V ISKANJU RAVNOVESJA

Evropo verjetno zares čaka temna in negotova prihodnost, ko začenja spoznavati, da si morda pa le nismo tako zelo enaki, kot si želi, in da jo pri iskanju skupne identitete lahko marsikaj hitro in učinkovito spotakne. Politični prijatelj, kulturni sovražnik. Vsaj na primeru Turčije.

Ali jih hočemo v Evropski uniji? Kaj bodo morali spremeniti na sebi, da jih bomo lahko vključili? Kaj se bo zgodilo z ‘Evropejci’? Kdo sploh so ‘Evropejci’? Kdo so ‘oni’, ki jih nočemo, a jih mogoče moramo imeti? Kdo se bo prilagajal komu, kako in koliko? Integracija, segregacija?

Naše pomanjkljivo oblečene Evropejke žalijo pravoverne muslimane. Evropa pije, za razliko od muslimanov, ki prihajajo z Vzhoda. Muslimani so nepravični do žensk, damo jim pravico, da tepejo svoje žene, ker njihovo prepričanje to dovoli. Če bodo živele v Evropi, ne bodo nosile hidžaba, kaj šele drugih ovitkov, pokrival in skrival. Dogovorjene poroke odpadejo. Ne govorijo našega jezika.

Kaj pa je slovenski jezik? Pravilna, knjižna slovenščina, ki je ne govori nihče, kadar je ni potrebno, ko pa jo slišimo zveni umetno, izmišljeno, prisiljeno? Je to trubarjeva slovenščina, ki jo razume še manj ljudi? Je to dialektna slovenščina – ‘celjščina’, ‘primorščina’, ali, bognedaj, ‘prekmurščina’?

Ne pustimo jim graditi svojih mošej, če jih že imajo, jih bomo iz strahu pred terorizmom in iz maščevanja požigali. Pijemo alkohol, pivo, vino, koktaili, mmm, okusno. Oblačimo se v kratke hlače pa jih moti? Nosijo naglavne rute pa nas moti? Ne jejo svinjine – naj se prilagajajo kulturi. Ker Slovenci jemo kislo zelje, kranjske klobase, žgance in samo pristine, domače blejske kremšnite, sem in tja prekmursko gibanico?

Problemi zvenijo plehki, spotikamo se ob stvari, ki v resnici niti niso tako zelo pomembne same po sebi. Od kavbojk, kratkih hlač do svinjine – zakaj je to važno, zakaj zaradi tega pobijamo in požigamo, v obe smeri?

Politika ni tista, ki lahko reši problem – politika se nagiba k večini, ki obljublja naslednjo izvolitev. Politika rešuje na napačni, preveč visoki ravni. Mi si gremo na živce na sosedski ravni. Mi si gremo na živce, ker ne poznamo, ne vemo in nimamo želje po poznati in vedeti. Ves čas gledamo, ocenjujemo in primerjamo s seboj, ki edini delam prav.

Ko bi le imeli ogledalo, da bi v njem gledali sebe, se ocenjevali in primerjali, in ugotovili, da nihče nima prav. Poleg gledati, bi bilo pametno še malo poslušati.

O ČUSTVIH GOVORIM

V debati politika vs religija obstaja precej različnih mnenj, in glavna točka, ki jo sporočajo je, da je razmerje, odnos med eno in drugo, veliko bolj zapleteno, kot morda deluje na prvi pogled.

Politika – in s tem povezana svoboda govora – ni nekaj, kar lahko ločimo od ljudi, ki se o politiki odločajo, jo izvajajo, jo upoštevajo in živijo. Ločiti cerkev od države zveni lepo in prav v praksi, na koncu pa se vsako prepričanje in rešitev, kako vozel razvozlati, konča s kupi objektivnih, političnih navodil. Vendar cerkev sestavljajo ljudje, ki svojih prepričanj ne morejo enako ločiti med seboj, kot bi jih radi na listu papirja. Zdi se, kot da predlogi, kaj zdaj s temi cerkvami in politiko, izpuščajo pomemben element, o katerem sicer govorijo, vendar se vanj nihče noče poglobiti.

Razžalitev verskih čustev. Kako lahko nekdo zapiše navodila obnašanja, pravice in dolžnosti, ki se tičejo čustev? Rešitev ni v odkritju nekega ravnovesja med svobodo, demokracijo in zasebnim verovanjem vsakega posameznika. Rešitev je v spoštovanju do razlik, rešitev je v odgovoru na vprašanje, zakaj se čutimo tako ogrožene. Kaj mene ogroža, če nekdo moli drugega boga? Kot da bi v dobi individualizma in kralja JAZA vsi imeli preveč časa, in ves čas gledamo okoli sebe in se strašansko bojimo vseh dejanj drugih, ki niso identična našim. Kot da bi bili prestrašeni, da nam nekaj manjka, da potrebujemo velikega očeta, starša, avtoriteto, ki bo jasno in glasno rekel NE, mi pa bomo kot mali otroci še naprej poskušali tisto, kar je prepovedano, samo da bi videli, kje so meje. In meje se vedno išče tam, kjer vemo, da jih bomo nekoč tudi najdli.

Zakaj bi se torej omejevali, pazili na lastne besede, da ne bi razžalili čustev nekoga drugega, če je pa to točno to, kar iščemo? Razžaljena, jezna, užaljena čustva nekoga, ki bo odgovoril. Na Zahodu razžaljujemo čustva tistih, katerih odgovor je lahko dovolj jasen in glasen – razžaljujemo čustva katoliških kristjanov, kajti Cerkev le ni tako zelo ločena od države in tudi če je, nas njeno občasno početje dregne, kamor nam ne paše. Na Zahodu užalimo verska čustva tistih Vzhodnjakov, ki so nam najbližje, katerih beseda nekaj velja.

