnaBorovnička rad ne deluje tako kot bi moral. Ne vem, zakaj. Po prvem popravilu, se je pokvaril spet isti dan, po drugem popravilu se je čez nekaj ur pojavila ista napaka. V sredo, četrtek, petek, soboto (po telefonu) in v ponedeljek sem torej preživela vsaj dobri dve uri v trgovini s telefoni. Finančne strani raje ne omenjam. Preveč v detajle.

Zgodovina me uči, da se z Avstralci veliko več doseže na prijazen način. Ti prijazen do mene, jaz prijazen do tebe, bi rekel Tarzan. Ampak nekje je pač treba začrtati mejo. In to je bil moj cilj današnjega dne.

Na žalost pa se včasih počutiš naravnost neumno. Zato v tistem trenutku pograbiš torbo, odkorakaš iz trgovine, delaš ovinke, dokler se ne odmakneš neprestani gneči človeških mravelj in dihaš. Če si jezne narave, potem brcaš v steno, mogoče smetnjake. Izogibaš se avtomobilom. Še dobro, da nisem jezne narave. (??!)

Zgodilo se je, da se je starejši gospod odločil odkorakati mimo. Slučajno ima dve hčeri, 19 in 13 let, in ne more odkorakati mimo mladega dekleta v očitno stresni situaciji, ne da bi vsaj nekoliko pomagal. Povabil me je torej na kavo in klepet. Ko se odločam, kaj narediti in kaj ne, upoštevam mnogo različnih faktorjev. Seštevek teh je bil, zakaj pa ne.

Kaj pa lahko drugega tare dekle, kot pa zlomljeno srce? Prvih nekaj minut je tako preživel v monologu tolažbe, da bo pravi že prišel. Dokler jih ne zapiram neprestanimi klici, smsi in vsem ostalim, kar dekleta pač počnejo. Fantje so radi svobodni. Očitno sem si nasvete vzela k srcu, kakor si je pač razložil moj smeh.

Ugotovila sem, da se je moj novi prijatelj Julian rodil gluh in zdaj bere iz ustnic in delno uporablja aparat. Zato se je naučil, kako ravnati z ljudmi, posebno s tistimi, ki so nežnejšega spola. Nadutežev pa sploh ne prenaša. Žena mu je umrla in zadnjih 10 let sam vzgaja hčerkice, najpomembnejša lekcija, ki ju je naučil, pa je, da je življenje lepo, če ga uživaš. In da je vsaka lekcija del življenja. Vsak ima svoje vzpone in padce, najlažje pa se obdržiš pri zdravi pameti, če treniraš svoje srce.

Obožuje vsako irsko malenkost in igra irske bobne. V irskem baru, kjer pije svoj irski pir.

Študiral je antično zgodovino (še dobro, da s seboj nosim Homerjevo Odisejo), kar mu da vso pravico da me označi za daljno potomko Filipa Makedonskega. Ista država, zakaj pa ne. Pomudila sva se tudi okoli tragedij njegovega direktnega potomca, Aleksandra Velikega. Kakšen moški!

Po dobrih 15 minutah je odšel, da mu ne bi odpeljali novega avtomobila. Japonskega, ne mara nemških BMW-jev.

Pa je bil moj svet spet lep.

Še sanja se ti ne...

Anyone truly committed to life never stops walking. - Paulo Coelho, Aleph

Kdor koli zares predan življenju, nikoli ne preneha stopati... - Paulo Coelho, Alef

Naj najprej naredim samo kratko objavo: Sydney v pomladi je nebeško lep. Ne samo na zunaj, vsak delček. Sončni vzhodi in zahodi, noči s polno luno in dnevi ravno pravšne toplote.

Zdaj pa k bistvu.

V stanovanju imamo televizijo. Brez kabla, kar sicer uniči definicijo televizije. Imamo škatlo, ki je prevzela to ime. Ekran in zvočniki, brez daljinca, torej uporabljamo samo gumbke na škatli.

Imamo tudi drugo škatlo, manjšo, ki prebira DVD-je in informacije prenese v veliko škatlo. Z daljincem in brez omejitev. Tako da lahko gledamo DVD s katere koli celine. Za vse tiste, ki vam te omejitve niso najbolj domače, naj razložim. Vsak kontinent ima svojo cono in zaklenjen DVD. V ZDA je ta cona druga kot v Evropi, Avstralija je spet nekaj posebnega. Kupiti disk iz Amerike morda ne bi bila najboljša ideja, ker ga v navadnem predvajalniku ne bi mogel gledati. Srečno.

Torej, ta mala škatla je poli-lingvistična. Gledamo Cvetje v jeseni in Poletje v školjki, skupaj s filmi vseh drugih sostanovalk, ki so pripotovale sem z mlade celine. Skupaj pa lahko uživamo tudi v 'domačih' filmih. In vsaj dve sva precejšnji ljubiteljici te vrste početja.

Radi gledava vse vrste filmov. Od smešnih, do meni ne smešnih, do njej popolna nerazumljivih, do napetih dram, grozljivk, nadeljevank in nanizank. Skorajda karkoli nama pride pod prste.

Še posebej uživava v nanizanki Kosti (aka Bones). Sčasoma se zaljubiš v čisto vsakega junaka in večkrat ti uidejo vzkliki, ki bi bolj prijali živi osebi kot pa nekomu, ki svoje celotno življenje skriva v škatli.

