Monolog

'Pa še nekaj. Nikar se ne norčuj sam iz sebe, ker nekoga ljubiš. Je že tako, večina ljudi nima toliko sreče, da bi to sploh doživela. Ti tega nisi doživel nikoli poprej, zdaj pa doživljaš. Naj to, kar imaš z Mario, traja samo danes in del jutrišnjega dne, ali pa naj traja še dolgo življenje, to je poglavitna reč, ki se lahko primeri človeškemu bitju. Zmerom bodo ljudje, ki pravijo, da tega ni, ker sami tega ne morejo doživeti. Ampak pravim ti, da je to resnično, da to doživljaš in da si srečen, pa četudi bi jutri umrl.'

- Ernest Hemingway, Komu zvoni

Komu zvoni

Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudi prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj vključen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi. 

- John Donne
(Ernest Hemingway, Komu zvoni)

Dnevnik

Potovanje, ki je bilo prej zate mučno, saj si razmišljal le o cilju, zdaj postaja prijetno, prijetno postaja zaradi iskanja in pustolovščin. To je nekaj, kar napaja pomemben del tebe - tvoje sanje.

Človek ne sme prenehati sanjati. Sanje hranijo dušo, prav tako kot se telo hrani z jedmi. V času, v katerem obstajamo, se naše sanje pogosto razblinijo, naše želje se ne izpolnijo. Vseeno moramo še naprej sanjati,...

- Paulo Coelho, Magov dnevnik



.... kot da bi brala ozadje Alkimista. Palme, piramide, puščava in skriti zakladi....

Branje Ane Karenine

 Sprva ni mogla brati.

Najprej so jo motili koraki in direndaj; ko se je vlak pomaknil, je nehote prisluhnila ropotu koles; potem sneg, ki ga je metalo ob levo okno in se je lepil na šipo, pogled zamotanega sprevodnika, ki je prišel mimo, na eni stran ves pokrit s snegom, in pogovori sopotnic o strahovitem metežu zunaj - vse to je odvračalo njeno pozornost.

Dalje pa je ostalo vse ves čas isto: isto tresenje in butanje, isti sneg ob okno, isti nagli prehodi iz parne vročine v mraz in spet v vročino, isto utrinjanje vedno istih obrazov v temini in vedno isti glasovi, in Ana je začela brati in je dojemala, kaj je brala.

Anuška je že dremala, rdečo torbico si je držača na kolenih s širokimi prsti v rokavicah, od katerih je bila ena raztrgana.

Ana Arkadjevna je brala in prebrano dojemala, vendar ji je bilo neprijetno brati, namreč zasledovati odsev življenja drugih ljudi.

Prehudo se ji je sami hotelo živeti. 

Če je brala, kako junakinja romana streže bolniku, jo je imelo, da bi ona z neslišnimi koraki hodila po bolnikovi sobi; če je brala, kako je poslanec govoril v parlamentu, se ji je zahotelo, da bi ona imela ta govor; če je brala, kako je lady Mary jahala za tropom gonjačev, dražila svakinjo in vse osupljala s svojo drznostjo, jo je zamikalo, da bi ona počela vse to.

Toda Ana je sedela v vlaku, in tako je gladki nožiček vrtela v drobnih rokah in na silo brala.


- Lev Tolstoj, Ana Karenina

Metaforični listi

It is not down in any map; true places never are.
- Melville, Moby Dick

Ni vse zlato, kar se sveti. Ne sodi knjige po platnicah. V nekom je 'more than meets the eye'. Vsak je nekaj posebnega.... 

Veliko je takih, ki pravijo, da stvari morda niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Če hočeš nekoga zares spoznati, moraš z njim preživeti čas, izmenjati besede, misli, zaupanja. Iti skozi sezone, lepega, slabega. Je jasno, kaj hočem povedati (za spremembo :)) 

Nekateri živijo skrivnosti, drugi so kot odprta knjiga. Osebno sem velika oboževalka vprašanj. In ne samo preprostih, čitčat. Lahko sem tiho, lahko poslušam, lahko govorim skorajda kar koli. Ampak največja poslastica je, kadar lahko vprašam nekaj, kar bi se mnogim zdelo nevljudno. Globoka vprašanja, neprimerna, takšna, na kakršna se ljudje običajno zlažejo pa vendar zahtevajo iskren odgovor.

Ne da mi je vseeno, ali dobim iskren odgovor ali ne. Niti nimam cilja ali kakšnega skrivnega namena v ozadju. Nekaj preprosto je na tem, ko se pogovarja o resnici. Ne glede na to, v kakšno platno je zavita, v koliko laži prepletena in kaj sporoča. 

Toliko za uvod. V resnici že nekaj časa hočem povedati zgodbo o moji posebni orhideji. Ne cveti, že nekje od aprila, sicer pa je rožnate barve. Na začetku je imela dva lista, prvi je šel kmalu, drugi pa... Ima zgodbo :) 

List na levi, največji, najdebelejši je skorajda vzel konec. Kmalu po prvem listu in ostalih cvetovih. Ampak! Preživel je. Ali vstal od mrtvih. Osebno preferiram drugo verzijo. Skozi tegobe se ni preboril brez posledic, zdaj je malo vijugast, malo zmečkan, nujno potreben likanja, da bi bil kolikor toliko podoben listu. Samo zato, ker čudno izgleda, še ne pomeni, ... 

Velikost listov naj vas ne preseneti - nima veze z njihovo dejansko starostjo. Peti list, čisto na desni, je drugi po vrsti. Komaj se ga opazi in je nekoliko, hm, majhen za svojo starost. Zadel se je ob rob posodice in pač prenehal rasti. Pozor - ima obliko srčka!

Tretji po starosti je drugi z leve. On pač nima posebne zgodbe. Je, kar je. Nekaj vmes med prvim in drugim, brez posebne oblike, brez prave velikosti, dolžine. Z njim je vse v redu, pa vendar ni tako kot bi moral biti... Pač. 

Ostane nam še suhec. Ta raste v dolžino, ne pa tudi v širino, recimo, da je najstnik. Čeprav si tudi za to rast vzame ves svoj potreben čas. Ta mali je trmast in poln presenečenj. Naj vas njegova šibkost ne zavede. 

Zadnji, mali je čisto mala svetla pikica v sredini. Ne grem se rastista, ampak njegova barva,.... svetla, rjave pike (po vsej verjetnosti obstaja popolnoma enostavna razlaga, pomanjkanje gnojila, napačna svetloba, napačna temperatura, vlaga v zraku,...). Star komajda štirinajst dni in zanj imam prav posebna pričakovanja...

Kdor poje...

Korak nazaj je dostikrat že korak naprej.
- Evald Flisar, Čarovnikov vajenec


Med superučenjem sem prišla na superidejo. Da pač vzamem pavzo in napišem blog o nečem, kar mi je precej pomembno v življenju. Glasba.

Ne to, da se poje samo takrat, ko se ne sliši. Ali da sem hodila v glasbeno, 6 let (halo?!) in še vedno vem točno, v katerem izmed mojih predalov se skriva moja flavta, daleč najlepše glasbilo. Da bi jo vzela v roke, to še, zajeti zrak in narediti z ustnicami tisto malo luknjico, to je pač že druga zgodba. Ne upam si, in da si ne bi kdo drznil s kakšnim 'ne upaš si' odgovorom. Ne bo delovalo, če je moj strah že priznan :)

Ta blog bo bolj o glasbi, ki jo poslušam. In nekaj se posluša bolj ali manj ves čas.