Ne gre zato, da bomo zdaj postali vljudni z ‘dobrimi medkulturnimi manirami in komunikativno etiko’, ker saj vsi vemo, kako točno to izgleda, pa očitno to ni to, kar potrebujemo (ali hočemo). Ne moremo postati tako zelo politično korektni, da bomo s tem izgubili pravico do svobodnega govora in na koncu volili nekoga, ki pa si bo drznil reči: tisto, kar si vsi mislimo. Niti ne moremo reči, da naj tudi ostale skupine, religijske skupine, izrabijo to pravico izreči karkoli, da bi udarili protinapad, ker s tem ne bi nič dosegli – namen razžalitve ni nova, humoristična, svobodno izražena opazka, je jasen in glasen NE. Je jezen ne, ker morda samo z razžalitvijo pridemo do tiste, res prave jeze.

Niti ne gre zato, da bi sedaj pa politika nevtralno manevrirala in vodila različne skupine, različna prepričanja, na tak način bi prišli do politične enakosti in medsebojnega spoštovanja. Kje so tu čustva? Spoštovanje je morda obnašanje na podlagi čustva, vendar je to čustvo hladno, je nezainteresirano, ne izzove odgovora, ne izzove reakcije. Zato lahko ignoriramo tudi male, nove, nepomembne religije, ki kljub svojim alternativnim iskanjem resnice in priljubljenosti pri pomembnih, slavnih, ne veljajo. Premale so, da bi do njih gojili čustva, premale, da bi se obremenjevali, kaj so ali niso.

Rešitev vprašanja spora med politiko (svobodo govora) in religijo v času moderne politike je morda v točno tem, kar nam v moderni politiki manjka – tradicionalna avtoriteta. V Velikem Drugem, ki bo z jezo v glasu rekel NE in nam pokazal meje našega sveta.

ime mi je rdeče

i don't want to be a tree; i want to be its meaning. 
- orhan pamuk; my name is red

šele zdaj sem se začela učiti od mojstra eca, sicer z razlogom, ne iz dolgčasa, ker bo moj mojster pri pisanju diplome. poleg njegovega dovoljenja, ne, spodbujanja po tem, da si kupiš lastno verzijo knjige, ker potem v njej lahko čečkaš in si označuješ svoje vrstice, besede, odstavke, strani, kar ti srce poželi, sem od njega potegnila tudi drugo teorijo, ki bo z mano zagarantirano ostala do konca moje bralne kariere. ki bo verjetno daljša od mojega življenja.

eco deli bralca v dve skupini: prvostopenjski in drugostopenjski - empirični in semantični. modelni. prvi bere zgodbo kot zgodbo... ker ga zanima, kaj se zgodi, ker hoče vedeti (kot reče eco sam): whodunnit. popolnoma ok, vendar pa se tak bralec verjetno ne bo znova vrnil k že prebrani knjigi, razen če je minilo ogromno časa in gre brati bolj iz nostalgije. drugi bralec pa bo imel problem. oziroma več. ker bo knjigo hotel prebirati večkrat. ker ne bo vedel, v kakšnem tempu naj knjigo bere, ki se bo obremenjeval z vsemi možnimi izrazi, napovedimi, ponavljanji, napačnimi prikazovanji,... skratka vsem. tak bralec ne bo bral zgodbe, ampak bo skupaj z avtorjem ustvarjal dialog. bere zato, da odkrije, kako je zgodba napisana. in zakaj tako. tak bralec ne bo preskočil pet strani naštevanja imen (pri npr. victorju hugoju, ki ima očitno rad strani in strani naštevanja, da prikaže svojo poanto) in si zraven misli: kaj za... (beeeb)? tak bralec bo dojel, kaj pet strani naštevanja pomeni, sporoča, zakaj je teh pet strani sploh potrebnih. in si potem verjetno mislil nekaj v smislu: wow, model, brihtna poteza. ali pa (kot si misli eco o hugotu: model, res nisi bog, postavi se nazaj na trdna tla. ampak čestitke).

skratka, ta dva modelna bralca sta mi razjasnila, zakaj berem kot berem, in da je vse ok v načinu, kako berem. in da ni problema, da se približno 20 sekund po koncu knjige ne spomnim imen osnovnih predstavnikov zgodbe.

ta dva bralca mi tudi razložita mučenje, ki sem ga doživela med prebiranjem knjige orhana pamuka. ok, ime mi je rdeče sem brala v angleščini, originalno je pisana v turščini, težavam s prevodom dopuščam svoje meje. ampak to je bila prava bitka pri waterlooju (recimo, ta del hugota sem prebrala bolj tako tako). imela sem občutek, da moram vsako stran prebrati dvakrat, trikrat, zgubljala sem se, vsak odstavek je bil druga zgodba. če sem brala hitreje, sem zgodbo dojela, blazno zanimiva zadeva, bravo pamuk, ampak sem hkrati imela občutek, da toliko zgubljam po poti! vsakič, ko me je spet prijelo, da si vzamem čas in začnem uživati, sem dojela odlično spletkane verze proze. in popolnoma izgubila rdečo nit zgodbe. same frustracije, vam povem.

bistvo je, da je ime mi je rdeča neverjetno lepa zgodba. lepa, v smislu vredna prebiranja in razmišljanja o tem, kar ima za povedati. je težka zgodba, sploh ne vsakdanja, je tuja zgodba, in kot vse tuje, tudi ta malo prestraši, malo zmede.

drugo bistvo pa je, da moraš to zgodbo prebrati še enkrat in še enkrat, ker je kot prvostopenjski bralec ne boš mogel použiti do kosti. kot drugostopenjski bralec pa jo boš doživljal drugače vsakič, ko jo boš prijel v roke. enkrat hiter tempo, v dveh dneh konec, ko padeš notri, drugič se bo vleklo, ampak boš vsako besedo premlel dvakrat, trikrat. petnajstkrat.