Najbolj pogost stavek je: You don't even know!! Pojma nimaš, še sanja se ti ne, niti predstavljati si ne moreš. Vse to sede v prevod. Da postavim vse skupaj v kontekst:

kot opazovalci, vidimo, kaj se dogaja z vsakim posebej, medtem ko vsi člani televizijske družine nimajo pojma, kaj se dogaja, če niso sredi dogajanja. Včasih se zgodi, da midve veva resnico, zaključek, pomemben dogodek, ki se bo zgodil v trenutku, ko zavijejo za vogal. Oni pa ne. In v takšnih trenutkih zakričiva You don't even know!

Bolj domača bo mogoča razlaga Prevzetnosti in pristranosti. Tisti, ki vemo, kakšen je konec, se samo nasmihamo vsem prepirom in pogovorom, ki jih junaki med seboj odigrajo v prvem trenutku. Ko gre vse narobe in mislijo, da se je njihov svet končal.

Poznamo tudi zgodbe, kjer so junaki srečni, pa nimajo pojma, da se bo vsak trenutek vse skupaj končalo. V Hiši na jezeru, ko Sandra Bullock sameva v gostilni, si ni mogla niti misliti, da njenega heroja ni, ker ji ga nekaj dni prej ni uspelo obdržati pri življenju (pardon za tiste, ki sem vam pokvarila konec).

Po še posebno napeti epizodi, ko smo skakali po kavču in kričali vse mogoče, sem se postavila v vlogo tistih junakov iz škatle. Nikoli ne vem, kaj se v resnici dogaja, dokler ne pridemo do konca filma. Ne vem, zakaj je nekdo rekel besede, ki so bile izrečene. Niti približno si ne morem predstavljati, kaj bo sledilo, kako se bo izteklo. Samo vprašam se lahko, kaj se skriva za ovinkom.

Nenavadna misel, vem. Ampak jutra so postala veliko bolj zabavna, ko sem se zbudila in si rekla: You don't even know!!

Pozdravljen, September!!

Ko ti knjige cele dneve delajo družbo, je vsaka nova, ki ti prekriža pot, prijateljica in skušnjava hkrati.

- Elizabeth Kostova, Zgodovinarka

Kam je šel avgust, nimam pojma. Najbrž je dobil noge in je šel na kratek sprehod okoli jezera. Mogoče Bleda. Najprej kratka obnova, ali pa samo seštevek vsega, kar se je zgodilo med zadnjim blogom (polž se verjetno še vedno praska po glavi).

Imela sem željo po operi. Operna hiša v Sydneyu je samo veliko turistična znamenitost. Čudovita, ogromna. Dih jemajoča. Ampak turistična. Znotraj ni ene, prekrasne dvorane z ogromnim steklenim lestencem. Najbolj spominja na Cankarjev dom. Več manjših. Lepih, kot gledališče oblikovanih dvoran. Stene hodnikov so bele, lesene, steklene s pogledom proti odprtemu morju (oziroma drugi strani, severni strani, mesta) ali pa porisane na en in tisoč avstralski način. Pomembnejši koncerti se dogajajo ali v Acre areni (kjer se je tudi odvijala lanskoletna Hillsong konferenca), Sydney Entertainment Centre (kjer imamo slučajno rezervirano dvorano za Velikonočna praznovanja), mjuzikli in ostale drame pa v Capital teatru. Ogledati si torej nekaj dobrega v Operni hiši in za to ne odšteti preko $200, lahko sčasoma postane prava igra ‘ujemi me, če me moreš.’ V reviji sem našla ponudbo za ogled opera Aida, oktobra. Ker se je odvija sredi dneva, so karte veliko (veliko) ceneje. Ogled je bil ujet.

Na žalost pa se nisem naučila brati malega tistka: ponudba velja za leto 2012. V zameno grem na ogled mjuzikla Mary Poppins. Ne v Operno hišo, ampak ta je tako ali tako premajhna za ogromno gnečo opazovalcev.

Druga stvar, bolj logična in mimogrede, je začetek šole. Na začteku avgusta smo v prvih štirinajstih dneh obdelali prvi predmet (ki te kratko malo pripravi na kakršno koli vlogo vodje te bo že doletela v življenju). Sicer pa so predmeti boljši in boljši z vsakim semestrom.

Točno med vpisom v drugi semester drugega letnika in uradnim začetkom, pa se mi je izpolnila dolgo pričakovana želja. Čisto majčkeno nad levim gležnjem imam zdaj na veke vekov vrisano palmico. Prava izkušnja in po vsej verjetnosti eden najbolj zabavnih, v štiri stene ovitih prostorov v Sydneyu. S pogledom na Bondi plažo. Prišla, se sprehajala po obali uro ali dve, naredila in odšla. Brez sramu lahko priznam, da imam očitno visoko toleranco za bolečino. In tako kot me vedno v smeh spravi igla pri zobozdravniku, sem tudi tokrat na začetku se zvijala od smeha. Potem pa strmela od začudenja, kaj se dogaja. In komaj pričakovala poletje in dni, kot je tale, da lahko oblečem manj kot zimske hlače in škornje.

O, ja. Poletje se bliža in trenutno tipkam obuta samo v sandale. Misli si: marec. Prvi mesec pomladi.

Druga, pomembejša in meni najljubša debata bo tekla o mednarodnosti tega sveta. Sydney je daleč bolj mešanica kultur, kot bolj splošno priznana Amerika. Še posebej z Azijci (šokantno) in Arabci. Arabci kot Libanon, Sirija, Turčija, vsi možni –stani iz bivše Sovjetske zveze, Jordan in ostali Emirati. Njihov svet je komajda kaj podoben našemu. Mogoče je točno ta razlika tako vabljiva.