Trenutno je na repeat tole:



Obožujem tako Brooke Fraser kot Williama. Njegov glas - čisti spokojni mir. Njo sem 'spoznala' preko Hillsong (ki, mimogrede, letno posnamejo dva svetovna poznana, rekorde podirajoča CD-ja. Enega v živo, drugega v studiu... V vseh njihovih letih se je pač nabralo dovolj glasbe, da zapolnijo skoraj polovico moje glasbene knjižnjice). Članica naše, hm, klape. Zelo poredko sicer v Sydneyu, je kdaj pa kdaj nastopala na naših odrih. Na moji playlisti si deli svojo s tem najdražjim, genijalnim glasbenikom:



Velika fenica mjuziklov, Hairspray, Fantom iz opere, tudi Highschool Musical. Disney pesmi, itak (zmaga Anastazija, in nujno obvezno Zlatolastka). Med učenjem, in med potrebo nerazmišljanja, je ni čez soundtracke. Gospodar prstanov, neverjeten. Hans Zimmer, večna legenda. In po mojem mnenju eden izmed njegovih največjih uspehov, Pearl Harbor. Za osvežitev spomina, klikni spodaj :p



Obstajajo pač moje stalne ljubezni, več ali manj tiste nostalgične, iz mlajših let. Backstreet Boys, Caught In The Act, ostali večni boybandi 90ih, (ali ok, tudi kasnejših. Govorim o One Direction, Bieberju ipd....) Kari Jobe na trenutke, moj najdražji Usher,



moji drugi štirje najljubši, Il Divo,



ne pozabimo na naše 'domače', Joksimovića, Pop design, večni Toše, in trenutno na višku seznama Ivan Zak



Pa da ne bo pomote - v resnici niti nisem tako romantična oseba, kot morda zveni.... :)

Znam se zabavati medtem, ko poslušam, znam uživati, v ritmu, v melodiji. Sem velika pristašica nakupovanja originalnih CD-jev. Ena izmed najlepših stvari, ki se mi lahko zgodi v dnevu, je Veliki Beli, avtocesta in CD na repeat. Ko že poznam pesmi ali jih še spoznava. Ko ugotavljam, katera je naslednja, pa je ena boljša kot druga, in ko pridem dvakrat okoli s preskakovanjem, ugotovim, da bi pa mogoče bila dobra ideja pustiti glasbi, da gre svojo pot.

Še posebno zabavni del pa mi je poslušanje besedil. Tisti trenutek, ko ugotovim, da je besedilo preprosti in lepo. V španščini po možnosti. Ko pa se posvetim razčlenjevanju teh zapetih besed in njihovih zvez, se naučim, da je moja slušna sposobnost razumevanja nekoliko slabša, kot si mislim.
Moj prevod: ko ne moreš sanjati in umiraš od bolečine (lepo besedilo, prisežem!), je v resnici: ko se ne moreš smejati in si umrla od bolečine (tenks, google translate).
Il Divo še gre, ko pa se zmotim pri poslušanju Pop design... kdo se ne bi ob tem smejal?

Luškana pesem, pa se nasmehnem pa imam polepšan dan :)

Slavospev

“Go back?" he thought. "No good at all! Go sideways? Impossible! Go forward? Only thing to do! On we go!"   - Tolkien


Sledi nekaj zabavnega, najbrž zato, ker bo govorilo o zabavi. 

Zakaj je petek najboljša stvar, ki se zgodi v tednu? Ker se takrat praznuje. Petek. In zakaj se praznuje petek? Ker je petek. Najboljša stvar petka je praznovanje petka. Upam, da sem nakazala začarani krog :) Bistvo: petek je zabaven, ker je petek. 

Čez teden se ukvarjam s stvarmi prihodnosti. Hodim na faks, da bom imela diplomo, ki mi bo (naj bi mi) omogočila službo, ki mi bo omogočila življenje, na katerega bom na stara leta gledala z nasmehom, kaj vse sem doživela. Lahko se bom potapkala po ramenu in rekla: 'Bravo, stara. Dobro opravljeno.' Po možnosti z vnučkom ali dvema v naročju. Torej, šola. Predavanja, učenje, domače naloge (ja, haha. imam domače naloge, ok). Med tednom se ne bere Hemingwaya, ampak Foucaulta. Hodi se spat ob sorazmerno zgodnji uri, zato da se zjutraj lahko vstane ob primerni uri. Z boni se prihrani denar pri hrani (haha, pri-hrani... ), kavica je pač nujno potrebno dejstvo. Med tednom smo pač pridni. 

Čez vikend se obuja nazaj od mrtvih. Takrat se počne nekaj točno v sredini med spanjem in budnim stanjem. Komajda da se živi pravzaprav. Če premorem kavica, dve, tri in, končno, Hemingway. V ponedeljek dopoldan se hvalabogu lahko nadoknadi vse, kar bi sicer morala početi čez vikend, moj urnik predavanj je pač genialen. 


Bistvo vsega pa je petek. Z velikim P. Tisto, kar se praznuje, s tem, da se ga praznuje, ker se ga praznuje. Uf. 
Takrat se odklopi. Takrat se vstopi v tak Disneyland svet. Svet, ki ne obstaja v resničnem svetu, svet obkrožen z visokimi stenami. Kjer letala resničnega sveta nimajo vstopa, kjer se ne sliši avtomobilov, ne vidi smoga in čas ne obstaja. Vse dokler ura ne odbije polnoč (metaforično, seveda. kakšne 6, 7 zjutraj bi bilo bolj pravilno). Ta svet je povsem nekaj drugega. Vozi se z vlakci, ladjicami, se kriči brez razloga, samo zato, ker se lahko. Skratka, počne se stvari, ki jih v 'normalnem' življenju ne moremo, nočemo, ne smemo. Igramo fuzbal, zmagujemo, včasih izgubljamo,... Smo osebe, sem oseba, katera preostale dni v tednu morda nisem. Ali pa sem samo takrat tista oseba, kar v resnici sem. 


Recimo, da je tudi tega sveta konec, ko poči lonec. Še vedno obstajajo spomini, spominki, fotografije. Petek je svet izven sveta, obstajajo pa vrata. In ljudje, ki naredijo petek Petek. Opis za zabavo: Ljudje so čokoladni preliv petkovega sladoleda. 

njom njom & dober tek!

Ljubezen in žalost po filozofsko...

Dalje, pripomniti je treba, da izvirajo bolestna stanja in nesrečni dogodki predvsem iz čezmerne ljubezni do stvari, ki je podvržena velikemu številu sprememb in ki nikdar ne more biti docela naša last. Kajti nemiren ali v skrbeh je vsakdo samo zavoljo stvari, katero ljubi; in tudi krivice, sumničenja, sovraštvo itn. izvirajo iz ljubezni do stvari, katerim ne more biti nihče resničen lastnik.

- Spinoza, Etika (O moči uma ali o človeški svobodi)

Bukowski

Če vidiš, da se smejim iz
svojega modrega volkswagna,
ko drvim skozi rumeno luč
naravnost v sonce,
potem to pomeni,
da so me uklonile
roke
norega življenja -
razmišljam o akrobatih na trapezih,
o pritlikavcih z velikimi cigarami,
o ruski zimi v zgodnjih štiridesetih,
o chopinu s torbo polno poljske zemlje,
o stari natakarici, ki mi prinaša še eno
skodelico kave in se mi
nasmiha.

