skrivnosti branja

nekoč so bralci hranili knjige vsakdanjih modrosti. kadar koli so naleteli na tehten odlomek, so si ga pod primernim naslovom prepisali v beležnico in dodali opažanja iz vsakdanjega življenja. erazem jih je učil, kako se to počne; in če niso imeli dostopa do njegove de copia, so pogledali v tiskane zglede ali vprašali učitelja iz soseščine. ta navada se je v začetku moderne dobe v angliji razširila vsepovsod, med navadnimi bralci in slavnimi pisatelji, kot so bili francis bacon, ben jonson, john milton in john locke. to je bil poseben način sprejemanja tiskane besede. v nasprotju z današnjimi bralci, ki sledijo loku pripovedi od začetka do konca (če niso digitalni domorodci in na bralnikih klikajo po besedilu), so prvi moderni angleži brali v presledkih in več knjig naenkrat. besedilo so razdelili na odlomke in jih postavili v nove vzorce, tako da so jih prepisali v različne dele svojih beležnic. nato so zapise prebrali, preuredili vzorce in medtem dodali nove odlomke. branje in pisanje sta bila torej neločljivi dejavnosti. sodili sta k vztrajni želji po razumevanju,  kajti ta svet je bil poln znamenj: lahko si se z branjem prekopal mimo njih in če si zbiral odlomke, si ustvaril svojo, osebnostno zaznamovano knjigo.

- darnton, zadeva: knjiga



(to je to!! eden prvih modernih angležev sm in blog je očitno moja, osebnostno zaznamovana knjiga v počasni izdelavi :))

malinowski. bronislaw malinowski

antropolog po eni strani verjame v pravico vseh ras - bele, rjave in črne - in v pravico vseh manjšin do enakovredne obravnave. kaže tudi koservativno nagnjenje, zaradi katerega priznava vrednost tradicije, vrednost različnosti kultur v njihovi samostojnosti kot tudi v vzajemnem opajanju. njegov nasvet bi bil, da naše kulture ne smemo vsiljevati drugim s silo orožja, močjo bogastva in strogostjo zakona. misionarski duh v najsurovejši obliki bo treba vsaj modificirati. nacionalizem v smislu konservativne reakcije in tega, da vsak narod meni, da ima prav njegova kultura integralno vrednost, se kot požar širi po vsem svetu. za to smo odgovorni predvsem mi, pripadniki bele rase; drugim rasam in drugim ljudstvom smo dajali našo religijo, našo izobrazbo in mnoge druge duhovne blagodati z implicitno obljubo, da bodo potem, ko sprejmejo našo civilizacijo, enakopravni z nami. te obljube nismo izpolnili.

začenjamo spoznavati, kako nevarno je govoriti o bremenu belca, ga prelagati na ramena drugih in pustiti, da ga nosijo namesto nas. dajemo vse obljube, implicirane v našem konceptu človeškega bratstva in enakosti v izobraževanju, a ko gre za bogastvo, moč in samoodločbo, drugim ljudem to odrekamo.

eno vprašanje je, ali ni antropolog že prepozen in ali bi njegov nasvet še sploh kaj veljal, četudi bi mu bilo dovoljeno sodelovati pri kakšni konferenčni mizi visokih in mogočnih. to, da antropolog ne more molčati, je drugo vprašanje.

- bronislaw malinowski, znanstvena teorija kulture



(.... ali kako se tečka malina odkupi na zadnjih dveh straneh)

knjige Amosa Oza

'nekoč, star sem bil sedem ali osem let, mi je mati rekla, ko sva sedela na predtanji klopi v jeruzalemskem avtobusu, namenjena k zdravniku ali v trgovino z otroško obutvijo, da sicer drži to, da se knjige z leti lahko spremenijo, tako kot se z leti spremenijo ljudje, razlika pa je v tem, da te ljudje konec koncev skoraj vsi pustijo na cedilu, brž ko od tebe nimajo nobene koristi ali veselja več, ko jih ne zanimaš ali jim preprosto nisi več všeč, medtem ko te knjige ne pustijo na cedilu nikoli v življenju. seveda jih boš kdaj pa kdaj odložil, nekatere celo za veliko let ali za zmerja. ampak one, knjige, ti tudi takrat, tudi če si jim bil nezvest, ne bodo nikoli dokončno obrnile hrbta: čisto tiho in skromno te bodo čakale na polici, cela desetletja bodo čakale, ne da bi se pritoževale. dokler ne boš neke noči nenadoma potreboval katere od njih, pa tudi če ob treh zjutraj, pa tudi če bo to knjiga, ki si jo leta in leta zapostavljal, jo celo skoraj izbrisal iz spomina, ne bo te razočarala, temveč bo stopila s police in bila pri tebi tisti hip, ko jo boš potreboval. ne bo obračunavala s tabo, ne bo se izmikala ali se spraševala, ali se ji splača, ali jo zaslužiš in ali še sodiš k njej, temveč bo enostavno takoj prišla, ko jo boš prosil, naj pride. nikoli te ne bo pustila na cedilu.'