Moji novi prijatelji so iz Armenije. Točno pod balkonom stanovanja se skriva cel kup restavracij. Suši, Tajska, Eat At Home (sicer azijsko vodena, ampak skriva skorajda kakršno koli poslastico hočeš), kafeterija s sendviči in muffini ter moja najljubša Turkish. Turška hrana po dolgem in počes. Kebabi, turške pide (pica, ampak boljša), ražnjiči in burgerji. Če odvzamem pikantno čili omakico, bi lahko rekla, da je padlo iz neba. Predvsem pa so mi všeč ljudje. Družina skrbi za to menzo, oče, mati in sin. Petnajstletna hčerka pa se osredotoča na šolo. Prijazni, vedno nasmejani in zabavni, odprti in polni vprašanj. Tudi kadar ne vstopim, še dolgo kličemo drug za drugim, si voščimo dober dan in se menimo za detalje naslednjič, ko se vidimo. Današnja mladina, ki je kar sama priplula v to deželo, je veliko pogumnejša kot v njunih časih, ko so prišli semkaj z družino. Takšni gostitelji bi morali biti na vsaki ulici.

Druga nova prijateljica pa je iz Koreje. Pristala v Sydneyu dober teden in dan nazaj in se v ponedeljek zvečer oglasila v našem stanovanju. In ostala.

Dobro leto nazaj sem se preselila v novo stanovanje s še tremi sošolkami. Ena je odšla v Kanado februarja, druga se je preselila v hišo (menda umetnik potrebuje več prostora, s tem se popolnoma strinjam), tretja pa se je ta teden umaknila k ljudem, ki imajo bolj podobne predstave, kaj pomeni biti doma. Ni bilo prepirov, samo logično razmišljanje, da s tremi deklicami, ki uživajo družbo in so veliko bolj aktivne zvečer kot zjutraj, pač ne bo mogla ugasniti luči in zaspati ob desetih. Dejstvo in pika.

Tako smo se družno odločile, da bo krila vzamemo novo prispelo damo in ji pomagamo pri angleščini in prilagajanju v tem sijajnem, na trenutke povsem nelogičnem mestu.

Ime ji je Sally. Povedala mi je pravo, korejsko. Tri imena in vse, kar sem razločila, je bilo kar precej h-jev. Zasmejala se je, rekla, da je popolnoma srečna kar kot Sally.

V Koreji je stara 22 let, v Sydneyu (in drugje po svetu) pa 21. Korejci začnejo šteti z 1, pravi. Vsi raje povejo svojo številko, tako kot je drugje, počuti se mlajši in ima več časa za življenje. Sicer študira matematiko, vzela pa si je leto odmora, da obišče isto šolo, kot jaz. Ni ji uspelo narediti testa angleščine in tako se je leto spremenilo v leto in pol. Prva polovica bo šla za učenje jezika. Treniramo uporabo rok, prstov in obraznih mimik, da si povemo vse, kar si pač hočemo. Tudi telefon, listi papirja, svinčniki in občasni slovar nam pridejo prav. Rada ve, kdaj kdo pride domov, ker se sicer počuti osamljeno in obožuje svoje nove sostanovalke. Vse so tako prijazne, ker jo prosimo, naj nas pokliče, če se v mestu ponovno izgubi. Res nas ne bi rada motila.

Zanimivost pa je tale: prebrala mi je pismo, ki ji ga je napisala najboljša prijateljica, preden je odšla. Menda reče, kar hoče in je izredno zabavna in pogumna. Eden izmed znakov je bil kot črka F, gledal pa je v nasprotno smer, proti levi. Prebere se ga kot glas K. Včasih so si sledili trije, štirje, kar je bilo slišati, kot hitro prebrno KKKK. Kaj pomeni? Smeh. Dobesedni prevod narobe obrnjene črke F je ha. KKKK = hahahaha.

Svet je res vsega poln.

Polz

For me, writing is praying in solitude. - Paulo Coelho

Zame je pisanje molitev v tisini. - Paulo Coelho

Nekoc je zivel polz. Tezo sveta je nosil na hrbtu, ali vsaj tako je mislil. Vse dneve je lezel in lezel in lezel. Premikal se je cisto pocasi, da mu dragocena hisa ne bi zlezla iz hrbta.

Prvi dan je mimo njega svigala ena travnata bilka za drugo, ali vsaj tako se je zdelo njemu. Nekatere so bile debele, temno zelene in so se skorajda dotikale neba. Spet druge so bile cisto majhne, ki so velikim bilkam komajda segle do kolen. Bile so bele s svetlo zelenim odtenkom, ki ga je polz lahko zaznal le ob soncnih dneh. Prvi dan je bil soncni dan, zato je polz lahko prepoznal to svetlo zeleno barvo. Tretja vrsta bilk pa je bila suha, rjava, rumena, posusena in sploh ni izgledala zdrava.

Drugi dan pa ni bilo sonca in v daljavi je polz lahko slisal cudno grmenje. Se nikoli ni slisal cesa podobnega in, ce si ne bi glasno prigovarjal, bi ga bilo posteno strah. 'Pogumen si. Pogumen si,' si je ves cas sepetal. Vcasih, ko je bil posteno prestrasen, je sepet postal nekoliko glasnejsi. Trava je postajala vedno bolj rumena in suha, temnih zelenih bilk pa je bilo vse manj in manj. Tudi prst ni bila vec tako mehka in udobna. Ni bilo dovolj vlage in vedno vec je bilo prahu. V ustih je obcasno okusil nekaj cudnega, nekaj nenaravnega. Zrak je bil suh in polz si je mocno zazelel dezja. Nekaj ni bilo prav, ampak se vedno je nadaljeval naprej po poti, cisto naravnost.