- Charles Bukowski, (Ena za čistilce čevljev)

Pustolovec sem...

Pustolovec sem, ki išče svoj zaklad.
- Paulo Coelho, Alkimist


Kdo sem? Dobro, vem, o tem sem že pisala, o tem sem že razmišljala. Nisem niti prva, niti zadnja.

Sem pustolovec, ki išče svoj zaklad. Ker si želim pustolovščin. Ker se izgubim med potjo. Ker verjamem v zaklade.

Sem večni otrok, ki se ves čas čudi, naivno sprašuje in ničesar ne jemlje za samoumevno.

Zamujam in karakterno mi sede veliko bolje, kakor priti pravočasno. Ali pa celo čakati in se igrati z dolgočasjem.

Ne berem, ker bi mi bilo dolgčas. Berem, ker mi knjige predstavljajo varen domišljijski svet, kamor lahko kadar koli pobegnem. In vedno sem resna, kadar govorim o tem svetu.

Včasih se z izgledom obremenjujem preveč. Takrat se mi ne da iz hiše in je lak na nohtih popoln. Včasih se mi ne da, takrat je lak okrušen, lasje speti, oblačila preprosta, široka in predvsem udobna.

Čarobne besede so: ne upaš si. Kadar je s tem prizadet moj ego, ti bom dokazala nasprotno.

Praktično zaljubljena sem v mamičin avto, ti. Veliki Beli, Lepi Beli, kakor mi paše. Ima svoj karakter, trmast je kot jaz. In delno perfekcionist, kot jaz. Zaljubljenost ni nič drugega kot projekcija samega sebe.

Živela sem v Avstraliji, Sydney, eno najlepših mest na svetu. Moje najljubše mesto na svetu je Edinburgh, Škotska. Kdaj pa kdaj mi je lažje razmišljati v angleščini. Govorim hitro. Ko se zgodi kombinacija, mi zmanjka besed.

Rada sem sama s seboj in mojimi mislimi. To pravzaprav zahtevajo s svojim non-stop vrtenjem.

Doma imam pet Svetih pisem, od tega je eno v slovenščini, ostalo v angleščini. So nekje na tleh poleg moje lastne mini knjižnice. Posteljo si delim s sedemnajstimi plišastimi.... ummm... 'medvedki'.

Precej sem posebna. In točno takšna hočem biti.

Ena v angleščini...

“You Learn.
You Learn

After a while you learn the subtle difference
Between holding a hand and chaining a soul,
And you learn that love doesn't mean leaning
And company doesn't mean security.


And you begin to learn that kisses aren't contracts
And presents aren't promises,

And you begin to accept your defeats
With your head up and your eyes open
With the grace of a woman, not the grief of a child,

And you learn to build all your roads on today
Because tomorrow's ground is too uncertain for plans
And futures have a way of falling down in mid-flight.

After a while you learn...
That even sunshine burns if you get too much.

So you plant your garden and decorate your own soul,
Instead of waiting for someone to bring you flowers.

And you learn that you really can endure... 
That you really are strong 
And you really do have worth... 
And you learn and learn... 
With every good-bye you learn.”


- Jorge Luis Borges

Življenjski cilj - dosežen // Il Divo, Wicked Game

Nekako vendarle mora živeti, dokler ne pride smrt.
- Lev Tolstoj, Ana Karenina


Ena izmed stvari, s katerimi se zabavam v prostem času, so moji življenjski cilji. Saj veste, stvari, ki jih moram narediti, preden bom prestara in vse skupaj samo obžalovala. Očkotu sem obljubila ladjo (ki sedaj elegantno krasi moj desni gleženj), obvezno si moram ogledati Severno Korejo in vsaj enkrat slišati Il Divo v živo. In Voila! Včeraj, 16. septembra, sem lahko z največjim nasmeškom odkljukala cilj.

Priprave so se začele že zgodaj zjutraj. Če sem iskrena, večer prej. V mislih sem se prav počasi sprehodila po garderobi in si srečna ter zadovoljna izbrala garderobo za ta poseben večer.
Odbila je ura, ki mi je dovolila spremeniti teorijo v prakso in začela sem s čudovito rdečo barvo nohtov.  Od veselega pričakovanja sem poskakovala po stopnicah, do svoje sobe, in skorajda mi je uspelo priti do vrha. Potem pa se zgodi tista neverjetna pa tako pričakovana stvar. Brcnem se, spotaknem se in moj nos se nenadoma znajde veliko preblizu parketa. Prva stvar, ki mi skupaj z bolečino šine v glavo je: 'Pa grejo čevlji.' Precej potolčeni prsti na nogah mi namreč popolnoma onemogočijo nošnjo prej izbranih čevljev. Kar pa seveda vpliva na celotno opravo.

Dan je rešen (ne da bi kar koli lahko uničilo ta dan). Odpravimo se na pot, pametno preračunamo čas, se parkiramo, najdemo vhod, spotoma obvezno obiščemo toaleto in prilezemo do sedežev. Pri parkiranju smo imeli srečo (raje ne bi komentirala 'veselja', ki so ga doživeli kateri drugi), da smo lezli do sedežev, pa se mi zdi naravnost brilijanten opis. Pozabili so pač opozoriti vse tiste nesrečneže, ki še nikoli niso bili v Stožicah, da so vrhnji sedeži strmi. In visoko nad dogajanjem. Držim pesti za vse tiste, ki nekoliko trepetajo pred višino.

Končno se ugasnejo luči. V dvorani vsaj, reflektorji s hodnika nam vztrajno svetijo naravnost v oči. Glasbila se oglasijo, fantje začnejo peti in nekam čudaško zveneči 'S-ji' te opomnijo, da športna dvorana ni ravno najboljši primer ozvočenja.

Vseeno - sediš na robu stola (ali se pač držiš naslonjala in dovoliš, da ti členki zaradi strahu pobelijo). Poslušaš, skušaš kaj videti, se na trenutke zaveš, da imaš odprta usta in svoj izraz spremeniš v nekaj bolj ljubkega. Komentiraš to, komentiraš ono in se imaš nasploh super. Nebeško lepi glasovi te popeljejo v ... nebesa, kam pa drugam.

V dobrih dveh urah je poslušalec slišal nekaj starih uspešnic, nekaj novih, eno 'slovensko' (Mojster Jaka so zapeli po naše), nekaj domačih besed (predvsem 'hvala') in izvedel malenkost ali dve o vsakem izmed šitirh glavnih nastopajočih. En Švicar (Urs), en samski, latino-lover Španec (Carlos), Američan (David), najbolj sproščen tudi v govornem delu nastopanja (uporabil je celo 'that's what she said) in en Francoz (Sebastien), moj favorit. Poleg petja, prikupnosti in simpatičnega nasmeška, mu v prid govori tudi priznanje, da rad kuha, in to s Piransko soljo.

Da imajo neverjetne glasove, mi ni treba nikogar prepričevati. Koreografije težke nimajo, lahko pa garantiram, da se znajo pobrati tudi, kadar jim zdrsne na stopnicah. Iz tega se je razvila prav zabavna, pa vseeno odlično izvedena pesem.
Kdor zna, ta zna. In fantje znajo.