bistvo vsega tega pa je, da je branje veliko večja umetnost, kot si mislimo. ene knjige so osnovne, prvi svinčnik in bel list papirja, druge so nadgradnja, malo težja zadeva, takšne in drugačne zvrsti, da ugotoviš, kje v resnici leži tvoj talent. katero koli knjigo se splača brati, definitivno. tudi mojster mora kdaj kaj nakracati. so pa tudi knjige, ki ne samo dovolijo, temveč zahtevajo spretnost, zahtevajo razvoj umetnosti, zahtevajo talent in znanje, zahtevajo trud.

ime mi je rdeča bi verjetno bila ena od teh. višek vsega.

nočni cirkus

odprto od mraka do zore.
- erin morgenstern, nočni cirkus
 
do žepnic imam precej neko, recimo temu destabilizirano mnenje... ne vem, kaj naj si mislim. po eni strani mi včasih pašejo, ko bereš nekaj neumnega, lahkega, da zaključiš in si misliš: zakaj sem zapravila dva dni preležavanja in branja take budalščine. po drugi strani pa sploh ni bilo zapravljeno... moji možgani so stavkali in s tem dosegli dva dni počitnic. ki jih očitno potrebujejo (škoda, da nimam man-cave luknje v glavi...)

nočni cirkus je obljubljal neko pavzo, malo romantično, malo znanstveno-fantastično, lahkotno. in vse to na koncu tudi prinese, z razliko, da se na koncu počutiš odlično. ni bilo malo znanstveno-fantastično, ampak je magično (vsi vi resni dolgočasneži, ne brati, ne bo vam všeč). je malo romantično, ampak ne osladno, ne pocukrano, brez joka in stoka in izlivov obljub večne ljubezni. je lahkotno, ampak tiste dobre vrste, kot sprehod, kjer se pravzaprav ne športaš, ampak sije sonček in ravno prav piha veter in je ravno prav mraz, da se na koncu počutiš pregretega, premaženega in premikanega (mogoče malo premaknjenega, odvisno od socialnega življenja, ki si ga bil deležen med samim branjem).

nočni cirkus je tiste vrste knjige, ki bi jo prebrala še enkrat in še enkrat. pa ne zato, ker bi bil težki klasik, kateremu ne prideš do dna po stotih branjih, ali alkimist, ki mi je do zdaj že tako domač, da v glavi berem dva stavka pet strani naprej. verjetno bi jo šla še enkrat prebrati, ker je tako drugačna. žal mi je, da spet ponavljam iste besede, ampak dejansko je magična, ne fantastična, ta beseda ima tak smešen prizvok... tak 'iz drugega sveta'. govori o čarovnijah pa ni tipična čarovniška knjiga, niti blizu harryja potterja ali jakca in njegove breskve. govori o danes v nekem daljnem času, pa bi se vseeno lahko zgodila na domačem vrtu, takoj jutri zvečer, če bi imela to srečo.

izmišljija iz takšne domišljije, v katero se zagotovo splača pokukati. v katero me mika pokukati preprosto vsakič, ko mi gre ta svet vrh glave.

O knjigi – Thomas Hardy, Čista ženska

nekatere stvari lahko začutiš, da prihajajo. ne zaljubiš se zato, ker se zaljubiš, zaljubiš se zato, ker imaš tedaj obupno potrebo po tem, da bi se zaljubil. 

- umberto eco, foucaultovo nihalo

Lahko bi bila glasna lekcija, po možnosti feministična, da moškemu spolu res ne gre zaupati. Prvi heroj dokaže, da pod obleko skriva točno tisto, kar kaže navzven. Drugi je popoln moški, ki povrhu vsega še iz nje naredi popolno žensko. Skriva spodrsljaj iz preteklosti, vendar ni problema. Črn madež na duši, ki je ostal, kjer ga je naredil – v preteklosti, in konec koncev, šteje to, kar je zdaj, njegova ljubezen do nje, vse, kar ji želi in kar ji lahko ponudi. Njena enaka napaka pač pomeni, da je ona nekaj popolnoma drugega, kot se je kazala vse do pretresljivega odkritja. Dekle spet trpi, in da ne uničim konca zgodbe, naj se ta ‘feminističen’ vidik konča.

Po drugi strani se bralec lahko spotakne ob družbene problem religijske vrste. Kaj, kdo, koliko, komu. Še več, ko smo že ravno v Angliji, se lahko osredotočimo na družbene razrede in vse, kar je narobe s tem, da obstajajo. Ne spreglejmo problemov nazivov, preteklosti, plemiške krvi. Ponovimo vprašanje kaj, kdo, koliko in komu. Če se spet za ponesrečeni trenutek vrnemo k vprašanju moški proti ženski. Dovoljeno mu je početi, v smislu delati, služiti denar, veliko bolj raznovrstne vsakodnevne opravke. Za razliko od nje. Gre se za vprašanje možnosti izbire prioritet posameznika, tako glede spola, kot razreda. Naivna duša, kot sem sama, se med zgodbo lahko preizkusi pri ocenjevanju drugih, in to brez bolj občutne bolečine (mogoče zato, ker očitki prihajajo s strani bralca do likov in ne s strani bralčevih dragih do njega, ali nje, same). Ali lahko ‘the bad guy’ postane ‘the good guy’ in naredi ‘the right thing’? Obratno: ali je ta popolni, tokrat ‘the good guy’ v resnici glavni krivec, največji ‘the bad guy’ zgodbe, ki bo na koncu kriv vse nesreče nežne in nedolžne junakinje?

Široko vzeto je to ljubezenska drama, o deklici in njenem ljubezenskem trikotniku. Tolikokrat prežvečena tema, hkrati pa tako pogosto uporabljena in tako visoko na spisku priljubljenih tem. Kmalu se vsi naveličajo poslušati in spraševati, kaj se dogaja v življenju nekoga drugega. Ampak ljubezen, to področje deluje, kot da je neizčrpno.