Tretji dan pa je trava popolnoma izginila. Vse je bilo ravno in sivo. Prst sploh ni bila vec prst, ampak trda, siva, groba podlaga, ki ga je grobo praskala po neznem trebuscku. Ampak to ni bilo vse, kar je bilo sivo. Tudi zrak je bil brez barve, na nebu je viselo nekaj temnega, pa vendar to niso bili oblaki. Pravzaprav, ce je dobro pogledal, polz neba sploh ni mogel videti. Dalec, vec tednov hoje stran je zagledal velike kvadrataste, temne skupke kamenja. Nekatere so bile vecje, druge manjse. Ampak vse so si bile izredno podobne na nek nacin. Kar je polza prestrasilo najbolj pa je bilo tisto med njim in kockami. Hitro brzece, glasne - aha, to je torej to grmenje, brez oblik velikanske mase barv so svigale mimo njega in mu povzrocale neverjeten glavobol. Se nikoli ni videl cesa hitrejsega, glasnejsega in bolj grozljivega. Ni imel pojma, kaj bi to lahko bilo, ampak vedel ja, da ne spada v njegov svet. Ali pa on ni vec spadal v svet, v katerega je vkorakal.

Takrat je ugotovil, da se je znasel na precepu. Ali naj gre nazaj? Med poznane zelene bilke, kjer bo lezel po mehki, vlazni, temni prsti? Ali naj nadaljuje pot naprej in tvega neznano?
Mogoce pa naj zavije desno? Levo? Nekoliko vstran? Vsak trenutek, ki ga je prezivel in strmel v sivino, je razmisljal, kje je zgresil smer. Hotel je ugotoviti, kam naprej, pa se ni in ni mogel domisliti resitve.

Zato je obstal. Polz, ki je vse svoje zivljenje le lezel in lezel, s hisko na svojem hrbtu, se je ustavil. Ni vedel kam naprej, zato je obstal na mestu, s tezo sveta na hrbtu, ali vsaj tako je mislil. Ampak ce nic drugega, je dom vedno nosil s seboj.

Draga vas domača

But being sent into the world isn't necessarily the same as leaving your home behind you.

Ampak oditi ven v svet ni nujno isto kot zapustiti dom za seboj.

- Arthur Golden, Memoirs of Geisha

Delni razlog zakaj še nisem napisala bloga o temi, ki sledi, je moja negotovost. Ker ne maram govoriti o nočem, ki visi v zraku in se lahko spremeni v roku nekaj ur. Tudi ta ideja se še vedno lahko spremeni, ampak zaenkrat sem prepričana, da je to pot po kateri se hočem odpraviti naprej v prihodnosti.

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim, je - kaj boš po poklicu, ko končaš. Kje lahko delaš, kje lahko dobiš službo. Biti eden izmed 20 ljudi v ekipi organizacije med Hillsong Conference (ki je slučajno največja konferenca v Avstraliji z vsemi 10 in 10 tisočimi ljudmi) je čast. In dobra lekcija za kateri koli del življenja. Med drugim se naučiš spati hitro in uspešno, delovati s pomanjkanjem spanja pa vseeno vse to početi z nasmeškom. Naučiš se, kako hoditi hitro in odločno in z vsako malo sivo celico razmišljati, kako podreti del tribune brez da bi drugi to opazili. Na voljo imaš 15min. Poudarek v vsem je brez da bi drugi opazili. Gostje namreč ne smejo vedeti, da kaj ne gre po načrtu. Naši načrti v veliki večini splavajo po vodi.

Zdaj pa bolj zares, naučiš se poslovanja z lastniki vseh velikih dvoran in ostalih pripomočkov, ki jih potrebujemo. Naučiš se narediti urnik svojemu lastnemu šefu, ki je prepričan, da je njegova najlepša lastnost njegova spontanost. Naučiš se, kaj pomeni varen dogodek za tisoče in tisoče obiskovalcev. Vse to najprej teoretično, po dolgem in napornem tednu pa vse to lahko počneš praktično tudi v spanju.

Ampak vse to v predragi Sloveniji ne šteje. Popolnoma nič. Z drugimi besedami - trenutno v Sydneyu živim prekrasno življenje. Na življenjepisu bo verjetno lepo izgledalo, da sem se dve leti šolala na privatni cerkveni šoli v Avstraliji, to pa je na žalost največ, kar lahko pričakujem. In po letu in pol sem se končno lahko s tem sprijaznila.

To sicer ni tema, ki bo tekla danes, je pa samo majčken delček vsega.

Tema je... Moj naslednji korak v življenju. Ljudje imajo pač radi nazive, izobrazbo in zanesljiv vir finančnega dohodka. Mislim, da nam da občutek varnosti....

Po končanem drugem letniku Hillsong International Leadership College se Anja Orehek vrača domov v Slovenijo. Kjer bom najbrž počela točno to, kar bi brez odhoda v Avstralijo. Odšla na faks. In nekega mogoče ujela stare sošolce in vrstnike.

V svet sem odšla, ker sem hotela možnosti. Ker nisem hotela in mogla sprejeti ideje, da je majhen, lep, ampak majhen, košček sveta, ki ga označujemo za domačo državo, vse, kar imam na voljo. Kaj pa, če to ni to, kar hočem? Kje je moja izbira? Kje je moja možnost za glasovanje, kakšno življenje hočem?

Moja trma in uporništvo sta hotela videti, da nosim svet na dlani.

In s ponosom lahko priznam, da sem točno to dobila. Povezave s celega sveta, kulture s celega sveta, jezike s celega sveta. Ključ, kako se privaditi, naučiti, rasti v vse smeri.