Kadar se nisem slinila ali se trudila zadrževati solz, in med tistimi redkimi trenutki, ko me njihove harmonije niso odnesle v višave, sem lahko mislila le na tisti neverjetni občutek, ko si točni v središču uresničenih sanj.

Ponos : Ljubezen

'Ti praviš, poniževalnem... ne govori tega. Te besede zame nimajo nobenega pomena,' je rekla z drhtečim glasom. Ni hotela, da ji zdaj ne bi govoril resnice. Ostala ji je samo njegova ljubezen, in hotela  ga je ljubiti. 'Razumi, da se je tistega dne, ko sem vzljubila tebe, zame vse spremenilo. Edino, kar imam, edino na svetu, je tvoja ljubezen. Če je res moja, tedaj sem tako ponosna, tako trdna, da zame nič ne more biti poniževalno. Ponosna sem na svoj položaj, ker.... ponosna sem na to... ponosna... ' Na kaj je ponosna, ni povedala do konca. Solze sramu in obupa so ji zadušile glas. Ustavila se je in zaihtela.


- Lev N. Tolstoj, Ana Karenina

Zakaj, zakaj, zakaj... o moških in ženskah

'Neki najin bralec nama je poslal Slovar ženskih posrednih izrazov, ki jih je mogoče slišati med značilnimi prepiri.


V redu: s to besedo ženska konča vsak prepir, če je prepričana, da ima prav, in hoče, da on utihne. Moški ne bi nikdar smel s to besedno zvezo opisati ženskega videza. Utegne namreč izzvati prepir, ki se bo končal tako, da bo na koncu ona rekla: 'V redu!'

Pet minut: pomeni za žensko približno pol ure. To je enakovredno petim minutam, kolikor bo še trajala nogometna tekma, kadar moški reče, da bo odnesel smeti v zabojnik po koncu tekme.

Nič: pomeni 'nekaj'. 'Nič' navadno pomeni, da ima ženska občutek, kakor da bi jo nekaj dušilo. Pogosto je to znamenje za začetek prepira, ki bo trajal 'pet minut' in se bo končal z besedno zvezo 'v redu'.

Kar daj: (s privzdignjenimi obrvmi) takšno izzivanje se bo končalo tako, da se bo ženska razburila zaradi 'ničesar' in na koncu pribila 'v redu'.

Kar daj: (z normalnim izrazom na obrazu) pomeni 'vdam se' ali 'počni, kar hočeš, meni je vseeno'. Navadno vas bo čez nekaj minut doletel 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi, ki mu bo sledilo 'nič' in 'v redu'. Z vami bo nato spregovorila čez 'pet minut', ko se bo pomirila.

Glasen vzdih: pomeni, da si misli, da ste bedak, in se sprašuje, zakaj zapravlja čas in se prereka z vami zaradi 'ničesar'.

Oh?: na začetku stvaka navadno pomeni, da vas je ujela na laži. Primer: 'Oh? Govorila sem s tvojim bratom o tem, kaj si počel sinoči.' in 'Oh? In jaz naj ti to verjamem, kaj?' Medtem ko bo metala vaše obleke skozi okno, bo povedala, da je 'v redu', vendar se ne poskušajte izmotavati s še večjimi lažmi, sicer boste doživeli 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi.

Je že v redu: pomeni, da hoče temeljito razmisliti, preden vam bo vrnila milo za drago. 'Je že v redu' pogosto izrečejo ženske skupaj z 'v redu' in v zvezi s 'kar daj' s privzdignjenimi obrvmi. Nekoč v bližnji prihodnosti, ko bo o zadevi premislila in naredila načrt, se boste znašli v hudih škripcih.

Izvoli: to ni izjava, temveč ponudba, da smete govoriti. Ženska vam dopusti, da poveste kakršen koli izgovor ali razlog, zakaj ste naredili tisto, kar ste naredili. Če ne boste povedali resnice, boste na koncu slišali še 'je že v redu'.

Res?: ne sprašuje o tehtnosti vaših izjav, temveč samo pripoveduje, da vam ne verjame niti besedice. Če boste hoteli kaj pojasniti, boste dobili odgovor 'izvoli'. Čim več izgovorov ji boste povedali, tem glasnejši in tem bolj sarkastični bodo njeni 'res?', začinjeni s številnimi 'oh' s privzdignjenimi obrvmi in končnim 'glasnim vzdihom'.

Najlepša hvala: ženska bo to izrekla, kadar vas je sita. Pomeni, da ste jo globoko prizadeli. Sledil bo 'globok vzdih'. Po 'globokem zvdihu' je ne sprašujte, kaj je narobe, saj bo odgovorila 'nič'. 'Nekega dne' boste spet smeli biti intimni z njo.


- Allan & Barbara Pease, Zakaj moški lažejo in ženske jočejo





Je res, ni res... ne vem. Odločite se sami. Meni je samo neverjetno zabavno :) mogoče zato, ker se v tem skriva precej resnice.

Kava presenečenja

'Tudi sam sem podobno sanjal o lastni pomembnosti, upal na ljubezen in si na smrt želel, da bi jasno zagledal svoj odsev v vodi, a je sploh nisem nehal burkati.'
- Mark Nepo, Knjiga prebujenja

Včasih se preprosto zbudiš na napačni strani postelje. Vse, kar gre narobe, ti pač gre narobe in že pred sedmo zjutraj veš, da danes ni tvoj dan. Obstaja samo ena rešitev - sprejmeš dejstvo, daš vse od sebe in se za vsak slučaj premakneš samo takrat, ko je to nujno potrebno. Ves čas se opominjaš, da bo dneva kmalu konec, globoko dihaš, trikrat premisliš, preden kaj rečeš in predvsem ne dovoliš, da te stvari spravijo iz tira. Zlomljen noht, obvezen obisk lekarne, ki zahteva kilometer hoje v portoroški vročini, napačna izbira pijače,.... seveda, danes sem na vrsti jaz. Pri tem lahko uporabiš kanček sarkazma.

Včasih naletiš na ljudi, ki so se preprosto zbudili na napačni strani postelje. Moti jih vse. Od tvojega načina dihanja, do mežikanja in premikanja trepalnic. Žal mi je, zelo mi je žal. Priporočam, da sprejmeš njihov slab dan, spet globoko dihaš in se opominjaš, da se vse prej ko slej konča. Lahko si v glavi prepevaš pesem, ki te spravi v dobro voljo, če pa hodiš na strani drznih ljudi, jo morda lahko mrmraš na glas. In pri tem tvegaš grd pogled, ostro besedo, dežnik v hrbet, ... Zamisli imam neskončno. To počni na lastno odgovornost.

Včasih se zbudiš še pred soncem, s ščepcem groze ob misli, kaj vse te čaka. Za trenutek si zaželiš, da bi si lahko v tem dnevu ukradel minutko ali dve za postanek, počitek, potem pa se spomniš, da bi moral po tem počitku znova zagnati motor na polno hitrost. Odločiš se, da je pametneje preživeti dan na adrenalinu in si na koncu čestitati s ponosom v očeh.