Konec koncev pa je knjiga tudi klasično delo. Govori se, da je tipična lastnost klasičnih del ta, da jih vsi hočejo prebrati, vendar jih nihče ne. Mogoče je kriva filmska in televizijska industrija. Hvala za reklamo zgodbe, vendar vprašanje, ali res spodbudi branje, ostaja.  Pa naj bo to branje preko dobrega, starega papirja, ki uničuje drevesa, ali pa branje na bolj moderen, elektronski način. Skratka, klasična dela redko beremo zaradi zgodbe.

Tiste vrste zgodbe, ki bi nas potegnila, posrkala vase, nas držala pokoncu dolgo v noč, kjer bi trepetali in pričakovali naslednji udarec, ki bo presenetljiv, včasih nerazumljiv, vsekakor nepričakovan. Kot prve zgodbe Sherlocka Holmsa ali Hercule Poirota, kjer smo skupaj morali uporabljati male sive celice.

Klasiki so tisto, kar nas silijo brati v šoli, torej po definiciji zahtevajo vsaj nekoliko odpora in upora. Klasiki so tisto, ki so bili nekaj posebnega takrat in tam. In ponavadi danes niso nič več posebni.

Včasih so celo nekaj dolgočasnega, razvlečenega. Nekaj, kar zahteva zbranost in trud in pogosto šele na koncu ponudi v zameno nekaj užitka. Morda v koraku junaka, ki naredi 100 strani mučenja jasne, zanimive, spremeni jih v nekaj, kar se je po kapljicah zbralo v nepričakovano. Ko ugotoviš, da se je splačalo, da je to delo genija in se napihneš od ponosa, ker si zdržal in si zdaj končno dobil nagrado. Včasih trud pač pride z roko v roki s kvaliteto. Ampak to moraš doživeti sam.

Opisi, razlage, vmesno nakladanje, ki sicer zveni dobro, vendar je ob vseh teh neskončnih straneh konstantnega ponavljanja in nenapetega dogajanja nekaj popolnoma nekoristnega. Vse tisto, kar zahteva nas v celoti. Kar ni tukaj za našo razvado, ni tukaj, da nas zabava, njegov namen ni biti darilo, tisto, kar hočemo. V resnici je trening, kako biti vzdržljiv. Zdaj, ko je tako moderno, tako ‘in’ biti v dobri, po možnosti vedno boljši, fizični kondiciji, hkrati pa potrebujemo odmore v vsem, kar zahteva skoncentriranost, zbranost in kondicijo misli na dolge proge.

Zato branje traja nekoliko dlje.

Brez skrbi. Hardy v Čisti ženski zna vpeljati v to, tolikokrat prežvečeno zgodbo, o ljubezni – srečni, nesrečni, uresničeni in uslišani. Seveda obvezno proti koncu, kar dokaže, da je klasik. Vsebuje tako muko, trpljenje in vztrajanje skozi neskončno ponavljanje nepotrebnega, nezanimivega. Zahteva skorajšnji obup ter zavedno prepričevanje in pregovarjanje s samim seboj, da je vredno. Potrebuje stalno opominjanje, zakaj. Zakaj bi bral prežvečeno zgodbo? Zakaj bi bral, ko lahko oči uporabim za isto zgodbo na način, ki je prijaznejši (ali je res?) moji mentalni koncentraciji? Lahko celo izbiram. Dobra zgodba v filmskem svetu ni nikoli povedana enkrat samkrat.

Če je Hardy res klasik, potem je to zato, ker se splača. Zaradi tistega enega koraka, ki vse poveže. Ko v enem stavku, v eni potezi, povrne  vse. Ko da potrdilo, da vse skupaj ni bila ponesrečena šala, izguba časa, ampak da se je v tistem trenutku odvilo nekaj brezčasnega. Da se je prebralo in v domišljijskem svetu odvilo nekaj, kar je bilo tam in takrat nekaj posebnega, nekaj originalnega. In kljub vsemu danes ni zastarela šara. Da je bil tvoj odpor zaradi obveznosti odstranjen in si tako zaradi izgubljenih kilogramov lažji. Če nič drugega, je tako več prostora v tebi za nikogar drugega kot tebe.

Originalni naslov: Tess of the d’Urbervilles. A Pure Woman. Na angleškem je prvič izšla leta 1891. Šokantna, prepovedana, ne ravno priljubljena (in hkrati ravno zato), zaradi Hardyjevega mnenja tako o viktorijanski družbi, kot zaradi seksualnih opisov v knjigi. Kako bi potem bil šele šokanten naš seznam top desetih najbolj priljubljenih knjig. Mogoče to dokazuje, da smo postali odprta družba, ki jo je toliko težje šokirati? Ali pa nam samo primanjkuje dobrih ljubimcev. In smo obsedeni s hrano.

nekega dne

knjiga je to, kar v trenutku branja v njej najdeš. 
- evald flisar, spogledovanja z dvojnikom

enajsti marec dvatisoč petnajst je bil na splošno dober dan. za marec je bilo precej toplo. poleg tega pa si je neka meni draga oseba končno izvolila kupiti avto, kar je osrečilo omenjeno osebo in mene. ker je osrečilo osebo in ker se je norija nehala. tam tam, recimo.

enajsti marec je bil na splošno precej dober, ker sem tisti večer (niti ni bilo pozno, ker kljub toploti še vedno ni bilo naravne svetlobe) sedela za visoko mizico ob enormnem oknu, gledala v temo, pila čaj v kozarcu za pivo (ker so večji... ker mini šalčka za moje potrebe čaja ni dovolj in ker vedno kompliciram). pred sabo sem imela knjigo, o mitih, s super mitskimi platnicami, vsemi pisanimi, magičnimi, starimi ampak novimi. tudi avtor mi je bil že poznan in sva šla prvič kar dobro skozi.