Najboljše med vsemi pa sem dobila dve leti v prelepem Sydneyu.

Brez zamere vsem vam razglednim ljudem, ki veliko potujete in poznate ljudi z vsega sveta pa niste odšli na drugi konec sveta. Med drugim sem se tukaj naučila, da imam rada popolnoma neznano, da se tako najhitreje naučim, da me to prebudi. Ne nujno početi, ampak opazovati skupino ljudi, ki imajo svoj način življenja za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega.

Tisti, ki veliko potujejo najbrž izgubijo svoj pravi naglas. Ni mi bilo do ene osebe, ki me lahko nauči vse svetovne jezike. Raje bi imela vseh sto oseb, vsaka posebna na svoj način.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da izberem svoj mali košček zemlje. Ves Šenčur s svojo krompirjevo parado in malo kopico ljudi. Vseh 50 dialektov in več. Vse znane in neznane stvari.

Tisto, kar mi je bilo prej za nekaj najbolj normalnega in vsakodnevnega, je po letu in pol postalo nekaj neznanega in daleč od vsakodnevnega. Vsakič, ko se obrnem nazaj, lahko opazujem in se na novo učim.

Zdaj, ko imam svet na dlani, lahko rečem, da sem izbrala svoj mali košček zemlje.

Res, da je točno isto, kar sem prej imela na roki, ampak moja trma in uporništvo sta dosegla svoje. In če nimam nič drugega, imam zagotovilo, da bo svet vedno v mojih rokah.

Lahko rečem, da sem razširila meje doma. Zdaj so bolj okrogle, raznovrstne in po Vernejevi ideji 80 dni oddaljene med seboj.

Pošta in trgovina. Trgovina in pošta

They've done it before and they did it tonight and they'll do it again and when they do it - seems that only children cry.

- Harper Lee, To Kill A Mockingbird

zgodilo se je že prej, zgodilo se je tokrat in zgodilo se bo še enkrat in ko se bo - kaže, da samo otroci jokajo.

- harper lee, ubiti ptico oponaševalko

Naj vam povem dve zgodbici.

Prva zgodbica se je zgodila proti pozni uri (8 zvečer) nekega petka. Moj dragi, najdražji telefon se je odločil nesodelovati s spominsko kartico. Ni panike za večino stvari. Edini problem so slike (in s tem fotoaparat na telefonu) in glasba. Vse ostalo lahko preživim.

Glavno sporočilo na ekranu se je glasilo nekako takole: Spominska kartica pokvarjena. Ali hočeš, da jo avtomatsko popravm in shranim vse, kar je na njej?

Moj odgovor je bil pritrdilen.

Po nekaj neuspešnih poskusih je kartica dokončno izdahnila.

Ker tako pač ne gre in ker je trgovina z elektroniko čez cesto, poberem kovčke, in vse ostalo potrebno (glavno je bila sicer denarnice) in odkorakam do željenega cilja. V skorajda prazni garaži (kar je bilo samo delno čudno, upoštevajoč uro, dan...in kraj) so svetile vse luči, steklena dvojna vrata na senzor se lepo odpirajo pred menoj in ves pogled mi pravi, da je stavba v delujočem stanju. Edino, kar mi nasprotuje, sta dva varnostnika (eden sicer v pripravništvu). Po zaskrbljujočim vpršanjem, če je z menoj vse v redu, se je prižgala luč tudi v mojem podstrešju in spomnila sem se, da sem v Avstraliji. Tukaj ljudje radi hitro zaprejo, če je le mogoče. Čim bolj sem skušala pojasniti, da nimam nobenih slabih namenov, da se zavedam, da je sicer trgovina odprta do devetih med tednom, da ja, vem da je danes petek, ampak luči in vrata,...

Ni problema, pridem nazaj v ponedeljek. Ne jutri, rajši v ponedeljek, da se zgodba ne bo ponovila. Mogoče celo v torek, ko bom prepričana, da ni nobenega uradnega praznika in bodo dragi domačini spet dobili razlog za uživanje življenja in to ne na delovnem mestu.

Kaj pa spominska kartica? V trenutku, ko sem odkorakala iz garaže, se je odločila, da sem prestala dovolj zla. Brez napakice mi deluje še danes.

Druga zanimiva zgodbica se je zgodila prejšnji teden, v petek. Glavni pregovor Avstralcev je še vedno, brez skrbi, prijatelj. Enako velja na pošti.

V zahvali vsem dragim domačim je točno ta javna vrsta zgradbe precej obiskana z moje strani. Zanimivo, še nikoli nisem srečala koga, ki bi ga poznala (naj si mislite kar koli, dejansko grem lahko kamor koli in še vedno srečam koga, ki ga poznam. Tudi v Singapurju). Do tega petka.

Dobila sem listek in z mislijo, da me v resnici čakata dva paketa razmišljala, kaj drugega se lahko skriva za enim, osamljenim listkom. Na dvorišču zgradbe sem prvič srečala sošolko. Ki je slučajno v roki nosila dva skupaj zavezana paketa, ki sta dajala videz mojih dveh pričakovanih paketov. Evropejci pač. Nadaljevala sem svojo pot do skrivnega okenca in oddala svoj listek papirja. Na poti do denarnice, ki je skrivala osebno, sem zaslišala znan glas. Vse, kar je glasek rekel, je bilo moje ime. Razložitev je sledila; moje ime je bilo napisano na paketu. V istem trenutku sem dobila 'moj' paket, na katerem je bilo napisano njeno ime. Nekaj smeha, par zmedenih pogledov, kratko in komajda slišno opravičilo, zamenjava škatel in odhod nazaj domov.