- amos oz, zgodba o ljubezni in temnini


p.s.: obožujem avtobiografije

#alkimist

'kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile,' je govoril stari kralj. 

a stari kralj mu ni nikoli govoril o tatvinah, neprehodnih puščavah, o ljudeh, ki poznajo svoje sanje, a jih nočejo uresničiti. stari kralj mu je zamolčal, da so piramide samo kupi kamenja, ki si jih vsak lahko postavi na svojem dvorišču. prav tako mu tudi ni povedal, da si moraš takrat, ko imaš dovolj denarja, da si lahko kupiš večjo čredo kot kdaj koli, to čredo tudi kupiti.

- paulo coelho, alkimist

nesrečniki

zakaj bi bilo drugače sploh vredno živeti, če bi bilo vse tako, kot je videti?
- umberto eco, foucaultevo nihalo


obožujem knjige. upam, da je to zdaj že zacementirano v same temelje zemlje. ne spomnim se, da jih kdaj ne bi. vse tetine knjige (ki sem si jih priborila: npr. zlata ptica) so počečkane z mojim imenom. nepravilnim, čudno obrnjeno črko j, ampak še vedno. moje. morje, učim se brati in ni bilo večjega vznemirjenja kot večer, ko sem držala eno od dveh knjig v rokah. ena je temno modra, nekaj o racah. druga, čudežno drevo. od tam je šlo samo še navzgor.

* prva 'odrasla' knjiga: pilotova žena.
* novohlačniki in pogled knjižničarke v osnovni šoli, ki sporoča, da ne, na žalost še ni nobene nove.
* hročš leti v somraku. prva, ki me je dejansko potegnila v zgodbo in me pustila rahlo zmedeno, kateri izmed obeh svetov je bolj resničen.
* portret doriana graya. očitni dokaz, da obstajajo knjige, ki so dobre, in knjige, ki ti s prvim stavkom povejo, da so veliko več kot samo dobre.
* alkimist. mali princ.

nesrečniki, victor hugo. zgodba, ki se dotakne in te potegne v globino, da jo še leta kasneje čutiš v rokah, vidiš, na kateri strani se prvič pojavi novo ime. spomniš se vsake malenkosti, od police, kjer je čakala dolge tri mesece, ker ne moreš in ne moreš preboleti opisa pokrajin, ki nimajo nobene veze z zgodbo. stran za stranjo, korak za korakom, kako izgleda pariška kanalizacija čez celotno 19. stoletje. tisti en stavek, ki naredi to dolgotrajno pot več kot vredno. hočeš priti do konca, ampak nočeš, da se kadar koli konča. ampak se. torej jo ponavljaš. tega špeha res ne greš brat spet od začetka, ponavljaš jo v glavi. in si popolnoma presrečen, ko ugotoviš, da obstaja v glasbeni obliki.

torej. nesrečniki pod zvezdami na ljubljanskem gradu. in mini bedna razlaga, zakaj se solzim še preden se film začne.


//

why is it worth living, if everything is as it seems? 
- umberto evo, foucault's pendulum

i adore books. i believe that should have been cemented into the very foundations of the earth. i can't remember ever not adoring them. all of my aunt's books (that's i have eventually made my own) have my scrabbled name written all over. not correctly spelled, a letter twisted making it look the other way, but still my name. saying 'mine'. we're at the sea side and i am just learning how to read and there is no greater excitement than holding one of the two books in my hands during sun setting. one of the books is dark blue, something about ducks. the other, about a magical tree. it only when up from there and then. 


* my first 'grown up' book: the pilot's wife
* die knickerbocker-bande and the look on the librarian's face telling me, no, unfortunately nothing new
* the beetles fly at dusk. the first book that sucked me into the story and left me confused, thinking which of the worlds is more real
* the picture of dorian gray. the obvious proof there are books which are good and books that with the very first sentence proclaim they are much better than just good
* the alchemist. the little prince

les miserables, victor hugo. a story that touches and pulls you in deep, so you can feel it in your hands years later, so you can still see on which page a new name appears for the first time. you remember every little details, from the shelf where it waited for those long three months because you just couldn't get over the dragging description of landscapes, that seemingly have no connections to the story. page after page, step by step about how paris' sewage system worked back in the 19th century. following by one sentence that takes your breath away and makes the journey worth the price. you cannot wait to get to the end and you still don't want it to ever finish. but it does. so you keep the story in replay. you really don't go reading all that heavy weight, you just repeat it in your head. and you get over your head with joy when you realise the story exist in musical form.

so. les miserables under the stars on ljubljana castle. and a small pathetic explanation of my tearing up before the movie even starts.