medtem ko sem tako lepo imela na splošno kar dober dan, v nasplošno kar dobri kavarnici/knjigarnici, vstopi v kavarnico/knjigarnico tričlanska družina - mati, ki ji hitro sledi sinek in odbrzi mimo mene, sledi jima oče družine. enajsti marec je s tem postal precej boljši dan. zijam in zijam, držim kozarec tam nekje v zraku, držim knjigo nekam čudno naslonjeno na mizo (v resnici grozno neudobna miza in stol za ležerno branje). oče prej omenjene družine opazi moje zijanje, vljudno, resno pokima, normalno mu namenim rahel nasmešek in še bolj rahel kimljaj nazaj.

potem pa se začne 'kaj??' 'kaaaaj???' 'KAJ??' še danes me prime tisti rahel nasmešek.

veste, obstaja slovenski avtor, ki po mojem premaga veliko večino, če ne kar vse avtorje. sveta. je precej posebne sorte, ne bi bil všeč vsem, ne bi bil berljiv vsem (definitivno daleč od lahkega branja), ne bi bil berljiv non-stop, knjigo za knjigo. slučajno berem eno njegovih najboljših (in najnovejših, mimogrede). in uživam. in se mi noro dobro zdi, da sem dobila en vljuden in resen pomig z glavo.

Zahir

ko se odpraviš na pot v itako,
naj bo čim daljša ti pot, si zaželi
pustolovščin obilo, spoznanja.
ne boj se kiklopov, ne lestrigoncev,
ne ustraši pozejdon te besni!
take na poti še srečal ne boš,
le misel naj plava visoko, naj čustva
nikoli ne dajo slovesa telesu in duši.
lestrigonci, kiklopi, pozejdona bes,
ne bodo ti stali na poti,
če niso ti skriti v duši,
če duša ne meče ti jih pod korake.

upam, da pot bo dolga.
da mnoga bodo jutra v poletju,
ki ob pogledu na vse prve luke
prinašajo še neznano radost.
poskrbi, da obiščeš feničanske luke,
poberi, kar najboljšega dobiš.
potem odidi v egipčanska mesta
in uči se kot oni, ki mnoge naj uči.
in itake nikoli ne pozabi,
ker tja je usojen tvoj korak.
a ne priganjaj  svojih nog
še boljše, če zamujaš mnoga leta
in tvoja barka še počiva na otoku,
ko bi se bil že obogatil
kot tisti, ki poznajo pot.

ne pričakuj, da itaka te bo obogatila,
saj dala ti je že prelepo potovanje;
saj z itake odrinil nisi,
ker ona dala ti je vse, a ti ji dati nič ne moreš.

na koncu vem, da kdo poreče, da itaka je revna,
ne misli, da te je ogoljufala.
ker vrnil si se kakor modrec, ki živel je bogato.
in v tem tiči pomen itake.

- konstantinos kavafis

svetilnik

kaj pa utegne biti napisano v knjigi, ki si je v njegovem žepu zaoblila robove, tega ne ve, in nihče med njimi ne ve, kaj misli. toda knjiga ga je prevzela; če vzdigne pogled, kot ga je zdaj za trenutek, ga ne, da bi kaj videl; hotel bi samo natančneje izbolikovati kako misel. ko je to opravljeno, njegov duh znova odpluje nazaj in se zatopi v branje. bere, si je rekla, kot da vodi ekspedicijo ali da pase veliko čredo ovac ali da se vzpenja in vpenja po samotni ozki stezi; in včasih hodi urno in naravnost in si utira pot skoz goščavo, in včasih je videti, kot da ga je udarila veja, ga zaslepila robida, pa ne da bi ga to premagalo; nadaljuje svojo pot, obračajoč stran za stranjo.

- virginia woolf, k svetilniku

zgodbe

'nekdo mora pripovedovati zgodbe. treba je pripovedovati o dobljenih in izgubljenih bitkah, o gusarjih in njihovih zakladih, o zmajih, ki jedo ljudi za zajtrk in pijejo črni čaj. nekdo mora omeniti koščke prekrivajočih se zgodb. v tem je magija. obstaja v poslušalcu. v vsakem ušesu zveni drugače. na ljudi vpliva tako, da se ne da predvideti. lahko je vsakdanja ali globoka. zgodbo lahko poveš, da se nekomu zasidra v dušo, v kri, v njegovo bistvo in postane sama sebi namen. takšna zgodba ga bo ganila in gnala. kdo ve, kaj bo nastalo, zaradi nje in tvojih besed. to je tvoja vloga in tvoj dar.'

'navsezadnje obstaja veliko vrst magije.'


- erin morgenstern, nočni cirkus

kvikern

ljudje vzhodnega ledu se kakor sneg tope -
prosijo za sladkor in kavo; kamor gredo belci, še oni drve.

ljudje zahodnega ledu se krasti in tepsti učijo;
prodajajo belcem kožuhe na trgovski postaji: svoje duše bi dali za kupčijo.

ljudje južnega ledu se s kitolovci za blago pogajajo;
njihove žene imajo veliko trakov, šotori pa jim strgani in redki ostajajo.

ljudje starejšega ledu pa, predaleč za belčeve oči -
ti imajo kopja iz narvalovega roga in so poslednji med ljudmi!

(prevod)

- rudyard kipling. knjiga o džungli (kvikern)

svoja vest

toda naučiti se razumeti sporočila svoje vesti je nadvse težavno. za to sta predvsem dva razloga. da bi slišali glas svoje vesti, bi morali biti sposobni poslušati sami sebe. to pa je natančno tisto, s čimer ima v naši družbi večina ljudi težave. poslušamo vsak glas in vsakogar, samo ne sebe. nenehno smo izpostavljeni hrupu mnenj in zamisli, ki nas zasipavajo od vsepovsod: iz filmov, časopisov, radia in plehkih klepetov. če bi namerno načrtovali, kako preprečiti, da bi kdaj slišali sami sebe, ne bi mogli ravnati bolje.
težvanost poslušanja samega sebe je v tem, da ta umetnost zahteva neko drugo sposobnost, ki je pri sodobnem človeku redka: namreč, biti sam s sabo. mi se resnično bojimo biti sami. raje imamo najbolj plehko in celo zoprno družbo, najbolj nepomembne dejavnosti, kot pa da bi bili sami s sabo. ali je to zato, ker čutimo, da bi bili tako slaba družba? mislim, da je strah, da bi bili sami s sabo, prej občutek zadrege, ki včasih meji na grozo, a bi nenadoma videli nekoga, ki ga tako dobro poznamo, a je tako tuj. bojimo se in bežimo stran. tako zapravimo priložnost, da bi prisluhnili sebi, svojo vest pa še naprej puščamo vnemar.