V dobro pošte, naj povem, da živiva na isti ulici in imava precej podobno ime. Prve IN zadnje črke imena IN priimka....

Zgodbe

Ubije me včasih, kako ljudje umrejo.

- Marku Zusak, The Book Thief

Ali ste kdaj brali knjigo? Medtem ko bereš, te nekdo, ki je to knjigo že prebral, vpraša: “Kje si?”

Odgovoriš si z enim, kratkim stavkom. Mimoidočim ta stavek ni pomenil popolnoma nič.

Gospod Vprašaj, po drugi strani, pa je v tistem trenutku prepoznal ves tvoj svet.

Nekateri radi berejo, drugi malo manj, tretji nimajo časa. Ampak to sploh ni bistvo.

Bistvo je, da vsak človek živi v svojem svetu. Če priznate ali ne. In to ni glavni problem. Problem nastane, kadar mislimo, da vsi ostali živijo v našem svetu.

S ponosnim nasmehom na obrazu vam lahko povem, da moja sanjska hišica ni zgrajena iz sladkarij (čeprav zveni mamljivo) ampak ima raje trdne temelje sestavljene iz knjig. Zgodb.

Sostanovalkam sem trenutke branja razložila kot pogovor po telefonu. Nekateri so kratki in zgolj ubijanje prostega časa. Ne moreš reči potrata časa. Noben pogovor ne bi smel biti potrata časa….

Nekateri so lahki, kratki, samo toliko, da se za trenutek umaknem iz resničnosti in ubežim nazaj v moj svet.

Nekateri izmed the pogovorov pa so bolj globoki in resni. Ne, ker knjiga slučajno pripoveduje zgodbo o 12-letni deklici, ki živi v Nemčiji med Drugo Svetovno Vojno. Resda dejstvo, kako vsi njeni dragi umirajo priporome k solzam, ampak to ni vse, kar naredi pogovor pomemben. Stil pisanja doda nekaj pik.

Vse ostale pa spada k zgodbi. In ljudem, ki jo v resnici pripovedujejo. Ne samo pisatelj, vsak junak v knjigi. Vsaka oseba v knjigi.

Nekateri so smešni, drugi žalostni. Tu in tam lahko najdem tudi kakšnega psihopata. Ampak čisto vsi so resnični. V mojem svetu.

Čutijo, mislijo. Želijo, sanjajo in se bojijo.

Tako kot jaz. In v mojem svetu tudi ti.

Moj svet ni popoln. Včasih dežuje in je mraz, nekje v ozadju pa je skrita hišica z ogromnim kaminom. In ogromno polico knjig.

Včasih je v mojem svetu vroče in zabavno, svetlo in diši neverjetno omamno. Vedno pa obstaja kot, sobica, kjer se za skritimi vrati skriva na tone knjig.

Najljubši del je, ko preberem knjigo in jo predam naprej. Takrat vsak dan vprašam: “Kje si?” V enem samem stavku odkrijem cel njihov svet.

“Max je prišel na obisk.”

“Prvi dan šole.”

“Končno v Rusiji.”

Takrat vsi ti, drugim izmišljeni, heroji postanejo resničnost. Z besedami jih privabim v ta svet, opisujem njihove dobre lastnosti in opravljam vse, ki jih ne maram.

Konec koncev, kaj mi pa morejo?

Kadar pa pridem nazaj v moj svet, takrat se jim opravičim. Mogoče ne iz vsega srca, vsekakor pa jim obrazložim dogodke resničnosti in jim zagotovim, da so mi še vedno ekstra pomembni.

Lepota po moje

Je tam kaj bolj resničnega kot so besede?

- Oscar Wilde, Slika Doriana Gray

Lažniva Gospa je bila prva izdelek. Ta je drugi. Nekdo mi je rekel, da se je najlaže boriti proti slabim dnem, če pišeš dnevnik. Ta poseben dnevnik je lahko dolg samo vrstico na dan. Vse, kar moraš zapisati je, nekaj lepega, kar se ti je zgodila na ta dan.

Izmišljotina, ki je prišla iz te ideje.

Dragi dnevnik

Prvi vnos. Sobota.

Danes ni bil kakšen poseben dan. Ampak odločila sem se, da to izpeljem.

Ko živiš sam, je večino časa pod tvojim nadzorom. Kdaj vstaneš, kdaj pospravljaš. Z nobenim se ne prerekaš, kdo bo prvi v kopalnici in komu se kam mudi. Če zamujaš, je vse to tvoj problem. Niti se ti ni potrebno prerekati, kdo ni pospravil posode za sabo. In kdo je na vrsti, da kupi tablete za pralni stroj.

Če lahko kriviš koga, krivi sebe.

Kar je lahko dobro ali slabo. Odvisno, kaj si že od začetka misliš o sebi.

Nekoč sem prebrala knjigo Blue Like Jazz. Menda je Donald Miller dober. Vsekakor je zanimiv. V enem izmed poglavju govori, kako se ti spreminja misel, če živiš sam. Tudi če si čez dan obkrožen z ljudmi in z njimi delaš, je vseeno pomembno, koliko časa preživiš z nekom, ki ti pritiska gumbe. Prepir spada pod normalno in pričakovano vrsto dialoga. Površinsko razgovarjanje ne zadostuje za rast normalnih odnosov.

In človek ni bil ustvarjen, da bi bil sam.

Medtem, ko sem se sprehajala po stanovanju in kot robot črtala dnevne opravke, so se moje misli ukvarjale s tem. Torej sem se odločila, da se odpravim v mesto in se družim z ljudmi. Mogoče bom celo poskusila pripeljati kakšen pogovor do prepira.