special someone. a book

'was there anything as real as words?' - oscar wilde, the portrait of dorian gray


there's a book. a mark twain book, from 1917, 450something pages, a connecticut yankee in king arthur's court. there's quite a bit of connecticut yankee in the story, not so much of king arthur.
it's a jewell. it's old, it's the perfect size. not one of those that require extra pair of hands as a support system or a magnifying glass so you can read the words. i guess some forget that books are supposed to be read. it's a hard cover, blue (faded, nothing too fancy), with antique-looking papers (probably because they are close to being antique) with red edges. even the very smell of the book promises a world far away, full of enchantments. forget morgan le fay and merlin. within books everything is magic.

this particular book i can't take home with me. i can borrow it from the library but it is not allowed to leave the library. when you think about it, that is not such a bad idea. i might love that book more than anybody and that is exactly the reason why it should stay where it is. chances are i'd never bring it back.

normally, it should take me about three days to finish. instead of cuddling with the book, i need to chase the moments to get myself to the library, run to the top floor, politely smile at the librarian (either one of the two that sees me coming from afar gets the book ready before i come close), i whisper a 'hello' to the book, continue fast-paced walk towards the spot, sit down, sigh, open it and relax.

i make that last awhile. then it's time to say goodbye.


'some books are to be tasted, others to be swallowed, and some to be chewed and digested.' - francis bacon

instead of devouring the book, i made it a ritual.

reading to me is a form of breathing. this special book turned it into worship.

dober začetek

create a life so large and bright it is irresistible. - lisa bevere, lioness arising

(ustvari življenje tako mogočno in bleščeče, da se mu ni mogoče upreti.)

ne da bi bila blazno samovšečna, niti ne naredim neskončno število slik sebe v ogledalu vsakič, ko grem mimo. 

obstajajo pa fotografije mene, ki jih gledam z veseljem. zrem v obraz, za trenutek ali pa to razvlečem, v vsakem primeru sama sebe spravim v boljšo voljo. to so tiste fotografije, kjer sem še mala, komajda (ali pa celo ne) sposobna narediti prve korake. mogoče samo takšne slike opazim, ampak na veliki večini me ujeti pogled začara. hočem biti ta oseba, ki jo gledam. 

mona lisa nasmešek. oči, ki pravijo, da se nekaj plete v ozadju, kar mi bo všeč, drugim pa seveda malo manj. navihana. polna energije. polna pričakovanj. neustrašna. svet se vrti okoli mene, in kar je morda še boljše - svet vrtim okoli sebe. medved med zobmi (verjetno v fazi, kjer sem bila še nesposobna hoditi, ampak sem vedela, koga bom vedno vzela s seboj na pot. in, oh, kako rada sem se svobodno podajala na pot ;)). 

slike plus moja domišljija plus zgodbice malo tu in malo tam ... dober začetek. in predvsem dobra oseba, ki jo hočem narediti ponosno. 

Ljubezni tri in ena smrt

Razmišljam o tem, je nadaljeval, da bi opustil razglabljanja o pomembnih stvareh in postal cinik v stilu svoje generacije, zoprn in vzvišen in preračunljiv na tak način, da bi bil moj spiel hkrati videti iskren in spontan. To znajo skoraj vsi moji vrstniki. Potem, se mi zdi, bi poznal odgovore, preden bi si zastavil vprašanja. Utrujen sem tega, da si kar naprej zastavljam vprašanja, ne da bi našel odgovore. Predvsem pa danes to ni več v modi; danes je v modi imeti odgovore, čimbolj enostavne: klik z miško in ergo. Po eni strani se počutim dislociranega tukaj na vasi, po drugi strani pa mi je všeč, da živim med ljudmi, ki verjamejo, da je svet to, kar gledajo na televiziji, preproščina drugih spodbuja v meni željo, da bi se popreprostil še sam, in ta želja mi že nekaj časa predstavlja edino luč na koncu predora.
Sploh razumeš, o čem govorim?

- Evald Flisar, Ljubezni tri in ena smrt

Smisel življenja

Brati.
      Potovati.
Upočasniti svoje misli.
      Pospešiti svojo pamet.
Gnati se in vendar mirovati, biti potrpežljiv kot svetnik in impulziven kot otrok.


- John Le Carre, Zvesti vrtnar

Materialni svet ali nakupovanje

Usodi ne moreš uteči. Če si pameten, jo poiščeš.
- Evald Flisar, Čarovnikov vajenec



Tale ideja prihaja od kdovekje. Mogoče od tipične pondelkove jutranje kave. Kjer se pogovarjamo o stvareh kot so kdo sem? Kdo sem, če ne upoštevam, da sem samo to, kar sem v odnosu do nekoga drugega? Ali pa kaj je dobro? In to ne samo teoretično, tudi praktično. Ne obsojaj, dokler ne hodiš v čevljih nekoga drugega, ampak tudi ko hodiš naokoli v čevljih tega drugega, si še vedno ti v teh čevljih.  Kje se vprašanja začnejo in kje se končajo. Kje boš čez 5 let, kaj boš počel, da boš še vedno zvest samemu sebi in hkrati delal dobro. Ne zase dobro, na splošno dobro.