Za dobro jutro naletiš na skupino ljudi, ki ti obljubljajo slab začetek. Sprejmeš, dihaš. Samo korakaj, step by step do večera. Kot vse, se tudi ta mučen trenutek konča in lahko nadaljuješ s svojim dnem.
Potem pa naletiš na drugo vrsto ljudi. Ti te zabavajo, spravijo v dobro voljo. Kljub tvojim nesposobnostim, primankljajem, očitnim pomanjkanjem energije, nekoliko prenešene slabe volje, jim ne prideš do živega. Vodijo te, te presenetijo in preden se zaveš, sediš za mizo, klepetaš z neznanci, smeješ z natakarico in v roki držiš svojo šalčko bele kavice.

Trik do moje sreče

'Gotovo obstaja trenutek, ko prvič prepoznaš, kdo si, in se ti gotovo zdi čisti nesmisel.'
- Ian McEwan, Amsterdam

Stvar je takšna. Sem po vsej verjetnosti na vrhu seznama najbolj naivnih oseb. Tisti, ki me dobro poznate, se zdaj najbrž potihem hahljate, kdor ima res dober dan. se je celo hitro zasmejal. To je eden izmed razlogov, zakaj je z menoj tako lahko manipulirati. Tudi to je splošno dejstvo in moja zgodovina je polna dogodkov, ki naj govorijo sami zase.

Preprosto verjamem skorajda vsemu. Še posebej, če slišim točno tisto, kar hočem. To me sicer niti približno ne naredi izjeme, ampak (pazi to) smo vsi isti. Svet vidimo takšen, kakršnega hočemo, in ne takšnega kot v resnici je. Nimaš kaj.
Osebno pa rada naredim korak več. Sprejemam drugačnost. Če jaz mislim nekaj, ti drugo, imava debato. Lahko sem na koncu tiho, rečem zanimivo, to pa še ne pomeni, da se z idejo strinjam, ali jo sprejemam za svojo. Sprejemam pa dejstvo, da razmišljaš drugače kot jaz. Oba imava prav. Jaz pustim tebe, ti pustiš mene in skupaj delujeva v slogi in miru, skorajda. Poleg tega pa kljub občasno prevelikemu egu, z lahkoto priznam, da ponavadi nimam pojma. Kdo torej sem, da bi dvomila? Če sprašujem in nasprotujem, to ni napad. Samo hočem razumeti. Razumeti pa hočem vse, do zadnje pike in ponavadi pomaga, ko tvojo teorijo vidim v pisni obliki. Zapisani besedi verjamem. Konec. Po možnosti napisane s strani kakšnega super slavnega priznanega psihologa. (Ne morem verjeti, da dejansko dajem namige kako z mano še bolj manipulirati.)

Včasih počnem stvari, ki jih nočem. Ali pa ne vem točno, zakaj jih počnem. V tistem trenutku se mi zdi zabavno, uporabno. Pravilno. Včasih poslušam svoj šesti čut. Kdaj pa kdaj se kasneje tepem po glavi, ampak hej, vsaka stvar me je nekam pripeljala. Rada počnem neumnosti in bedarije. Veliko bolj so zabavne kot njihovo nasprotje, to je zagotovo.

Tukaj pa je trik do moje sreče. Z mojo naivnostjo to ne bo težko.

Ne manipuliraj z mano. Manipulacija je 'vsako vedenje, kjer nam ni pomemben odnos do druge osebe, temveč je druga oseba bolj sredstvo za dosego našega cilja.' S prve roke lahko povem, da ni dobro biti samo sredstvo. Predlagam iskrenost. Na tvoji strani bom po vsej verjetnosti v vsakem primeru.


In opozorilo: žal mi je, če zveni morbidno, depresivno, težaško... spet preveč kompliciram in razmišljam. Niti malo. Iskreno povedano, sem imela ves čas pisanja in razmišljanja na obrazu rahel nasmešek. Tisti nasmeh, ki pravi, vem, kdo sem. Poznam svoje šibkosti in nosim jih na dlani. Ne motijo me in z njimi lahko živim.

Kaj pa ti?

Mladeniču je bilo ime Jakob

'Pastir sem še zmeraj lahko,' si je mislil mladenič. 'Znam skrbeti za ovce in tega nikoli ne bom pozabil. A morda nikdar več ne bo priložnosti, da grem v Egipt in vidim piramide. Starec je imel zlat naprsnik in poznal je mojo Osebno legendo. Res je bil kralj, pravi kralj modrec.'

Od andaluzijskih poljan sta ga ločili le dve uri potovanja z barko, medtem ko je med njim in piramidami ležala neizmerna puščava. Tedaj pa se mu je porodila drugačna misel. Bil je za dve uri bližje svojemu zakladu, in to kljub temu, da je porabil skoraj leto dni, da je prehodil ti dve uri poti.

'Vem, zakaj se hočem vrniti k svojim ovcam. Dobro jih poznam, z njimi ni veliko dela in z lahkoto sem jih vzljubil. Nisem prepričan, ali je mogoče ljubiti puščavo. Toda puščava skriva moj zaklad. Če ga ne najdem, se še zmeraj lahko vrnem domov. Zakaj ne, torej?'


- Paulo Coelho, Alkimist

Sončni zahod

Ah! Mali princ, tako sem malo po malo spoznaval tvoje majhno, otožno življenje. Razen sladke miline sončnih zahodov dolgo nisi imel ničesar, kar bi te razvedrilo. To novo podrobnost sem izvedel četrtega dne zutraj, ko si mi dejal:
'Zelo rad imam sončne zahode. Dajva, oglejva si sončni zahod.'
'Počakati morava vendar... '
'Kaj počakati?'
'Počakati, da sonce zaide.'
Najprej si se zelo začudil, potem pa si se samemu sebi zasmejal. In si mi dejal:
'Zdi se mi, da sem še vedno doma!'
Res. Kadar je v Združenih državah poldne, tedaj, to vsi vemo, v Franciji sonce zahaja. Zahod bi videli. če bi mogli v kratki minuti priti v Francijo. Toda Francija je, žal, predaleč. Na tvojem malem planetu pa ti je zadostovalo, če si premaknil stol za nekaj korakov nazaj. In kadar se ti je zahotelo, si gledal, kako sonce tone...
'Nekega dne sem videl sončni zahod štiriinštiridesetkrat!'

In čez čas si dejal:
'Veš... kadar je človek zelo žalosten, rad gleda sončne zahode... '
'V enem samem dnevu si bil torej štiriinštiridesetkrat žalosten?'

Toda Mali princ ni odgovoril.


- Antoine de Saint-Exupery, Mali princ

Pavček - Moj angel

Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čist meni enak:
nikoli ga ni doma.

Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.

A včasih se kar pojavi.
Če sem tiho, pozdravi,
če grd, me krecne po glavi
ali pa nogo podstavi,

da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.

Avstralski wannabe surferji

Kadar se oziraš vase, je lahko sekunda dolga doba.
- Ian McEwan, Sobota

Današnji blog je posvečen prijatelju, mogoče celo dvema. Ampak glavni junak danes praznuje rojstni dan, kar me je poneslo v nevarne vode nostalgije. Torej, še malo o Avstraliji.
Takoj za opisom nebeško modre barve morja, snežno belega peska in palm, ki v ozadju plapolajo v vetru, sledi (vsaj z ženske strani) vprašanje o super lepih, blond, čudovito izklesanih surferjih. Prve tri sestavine sanj veljajo, četrto moram umoriti že na začetku. Ne, pravi surferji, vsaj tisti, ki znajo stati, se po valovih mečejo ob sončnem vzhodu, samo če jim ne uspe, ob sončnem zahodu. Ali pa na plaži, ki je nedosegljiva vsem nam ostalim smrtnikom. Torej, edini surferji, kar jih je moje oko lahko zaznalo, so bili turisti, po možnosti veliko prestari, da bi lahko zamamili nas, mladenke v cvetu življenja. Oblečeni v neoprensko obleko, da bi si zavarovali prekosmate prsi pred praskami, delujejo predvsem neudobno, sploh kadar ne dosežejo vrvice tik po vratom na hrbtu, da bi si nadlego slekli. Žal mi je, punce.