Ampak mesto je bilo prelepo. In predolgočasno.

Mogoče sem predolgo živela sama, vse je postalo neverjetno površinsko.

V redu, če sem sama, grem nekam, kjer sem lahko sama s svojimi mislimi. Mogoče se mi bo uspelo prerekati v glavi. Zato sem se odpeljala do plaže.

In začela razmišljati o podvigu. Kaj lepega se mi je zgodilo danes?

Nisem se mogla spomniti ničesar.

Lepota je kot barva morja. Neskončna.

Lepota je kot zlata skodelica, polna spominov na osebo, ki mi jo je podarila. Če dobro pomislim, je to še lepše prijateljstvo, ki ga delim.

Lepota je srečen konec, ki ga bosta dočakala. Kot v pravljici.

Lepota so vsi zaključki vseh pogovorov, ki sem jih končala z: “Rada te imam.”

Lepota je pogrešati nekoga, vendar vedeti, da mu to lahko kadar koli poveš. In da te pogreša nazaj.

Lepota je sončni zahod in upanje, da me nekaj lepega čaka tudi jutri.

Gospodar Prstanov aka LOTR

Nobody tosses a dwarf. // Nihče ne bo vrgel škrata.

- Gimli

Daleč nazaj, nekje nekega poznega januarja se nas je skupina odločila, da še nikoli nismo bili v Operni hiši in da tako ne gre več naprej. Še sreča, da so 6. maja predstavljali orkestralno verzijo. Vse, kar smo prepoznali so bile besede: orkester in Gospodar prstanov. V Operni hiši, karte za več kot zmerno ceno.

Prejšnji petek smo torej tekli skozi mesto Sydney, s čevlji v rokah, grozili in preklinjali mestni prevoz v podobi avtobusa, ki ga ni in ni bilo. Po 40-minutni zamudi so nas razglasili za srečneže. Ponavadi ne odpirajo vrat med predstavo, ampak ta dan je bil gospod Vratar dobre volje.

Operna hiša deluje po principu Cankarjevega doma. Samo nekoliko večjega, lepšega, dražjega in svetovno znanega. In, brez pristranskosti, lahko pohvalim Cankarja za bolj udobne sedeže. Majhni, beli, roza blazine, stisnjene vrste. Nesrečneži vsi tisti ogromni avstralci, ki jim sežem do pasu.

Hodniki obkroženi s steklom, morjem (občutek neverjetno stabilne in ogromne jadrnice), mostom točno nasproti in nočnim mestom nekje ne levo. Notranje stene lesene, tisto nekaj preproge je bilo vijolične, del hodnika rezerviran za super drage prigrizke in pijače. Voda z ledom je bila zastonj, ampak omejena na prvih 100 ljudi.

Daleč najljubša mi je bila stena med moškim in ženskim straniščem. Porisana z rokami najmanjših ljudi, in za samo trenutek spremeni ladjo v podmornico.

Kmalu smo ugotovili, kaj dejansko bomo gledali oziroma poslušali. Na velikem zaslonu nas je pričakal prvi film, stisnjen v dobro uro in pol, sledil je odmor, potem pa smo si pogledali še drugi film. Stisnjen v par minutk manj kot prvi.

Oba sta imela podnapise in živo spremljalno glasbo. Vse skupaj se je končalo ob 10.30 zvečer.

Na lep način hočem povedati, da je bil ravno zaključek moj najbljuši del. Veliki finale, filma je bilo konec, samo glasba in fantastičen zaključek. In pa salva vriskov ter ploskanja. Ni bilo Nove Zelandije v ozadju, Frodovih kosmatih nog in neskončne nevarnosti, ki jim sledi. Nismo poslušali Tolkienovega izmišljenega jezika ali Golluma. Samo glasbo. In v detajlih se skrivajo najlepše skrivnosti.

Naravnost pred nami je bil orkester s solistko in velikanskim platnom točno nad glavo, na levi zbor (v katerem je bila ena izmed učiteljic petja na naši šoli), na desni pa otroški zbor.

Par zanimivosti - med odmorom je najbrž čisto vsaka oseba odpeketala na kraj, kamor gre še cesar sam. Vrsta je bila torej neskončna. Čakanje pa sploh ne. Pravzaprav se sploh ni čakalo. Ker je bilo število tistih majhnih, zasebnih sobic tako veliko, je vedno nekdo ravno opravil.

V nedeljo je sledil materinski dan. Verjamete ali ne, ampak večina svetovnih držav ima materinski dan na isti datum, in to ni 25. marec. Pravzaprav vedno na nedeljo, ta in ta teden v letu. Tokrat smo mi izjema. Kot je Avstralija izjema v dnevu očetov. Ki ga v Sloveniji sploh ni. Hm.

Ampak - vesel materinski dan :)) <3

Lažniva Gospa

Mlad mornar, eksotično pristanišče in par pijač. To je znana zgodba. Ampak ta se ne konča z glavobolom in novim tatujem.

- Don Norris

Včasih pišem. Kar tako, za zabavo. Kaj se sčasoma spremeni v blog, seminarsko, 'knjigo' z 20 stranmi, ki pa najbrž nikoli ne bo videla konca.

Zdaj treniram nekaj novega. Pisanje, ki mogoče nima smisla, ima pa svojo pot. Start, finish.

Izdelek številka ena:

Lažniva Gospa

Prvič sem jo videla v sanjah. Takoj sem vedela, da so to sanje o sanjah in da mi sporočajo nekaj o prihodnosti.