In podobne teme. Mogoče delujem na sončno energijo.

Kaj iščem? Ne vem. Popolnost mi nekaj skače po glavi, pa mi niti najmanj ne diši.

Kot naprimer iskanje popolne obleke. Lahko je idealna po vseh standardih. Prave barve, prave oblike, prave velikosti. Ampak nekako... ne sede. Izgledaš čudovito, to je res. Tudi cena je idealna; ne preveč, da te ne spravi v bankrot, in ne premalo, da ne poudarjaš, kako si tik pred bankrotom. Sede v katero koli vreme, izbira dodatkov je popolnoma svobodna in prosta. Izgovor za nove, stare čevlje, udobne ali malo manj udobne, ampak (kot bi rekla moja mami) primerne samo za vikanje in nič manj.

Zakaj potem ne? Mogoče zaradi moje teorije, kako je vse relativno. Kontekst, kontekst, kontekst. Prvi korak, drugi korak, vse je pomembno.
Po tej teoriji popolnost ne obstaja. Odvisna je vsakega posameznika. Od razpoloženja. Od priložnosti.


Vse, kar iščem, je obleka. Ne popolna. Ampak takšna, v kateri bom odgovor 'kdo sem' nosila na dlani.
Še dobro, da so trgovine kdaj pa kdaj zaprte...

Sanje

''Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile,' je govoril stari kralj.

A stari kralj mu nikoli ni govoril o tatvinah, neprehodnih puščavah, o ljudeh, ki poznajo svoje sanje, a jih nočejo uresničiti. Stari kralj mu je zamolčal, da so piramide samo kupi kamenja, ki si jih lahko vsakdo postavi na svojem dvorišču. Prav tako mu tudi ni povedal, da moraš takrat, ko imaš dovolj denarja, da si kupiš večjo čredo kot kdaj koli, to čredo tudi kupiti.'

- Paulo Coelho, Alkimist.

Sreča in pomen

V sreči ni prav nič skrivnostnega. 

Vsi nesrečni ljudje so enaki. Rana, ki jim jo je nekdo zadal pred davnim časom, neizpolnjena želja, udare njihovemu ponosu, plamenček ljubezni, ki ga je upihnil porog - ali, še huje, ravnodušnost -, takšna rana se je prilepila nanje ali pa oni nanjo in tako preživijo sleherni dan zaviti v mrtvaški prt preteklosti. Srečen človek ne gleda nazaj. Tudi naprej ne. Živi v sedanjosti. 

A tu je kleč. Nečesa ti sedanjost nikoli ne more dati: pomena. Pot sreče in pot pomena se razhajata. Če želi najti srečo, mora človek samo živeti v tem trenutku; živeti mora samo za ta trenutek. Če pa hoče najti pomen - pomen svojih sanj, svojih skrivnosti, svojega življenja -, se mora znova spustiti v svojo preteklost, pa če je še tako mračna, in živeti za prihodnost, naj bo še tako negotova. Tako narava pred vse nas obesi srečo in pomen in zahteva od nas samo to, da se odločimo za enega od njiju. 

- Jed Rubenfeld, Interpretacija umora

'Love has always passed me by'

Love transforms, love heals. But sometimes it lays deadly traps and ends up destroying the person who decided to surrender himself completely. How can the force that moves the world and keeps the stars in their places be, at once, so creative and so devastating? 

We are used to thinking that what we give is the same as what we receive, but people who love, expecting to be loved in return, are wasting their time. 

Love is an act of faith, not an exchange. 

Contradictions are what make love grow. Conflicts are what allow love to remain by our side. 

Life is too short for us to keep important words, for example, 'I love you', locked in our hearts. 

But do not always expect to hear the same words back. We love because we need to love. Otherwise, love loses all meaning and the sun ceases to shine. 

- Paulo Coelho, Manuscript found in Accra

Nineteen Minutes

He'd once tried to mathematically figure the effect of routine on happiness, but there was an interesting twist to the calculation: The measure of joy brought by the familiar was amplified or reduced by the individual's resistance to change. Or - as Lacy would have said, English, Lewis - for every person like himself who like the worn grooves of the familiar, there was another person who found it stifling. In those cases, the comfort quotient became a negative number, and doing what came habitually actually detracted from happiness.

- Jodi Picoult, Nineteen Minutes

Vest

'Moje srce je izdajalec,'
- Paulo Coelho, Alkimist


Vsi bolj ali manj poznamo mojo obsedenost z Alkimistom. Zgodba o potovanjih, puščavah, lovu za sanjami, o lažeh, prevarah in jokanju na trgu, o neznanem, o ljubezni na prvi pogled, prijateljstvu, kraljih in pastirjih. Zgodba o pogovoru, o šepetu s srcem.