- erich fromm, človek za sebe

plakatiranje prepovedano!

i. kdor namerava napisati večje delo, naj živi lagodno in po zaključenem penzumu naj si dopusti vse, kar ne ovira nadaljevanja dela.

ii. če želiš, govori o opravljenem, vendar nikomur ne beri iz tistega, kar je še v delu. zadovoljstvo, ki ga dosežeš s tem, zavira tvoj tempo. pri upoštevanju tega režima bo rastoča želja za sporočanje nazadnje postala motor, da delo končaš.

iii. med delom poskušaj uiti povprečju vsakdana. polovični mir, pospremljen s plehkimi šumi, ponižuje. nasprotno pa so lahko spremljava glasbene etitude ali razni pomešani glasovi za delo prav tako pomembni kot slišna tišina noči. če ostri notranje uho, potem postaja preizkusni kamen tiste dikcije, katere obilica v sebi pokoplje celo najbolj ekscentrične glasove.

iv. izogibaj se poljudnemu orodju. pedantno vztrajanje pri določenem papirju, peresniku, črnilu je koristno. ne izobilje, ampak obilica potrebščin je neobhodno potrebna.

v. ne dovoli nobeni misli, da ti uide inkognito, in vodi svojo beležnico tako skrbno, kot to počne urad za tujce.

vi. napravi svoje pero krhko do inspiracije in z močjo magneta jo povleči k sebi. bolj pazljivo ko postopaš pri zapisu neke misli, toliko zrelejše ti bo izpostavljena na milost in nemilost. govor osvaja misli, pisava ga vendarle obvlada.

vii. nikdar ne prenehaj pisati zato, ker ti ne pride nič več na misel. zapoved literarne časti se glasi, da lahko prenehaš pisati samo tedaj, če se je treba držati nekega termina (obroka, dogovora) ali če je delo končano.

viii. presledke navdiha izpolni s čistopisom že napisanega. tako se bo spet prebudila intuicija.

ix. nulla dies sine linea - vendar tedne in tedne.

x. nikdar ne imej neko delo za popolno, če nisi nad njim še enkrat bedel od večera do jutra.

xi. zaključka dela ne piši v običajnem delovnem prostoru. v njem za kaj takega ne boš našel potrebnega poguma.

xii. stopnje sestavljanja: misli - slog - pisava. smisel čistopisa je, da se pozornost usmeri h kaligrafiji. ideja ubija navdih, slog vklenja idejo, pisava poplača slog.

xiii. delo je posmrtna maska koncepcije.


- walter benjamin. enosmerna ulica (plakatiranje prepovedano! pisateljeva tehnika v trinajstih tezah)

življenje v škatlah

'so ljudje, ki gledajo na čast le od daleč, kakor na zvezde,...' - victor hugo, nesrečniki


po neki nesmiselni logiki bi vsak pričakoval, da je najbolj stresno obdobje študenta izpitno obdobje. blizu. najbolj stresno obdobje je zadnji teden pred izpitnim obdobjem. to so tisti vmesni časi. tisti dnevi, ko staro še ni zaključeno, vendr moraš biti hkrati v popolni pripravljenosti na novo. primer: več (4x) seminarskih nalog do petka, v ponedeljek prvi izmed mnogih z dolgega seznama izpitov.

seveda po murpheyu ne gre drugače, kot da se v tem tednu okna odločijo, da se zamenjajo. potem se še spreminja barva sten. predpogoj, da se kar koli spremeni v v kateri koli sobi hiše pa je, da se pospravi vse premične elemente sobe. številka drobljivih in občutljivih koščkov, ki moj tempelj sestavljajo v to, kar je, bi vsakega, ki bi se trikrat zavrtel na mestu in skušal dojeti vse kotičke, kjer se skrivajo neprecenljivi zakladi v podobi knjig, za sekundo ali oropal sape in mu pustil rahlo vrtoglavico ob ideji, da je to potrebno spraviti na prenosljiv kup krame. če tej podobi dodaš še mojo sentimentalnost, se ta spremeni v točno takšno sliko, kot je bila: stoječa sredi ogromnega prostora, s stisnjenimi ustnicami, močno zamišljenim izrazom, ki bo zagotovo pustil posledice gub na čelu. potem pa ne veš, kje začeti. ali če sploh hočeš začeti. kako, kaj, KAM?! potem pa vse to še nazaj sestaviti? hahahaha, še zdaj me ideja spravlja v rahlo histeričen, obupan smeh. kje so škrati, ko jih potrebuješ?

namig: nostalgična glasba v ozadju je vse pravzaprav spremenila v pravo malo veselje. plus, lahko se pretvarjam, da sem 'v resnici' pakirala za dolgo potovanje daleč daleč stran. in zdaj živim iz škatel (spet). kar je odličen test po dveh rahlo travmatičnih pakiranjih - ni lahko zapustiti svojega življenja, samo zato, ker ne spada med 23kg dovoljenih na letalo. še težje je to narediti dvakrat.

sedaj pa razmišljam, da je takšne vrste pakiranja kot biti tatoviran. bolečina, ki ni ravno boleča, zmešana z veselim pričakovanjem, strahom in zavedanjem, da po tem koraku stvari nikoli več ne bodo iste. po enem zagotovo hočeš še enega. samo vprašanje časa je.

vem, kako si bom na novo sestavila sobo.

iz istih koščkov, ampak popolnoma drugače.

pobožne želje

bogovi najbrž nimajo želja, saj tudi nimajo osebne legende. toda kljub temu je kralj salema mladeniču iskreno želel čimveč sreče.
'škoda, da bo pozabil moje ime,' si je mislil, 'večkrat bi mu ga moral ponoviti. tako bi zmeraj, ko bi govoril o meni, vsakomur povedal, da sem melkizedek, kralj salema.'
nato je malce v zadregi pogledal v nebo in rekel: 'vem, da je to nečimrnost nad nečimrnostmi, kot ti sam praviš, o gospod. a tudi stari kralj je lahko kdaj pa kdaj sam nase ponosen.'