Ni bila sama. Obkrožena je bila z drugimi svoje vrste. Vse so imele podobna oblačila, njeno je bilo temno modro z zlatimi zvezdami. Odvečno blago je držala v naročju, ko je nestrpno korakala levo in desno.

Govorila je pretvare, laži. Ne, ker bi bila zlobna. Ker jo je bilo strah. Bala se je preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ni več hotela biti ona, hotela je postati nekdo drug.

Z novimi spomini, željami. Novo ime, nove misli. Nova podoba v ogledalu. Ni več hotela biti ponosna, pogumna. Hotela je bili žalostna in prestrašena. Tudi na zunaj. Ni več hotela nositi maske.

Ko je sonce začelo zahajati, so jo druge žene zapustile. Ostala je sama. Kmalu so svetlobo v sobi čarale samo še sveče. Lažniva gospa se je takoj počutila bolj udobno. Sence so jo zakrile, spremenile. Drugačna se ni prepoznala in tokrat si je dovolila upati. Upanje, da odkrije, kaj se skriva pod površino kože. In, kar ji je bilo še pomembnejše, da se bosta obe identiteti ujemali.

Šele takrat se je obrnila k meni. Brez občutka za čas sem od začetka stala pri vratih in opazovala. Njo in njene prijateljice. Njene služabnice. Tiste, ki so jo resnično poznale, pa niso smele tega nikoli povedati komu drugemu. Ne, da bi bila slaba, zlobna. Samo ni bila resnična.

Njen pogled mi je sporočal samo dvoje: “Pazi se. Obstaja veliko možnosti, da postaneš ista. Na pravi poti si. Vendar se lahko ustaviš. Lahko prenehaš pretvaro, preden popolnoma prevzame tebe in tvoje življenje. Tudi ti boš nekega dne nosila temno modro obleko z zlatimi zvezdicami. Obdana s služabnicami. Samo one te bodo resnično poznale.

Ampak tukaj je skrivnost – tudi ti boš globoko v sebi vedela, kdo si. Pa se ne boš mogla rešiti kletke. Živela boš v svetu laži, prevar. Umetnih nasmehov, in grenkih besed veselja. Nikomur ne boš zaupala, nikomur ne boš verjela.

Sčasoma boš umrla.”

Njene grobe besede bi me morale raniti. Pa me niso. Bile so besede modrosti, nauka. Bile so opozorilo. V njenih očeh sta se zrcalila strah in obup. Hotela je biti jaz, pa ni imela več poti nazaj.

Hotela je začeti od začetka, pa je potonila pregloboko.

S pogledom in prikimanjem glave se ji zahvalim. In v srcu si obljubim, da se bom rešila.

Njen pogled mi še sedaj sledi. Na trenutke se mi kristalno jasno prikaže pred očmi. V kapljicah dežja, v pogledu drugih.

Včasih jo celo vidim v ogledalu. Ampak glavno je, da se ne spreminjam. Ne postajam ji vedno bolj podobna. Njene besede so me opozorile in držim se obljube, ki sem si jo zadala.

Zamenjajnogo

Jaz pa sem tukaj, ker še vedno mislim, da ste vi človek, ki ga iščem, zato sem raje počakal dvanajst mesecev, kot da bi na vse pozabil.

- Carlos Ruiz Zafon, Igra Angela

Nastopala je skupina Switchfoot.

Ne glede na to, kaj bi počela, vedno sem hotela narediti nekaj, kar bi spremenilo svet.

English camp je bil zakon. Kdo se še spomni? Ko smo igrali Baseball, prva Amazing Race, adrenalin in angleški jezik s pravimi američani. Lov vreden teka.

Pri naslednjem taboru nisem hotela samo sedeti in poslušati. Nisem hotela samo sodelovati, hotela sem pomagati pri nečem tako vznemirljivim. Hotela sem spremeniti svet drugim tako, kot so ga drugi spremenili meni. Pri tem mogoče popraviti napako ali dve, in nezavedno pri tem tudi kakšno narediti.

Da lahko ponudim roko v pomoč v skrajnem bistvu potrebujem samo eno stvar: informacije. Kaj, kdaj, kdo, kako, zakaj, komu,.... kaj je cilj. Z vsem navdušenjem sem spraševala o vse mogočem. Theme song, ples, kdo pride, kdo ne pride, kakšne so majice. Osnove, ampak začetek je na prvem koraku.

Menda naj bi bila glavna pesem ena izmed mnogih, ki so jih posneli Switchfoot.

Zamenjajnogo. Napisano skupaj. ??. Kot zamenjaj nogo. Druga noga. OK.

Njihova pesem ni bila glavna. Ampak naučila sem se lekcije. In spoznala sem nov band. Večina se vas najbrž lahko spomni Dare You To Move:

Zakaj ta zgodba? V četrtek so prišli v Sydney in peščica se nas je odpravila na izlet. Ne najboljša ideja za moj hrbet ampak brilijantna ideja za moje možgane. Relax na polno.

Uživala sem v čisto vseh pesmih, še posebno v tistih treh, ki sem jih poznala, haha.

Bistvo tega bloga je lekcija. Kako daleč sem prišla v tako zelo kratkem času??

Pet let kasneje živim v Sydneyu in obisk koncerta precej slavne skupine je kot obisk starih prijateljev.

Razvajena v kvaliteti eventov, dogodkov, prigod.

In kako čas beži.

Naslednje vprašanje: kaj si se naučil o sebi v zadnjem letu?? To so me dejansko vprašali.

Ne, kaj si se naučil, ampak kaj si se naučil O SEBI. Nimam pojma

Ideje??