Da ne bomo pisali o čem tako abstraktno oprijemljivem, recimo raje o šepetu z vestjo. Vsaj v tem primeru. Sicer je lahko kar koli :)

Poleg te moje bralne navade, vsi še bolj poznamo tiste tipične izjave o krivi vesti, o moralnem občutku, kaj je prav in kaj je narobe. Predvsem o krivi vesti. Vest, kot tisti tihi (čeprav včasih glasni) notranji glasek, ki ti narekuje, če ne kar zapisuje, tvojo pot skozi življenje.

Imela sem obdobje, ko sem morala na veliko in široko razlagati, naj se ljudje ne obremenjujejo z mojim odnosom z mojo vestjo. Prvič, to je moja stvar. Drugič, moja vest in jaz sva v resnici precej dobri prijateljici. Nekako si vse poveva, ponavadi vnaprej, kakor koli že to deluje.

Vest mi nikoli, ampak res nikoli, ne obesi občutka krivde.

Ja, vrže mi grd pogled, ko delam spet kakšno neumnost. Potrpežljivo zavija z očmi, ko se odločam o nečem, kar že vem odgovor, pa lažem sama sebi. Včasih brezglavo drvim v nekaj, kar vem, da je slaba ideja. Takrat me prime bolj grobo. Na ljubeč način, seveda.

Moja vest pa prav tako ve, da sem človek, ki dela napake. In to celo mlad človek, ki se z vsemi štirimi upira odraslosti in modrosti, ki pride s tem groznim obdobjem. Dvojno težko delo za to mojo drago prijateljico :)


Vest mi dovoli, da uživam življenje in da delam napake. Ve, da se pravzaprav o tem gre - živeti življenje. Ve, da v resnici nimam namena nikogar prizadeti, se igrati z drugimi, da bi dobila svoje. Ve, da bom slej ko prej popravila napake, da se bom obremenjevala in da me bo morala tolažiti, ko bom kaj obžalovala. Ponavadi obžalovala kakšno nenamerno zadano prasko drugim. Ve, da tega nočem in si nikoli nisem želela.

Kaj bi bil smisel, da bi na vse to obesila še krivdo?

Torej. Preberite Alkimista, posebno pozornost usmerite v del, kjer se pastir pogovarja s svojim srcem, bolj proti koncu knjige. In prosim, nikar se ne poskusite spremeniti v veter. Že debata z notranjim organom zna biti čudna zadeva....

Rešitev

Hoffman: 'Prepričan sem, da je gospod Martin žrtev prezahtevnega sveta, pred katerim ni znal ubraniti suverenosti. Morda ni mogel ali hotel izpolniti pričakovanj okolice - staršev, vrstnikov, učiteljev, žene, družbe. Bil pa je hkrati prešibek in premalo pogumen, da bi potegnil črto. Rekel ne. Edino rešitev je našel v umiku. Najprej v alkohol, potem v pozabo. Potem v še večjo in nazadnje v popolno pozabo.'

//

Hoffman: 'Vrnil se je iz dolgega potovanja. Vrnil se je v svet, ki ga je zapustil pred mnogimi leti, zdaj pa ne ve, ali je v njem še dobrodošel. Ko je bil ranjen, se je zdelo, da je cel; zdaj, ko je znova zaceljen, pa je razklan: med da in ne, dvom in upanje, strah in pogum. Zdaj je edino, kar v resnici ima in česar mu nihče ne more odvzeti, svobodo, da reče ne.'


- Evald Flisar, Kaj pa Leonardo?

Na poti s seboj

'Obstajata dve vrsti ljudi - tisti, ki ostanejo doma, in tisti, ki gredo po svetu. Če bi me kdo pritisnil ob zid in zahteval odgovor na vprašanje, h kateri vrsti sodim, bi priznal, da k obema. Ostal sem doma in odšel sem po svetu. In to še vedno počenjam. Ostajam, odhaja. Vračam se in spet bežim. Zasledujem samega sebe? Mogoče. In če kdo misli, da je to le ena paradoksalnih domislic, ki jih rad polagam v usta svojih dramskih likov, se moti. To, kar se v  mojih hlačah in čevljih sprehaja po Ljubljani, Londonu, Džakarti, Tokiu in še marsikje, sta prav zares dve osebi v enem telesu. Ena bi vedno znova nekam šla, se gibala, se izpostavljala naključjem, nevarnostim. Druga bi ždela med štirimi stenami in čakala, da svet pride k njej in ji potrka na vrata. In ko ji res potrka na vrata, se ta oseba najraje potuhne in se dela, da ni doma. Ta oseba je introvertiran sanjač. Ona druga, ki ne more najti miru, je ekstrovertiran avanturist. Ta hoče biti tam, kjer se stvari dogajajo. Noče stati ob strani, hoče biti del igre.
Ali se ni ta razkol začel že v otroštvu, v gerlinskem gozdu, ko sem sprevidel, da obstajata paralelna svetova, svet fikcije in svet resničnosti, in da živimo večino časa v obeh? Zanesljivo je samo to, da ta dva človeka v eni kljub oviram, ki jih postavljata, in pastem, ki jih nastavljata drug drugemu, živita v skoraj zgledni simbiozi. Tisti, ki mu je ljubša fikcija in raje sanjari o svetu, si v domišljiji ustvari sliko ter nato čaka, da se drugo odpravi to sliko preverjat. Poročilo, ki ga prinese s poti, je praviloma negativno: svet ni takšen, kot si ga je prvi zamislil. Sanjaču je ta novica več kot po volji, saj mu daje pravico, da sanjari naprej. Avanturist pa seveda komaj čaka, da gre lahko preverjat naslednjo sliko sveta, ustvarjeno v domišljiji. In tako sta zadovoljna oba.'