Imela pa sem srečo, da sem med svojim potepanjem lahko prebila balon, v katerem so živeli študentje in se družila tudi z drugimi, pristnimi Avstralci, ki niso izgubili naglasa. Nekateri imajo to smolo, da so vsi njihovi prijatelji Američani. Prvi izgubijo naglas, drugi se oblačijo v oprijete hlače, majice z nizkim ovratnikom (ki ga v večini sploh ni in jim majica seže skorajda do popka. Z vrha dol.) Eden izmed teh prijateljev, je glasbenik, pravi glasbenik, ki študira jazz glasbo. In izvrstno igra skorajda kateri koli inštrument dobi v roke. Super sva se razumela. Njegov strah pred puncami se je izgubil v mojem primeru, ko sem mu jasno in glasno razložila, da ne načrtujem poroke. Najprej v zameno dobim njegov zmedeni pogled, kasneje pa začudena vprašanja vseh ženskega spola. Kako? Zakaj pa ne? Dovolil si je več, v zahvalo, da sem ga odrešila te groze, se je odločil, da se v primeru samskega življenja s strani obeh dveh, poročiva. Pri mojih 45 letih. S pomočjo izgovora o nekih mejah in otrocih pri ženskah, mi je  to mejo uspelo znižati na 40. Zdaj pa zares. Prepričan je bil, da se vsa dekleta zaljubijo vanj skorajda na prvi pogled. Zveni samovšečno, moram pa mu priznati, da je imel prav. Pridno me je izkoriščal za samoobrambo. V zameno pa sem si kadar koli lahko izposodila majico, jopico, kaj bolj toplega. Usnjena jakna je spodletela. Dečko ima namreč ravno pravo širino ramen (eden izmed puščic, ki jih uporabi Kupid) in je ravno prave višine, da mi je vse pristajalo idealno. Priznanje - uspelo mi je skrčiti njegov najljubši pulover, čisto po nesreči, ko me je (spet?) presenetil dež.

Ampak danes ni njegov rojstni dan.

Nekega dne sem pomagala pri otroškem taboru. Celodvnevna žurka za naše najmlajše. Kar je bilo večinoma prva polovica dneva, druga pa je bilo preprosto druženje s svojo skupino. Ki pa je nisem imela.
Sedela sem na robniku in poslušala mladenga talenta na kitari, ko se je zraven usedel mladenič skodranih svetlih las. Najprej sem pomislila na Malega princa, kar me je avtomatsko spomnilo na zgoraj omenjenega prijatelja. Gospod glasbenik ne bere, pa sem mu v roke potisnila knjigo, ki jo je bral počasi, pa menda vseeno z veseljem. Moj novi prijatelj pa se je predstavil kot Tom. Bil je nekoliko prestar za 'otroka', pa vseeno premlad za pomočnika. Kaj torej je? Zelo priden štirinajstletni pomočnik. Tom je svoje ime dobil po očetu in dedku, skupaj pa je naneslo, da je njegovo ime identično tistemu, katerega lastnik je tudi vlakec Tomaž.

Vsak je spustil nekaj popolnoma nepotrebnih komentarjev, o krompirju, o divjih otrocih in vodo, ki so jo nosili veliko preblizu nama dvema, ki se nikako nista hotela zmočiti. Z enim starejšim bratom, enim mlajšim, ki je avtist, očetom, ki pogosto potuje na Kitajsko, mamo, ki je oh in sploh super in s katero se super razumeta. Eden izmed nepotrebnih komentarjev je bil, da se v resnici neverjetno boji punc. Če bi me s tem komentarjem hotel samo nasmejati, bi mu uspelo. Ko je začel z razlago, sem ugotovila, da je resen. Zakaj? Vsaka se takoj zaljubi vanj. On pa noče nič resnega. Gledala sem ga, se smejala in hitro dojela, da tudi ta fant govori resnico. K meni se je usedel zaradi ene same želje - da bi se me vsaj tri dekleta preveč bala, da bi upala spet govori s princem svojih sanj. Ena izmed njih je bila očitno bolj pogumna, kot si je zamišljal. Kmalu mi je pošiljal poglede, ki so govorili: 'Vidiš?? Vidiš?? Zato si želim, da ne bi bil blond. Res ne razumem, kaj dekleta vidijo na blond laseh. Če bi jim vsaj bila všeč moja pamet.' To natančno vem zato, ker mi je kasneje razložil ta svoj presenečeni poglej. Skoraj identične besede, ki bi jih izrekel moj prijatelj, le da tisti ni blondinec.

Kljub mojemu globokemu prepričanju, da sem v glavi ostala stara 14 let, lahko potrdim, da je Tom sigurno razmišljal mnogo bolj zrelo kot smo vsi ostali pri naši zgodnjih najstniških. Razen ideje o zlatolascih seveda. Pomirila sem ga, da ga sigurno veliko bolj privlači njegov lahkoten pristop do življenja, njegovi blond lasje nimajo pri tem veliko veze. Od takrat naprej vidim na slikah samo še njegovo grivo. Samozavesten pristop sigurno dobi številko 10.

Kramljanje, filozofiranje (dejansko sva se kmalu začela pogovarjati o pomenu življenja) in skupno pospravljanje ogromne dvorane, so tri brilijantne ideje, kako preživeti popoldan.





Toma sem videla samo še enkrat zatem. Draga mamica ga je pripeljala dobro uro in pol v eno smer, da bi ga odložila na moji poslovilni zabavi. Kjer je bilo ogromno ljudi, in se je z moje strani vse končalo v solzah. No, ne samo mojih. Druga tema.
Nepričakovano sem dobila njegova sporočila. Štejem si v čast, da me pokliče, kadar mu je najtežje. Mogoče zato, ker dejansko nikoli nisem bila del njegovega življenja, sam enkratni utrinek. Ko pove meni, je kot da bi povedal tujcu. Le da se s tujci ne smemo pogovarjati...

Verjetnost, da se bova še kdaj videla je minimalna. Da bova še dolgo v stiku, pa ne dvomim.

Ne vem, zakaj, kako in kdaj, ampak nekateri ljudje se te dotaknejo bolj kot drugi. Zaupaš jim bolj kot drugim. Všeč mi je, da sem si z enim samim popoldnevom lahko priborila zaupanje, ki bo trajalo veliko dlje kot najino srečanje.

Fant je res fant od fare.