- paulo coelho, alkimist

miselna revolucija

kdor pa hoče prisluhniti zgodbam - to je ena najbolj svobodomiselnih dogem - mora utišati svoje dvome.
- umberto eco, otok prejšnjega dne


prišla sem do zanimivega odkritja. ni moje odkritje, ni novo odkritje, že nekaj časa sem sumila (močno) in včasih kaj povedala o tem (slabo in potiho), ampak zdaj se v moji glavi odvija nora miselna revolucija. ker mi boste v prihodnosti pri tem pomagali, se zaenkrat še ne bom spuščala v malenkosti.

zaenkrat naj povem, da sem introvert (in sodeč po že obstoječih raziskavah je takih približno 1/3 do 1/2. torej najmanj vsaka tretja oseba). vse skupaj je precej zakomplicirano, težko 'znanstveno dokazljivo', nepoznano in predvsem neudobno. za tiste, ki to študirajo, za tiste, ki to so in za tiste, ki s takšnimi živijo v najširšem pomenu. torej za vse. da bomo vsi skupaj lažje shajali, naj za začetek dam nekaj namigov, ki lahko pomagajo vsem trem zgoraj naštetim skupinam:


česa introvertu nikoli ne smeš reči. z namenom, da se izogneš zafrustriranemu in prestrašenemu bitju zaradi nenamerne razžalitve/grožnje:

- 'zakaj ne maraš zabav? ali ne maraš ljudi?' / v resnici imamo ljudi radi, samo v majhnih, bolj mirnih dozah. 
- 'presenečenje, prišli smo k tebi v velikih količinah, da bi tukaj preživeli cel vikend!' (ko sem tole prebrala, se mi je dobesedno ustavilo srce. obiski presenečenja, ja. prosim, če se jih časovno omeji. manj je bolje. če ne drugega za moje srce)
- ne zahtevaj hitrega in takojšnjega odgovora od njih / ne da skrivamo odgovore, ampak hočemo dati odgovore šele potem, ko so se zjasnili v naših komplicirajočih glavah. verjetnost, da bi introvert rekel nekaj nepremišljenega je extra extra majhna.
- ne sprašuj jih, zakaj ne prispevajo več svojega mnenja (še posebno v impro 'sestankih') / se navezuje na zgoraj. premlevamo veliko in na prosto spustimo šele dokončno oblikovane ideje. ob glasnih, hiperaktivnih ljudeh, ki ideje mečejo vsepovsod, je to neverjetno težavna naloga. še posebno, če teh ljudi ne poznamo (kar je več informacij za predelati in vključiti v naše odgovore)
- predvsem pa nam gre na živce, ko nam drugi dajejo namige, kako biti bolj 'ekstrovertirani' (družabni, zabavni, sproščeni,... take zadeve) / hvala za nasvet, ampak v resnici smo popolnoma zadovoljni s tem, kdo smo in si niti ne želimo biti 'ekstrovertirani'. nasvet kako nas sprejeti takšne, kot smo, bi bil veliko bolj koristen (študije kažejo, da smo takšni po naši naravi, vsaj 60%; geni + vzgoja + življenje. to ni nekaj, kar bi lahko spremenili v sebi, lahko spremenimo samo naše obnašanje, kar je zavestno, aktivno delovanje, približno tako kot tek. torej porablja našo energijo, in nas na koncu pusti izmučene. kar pa ne pomeni, da nam včasih ne sede malo hiperaktivnosti. samo brez prisile prosim).


(prirejeno po članku nekje na internetu. kot sem že rekla, več sledi :))

... meje mojega sveta ...

a kiss may ruin a human life. - oscar wilde

obstajajo meje, ki obkrožajo naš svet. včasih je edini način, da jih odkrijemo, in da odkrijemo, kaj leži za njimi, ta, da jih prestopimo. včasih to pomeni, da ne moremo nazaj. včasih je tveganje vredno. ampak samo, če smo pripravljeni pustiti, kar ostane za nami.

kje so meje mojega sveta? 

v besedah, jeziku, ki ga govorim?

v ljudeh, ki jih poznam?

v znanju, ki ga imam?

v prehojenih poteh?

v dnevih dežja, sonca, mraza in vročine?

težko je biti pri miru, obsedeti pred domačo hiško in biti zadovoljen, ko pa ne veš, kaj vse te še čaka. lahko te žene radovednost, lahko te žene pohlep. strah pred neizpolnjenim življenjem. ali kar pred neživljenjem samem. 

odkriti mejo vedno pomeni iti predaleč. in iti predaleč vedno pomeni dovoliti, da se spremeni v spomin. 

v koš vržena 'seminarska'

Članek: Veliki režiser. Kako je veliki propagandist prejšnje Janševe oblasti Jože Možina postal nagrajeni režimski umetnik.