- Evald Flisar, To nisem jaz, Na poti s seboj (poglavje 5)


... eden mojih najdražjih....

Objeti svet

Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je.

- Elizabeth Gilbert; Jej, moli, ljubi

Vsi smo včasih majčkeno nostalgični. Enkrat si želimo, da bi lahko čas zavrteli nazaj, drugič obujamo spomine z namenom, da se smejimo bedarijam. Vedno pa to nekako prikaže spremembo, pot, ki smo jo prehodili od takrat do sedaj. To ni nujno prijazno in spodbudno. Vidimo, kako daleč smo v resnici od naših želja in ciljev preteklosti.

Trenutno sem imela enega podobnih trenutkov, z eno samo razliko. Videla sem želje in cilje, videla sem pot in se uščipnila, da bi videla, če sem res budna. Da sem seveda preverjala fotografije in ostale dokaze, je samo malenkost.

Daleč, daleč nazaj v času, ne tako zelo daleč, daleč stran v prostoru, sem sedela na tleh, pred globusom in merila korake. Prbližno ena konica prsta je moja Slovenija. Koliko časa mi vzame torej do otočka nekje severno-zahodno od nas? London, mesto Harryja Potterja, angleščine, (nekaj, kar me je v zahvalo tetke in boybandov spremljalo verjetno od dneva ena), je bilo preprosto daleč stran. Upala sem, si želela in sanjala. Ampak gremo biti resni. Da bi kdaj prišla tja, to je pač predaleč.


Danes spet merim razliko. Spet me videz vara in mi šepeta, kako je to daleč. Predaleč. Potem pa pridejo spomini. Kje vse sem že bila. Evropa. Konček Afrike imenovan Egipt (naj šteje, prosim). Amerika. Avstralija. Tega niti ne morem videti na globusu istočasno kot mojo malo Slovenijo.

London. Sanje. Mogoče si daleč, ampak definitivno znotraj dosega.


Če bo moja pot šla tako naprej, bom prvi komercialni potnik na Luni.... kdo bi posodi prste za merjenje razdalje???

Perfect Match

July. The town pool. A hundred and two degrees in Maine, a record.
'What if i sink?' Nathaniel asked me. I stood in the shallow end, watching him stare at the water like it was quicksand.
'Do you really think I'd let you get hurt?'
He seemed to consider this. 'No.'
'All right then.' I held out my arms.
'Mom? What if this was  a pit of lava?'
'I wouldn't be wearing a bathing suit, for one.'
'What if I get in there and my arms and legs forget what to do?'
'They won't.'
'They could.'
'Not likely.'
'One time is all it takes,' Nathaniel said gravely, and I realised he'd been listening to me practice my closings in the shower.
An idea. I rounded my mouth, raised my arms, and sank to the bottom of the pool. The water hummed in my ears, the world went slow. I counted to five and then the blue shimmied, an explosion just in front of me. Suddenly Nathaniel was underwater and swimming, his eyes full of stars and his mouth and nose blowing bubbles. I caught him tight and broke the surface. 'You saved me,' I said.
Nathaniel put his hands on either side of my face. 'I had to,' he said. 'So you could save me back.'

- Jodi Picoult, Perfect Match


....obvlada.... predvsem v pripovedovanju, da svet ni črno-bel....

Varuh v rži

'Poznaš tisto pesem Ko skozi rž bi stopil in zasačil koga? Rad bi ....'
'Tako gre Ko skozi rž bi stopil in srečal koga!'  je rekla stara Phoebe. 'To je pesem. Robert Burns jo je napisal.'
'Vem, da jo je napisal Robert Burns.'
Vendar je imela prav. Res gre takole: 'Ko skozi rž bi stopil in srečal koga.' Vendar tega takrat nisem vedel.

'Mislil sem, da je ko bi koga zasačil,' sem rekel. 'N, ja, jaz si v mislih vedno predstavljam vse tiste otročke, ki se igrajo na nekakšnem velikem rženem polju in to. Tisoče otročičev, in nobenega drugega - nikoga od velikih, mislim - razen mene. In jaz stojim na robu nekakšne nore pečine. In stojim tam in moram ujeti vsakogar, ki bi lahko padel čez rob - mislim, če se lovijo in ne gledajo, kam stopijo, takrat se od nekod pojavim jaz in jih ujamem. In to bi delal ves dan. En tak varuh v rži in to. Vem, da je noro, ampak je to edino, kar bi resnično rad bil. Vem, da je noro.'