'Preprosta resnica'

Z dolgočasjem je bilo mogoče opraviti samo na en način - da se zbrcaš iz njega.
- Ian Fleming, Pozdrav iz Rusije

'Ko sta bila Katie in Jacob majhna, sta se skupaj igrala na polju, cikcakala skozi poletno koruzo, kot da je labirint. Neverjetno, kako gosti in zeleni so lahko zrastli tisti zidovi, tako da je bila lahko le meter oddaljena od svojega brata, pa tega sploh ni vedela.
Enkrat, ko je imela približno osem let, se je izgubila. Igrala sta se sledi vodji, toda Jacob ji je ušel naprej in izginil. Katije ga je klicala, tosa tistega dne ji je nagajal in ni hotel priti. Hodila je v krogih, utrudila se je, postala žejna in nazadnje se je ulegla na hrbet na tla. Zamežikala je med stebli koruze in se tolažila s tem, da je to isto sonce, isto nebo, isti poznani svet, v katerega se je zjutraj zbudila. In naposled se je Jacob s slabo vestjo vrnil in jo poiskal.
Za mizo obrambe se je med točo besed okoli nje Katie spomnila tega dne na koruznem polju.
Stvari so se nekako dobro izšle, kadar si jim pustil, da gredo svojo pot.'

- Jodi Picoult, Preprosta resnica

Pošast v omari

Ljubkanje skriva se v njem, koprnjenje in sladka pohota, vsa zapeljivost, ki vzela razum bi še tako modrim.  - Homer, Iliada

Imela sem svojo pošast. Skrivala se je v omari, na desni strani na nasprotnem koncu sobe. Ta pošast je imela super moč. Lahko se je skrila, tako da je stala točno pred teboj, pa je nisi mogel videti. Ampak to je lahko počela samo čez dan. Ponoči je izgubila nadzor nad seboj in se spremenila v čisto pravo grozljivko na dveh nogah. In imela je rep. Velik nos in oči, ki so bile sicer rumene, v temi pa so se svetile z zelenkastim sijem. Imela je tudi grozljiv nasmeh, kjer ji je uspelo prikazati samo ogromne našpičene zobe, razmetane bolj, kot je moja soba bila kadar koli, tudi v najslabših dneh.

Ta pošast je bila strah. Ne pravim, da je bila strašna, bila je poosebljeni strah. Takšne vrste strah, ki ti ustavi srce, vzame sapo in na trenutke celo privabi solze v oči. Včasih se je prikazala cela, včasih je na vrata naslonila svojo grdo izmaličeno dlan in jih pridržala samo delno odprta.
Vedno je spuščala glasove. Le redkokdaj se je smejala. Druga dva glasova sta bila veliko strašnejša. Kadar je bila jezna, je renčala, žalila in se drla, pa ne na ves glas. Njeno dretje je bilo skorajda tišje od mojega šepeta. Največkrat pa je ta pošast jokala. Kdaj je obžalovala svoja dejanja, spet drugič je točila solze, ki lahko pridejo samo iz dna najbolj zlomljenega srca. Takrat sem bila zmedena, zdaj pa mislim, da je samo pogrešala nekoga, ki ji je bil drag, pa ga je izgubila.

Bila sem majhna in nisem vedela, kaj naj naredim. Bala sem se pošasti tudi, ko je bila najbolj žalostna, in ta strah pred strahom je bil večji od mojega sočustvovanja. Lahko bi utonila v njenih solzah, ali pa bi prestrašila pošast in bi me ta pojedla. Mogoče bi me odnesla s seboj, namesto tiste druge osebe, ki jo je izgubila. Če tako razumna bitja, kot smo ljudje, včasih izgubimo glavo, kaj bi potem šele lahko naredila ta groza.

Nekaj časa sem na začetku vsake noči klicala na pomoč. Včasih 'Mami!', drugič 'Oči!', vedno pa je mojim krikom sledila prošnja. Nisem in nisem se znala spopasti s to pošastjo. Najprej sploh nisem vedela, da se moram. Starša pa sta postajala vedno bolj nemirna, ker nisem hotela verjeti, da pošasti ni. Samo zato, ker je ne vidita, ne pomeni, da ne obstaja. Ali, da je ne vidim jaz. Spreminjalo pa se je tudi nekaj drugega. Odraščala sem in vedno bolj sem si želela poskrbeti sama zase. Razmišljala sem in tuhtala in spraševala prijateljice, kaj so one storile s pošastmi, ki so se skrivale v njihovih omarah. Sčasoma sem ugotovila, da imam kar nekaj različnih možnosti.
Lahko bi zamenjala omaro. Ampak moje stvari so bile v omari in moje stvari so mi bile ne samo všeč, ampak so bile moje. Nisem se jih hotela znebiti. Sploh pa, kako naj bi vedela,  da se v drugi omari ne bi skrivala druga, še bolj grozljiva pošast. Druga možnost je bila, da sprejmem, da pošast ne obstaja. Da je vse v redu. Da ne slišim smeha, renčanja in predvsem joka. Za otroka z bujno domišljijo je bilo to skorajda nemogoče. Verjela sem, da samo zato, ker se pretvarjam, da pošati ni, pošast ne bo tudi v resnici pobrala vseh svoji stvari in se jih znebila, zraven pa še sebe.

Obstajala pa je še tretja možnost. Najbolj drzna od vseh. Ta bi mi dokazala, da sem zares pogumna, povrhu pa bi se soočila s pošastjo, ki bi odšla ali pa vsaj prenehala in mi končno pustila spati. Vse, kar bi morala narediti, je bilo, odpreti vrata nekega večera in ji dokazati, da nima več premoči nad menoj. Pogumna sem, ne bojim se je več.

Ta moja pošast je bila strah. Ko se je nisem več bala, je izpuhtela. Ali pa je vsaj uporabila čarovnijo, ko se je skrila, na njen način, da je stala točno pred menoj.

Kakor koli, imela sem pošast, ki pa je sedaj ni več. V zameno nisem izgubila ene stvari, ki si je morala začasno deliti njeno pribežališče.

Sofija

'Moj svet je suženj mojih misli.' - Evald Flisar, Čarovnikov vajenec

Ko spreminjaš način razmišljanja, to vpliva na vsako kratko sekundo tvoje večnosti. Moč ima nad tvojo prvo in zadnjo misel. Še več, naseli se v tvoje sanje in se bori s teboj vse do sončnega vzhoda.

Trenutek za trenutkom se srečuješ s presenečenji. Nekaj, kar je bilo prej samoumevno, zdaj nima več smisla. Nenadoma hočeš nekaj, na kar prej ne bi niti pomislil. Ne poznaš se. Ne veš, kaj ti je všeč, česa ne maraš, česa si želiš. Vsak ura je nova, drugačna, ko se spet znajdeš v otroških čeveljcih in se znova učiš hoditi. Lahko samo upaš, da se boš tako počutil tudi, ko padeš. Ko ti zmanjka ravnotežja, padeš na rit, se začudiš, pobereš in korakaš naprej.

Novim čudesom naproti.

Nekaj navdihujočega in osebnega

Sanje so odgovor na vprašanje, katerega še ne znamo postaviti.

- Fox Mulder

Sebične vrste človek sem.

Rada imam ljudi, večkratdnevno kofetkanje, kjer stokam o problemih, delim srečo in uspehe, ali pa delim takšne in drugačne nasvete.

Zjutraj rada pospim, kar dejansko ni spanje. Samo ležanje v postelji, gledanje nanizank na računalniku, poslušanje glasbe ali branje. Ampak v postelji, z možgani na off, brez stika s svetom.