Jure Trampuš. Mladina 03 | 17.1.2014  (str.19)

Dodatno:

-       Dobri prijatelj v slabi družbi (ali kako si nevrotična nacija deli nagrade). Vlado Miheljak. Mladina 03 | 17.1.2014

Povzetek vsebine:

V tej izdaji revije ni edini članek na to temo. Govori o Prešernovi nagradi in nekorektni odločitvi prejemnika. Prejemnika nagrade na podlagi 9. člena Zakona o Prešernovi nagradi ‘upravni odbor sprejem odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.’ Torej. Odbor, ki se dokončno odloči o prejemnikih, to dokončno odločitev postavi na predlogih komisije. Člane odbora na predlogu ministrstva imenuje parlament. Ti posamezniki so ugledni akademiki, profesorji, umetniki. Ki potem skupaj imenujejo člane komisije.

V tem primeru, v primeru podelitve Prešernove nagrade Jožetu Možini, je odbor določil svojega izbranca ne na podlagi predlogov. In nagrajenec je več kot očitno (sodeč po članku) izbranec zaradi politike in ne umetniške žilice.

Eden izmed argumentov je, da je bila sestava odbora potrjena v času Janševe vlade. Sumljiva so dejanja močnega nasprotovanja, npr. soglasen odstop komisije ter odhod edinega člana odbora, ki se s filmom tudi neposredno ukvarja. Da Možina ni bil izbran samo ne na podlagi predlogov, ni edino protizakonito delovanje. Njegov film o Pedru Opeki, misijonarju na Madagaskarju, ki poučuje otroke, je bil predvajan več kot dve leti pred nominiranjem, to je druga stvar v nasprotji z Zakonom.

Avtor članka dalje razlaga, da je film sicer dobil tri mednarodne nagrade, vendar pa so te komajda omembe vredne – za razliko od Roka Bička, ki sicer ni dobil Prešernove nagrade, je pa z Razrednim sovražnikom dobil nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov. Nadaljevanje, zakaj je Možina politična in ne ‘kulturna’ izbira, to potrjuje z življenjepisom in njegovimi prejšnimi delovnimi položaji. Očitno je bil ves čas na strani Janše in vsemogočne katoliške cerkve. Avtor ponudi tudi širši pogled in razkaže na kakšne vse načine si je prejšnja vlada hotela podrediti film. Ali pa si celo drznemo reči, da si je hotela podrediti kar celo kulturo. Očitno je, da je bila Prešernova nagrada več kot izsiljena. Konflikt je pripeljal tako daleč, da je bila sklicana celo nujna seja odbora za kulturo. Vendar pa Možina ni edini nagrajenec, ki buri duhove pravične, nepristranske politike. V članku lahko zasledimo več primerov favoriziranja. Za zaključek nam je na pladnu postreženih nekaj definicij socialne mimikrije in mimikretičnega delovanja, primer Astroturfinga, ki se nanaša na umetno zeleno travo. Torej nekaj, kar se pretvarja, da je nekaj popolnoma drugega kot to, kar je.

Dejstvo je, da obstajajo podporniki kot so Grafenauer, hkrati obstajajo nasprotniki, Makarovič. Slovenci smo tipično vedno deljeni. Problem ni, da je nagrajena napačna tema, napačen film, napačen lik ali napačen umetnik. Problem je v odločitvi odbora in njenih razlogih in argumentih. Ki jih v članku ni zaslediti, razen, da so se tako odločili, kar kot na dlani ponudi tisto, okoli česar se svet v resnici vrti – politiko.

Vprašanje konflikta med kulturo in politiko. Kdo podpira koliko in koga. Še posebej, ko govorimo o financah in velikemu javnemu ‘boom’ priznanju, ki podeljuje status. Ne morem ne pomisliti na v članku omenjeni komentar Nika Grafenauerja (ki je naprimer samostojno predlagal Možino za nagrajenca in je sam Prešernov nagrajenec), da je to obrobna zadeva. Bi se pravi umetnik, ki ustvarja zato, ker je za to poklican, ker v tem uživa in je to del osebnosti, res tako razuburjal zaradi neke nagrade, ki je tako očitno politična?

Podanih je toliko podatkov, ves čas mi v oči skače neimenovana beseda očitno. Zaradi tega in tega je očiten izbranec Janševe vlade. očitno ni dovolj dober, da bi ga izbrali. Zanima me, kateri so bili ostali predlagani kandidati in ali bi nasprotna stran lahko zagnala isti vik in krik v primeru, če bi bil nominiran očiten pripadnik levice. Kar me je pripeljalo do tega, da sem premalo podkovana in bi raje prebrala še drugo plat zgodbe. In ugotovila, da na univerzi, kjer vladajo intelekt, izobraževanje, razmišljanje, te možnosti nimam.

Koliko kaj kdo komu. Obstajajo meje in prekoračene meje so očitna prepoved. Zakaj potem na FDV-ju ne dobim Reporterja v morju Mladine?

Če se gre za vprašanje nepristranskosti ko se vpleta politika, kdo mi lahko obljubi, da profesorji, ki so istočasno člani, močni in glasni povrhu, političnih strank, ki so ministri, ne bodo nepristransko poučevali? Da smo levičarska fakulteta je jasno vsem. Da imamo od tega lepe zidove pa mi osebno, kot študentki kulturologije, to zelo malo pomaga, ko pa spadamo v bolj stare, propadajoče predele. Še vedno pa nam grozi šolnina. Tako kot vsem ostalim.

Nekoliko pesimistično lahko zaključim, da politika ni in zelo težko je nepristranska. Zato potrebujejo določitve. Kdo je kdo, kdo podpira koga. Zato da vemo, kdo kam spada in tako lahko vzpostavimo pričakovanja kam se bo kdo nagibal. Kar precej olajša predstavo prihodnosti. Če veš kje si, veš kam boš prišel. 

(obrazložitev: za predmet kulturna politika (- ne, nisem si ga izbrala prostovoljno) moramo obdelati akademski članek s temo 'kulturna politika'. ne vemo, kaj točno to pomeni. problem te obdelave članka je, da članek ni akademski.)