Potovanja

It is not in the stars to hold our destiny but in ourselves.
- William Shakespeare


Zgornji verz je bila 'alea iacta est'. Tisto, kar je odločilo, da se tole zapiše. Par ur pred tem pa sem v National Geographic (letošnji januar izvod) prebrala nekaj, kar naj bi razložilo človeško potrebo po iskanju, odkrivanju in raziskovanju vsega neznanega. Najprej selitve ljudstev in novi kontinenti, zadnje čase se podajamo v vesolje, globine morja in na divje potovanje po strugi pozabljene reke, ki se steka v še bolj pozabljene skrite jame sveta. Menda res obstaja gen, ki služi temu, da smo po naravi pravi raziskovalci. Tisti srečni lastniki tega gena raje tvegajo, na splošno pa so jim bolj všeč gibanje, spremembe in pustolovščine.

Ok, tako kulturolog v meni kot antropolog v članku se skupaj z genetiki strinjamo, da to ni dovolj. To je samo predpogoj, biološka lastnost, ki pa se mora razviti v kulturi in mora imeti sredstva, da bi lahko zacvetela v svoji popolnosti. Torej. Če hočem biti mornar, pa nimam ladje.... si lahko kvečjemu naredim piratski tattoo. Kje na gležnju mogoče... khm.

Naj bo to res ali ne, vsekakor je vredno razmisleka. Če govorim o sebi, vem, da potrebujem potovanja.  Uradno že dobro leto (leto in deset dni, če smo natančni) živim spet v Sloveniji, Šenčurju, v moji najlepši sobici na svetu. Z zavistjo gledam v letala, sploh tista oranžna Easy Jetova, ki letijo v smeri proti Londonu. Muči me potovanje. Močno. Po enem letu življenja v istem kraju.
Med destinacijami, ki bi jih rada obiskala, niso tipični kraji. Edinburgh, London, New York, Sydney (oh hej!). To je pač izvzeto. Trije od teh so me pač že preveč očarali. Ampak zares rada bi odšla v Kenijo, v Južno Afriko, Brazilijo, Egipt. Arabija, Izrael. Severna Koreja. Samo zato, ker je težko.
Na seznamu 'Obvezno naredi v življenju' se skriva nekje na odprtem točka, kjer moram plavati z morskimi psi. V kletki, ampak morski psi so torej veliki. Požrešni. Da ti poženejo kri po žilah in ustavijo srce.
Želim si skodrane lase. Zakaj? Ker so divji, neukrotljivi. In ne dolgočasni. Trudim se po najboljših močeh.
Najnovejša naloga, ki sem si jo zadala, je, da v restavracijah vedno izberem nekaj, česar še nisem nikoli poskusila. Nekaj novega z menija.
Grem na sprehod in hodim in hodim, zavijam po poteh, ki jih ne poznam. Cilj igre: najdi pot domov. Ali pa se spravi na trolo, se pelji v neznano in potem najdi zaželjeno lokacijo peš. Ponavadi uporabim zemljevid. Škoda, pa ta časovna omejitev....

Da še dodam začimbe k tej prikuhi: dejansko imam rada spremembe. In jih potrebujem. Ne maram se odločati, verjetno zastokam, vsakič, ko je na meni, da naredim odločitev. To pač ne gre. Ampak še slabše je, ko ne morem narediti odločitve. Ali pa, ko se moram soočati z nekom, ki noče narediti odločitve. Kriza.
Razumem. Včasih ne gre, včasih moraš prespati, včasih ne veš dovolj informacij. Včasih ni lahko. Vsake svete čase pa je že kar pretirano težko. Zame je to samo znak, da se preprosto moraš odločiti. Raje grem v napačno smer, kot pa da se zataknem na sredini in se ne premaknem. Nobena odločitev ni dokončna, nobena čisto pravilna in nobena čisto napačna.
Ne, ne pomeni ne za vedno. Ljudje nimamo vedno prav. Se spomnite časov, ko so verjeli, da je Zemlja ravna?
Niti nimam jaz vedno prav. Moja orientacija je... minimalna, zanič. Nekako tako hodim skozi življenje. Pač grem. Ne vem, kje sem. Nekako si predstavljam, kje hočem končati. Pa še to je zadnje čase vedno bolj 'široko prevedeno'. Recimo, da vem, kje nočem pristati. Izgubljam se, kličem na pomoč. Čaka se me, zamujam. Sem nepotrpežljiva, po drugi strani pa nočem biti omejena s časom in urnikom.

Oh ja, res potrebujem kakšno zanimivo potovanje .....