Še rajši imam svoje zlate trenutke, ko ležim na modrem poletnem ležalniku, skrita za črno ograjo balkona, s sončnimi žarki na sebi (in upanjem na dobro rjavkasto barvo), melodijo nekje daleč v ozadju in knjigo v roki. Včasih imam zraven sebe tri različne knjige – ena za izobrazbo, druga za čisti užitek, tretja pa za trmo... zato, ker sem si zadala cilj, da jo preberem. In jo bom prebrala. Na žalost sem letos obupala že nad knjigo ali dvema. Včasih sem zvesta in ostanem pri eni knjigi, včasih jih menjam pogosteje kot je Casanova menjal svoje. Tukaj ne ciljam na knjige. Po nekaj straneh se nagnem, s tal poberem, in si z največjim veseljem privoščim sladki čaj (črni, med in mleko, prosim), čokolado ali pa kakšno drugo dnevno muho. Čeprav se telefonu hočem izogniti, mi ne uspeva najbolje. Pogledam ga na nekaj minut, čisto v resnici pa hočem samo izginiti in odpotovati nekam daleč. Ne nazaj v Avstralijo.

Zgodbe me ponesejo čez galaksijo, skozi prostor in čas. Vsaj takrat mi uspe večino misli ujeti in jih fokusirati na eno samo stvar. Običajno poskakujejo kot na tisoče ping pong žogic, po možnosti raznolikih barv.

Kot sem že rekla – sebične vrste človeka sem. Ob določenih dnevih se grem pisateljico. Takrat počnem to, kar naj bi pisatelji počeli. Berem. Pišem. In sanjarim. Cele dneve nočem početi nič drugega kot to.

Ok, zraven mogoče pogledam televizijo, klepetam s prijatelji, kuham (to je novost), pospravljam (o tem kdaj drugič) in počnem ostale, bolj nadležne stvari, ki pa mi na žalost kradejo dragocen čas. Ampak skozi vse to berem, pišem in sanjarim. Vsak trenutek je trenutek navdiha, nove ideje. Vsaka beseda je del sestavljanke in vse, kar mi hodi po glavi je, ali mogoče ta beseda sede v trenutno zgodbo mojega življenja.

Pisatelji smo sebični. Če je v tebi vsaj delček te vrste umetnosti, boš to priznal. Srhljivi del je, da se dejansko trudim to postati. Ne za druge, zase.

Ker to sem, in to počnem ne glede na to, kaj dejansko dela moje telo.

Berem. Pišem. In sanjam.

Na hladne zimske dni

Kdor prav razume besede o lepi prihodnosti, bo še bolj izkoristil sedanjost.

- R. Kerševan

Sedaj, ko je zimskega hladu že skoraj konec, se mi zdi ravno pravi trenutek, da vam opišem tisto, za kar si rada predstavljam, da si želi večina ljudi doživeti v živo, jaz pa sem ena izmed mnogih srečnežev, ki jim je to dejansko uspelo.

Novo leto v Sydneyu, Avstralija.

Mogoče bom raje začela z božičem. Sredi poletja, ko človek pričakuje tipično avstralsko vročino, nad 40 stopinj prijatelja Celzija, bleščeče bele blaže in sinje modre valove, smo mi obsedeli znotraj štirih zidov, in razmišljali, ali naj oblečemo tisti topel par nogavic, ali pa bi to bilo že pretiravanje. Sonce je namreč tisto, kar Avstralijo greje. Česar pa mnogi ne vedo, je velika količina dežja, ki rada uniči predstavo vroče države. In ravno to se je moralo zgoditi v mesecu decembru.

Dež. Dan za dnem. Pomanjkanje suhih čevljev. Sivina. Mraz bi že težko rekla, topolota pa mi tudi ne gre z lahkoto z jezika... Pravo vreme torej, za poležavanje na kavču in zijanje v televizijski ekran. Šole je bilo konec, torej se spanca tudi ni primanjkovalo. Vse skupaj pa je samo še pripomoglo k moji želji, da se čim prej vrnem v Slovenijo. Mrzlo, ampak domačo.

Na božični večer je udarila sopara, pobožala sem pravo kamelo, na poti proti domu smo k sebi domov povabile kogar koli brez načrtov in osamljenim večerom pred seboj, skupaj smo pojedli nekaj hitro pripravljene hrane s strani profesionalcev, se poveselili, zvečer pa smo si tri sostanovalke izmenjale darila. Malo prejokale, glede na to, kakšna prihodnost nas je čakala... ne samo, da je to naš prvi in zadnji skupni božič, v roku slabih treh tednov bo vsaka končala na svojem kontinentu.

Naslednji dan je bil malo bolj pomenljiv. Nekaj sonca, kar je dalo ravno dovolj topline za kratke rokave in hlače, veter pa nas je lepo opominjal, da plaža še vedno ne pride v upoštev. Torej smo šle v park. In tam počele, kar 4 mlade dame pač počnejo... zvijajo se po drevesih, kričijo, se smejejo in naredijo na tone fotografij. Za spomin.

Od tistega dne dalje, so se vrstili samo čudoviti, topli dnevi.

Z največjim nasmehom na obrazu vam torej sporočim, da je bil zadnji dan v letu veliki uspeh, prestop pa še lepši. Ko sem se zjutraj zbudila in zagledala sonce visoko na nebu, še nisem imela nobenih načrtov. Pač, avstralski način. Po kosilu je kocka padla - gremo na izlet z vlakom, v bolj, khm, 'dražji' del mesta, kjer je vsaka hiša prava vila. 'Naša' je slučajno izgledala kot pravi izgubljeni, ampak super dobro ohranjeni tempelj, s kipi, knjigami za vsakim kotom, dvakrat toliko postelj kot sicer ljudi, ki so v njej stalno naseljeni in še več sob. Vglavnem, bala sem se sprehajati preblizu stene. Zunaj ogromen vrt, drevesa, spet kipi, bazen, žar in predvsem pogled na celoten Harbour oz Sydneysko pristanišče.

Preden se je vsaj za stopinjo ali dve stemnilo, smo se torej (ali pač sem se) namakali v bazenu in se režali sreči, ki se nam je za ta dan zagotovo pridružila.

Ob devetih se je začel ognjemet za družino in otroke... Moja lokacija je bila sicer dovolj odmaknjena, da se ropota ni slišalo tako zelo močno, so pa zato ladje z veseljem nadoknadile izgubljeno.

Večerja.

Čeprav je v najbolj priljubljen ognjemet točno pod mostom, je to samo majhen del vsega pripravljenega. Odštevanje, napetost, nekaj kratkih vzlikov, v veliki večini pa pričakovanje. Pa se je začelo... in trajalo ... in trajalo ... Brez posameznikov, ki bi svoje čare pošiljali v nebo, brez glasnih pokov, čudovit razgled, usklajenost, .. moja glava je takoj zbezljala na organizacijo. Priprave, živčnost ljudi, ki so bili za to odgovorni... uf. Poleg toplote, lepote, zabave in neverjetne dolžine vsega skupaj, je bilo za ceniti veliko več.

Tisti v centru mesta, tik pod mostom se najbrž niso strinjali z menoj v čisto vsem. Preden so lahko odšli nazaj domov, v tople postelje, so morali ostati na mestih do šeste ure zjutra. Ampak, kdaj se je pa avstralcem še kam mudilo?

Srečno novo leto!! :))