Triindvajset

Življenje je sen, le malo razumnejši od večine sanj. - Pascal (Wouk, Upor na ladji Caine)


Vse najboljše meni!! In čestitke mamici in očiju za uspešnih 23 let. Resno.

To bo ena izmed obletnic rojstva, ki sem se jih v resnici razveselila. Razen ko sem bila še mala razvajenka in sem pričakovala največjo zabavo z mnogimi darili. Ampak takrat sem bila mlada in neumna. Zdaj sem bolj... mladostniško navihana. Upam :)

Lanskoletno rojstno dnevno praznovanje je bilo skrito v senci drugega, pomembnejšega dogodka: vrnitve iz Avstralije. Sicer je ta Avstralija rada prevzemala pozornost, se mi zdi... 

Kar koli.... Hvala za želje :)) 

Iskreno, samo med nami, še vedno bom otrok po duši. Letos imam namen to biti še bolj kot kadar koli prej. Kdaj pa bom, če ne zdaj?? 

Uživati življenje na polno, vsak trenutek. Nabirati spomine, da se jim bomo lahko na stara leta smejali in si spet mislili, kako smo bili mladi in neumni. Triindvajset. Optimistična številka. Mislim. Ojoj. 

Vglavnem, zabavno bo, veselo bo, nagajivo bo. Noro. Včasih leno, ampak nikoli dolgočasno. Enkratno.

In pričakujem, da boste na tej poti vedno kje v bližini. Rada se smejim sama sebi, ampak se mi zdi, da delujem bolj normalna, kadar je še kdo zraven.....

Upor na ladji Caine

'Bil je na poti, da se udeleži bitk, ki so bile prav tako velike kakor katere koli v zgodovini. Toda njemu so se tudi potem zdele samo pisana zmeda nadležnih, zapletenih in utrudljivih dejanj. Šele v poznejših letih, ko je prebiral kjige, ki so opisovale prizore, pri katerih je biil udeležen, so mu postale te bitke res Bitke. Šele tedaj, ko ga je že minila mladostna vnema, je prišel čas, ko se je lahko grel ob žaru oživljenega spomina, da se je tudi on, Willie Keith, bojeval v odločilni bitki.'

- Herman Wouk, Upor na ladji Caine


... prevede naj si pa vsak zase.... :)

'Odločim se biti srečna'. Ali 'bedak sem'

Ko smo tako opredelili pojma 'hotenost' in 'nehotenost', moramo zdaj spregovoriti še o odločitvi; zakaj odločitev je z bistvom vrline najtesneje povezana, po njej lahko značaj še zanesljiveje presodimo kot po dejanjih.
Odločitev je nekaj hotenega, vendar ni isto, kajti 'hoteno' ima širši pomenski obseg. Hotenosti so npr. deležni tudi otroci in druga živa bitja, ki odločitve ne poznajo. Dalje: nenadna dejanja lahko označimo kot hotena, čeprav niso storjena na osnovi odločitve.
Očitno se motijo tudi tisti, ki označujejo odločitev kot neko poželenje, izbruh strasti, željo ali nekakšno mnenje. Saj npr. nerazumska bitja ne poznajo odločitve, čeprav so deležna poželenja in strasti. Dalje: kdor se ne zna obvladati, dela pod vplivom poželenja, ne pa odločitve. In obratno: kdor se zna obvladati, dela pod vplivom odločitve, ne pa poželenja. Nadaljni dokaz: poželenja nasprotuje odločitvi, ne nasprotuje pa poželenje poželenju; poželenje gleda na to, ali je nekaj prijetno ali boleče, odločitev pa ne.
Še manj more biti odločitev istovetna z izbruhom strasti. Kar se stori v strasti, se zdi, da je zelo daleč od odločitve.
Odločitev tudi ni isto kot želja, čeprav se zdi, da ji je zelo blizu. Kajti odločiti se ne moremo za nekaj nemogočega, in če bi kdo trdil, da se je odločil za kaj takega, bi ga imeli za bedaka. Želja pa gre lahko tudi za nemogočim, lahko si npr. želimo nesmrtnosti. Dalje: želja je lahko usmerjena tudi k nečemu, česar sami ne bomo nikdar storili; lahko si npr. želimo, da bi zmagal neki igravec ali atlet. Nihče se ne more odločiti za kaj takega, ampak le za nekaj, kar misli, da bo sam storil. Poleg tega je želja usmerjena bolj k samemu smotru, odločitev pa k sredstvom za dosego tega smotra. Tako npr. si želimo biti zdravi, odločimo pa se za nekaj, s čimer si zdravje ohranimo; želimo biti srečni in tako govorimo - toda govoriti 'Odločil sem se biti srečen' bi ne bilo umestno. Skratka: odločitev se nanaša na nekaj, kar je v naših močeh.


- Aristotel, Nikomahova etika, Tretja knjiga, 4. poglavje

... za vse filozofe, temperamentneže in komplikatorje.... :)